Slovenski biografski leksikon

Pagliaruzzi Josip, pesnik, r. 26. maja 1859 v Kobaridu, u. 1. marca 1885 v Gorici in 3. pokopan v Kobaridu. Rodbina: stari oče Josip (1786–1859) je bil premožen in veljaven posestnik; pri hiši je bila pošta in čebelarstvo; stara mati Katarina r. Sorsini (1794–1859) je bila doma v Benetkah; izmed 3 sinov in hčere (Ivan, Ernest, Avgusta) je Izidor (r. 21. apr. 1820, u. 25. sept. 1884), Josipov oče, dovršil gimn. v Gorici, pravoslovje na Dunaju in koncem okt. 1842 vstopil kot kandidat pri osrednji upravi komornih dohodkov na Dunaju, kjer je bil 10. dec. 1842 (akt v zapuščini) imenovan za koncept. praktikanta, nekako proti koncu 1844 pa ga je oče poklical domov, ker ga je bil določil za gospodarja; 18. febr. 1846 se je poročil z Marijo r. Kurinčič (1828 do 1878) p. d. Čuderlovo iz Kobarida, skrbno in pobožno ženo, ki mu je rodila 8 otrok; od teh sta dva (Jožef-Sigism. in Kristina) umrla še v zibeli, Albin in Alfonz (dovršil na Dunaju tehniko) v mladeniških letih, Matilda se je poročila z Ant. Klodičem-Sabladoskim, Marija in Adela (u. 1888) sta bili učiteljici; Jožef je bil predzadnji otrok. Oče Izidor je bil odločen in oblasten mož, župan, in je izza ustavne dobe 20 let zastopal kobariški okraj v goriškem dež. zboru, po njegovi zaslugi se je regulirala reka Idrija in tako osušilo nezdravo Blato med Starim selom in Kobaridom. Tesno prijateljstvo ga je vezalo z dekanom Andr. Jekšetom in v hišo je mnogo zahajal tudi S. Gregorčič v svoji ondotni službi (1868–73); 1879 je prodal rojstno hišo in se preselil v Gorico. Pokopan je v Kobaridu (Soča 1884, št. 39 in 40).

Josip je 1866–8 obiskoval domačo šolo, kjer sta mu bila vzgojitelja učitelj Fran Dominko in dekan Jekše; 1868 je odšel na goriško vadnico (učitelj A. Hribar) in 1870 vstopil v gimn.; njegov sošolec je bil poznejši slavist K. Štrekelj. V 2. šoli je dobil za učitelja Fr. Levca, ki je mnogo vplival nanj, največ pa najbrž Gregorčič, ki ga je pozneje tudi iz Rihemberga pogosto obiskoval. Že zgodaj se je priučil srbščini in se navdušil za srbsko narodno pesem, prebiral nemške, ital., franc. klasike; pozneje se je ukvarjal tudi z angl. in ruščino. Po maturi 1878 bi se bil rad posvetil filozofiji, po očetovi volji pa se je vpisal v jus; studiral je večinoma doma, ker je bil rahlega zdravja. Z vnemo se je v družbi H. Volariča udeleževal dela v kobariški čitalnici, kjer je mnogo predaval; pozneje pa tudi v Gorici; pravne izpite je končal 1883 in med tem opravil tudi poštarsko skušnjo, da bi za očetom lahko prevzel lastništvo tradicionalne rodbinske pošte; 1882–4 je prakticiral pri goriškem dež. sodišču in 1884 napravil 1. rigoroz; po nenadni očetovi smrti je prevzel rodbinsko gospodarstvo, se odpovedal avskultantski službi (Soča 1884, št. 93) ter stopil v odvetniško prakso pri dr. Frapportiju, toda prevelika delavnost, ko se je strastno ukvarjal z literaturo, jeziki in se pripravljal za doktorat, ga je položila v jan. 1885 na boln. postelj in je u. za vnetjem možganov. Vsi sodobniki brez izjeme hvalijo njegov lepo vzgojeni značaj, vernost in dobrosrčnost. Poleg Gregorčiča je bil njegov oseben prijatelj tudi Ign. Gruntar, kateremu je 1879 posvetil pesem »Našemu Nacetu« (v zapuščini), podobno Gregorčičevi »Slovo in naročilo«, biografsko pa bolj osebno in neposrednejšo.

P.-jevo pesniško delo je obširno, še nepregledano in neocenjeno. Pesem mu je bila kakor dnevnik, vsak zunanji dogodek in notranje doživetje je prelil v verze, ki niso bili namenjeni za javnost. Zdi se, da je sploh ves živel v pesmi. Najstarejše in najštevilnejše so erotične pesmi; segajo v leto 1875: obračun s prvo ponesrečeno ljubeznijo, mladeniški ponos nasproti dekletu in njenim staršem. Erotika se v raznih periodah ponavlja in veže ljubezen s spremembami v naravi, odkriva svojo srečo, razočaranja, odpuščanja in nova podleganja ženski lepoti. Iz te erotike najbolj odseva pesnikova krotka, nenavadno občutljiva, pasivna narava. Zadnje pesmi so globlje in samostojnejše, splošno pa se v njih čuti Prešernov, Jenkov in Gregorčičev vpliv; največ je namenjenih neimenovani Emiliji (»dekle črnooko«) in Emi. Poleg mnogih trioletov, številnih sonetov in gazele ima v prvi dobi tudi elegije v distihih, v katerih ljubezen veže z domoljubjem. — Njegova osebna pesem izraža največ bolečino zaradi ločitve od domačega kraja in se sporeja s tedanjo Gregorčičevo vojaško pesmijo (Slovo, Na planine — I. zv.); polno tožbá, prošenj in molitev je spesnil ob materini bolezni in smrti; zavest skrite usode, ki terja žrtve v njegovi družini (»sedem vas že grob pokriva« — Mrtvim II. zv.) prehaja v vdano slutnjo o smrti, ki se proti koncu vedno bolj stopnjuje; živa vera v Boga preveva vse te osebne pesmi. — Domoljubna lirika opeva lepoto domačega kraja, Sočo, Krn (celo v safiški kitici), nesrečo domovine (mnogo sonetov); med njimi klasična elegija ob smrti dr. K. Lavriča. — Izrazita politična pesem izvira neposredno iz Stritarjevih Dunajskih elegij in Raje. Dogodki na Balkanu so 1877–81 pobudili v P.-ju najstrastnejše politične obtožbe in klice k slovanski svobodi. Obrača se do Boga: »Do kdaj po tvoji volji, oče večni, / trpeti mora še Slovan nesrečni.« Slavi Rusijo, rešiteljico slovanstva in krščanstva, obrača se proti sovražnikom Slovanov: »Zastonj napenjate vse svoje sile! / Slovanski duh iz teme se je dvignil, / okove sužnje zdrobil je Slovan. // In v luči jasni svobode premile / nad vse narode bode se povzdignil / in kmalu pride že — slovanski dan!« Najostreje grmi proti Angliji, nekdanji braniteljici svobode, ki je sedaj »nesrečen narod, narodov poguba«. Ti soneti in ditirambi so naša najhujša in najbolj neposredna politična lirika, kjer bolečina prehaja iz tožbe in molitve v kletev. Višek vse tožbe in trpljenja mu je Bolgarija: »o Bog, zakaj zavrgel si Bolgarijo?« in še 1881 toži v elegiji »Bolgarski rod«: »Tako ukrenil modri svet, / dal tebi Nemca poglavarja, / Turčina dal ti gospodarja« (LZ 1881, 416); in v drugi davoriji »Knez bolgarski« se obrača proti vladarju nemškega rodu in kliče nadenj božjo sodbo. — Iz te politične lirike in mrkega občutja sveta je vzrasla večinoma vsa objektivna lirika in epika P.-jeva. Skoraj vsaka zgodba ima vojno ozadje in največ snovi za epiko je vzel iz bolgarske zgodovine: Smrt carja Samuela, Smrt Indža Vojvode (I. zv.), Samo-dive — Samovile (II. zv.) i.t.d., zlasti pa široko postavljeno epsko kantato Sv. Ciril in Metod. Vpliv srbske narodne pesmi, Mažuranićev in verjetno tudi Preradovićev z osnovno mislijo: proti Turku, za križ in svobodo je očiten. V narodnem duhu so zložene mnoge domače balade in romance, v katerih prevladuje idilično pojmovanje ljubezni, žrtvovanje in zvestoba. Gregorčičev vpliv na P.-ja je nedvomen, toda neposrednost izraza, močan naslon na narodno pesem, s katero se je mnogo ukvarjal in jo zapisoval, sta prav njegovo svojstvo; v glavnem hodi snovno in motivno, zlasti v domoljubni in politični pesmi, pred Gregorčičem. Tudi rahli pesimizem ni samo posnet po Gregorčiču, ampak se je kljub veselemu zunanjemu značaju skrival v njegovi naravi. P. je pesnil nenavadno mnogo. V nekih dobah se vrste pesmi dan za dnem, včasih po pet in še več na dan (vse je datiral), politične in ljubezenske obenem. Z obliko, zlasti s sonetom se je skoraj igral. Včasih si je pesmi kar stenografiral (bil je izboren stenograf). Vseh pesmi je gotovo nad 300. Sam jih je objavil od 1878 do 1883 v Z in LZ komaj 20 (psevd. Krilan); analizo o njih je podal K. Štrekelj v LZ 1885; po teh pesmih in po izdaji A. Klodiča-Sabladoskega (I. zv. 1887, SK 48–9, II. zv. 1895, SK 44–5) velja P. bolj za epskega kot za lirskega pesnika. Nekaj je pesnil tudi nemško in ital., kar pa se ni ohranilo: S pripravo za izdajo Zbr. spisov so začeli takoj po njegovi smrti; zapuščino je pregledal S. Gregorčič; koliko je vplival na Klodičev izbor pesmi, se ne da ugotoviti. — Nekaj pesmi je Klodič prevedel na nemško (LZ 1892, 448), eno tudi Funtek (Dodatek III. zv. Zbr. sp.).

Sporedno s pesmijo je P. pisal tudi prozo, ki mu ni uspela. Krajše stvari, prirejene iz češkega, je objavil v S 1878: Iz dobe trpljenja (št. 132); Nekateri vzroki nenravnosti pri mladini (št. 136); originalni, polni slovanskega čuvstvovanja so Spomini na Silvestrov večer (št. 144). Drugo prozo je zbral A. Klodič v III. zv. zbr. sp. (SK 52–4, Gorica 1896); od teh spisov je P. sam objavil obraz Senica (Z 1878), Novo leto na kmetih (Soča 1880, št. 1.); obraz Za vasjo, Nekaj o koristi branja, šaljiva razprava Oči so govori v kobariški čitalnici; noveli Grob v kotu, Razpor in sprava kažeta idealistično-idilično P.-jevo čuvstvovanje. — Prim.: Literarna zapuščina, last družine Klodičeve v Lj. (poskus rodovnika v nji je delo A. Čeboklija, ki je mislil na monografijo o P.); SN 1885, št. 50, 55, 62; Soča 1885, št. 10; K. Štrekelj LZ 1885, 228; S. Gregorčič, Sn 1885, 97 in 99; Kres 1885, 224; A. Klodič, uvod v III. zv. Zbr. sp. s slikami; Glaser IV, 64; Grafenauer, Kratka zgodovina, 251; INK 1897, 84; Sn 1887, 141; 1906/7, 320; LZ 1895, 643; Iz. Cankar: Gregorčičeva pisma Gruntarju DS 1916, 83, 201; A. Gaberšček, Kulturno sodelovanje z Bolgari J 1934, št. 19. Slika: ASK 61. Kr.

Koblar, France: Pagliaruzzi, Josip (1859–1885). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi400775/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine