Primorski slovenski biografski leksikon

Klodič Pavel, vitez Sabladoski, slikar, r. 22. jun. 1887 v Trstu, u. 1. dec. 1961 tam. Oče Anton, šolnik in pisatelj (gl. čl.), mati Matilda Pagliaruzzi, brat inž. Maks (gl. čl.). Gimn. je dovršil v Trstu, pravo na U v Gradcu, kjer je doktoriral 15. jul. 1910. Najprej je stopil v sodno službo, a je kmalu prešel k c. kr. Pomorski oblasti (Seebehörde) v Trstu, kjer je bil funkcionar, po prvi svet. vojni je prešel k Pristaniškemu poveljstvu, kjer je ostal do upokojitve 1954; med ZVU je bil poveljnik trž. pristanišča. Zadnja leta je bil oskrbnik Pomorskega muzeja v Trstu in je sestavil in izdal obširen katalog. Poročen je bil z Emo Gruden (20. jul. 1920). Ljubezen do slikarstva je podedoval kakor brat Maks. Zlasti so ga zanimale ladje in morje. Že od desetega leta dalje je vsak dan polnil svoje risanke z ladjami, ki so prihajale v Trst. Tako je narisal večino ladij, ki so prišle v trž. pristanišče med 1888–1961. Vsako ladjo je narisal s črnim svinčnikom (v barvi od 1901–03 in po letu 1937) na list (19x11 cm). Liste je dal zvezati s trdimi platnicami in počasi se jih je nabralo 30. Vsak zvezek obsega od 200 do 250 risb (vseh je 7.397) in je opremljen s predmetnim kazalom in z naslovno stranjo, na kateri je upodobljena ena izmed ladij iz zvezka. Zvezki so oštevilčeni od 1 do 29, med 8. in 9. zv. pa je vložil poseben zv., v katerem so narisane ladje, ki jih je videl na potovanju po Srednjem vzhodu 1922. Na vsakem listu je ladja, njeno ime (tudi prejšnje ali poznejše), kraj in datum zgraditve, lastnik, pristanišče, v katerem je registrirana, tonaža, pri nekaterih dolžina, dan morebitne potopitve idr. Pripombe so v nem. do 1918, v it. v nadaljnjih letih. Posebno natančno so izrisane podrobnosti ogrodja in vrhnjega dela ladij. Risbe so dovršene reprodukcije, pravi »portreti ladij« in strokovnjaki jih zelo cenijo zaradi njihove dokumentarne vrednosti, saj so mnoge ladje izginile in so risbe edini dokaz. Istočasno pa predstavljajo edinstveno delo na svetu, nenadomestljiv vir podatkov za zgod. trž. pokrajine. V njih so dokumentirani obiski nem. in rus. mornarice v Trstu pred prvo svet. vojno, prihod it. rušilca Audace 1918, upadanje prometa med obema vojnama, prihod zavezniških ladij 1945 itd. Zvezki so shranjeni v Naravoslovnem muzeju v Trstu. – Ob risbah pa se je K. razvil v slikarja ladij in marin. Spočetka je prevladovala oljna tehnika, pozneje je prešel v slikanje s pasteli. Ti so mu omogočali megličasto rahlo podajanje obzorij in razpršene pene valovja, saj je ostal ladjam in morju zvest do konca. Iz mlajših let so ohranjena njegova mala olja s parniki, iz katerih se vali črn dim. Tudi pozneje je na svoje slike vnašal ladjo kot glavni motiv v vsej njeni stvarni resničnosti in tako postal pravcati portretist ladij, ki jih je poznal do podrobnosti, saj so ga zanimale kot žive osebnosti. In prav v podobah njihove tako različne lepote, v podobah bohotnih snežno belih jader ali v podobah parnikov, ki bruhajo dim, se je izkazal kot največji trž. mojster marin. Slikal je tudi morsko obalo z mesti in pristanišči, s potovanj je prinesel motive iz Carigrada, Egipta, Grčije in njenih otokov, predvsem pa je ovekovečil tržaške ladjedelnice, tovarniška poslopja in poglede na Trst. 1912 je prvič razstavljal na Dunaju, na razst. v Ljudskem vrtu v Trstu 1923 se je že uveljavil »z veličastnimi slikami z morsko vsebino« (S. Benco). 1926 so ga sprejeli na Triveneto v Padovi, 1927 je priredil osebno razst. v Adriaticu v Trstu in kritika je pohvalila napredek v barvi in enciklopedsko znanje o vseh vrstah ladij. V Milanu je zmagal s sliko Victorie med 40 slikarji, leto pozneje je izšla njegova trobarvna Neptunia v Illustrazione Italiana, 1936 je izbral Bruno Astori za ovitek svoje revije Sul mare K-evo Onda (Val) in jo natisnil v treh barvah. Jun. 1949 je dobil drugo nagrado na razst. Grado e Laguna. Za slikarske zasluge je bil 1940 imenovan »ufficiale dell'Ordine della Corona« in 1942 »Cavaliere dei SS. Maurizio e Lazzaro«. Njegove slike visijo po premožnejših trž. hišah, uradih, njegovo stanovanje je prava galerija (ul. Giustinelli 1). – Kot človek je bil zelo dober in vsestransko odprt. Sin Egon piše, da je bil »Srednjeevropejec slov. rodu«, v svoji notranjosti se je vse življenje čutil in delal kot avstroogrski drž. uradnik. Po njegovem je bila velika napaka, da so razbili dvojno monarhijo, ker je v njej gledal zametek bodočih evropskih združenih držav. V družini so navadno govorili »tržaško narečje ali nemško in moj oče ni naučil svojih otrok slovenščine« (Egon). Pod faš. si ni pustil menjati priimka, češ da je dobro poznan slikar marin Klodič in ne neki Lodi (priimek, ki so mu ga hoteli dodeliti), vendar pa je v dvajsetih letih sam opustil strešico na č. Pod ZVU je njegov urad pošiljal slov. listom in radiu dopise v slov.

Prim.: Alb. Širok, Pri naših upodabljajočih umetnikih, Luč II, 1928, 54–55 s. sl. Proste luke; Gabršček II, 335; Smrt kapitana P. K., PDk 2. dec. 1961; Smrt slikarja P. K., NL 7. dec. 1961; The Belgian shiplover, Bruxelles, nov.-dec. 1961, vol. XII, št. 11/12; Cesare Sofianopulo, Dipinse diecimila navi l'inesauribile Paolo de Klodic, Piccolo sera, Trst 16. nov. 1962 s sliko Battaglia del 1600 (navaja tudi Bencove in Gioseffijeve kritike); podatki sina prof. Egona apr. 1981.

Jem.

Jevnikar, Martin: Klodič vitez Sabladoski, Pavel (1887–1961). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1014440/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine