Klodič vitez Sabladoski, Anton (1836–1914)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 8, 24. 2. 1929

Slovenski biografski leksikon

Klodič Anton, vitez Sabladoski, šolnik in pisatelj, r. 10. nov. 1836 v Klodičih v Beneški Sloveniji od kmetiških staršev, u. 15. febr. 1914 v Trstu. Dovršil je gimn. v Gorici in Trstu ter bogoslovje v Gorici, a je pred posvetitvijo izstopil in študiral klas. fil. na Dunaju; služboval je najprej v Splitu, od 1863 na mestni gimn. v Trstu, od febr. 1867 v Gorici, kjer je postal 1869 okr. šol. nadzornik za Gorico; 1870 je postal dež. šol. nadzornik za Istro v Poreču, 1871 za štajersko v Gradcu, 1873 za Primorsko v Trstu; 1902 je stopil v pokoj. Spisal je lat. razpravo o Horaciju (Trst, 1867), ital. Grško slovnico (1870), slov. razpravo »O narečjih beneških Slovencev« (Peterburg, 1878) in nemško o slov. jeziku in slovstvu na Primorskem in v Dalmaciji (Die österr. Mon. in W. in B.); oskrbel je tudi izdajo spisov svojega svaka Pagliaruzzija (1887–96); sam je spisal klasicistično igro »Novi svet« (1868), ki jo je predelal potem z naslovom »Materin blagoslov« (1878, 1895); 1912 je izdal romantični ep »Livško jezero«. Zaslužnejši ko pesnik je bil šolnik. V glavnem je bila njegova zasluga, da je bilo do prevrata naše šolstvo na Primorskem, tudi srednje, bolj slov. ko pa na Štajerskem in Kranjskem, o Koroškem ne da bi govorili. — Prim.: Glaser IV, 324; E 1914, 22. febr.; UT 1914, št. 50; Ilešič, LZ 1914, 191; Verhandlungen der Gymn. Enquête-Commission im Herbste 1870, Wien 1871, 333–38. Grf.

Grafenauer, Ivan: Klodič vitez Sabladoski, Anton (1836–1914). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi276532/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Klodič Anton, vitez Sabladoski, šolnik in pisatelj, r. 10. nov. 1836 v Klodičih (Hlodcje-Clodig) v Beneški Sloveniji, u. 15. febr. 1914 v Trstu. Oče Valentin, kmet in gostilničar, mati Ana Sabladoski. Njen oče Aleksander je bil častnik Napoleonovega poljskega polka Rajski, ostal po Napoleonovih časih v naših krajih, se oženil, živel nekaj časa v Štandrežu in imel dva otroka: sin Josip je postal duhovnik in je nad 30 let pastiroval na Livku, hči Ana se je poročila s Klodičem. Anton je od 4. leta starosti veliko živel pri stricu na Livku in ta ga je pomagal šolati. V Kobaridu je dovršil trivialko, v Gor. gimn. (matura 1855). Vsa leta je bil med odličnjaki in slov. so ga učili Mat. Pirz, Andr. Marušič in Mat. Hladnik. Na željo staršev je stopil v gor. semenišče, a ga 24. mar. 1857 zapustil in odšel na Dunaj, kjer je 1861 dovršil klasično jezikoslovje. Poučeval je najprej v Gradcu na višji gimn. (1861–62) in se tu poročil z neko Fenzovo, a mu je žena kmalu umrla in tudi eden izmed obeh sinov, drugi je u. v Trstu 1883. Naslednje leto je učil v Splitu, od 1863 na mestni gimn. v Trstu. 18. sept. 1865 se je drugič poročil z Matildo Pagliaruzzi iz Kobarida. Imela sta 11 otrok: štirje so umrli mladi, sinova Maks in Pavel sta se uveljavila v življenju (gl. čl.). Od 1. okt. 1867 je poučeval v Gor. in tu postal 13. jun. 1869 član dež. šol. sveta in okrajni šol. nadzornik za Goriško in Gradiščansko za osn. in sred. šole in učiteljišča. V Gor. se je takoj vključil v slov. javno življenje: izvolili so ga za preds. Čitalnice, sodeloval pa je tudi pri ustanovitvi kmet. šole. 4. nov. 1870 je postal dež. šol. nadz. za Istro v Poreču. Nadzoroval je slov. in hrv. osn. šole, jih organiziral in preuredil po novem zakonu iz 1869, nadzoroval it. šole v Trstu in okolici in slov. v Gorici. V Istri je hotel odpreti 70 novih šol, a mu tedanji c. kr. namestnik De Prefis ni dovolil. 1871 je odšel v Gradec za nadz. za Štajersko namesto upokojenega vit. Fr. Močnika. Bavil se je predvsem z organizacijo osn. šol in učit. 1. nov. 1873 so ga prestavili v Trst za dež. nadz. za Trst, Istro in Gorico, ker so združili te tri šol. inšpektorate. Vneto se je bavil z organizacijo in modernizacijo celotnega ljudskega in srednjega šolstva Primorske in ga postavil na trdne noge po modernih načelih. Nadzoroval je slov. in it. šole v Trstu in okolici, vse osn. šole v Istri, slov. šole na Goriškem in učiteljišča; od 1886 je nadziral tudi pouk slov. na sred. šolah na Primorskem; 1902 je stopil v pokoj. – K. je bil rojen šolnik. V času nadzorovanja v Gradcu je pripravil veliko delo Normalienplan für Volksschulen unter Mitwirkung von Fachmannern ver-fasst von A. K. (Graz 1873). Ta učni načrt je sprejel štajerski dež. svet na seji 27. mar. 1873 in ga poslal na dunajsko razstavo, leto pozneje ga je dal natisniti. Komisija strokovnjakov je po K. načrtu izdelala učni načrt za vso državo ter so ga natisnili v zbirki Handbuch der Reichsgesetze und Verordnungen 1878. Po njem so razne dežele izdale posebne šolske načrte. Za Jadransko Primorje je izšel Lehrplan für die Volksschulen v Zalogi šol. knjig na Dunaju 1878 v nem., it., slov. in hrv. Ker je šolska novela z dne 2. maja 1883 marsikaj spremenila, so načrt nanovo izdali z naslovom Lehrplan für die Volksschulen des Küstenlandes, spet v vseh štirih jezikih (Dunaj, I. zv. 1889, II. zv. 1891 z načrtom za meščanske šole in s Pojasnili). Ker so bili nekateri izrazi neustrezni, jih je K. v drugi izdaji popravil (1896, ena knjiga z učnimi načrti za osn. in mešč. šole). Pojasnila so izšla v posebni knjigi (1896, 412 str.) in so bila zlasti mladim učiteljem pravi kažipot, saj so se rabila tudi kot učilo. V Pojasnilih se je K. naslonil na češkega pedagoga J. A. Komenskega in uredil ljudsko šolo na narodni podlagi. O materinem jeziku je zapisal: »Učenje materinega jezika je pravo središče vsega pouka na ljudski šoli. Poleg verouka je ta uk najimenitnejši med vsemi, kar mora učiti ljudska šola.« Priporočal je nazorni nauk, spoštovanje življenjskega okolja učencev, njihovih sposobnosti in razvoja. Da bi učitelje izpopolnil in izboljšal učne postopke, je organiziral v Gor. s pomočjo dež. šol. svetovalstva Goriške-Gradiščanske tri dež. učit. konference z razstavo učnih pripomočkov in ročnih del učencev (1875, 1884, 1894). Na vseh je imel temeljit slavnostni govor v slov., drugega v it., goste in udeležence pa je pozdravil v nem., slov. in it. V prvem je prikazal razvoj osn. šolstva od začetka do 1874: leta 1870 je bilo v deželi 158 šol s 115 pravimi učitelji, 1874 pa 213 šol s 142 učitelji, v šolo pa je hodilo 53,5 % šoloobveznih otrok. Do 1883 se je obisk dvignil na 79%, povečalo se je število šol, izboljšala oprema, ustanovili so 109 kmet. tečajev in oskrbeli 27 šol z vrtovi, na katerih so se učenci vadili v kmetijstvu. Na tretji razstavi je govoril o morali in jo izvajal od starih grških mislecev do sodobnih filozofov. Po njegovem sta morala in vera zelo potrebni in važni pri vzgoji in morata biti združeni, saj morala brez vere nima smisla. Zato je nujno, da učitelji in duhovniki sodelujejo. Šola mora otrokom »njihove telesne in duševne moči s takim uspehom razvijati, krepiti, utrditi, da jim bode odraslim, kakor veleva postava, značaj trden in čist, vera neomahljiva, da jim bode mogoče, zajemati državi, družini in sebi na korist iz zaklada pridobljenega znanja, da se navadijo ljubiti svojo domovino, da bodo polni ljubezni do svojih rojakov in prešinjerii s čutom vzajemnosti in skupnosti vseh dežel našega lepega carstva, naše drage Avstrije, ktera ima biti vsem pod njenim geslom zbranim narodom ljuba domovina« (Prva učna razstava, 6–7). Vsi trije govori z opisom konferenc in razstav so izšli v posebnih brošurah: Prva učna razstava v Gorici 1875 (Gor. 1876), Seconda mostra didattica in Gorizia 1884, Tretja učna razstava v Gorici 1894. Njegov prvi govor je izšel posebej v it. kot Discorso inaugurale... (Gor. 1875), tretji v nemščini kot Moral und Religion, vendar v razširjeni obliki (Gor. 1895). Leta 1873 je izdal na Dunaju študijo Ueber das slovenische Volksschulwesen, 1896 knjigo Bericht des K. K. Landesschulinspectors A. K. - S. über die Einrichtung der mit den Volksschulen ver-bundenen Fortbildungscurse im Gebiete Görz-Gradisca. V knjigi poroča o šol. položaju, ki ga je našel ob nastopu službe v deželi Goriška-Gradiščanska in v Primorju, o izpopolnjevalnih tečajih za kmetijstvo in druge stroke, za ženske in otroške vrtce. Pomembno je delo Zur Geschichte des Schulwesens in Görz und Gradisca (Dunaj 1902). Vsebuje poročilo o šol. stanju v deželi, statistike o šolah, vzgojiteljih in učencih in stvarni napredek. Pod K. vodstvom »ljudsko šolstvo na Goriškem sveti pred vsakim drugim na Slovenskem, kajti tu imamo narodno šolo že od prvega početka, a učiteljstvu se ni bilo nikdar boriti s kakimi nemškutarskimi nadzorniki« (UT 1895). »Njega moramo zahvaliti za ogromen napredek našega šolstva, kajti v njem smo našli iskrenega podpornika, ne zaviralca« (A. Gabršček). Tudi I. Grafenauer poudarja: »V glavnem je bila njegova zasluga, da je bilo do prevrata naše šolstvo na Primorskem, tudi srednje, bolj slov. ko pa na Štajerskem in Kranjskem, o koroškem ne da bi govorili« (SBL I). – Strokovni pisec. Najprej je izdal razpravo o Horacu v latinščini: De Horatii Satirarum libri primi ordine et temporibus commentatio (Trst 1865). V knjigi prikazuje pisateljevo življenje in delo, predstavlja Epode, Ode in Epistole, predvsem pa ga zanimajo Satire. Dve leti pozneje je knjigo izpopolnil, dodal manjkajoče Horacove Satire iz prve in druge knjige ter 'izdal delo pod naslovom De ordine et temporibus quibus Horatius sìngulas satiras composuerit commentatio (Trst 1867). Postavil je svojo kronologijo posameznih satir prve in druge Horacove knjige, se naslanjal na antična pričevanja, obravnaval pa tudi domneve znanstvenikov preteklega stoletja, zlasti Kirohnerja. Leta 1870 je izdal v Gor. v it. Grammatica greca, 1878, pa v Peterburgu slov. razpravo O narečjih beneških Slovencev in tri povestice v špeterskem narečju: Zaka se prav', de baba ima zludjevo hlavo?, Kakuo je Petar, Matajurac, par sudateh po sojim duome zdihavu in Kakuo je Pepeunjak zajca strieju! Zadnji povestici je K. objavil v gor. Domovini 1868. V Peterburgu je sodeloval zaradi Baudouina de Courtenaya (PSBL I, 47–48), s katerim sta se poznala od 1872, ko je bil K. nadz. v Gradcu. V nem. je napisal razpravo o slov. jeziku in slovstvu v Trstu in Istri: Zur Literatur in Triest und Istrien. Slavische Sprache und Literatur (izšla v Die österreichische Monarchie in M. und B., Dunaj 1891). Tukaj je kot prvi poročal širši javnosti o glagolskih listinah v ž. arh. v Dolini pri Trstu. Uredil in izdal je tri knjige Zbranih spisov svojega svaka J. Pagliaruzzija-Krilana (Gor. 1887–96), v prvih dveh pesmi, v tretjem tudi prozo, dodal pa je še svojo razpravo o Kobaridu in pesnikovem življenju. – Pisatelj. 1867 se je oglasil v Marušičevi Domovini s pesnitvijo Satire, ki jih je neki postopač v kobariški čitavnici bral. Kako se je Štempihar staremu prigovoru odpovedal, pa se vraže poprijel (št. 48, 197–98; obsega 86 heksametrov; izšla je tudi na samostojnem listu pri Seitzu v Gor. Pod Satire stoji št. I., kar kaže, da je mislil z njimi nadaljevati). Leta 1868 je priobčil v Domovini povestici, ki sta izšli pozneje v Peterburgu, poslovenil pa je dve povestici: Na smrt obsojen (št. 12–19) in Zvezdar (št. 22–42). Pri obeh se je podpisal z -ah-, na koncu prve še »Kobariški postopač«, kar je bil K. psevdonim. Tega leta je napisal šaloigro v treh dej. Novi svet (Gor. 1868). Za podlago je vzel razpravljanje o predelski železnici, o kateri so sept. 1868 govorili, da bo šla po gornji Soški dolini in skozi Kobarid na Čedad. Železnica bi prinesla Kobaridu nove čase, novi svet in v tem optimističnem razpoloženju se uresniči tudi sporna ljubezen med bogatim dekletom in skromnim kovačem. Osebe v komediji so v trgu zares živele, in ko so igro dvakrat uprizorili, so nekatere resnične osebe igrale svoje vloge (Gabršček). Igra je idealistična in rodoljubna, po obdelavi klasicistična, samogovori in pripovedi so na široko raztegnjeni in posejani z modrimi izraki. Napisana je v verzih, največ v jambskih trimetrih. Ker se načrti o predelski železnici niso uresničili, je K. igro predelal v Materin blagoslov (Trst 1878, ponatis 1895). Poudaril je misel, kako mlad človek zasluži svojo srečo in jo doseže kljub prvotnim oviram. Nad hčerjo bedi duh umrle matere, kar ni organsko povezano s celoto, a dobro podpira ganljivo občutje. »V bistvu je ta igra ostala po vsebini in obliki klasicistična zapoznelost in skoraj osamljen primer poznoromantične melodramatičnosti v starejši dobi« (Koblar). Napeve je uglasbil A. Hribar. 1912 je izdal v Gor. njegov sin Maks Livško jezero. Epska pesem. Delo obsega 28 spevov in 8.197 verzov, štiristopnih trohejev, vložki pa so v drugačni dolžini. Dejanje se odvija v času križarskih vojsk na otoku Livškega jezera, kjer je imel grad slovenski plemič Srečko. Njegova hči Vida, ki je dovršila pri nunah v Čedadu šole, je ljubila viteza Cvetka in se z njim poročila, ko so odbili napad roparskega viteza in ko je odteklo jezero. Pisatelj je vdelal v ep pet spevov o Srečkovih doživetjih v Carigradu med četrto križarsko vojno, vrsto dogodkov iz slov. in slovanske zgodovine, pravljici o čedajskem mostu in Livškem jezeru, opise romanj, življenjske običaje v tisti dobi in lepoto Beneške Slovenije. Carigrajski spevi so mestoma plastični, vendar ne spadajo organsko v pesnitev. Pred vsakim spevom stoji kot preludij lirski vložek, večinoma v ritmu gibčen in včasih vznesen, kot so pozdrav Nediži, molitev na Stari gori, slavospev ljubezni idr. Jezik je precej starinski in prepleten z narečnimi izrazi, zloženimi besedami in deležniki na -vši. Delu manjka pesniškega poleta, čeprav zna K. delati verze in pozna pesniško tehniko. Ep je romantičen, zato je bil že ob izidu zastarel. K. je tudi ponemčil nekaj Krilanovih pesmi (npr. Črna žena – Das schwarze Weib) in jih priobčil v Österreichische Ungarische Revue, balado Na bojišču v Triester Zeitung 1892, št. 41. Za 70-letnico prijatelja Matevža Trnovca (gl. čl.) je 1912 napisal dolgo pesnitev v heksametrih (rkp. hrani vnuk Egon K. v Čedadu). Največ zaslug si je pridobil K. na šolskem polju, zato je dobil 1879 viteški naslov, ob upokojitvi mu je dal cesar naslov dvornega svetnika in ga odlikoval z redom železne krone III. razr., občina Štandrež pri Gorici pa ga je imenovala 1896 za častnega občana. Bil je zaveden Slovenec, nadarjen, izobražen in dobrega srca.

Prim.: SBL I, 463 (I. Grafenauer); Jahresbericht des K.-K. Ober- und Uniergymnasium in Görz 1847–55; X, A. K., Novi svet, Domovina 1868, list 49, 193–95; J. Leban, Slovstvena zgodovina, Lj. 1885, 27; Franc. Marinaz, Memorie scolastiche, Trst 1891, 73; A. K. v. S. – 25 let dež. šol. nadz. Soča 1895, št. 45; UT 1895, 395; Glaser IV, 324; Mat. Kante, A. K. v. S., Šolsko poročilo..., Gor. 1901, 3–7; poročila o Livškem jezeru: A. Debeljak, LZ 1912, 505–06; I. Pregelj, DS 1912, 313; Isti, Novi čas III, Gor. 1912, št. 33; Isti, Še enkrat Livško jezero, Novi čas III, št. 35; S., SN 1912, št. 164; članki ob smrti v E 22. febr. 1914; J. Leban, UT 6. mar. 1914; Fr. Ilešič, LZ 1914, 191–93; Gabršček I, 390–91 pass.; II, 67, 366, 442; Matajur 1955, št. 22; B. Tomaževič, Slov. slovstvo v Ben. Slov., JiS III, 1957/58, 116–17; Fr. Koblar, Slov. dramatika I, Lj. 1972, 61–62; Ser. Bonazza, Glagolica na Tržaškem, Goriškem in Čedajskem, GorLtk 1978, št. 4–5, 104; J. Tavčar-Fur. Bordon, Il teatro sloveno, Venezia-Padova 1975, 52, 59–63, 381; Mar. Brecelj-I. Trinko, Ben. Slov. – Hajdimo v Rezijo!, Celje 1980, 143; Clara Gorjan, A. K. S., pesnik in pisatelj, doktorska razprava na U v Vidmu, ak. leto 1979–80, 156 str. s. sl. in bibl. (1 izvod pri piscu tega čl.); Ista, Cenni sulla vita e l'opera di A. K., La Panarie, XIV, N. 52/53, 68–72, Udine, sett. 1981; Ista, A. K. S., KolGMD 1982, 78–82 s. sl.

Jem.

Jevnikar, Martin: Klodič vitez Sabladoski, Anton (1836–1914). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi276532/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine