Doljak, Matija (1822–1875)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 41, 10. 10. 1926

Slovenski biografski leksikon

Doljak Matija, politik, brat Josipa D., r. v Grgarju 6. febr. 1822, u. v Solkanu 5. jan. 1875. Bil je dolgo let župan v Solkanu, kjer je ustanovil čitalnico in bil njen dosmrtni predsednik. Od 1870 dež. poslanec kot zastopnik slov. veleposestva, član finančnega odseka (od 1870), zdravstvenega (od 1873), cenilne komisije, šolskega sveta in cestnega odbora, predsednik polit. društva Soče in dopisnik njenega glasila. V polit. življenju se je pojavil 1868 v pripravljalnem odboru za šempaski tabor, svetoval, naj se točka o zedinjeni Sloveniji ne stavi na taborski program »ker bi morali vsi ljudje kakoršnega si bodi naroda v bratovski zvezi med seboj živeti, s tem pa, da se hočemo od drugih narodov ločiti, dokazujemo, da smo vsim drugim nasprotni, ter da jih imamo za neprijatelje« (Klavžar, Tabor pri Šempasu, 8), se uklonil sklepu večine in poslanski disciplini, bil pozneje pristaš zedinjene Slovenije (SN 1875), nastopil na taboru pri Šempasu in v Brdih (1869), kjer je razlagal korist in potrebo železnice s Koroškega črez Predel v Gorico (Vošnjak, Slov. tabori, 10) in v dež. zboru deloval skupno z Lavričem. Prim.: SN 1875, št. 5, 8; N 1875, 14; slika je bila odkrita ob obletnici njegove smrti v solkanski čitalnici s slavnostno kantato (besedilo Cegnar, glasba Leban). Pir.

Pirjevec, Avgust: Doljak, Matija (1822–1875). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi176929/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Doljak Matija, veleposestnik, politik, rojen v Grgarju 6. febr. 1822, umrl v Solkanu 5. januarja 1875. Oče Jožef, kmet, mati Katarina Urbančič. Brat Josipa (gl. čl.) in Andreja. Imel je več otrok, med temi Josipa, (poznejšega inženirja v Zagrebu, Angelo (por. Kavčič; njena hči je por. dvor. svet. Jegliča) in Gabrijelo, ki se je poročila z dr. A. Frankom, kasnejšim lastnikom Doljakove domačije v Solkanu. 14. jul. 1867 je ustanovil čitalnico v Solkanu, prvo v bližnji gor. okolici in med najbolj delavnimi na Slovenskem (imela nad 250 knjig 1869). Bil je njen preds. do smrti. Ker je zaradi izrednih sposobnosti užival splošen ugled, je bil po smrti župana Franceta Bartolomeja izvoljen za župana v Solkanu (20. marca 1867). Uvedel je celotno uradovanje samo v slovenščini. V polit. življenju se je pojavil 1868 med organizatorji šempaskega tabora (18. okt. 1868). Sprva je izrazil pomislek glede zahteve po »Zedinjeni Sloveniji«, ker bi bilo dovolj zahtevati, »da se naše narodne pravice ne kratijo«, zatem pa je sprejel taborov dnevni red in na taboru tudi sam nastopil z voščilom, naj seme, ki je bilo tu vrženo, dozori v bogato žetev. Bil je član širšega odbora za pripravo briškega tabora (25. apr. 1869) in je na taboru govoril o »Predelski železnici«, ki naj bi preko Predela povezovala Koroško z gor. pokrajino. Bil je med ustanovitelji polit. društva Soča (2. sept. 1869) in je 1871 stopil v njen ožji odbor; po Lavričevi vrnitvi v Tolmin je bil izvoljen za društvenega preds. (29. jan. 1874), kar je ostal do smrti. Ob polemiki za Zedinjeno Slovenijo, ki se je razvnela ob dejstvu, da sta zadevno interpelacijo, sklenjeno v društvu Soča, v dež. zboru podpisala samo Tonkli in Žigon in ne še drugi slov. poslanci, je D. v imenu solkanskega županstva poslal podpisnikoma zaupnico, ki je sprožila vrsto podobnih zaupnic drugih županstev. Na Sočinem občnem zboru 23. febr. 1871 je proti Tonkliju podprl Jugoslovansko zvezo, ustanovljeno v Lj. dec. 1870, kajti »z združenjem vseh Jugoslovanom,« je poudaril, »zidamo svojo bodočnost na trdnejšo podlago.« V začetku 70. let je njegova hiša v Solkanu postala zbirališče številnih slov. domoljubov (Lavrič, Klavžar, Levec, Šuklje). Pri volitvah v dež. zbor 1870 je bil D. izvoljen za poslanca v veleposestvu in za Lavričevega namestnika v dež. zboru (1870–75). Sodeloval je v komisiji za finančne zadeve in kasneje za zdravstvo. Bil je tudi član cenilne komisije in okrajnega šolskega sveta ter preds. okrajnega cestnega odbora. Dopisoval je v razne liste (SN, Soča). Ob prvi obletnici po smrti so mu v solkanski čitalnici odkrili sliko in mu posvetili slavnostno »kantato« na besedilo Cegnarja v Lebanovi glasbeni spremljavi. Slika: IS 1926, 343.

Prim.: Grgarska Kronika 28 in 29; N 1863, 265; 1868, 343; Domovina 1869, 20, 45, 49, 84, 153, 172, 175; 1876, 41; 1868 154; Clarcini 302, 408, 428; Glas 1872, 12; 1873, 18, 19; Pertrattazioni 1870–1874; SN 1875, 5–8; N 1875, 2, 14; C 1921, 78; F. Erjavec, Starejše pesnice in pisateljice, Lj. 1926, 263; SBL I, 144 (Pir.); Gabršček I, pass.; Koblar, Gregorčič 58; E. Klavžar, Tabor pri Šempasu, N. Gor. 1968 (ponatis), pass.; Š. Trojar, Društvo Soča za obrambo narodnih pravic, Sreč 1968, 13/14, 18–21; B. Marušič, Razvoj političnega življenja gor. Slovencev od uvedbe ustavnega življenja do prvega političnega razkola, ZČ 1969, 3/4, 235–251; B. Marušič, Doneski k politični zgodovini gor. Slovencev v razdobju 1870–1875, ZČ 1971, 3/4, 213–241; Domovina 1869, 84, 153, 172, 175; C 1921, 78.

Vh

Vetrih, Jožko: Doljak, Matija (1822–1875). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi176929/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine