Novi Slovenski biografski leksikon

FRANKO, Doloroza (rojstno ime Vida Valentina Marija Franko, Vida Franko), karmeličanka, nabožna pesnica, prevajalka (r. 14. 2. 1898, Solkan; u. 27. 1. 1976, Ljubljana). Oče Alojzij Franko, odvetnik, politik, družbeni delavec, mati Gabrijela Franko, r. Doljak. Ded Matija Doljak, politik, brat Igor Franko, zobozdravnik, nečakinja Vida Franko, slikarka, nečak Vanja Franko, slikar, materina sestrična Pavlina Pajk, pesnica, pisateljica.

Ugledna solkanska družina, v kateri je imel oče Alojzij samostojno odvetniško pisarno in je opravljal več drugih javnih funkcij, ji je omogočila izobrazbo. Osnovno šolo je obiskovala v Solkanu in se nato šolala pri goriških notredamkah. Ko se je med prvo svetovno vojno 1915 družina preselila v Ljubljano, je tam 1916 končala dekliški licej in nato prevzela mesto učiteljice v osnovni šoli sester notredamk v Trnovem pri Ilirski Bistrici (1917–19), kjer je imel njen brat Igor zobozdravstveno ambulanto. 1921 se je odločila za vstop v karmel na Selu pri Ljubljani. Dve leti zatem je izpovedala zaobljube in postala karmeličanka. 1927 ji je bila zaupana naloga namestnice priorice (predstojnice samostana); službo je opravljala do začetka vojne. 1944–48 je bila priorica. Junija 1945 so večji del samostana zasedle nove oblasti, vanj naselile družine in za nekaj časa tudi nemške vojne ujetnike. Zatem so poleg posameznih stanovalcev vanj preselile še sestre skupnosti Frančiškank Marijinih misijonark in nato sestre Družbe hčera Marije Pomočnice. Oktobra 1948 je bil samostan razpuščen, sestre so se razkropile v različne službe ali odšle k sorodnikom, večja skupina je odšla v tujino in vstopila v tamkajšnje karmele. V samostanske prostore so se naselile enote jugoslovanske vojske. 1951 sta bila zaradi preurejanja ceste porušena samostan in samostanska cerkev sv. Jožefa. Leto pozneje so oblasti ekshumirale samostansko grobnico. Kolikor je bilo mogoče, je sestra Doloroza ohranjala stike z razkropljenimi sestrami in skrbela za ostarele, ki so bivale v zasilnih prostorih karmela. Bila je zadnja, ki je zapustila samostanske prostore (nekdanje spiritualovo domovanje ob nekdanjem samostanu, danes Zaloška cesta 58 v Ljubljani), v katerih je živela do smrti. Dočakala je oživitev karmelske skupnosti v Sloveniji – 1967 je bil obnovljen karmel v Mengšu.

V prvem obdobju življenja je v samostanu oskrbovala cerkev in skrbela za liturgijo. Z leti je njena poglavitna skrb postala priprava temeljnih dokumentov karmeličanskega reda v slovenskem jeziku (zaradi prevlade sester iz nemškega kulturnega prostora je do tridesetih let 20. stoletja prevladoval nemški jezik), po njeni zaslugi je skupnost dobila redovne predpise in molitvene obrazce v slovenščini. Pred prevzemom vodstva karmela je pozornost namenjala seznanjanju slovenske javnosti z zgodovino karmeličank (1939 je karmel na Selu praznoval petdesetletnico obstoja) in s svetniki karmeličanskega reda, za potrebe skupnosti je pripravljala duhovna besedila in razlage obredov v karmelu. Dvoje tovrstnih besedil je ostalo v rokopisu: Duhovne vaje v pripravi na sv. obljube in Pridi, nevesta (premišljevanja za preobleko). Nekatera dela so povsem izvirna, druga so prevodi in priredbe, vendar je bil objavljen le manjši del. Poskrbela je, da je bilo prevedenih več izvirnih spisov karmeličanskih avtorjev (zlasti se je zavzela za promocijo t. i. majhne poti duhovnosti, ki jo je uveljavila sv. Terezija iz Lisieuxa). Med temi sta bila Življenjepis sv. Terezije Velike, katerega objavo je še doživela (Ljubljana, 1974), Notranji grad iste avtorice pa je izšel po njeni smrti (Ljubljana, 1980). Kot pesnica je pisala priložnostne pesmi, predvsem nabožnega značaja, manj posvetnega. Bile so izraz duhovnosti karmeličanske skupnosti (pesmi o sv. Tereziji: Moj Bog, jaz ljubim Te; Mlada svetnica naših dni; O sv. mala Cvetka), češčenja zavetnikov (o sv. Jožefu: O sveti Jožef, ti vsekdar; Jožef, prisluhni; Sv. Jožefu; o karmelski in lurški Mariji) in cerkvenih dogodkov (ob novih mašah in duhovniških jubilejih). Nekatera njena pesniška besedila je uglasbil Vinko Vodopivec: Sv. Mali Tereziji (1933), Sv. Jožef (1934), Sv. Tereziji Veliki (1935), Sv. Janez od Križa (1935), Jezus ti si moja sreča (1936), Ti si nas ljubila (1937), Flos Carmeli! (1937), Varstvo sv. Jožefa (1938), Le spavaj, sladko Detece. Pripravila je večje število obrazcev za molitvene ure, ki so jih sprejele redovne skupnosti in župnije; večina izmed njih je doživela več ponatisov. Velik del njenih besedil je ostal v rokopisu.

Dela

Rože sv. Male Terezije, 2 zv., Ljubljana, 1927–1930.
Jetništvo na veliki četrtek in v tabernaklju, Ljubljana, 1929 (prevedeno po Mateu Crawley-Boeveyju, ponatis 1933, 1938).
Sveta Mala Terezija – pomagaj mi!: devetdnevnica k sv. Tereziji Deteta Jezusa, Ljubljana, 1930 (prevedeno po Mateu Crawley-Boeveyju, ponatisi 1934, 1936, 1940).
Sv. ura z Marijo, Ljubljana, 1931 (ponatisa 1933, 1937).
Mati s prebodenim srcem, Ljubljana, 1933 (ponatis 1938).
Zadnje besede sv. male Terezije D. J., Ljubljana, 1934.
Duhovna lepota in bogastvo svete Terezije Deteta Jezusa, Ljubljana, 1934.
Z Jezusom na Oljski gori, Ljubljana, 1934 (ponatis 1938).
Našim malim o Mali Tereziji, Ljubljana, 1933 (ponatis 1940).
Thérèse de l'Enfant Jésus: Moja pot je varna, Ljubljana, 1935 (po spisih in življenju sv. Terezije Deteta Jezusa prevedla Doloroza Franko).
Daniel Considine: Verno srce – veselo srce, Ljubljana, 1936 (prevedla Doloroza Franko).
Willibrord Verkade: Duhovnikove molitve, Ljubljana, 1936 (prevedla Doloroza Franko).
Z Jezusom na Oljski gori : sveta ura, Ljubljana, 1934 (ponatis 1938).
Raoul Plus: Bog v nas, Ljubljana, 1938 (prevedla Doloroza Franko).
Daniel Considine: Jasnine, Ljubljana, 1938 (prevedla Doloroza Franko).
Karmelski spomini, Ljubljana, 1939.
Thérèse de l'Enfant Jésus: Povest duše, Ljubljana, 1940 (prevedla Doloroza Franko, razširjena izd. Mengeš, 1974).
Karmelski škapulir, Ljubljana, 1941.

Viri in literatura

Matične knjige župnije Solkan.
Nadškofijski arhiv Ljubljana, spisi, fasc. Karmeličanke.
Šolska kronika samostana de Notre Dame v Ilirski Bistrici 1888–1922.
PSBL.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Kolar, Bogdan: Franko, Doloroza (1898–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009080/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. julij 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

Franko Doloroza (pri krstu Vida Valentina Marija), nabožna pesnica, prevajalka in publicistka, karmeličanka (OCD), zadnja priorica Karmela na Selu (Lj.), r. 14. febr. 1898 v Solkanu, u. 27. jan. 1976 v Lj. Oče Alojzij, odvetnik, politik in družbeni delavec (gl. čl.), mati Gabrijela Doljak. Ljudsko š. je obiskovala v Solkanu, potem je bila gojenka pri gor. notredamkah. 1915 se je družina preselila v Lj. Tu je diplomirala na liceju, nato je poučevala v Trnovem pri Ilirski Bistrici v samostanski š. V Karmel na Selu je vstopila 1921, zaobljube opravila 1923, od 1927 do 1941 je bila subpriorica, od 1944 do 1948 priorica, ko je bil samostan razpuščen, oz. do 1969, ko je bil pravno začet Karmel v Mengšu. F.-ova je od 1948 bila izven redovne skupnosti v Mengšu z dovoljenjem redovnih in cerkvenih oblasti, da je stregla bolnim sestram in pozneje skrbela za samostansko hišo (nekdanje spiritualovo domovanje ob samostanu, ki je bil kasneje podrt). V redovni skupnosti je bila spočetka zakristanka, potem pa se je popolnoma posvetila književnemu delu, vodstvu Karmela ter zaupanih ji sester. Posebnega pomena je bilo njeno delovanje, ker je bil Karmel v času, ko je postala subpriorica, tako rekoč nemški. F.-ova je bila tista, ki je začela prevajati redovne predpise in molitve v redovni skupnosti v slovenščino. Z vnemo se je potem lotila populariziranja zgodovine slov. karmeličank, svetnikov karmel. reda, pripravila za notranje potrebe samostana vrsto razmišljanj, nagovorov itd. za različne prilike (preobleka, obljube itd.). Med izvirnimi deli so: Karmelski spomini (Lj. 1939), Duhovne vaje v pripravo na sv. obljube (tipk.), Pridi, nevesta (premišljevanje za preobleko; tipk.). Med izvirnike in priredbe je treba šteti dela, kakor: Rože sv. Male Terezije (1927), Mati s prebodenim srcem (1930), Karmelski škapulir (1942), Mala Terezija – pomagaj mi (devetdnevnica), Sv. ura z Marijo, Misijonska sv. ura, Z Jezusom na Oljski gori. Večja dela so njeni prevodi: Sv. Terezija Deteta Jezusa, Povest duše (Lj. 1940; druga izd. z vključenimi teksti iz Terezijinih avtobiografskih spisov izšla v redakciji Z. Revna v Mengšu, 1974), R. Plus, Bog v nas (1938), Zadnje besede sv. male Terezije D. J. (1934), Duhovna lepota in bogastvo sv. Terezije D. J. (1934), Considine, Verno srce – veselo srce (1936), isti, Jasnine (1938), Anica (Anica pl. Guigue), 1930. Poleg tega je poskrbela, da so prevedli Življenjepis sv. Terezije Velike (1974), medtem ko je Duhovni grad še v rkp. Kot pesnica je pisala pretežno prigodno liriko, bodisi nabožnega značaja bodisi svetno. Tematsiko se je gibala med nabožnimi motivi, ki jih je nudil njen duhovni svet karmeličanke (npr. pesmi o sv. Tereziji: Moj Bog, jaz ljubim Te, Mlada svetnica naših dni, O sv. mala Cvetka; o sv. Jožefu: O sveti Jožef, ti vsekdar; Jožef, prisluhni; Sv. Jožefu; o karmelski in lurški Mariji), kakor tudi več novomašniških in duhovniških. Nekatere njene pesmi je uglasbil V. Vodopivec, npr. Sv. Mali Tereziji (1933), Sv. Jožef (1934), Sv. Tereziji Veliki (1935), Sv. Janez od Križa (1935), Jezus ti si moja sreča (1936), Ti si nas ljubila (1937), Flos Carmeli! (1937), Varstvo sv. Jožefa (1938), Le spavaj, sladko Detece. Pretežno so ostale vse v rkp. F.-ova je bila po materi v sorodstvu s pesnico in pisateljico Pavlino Pajkovo.

Prim.: krstna knjiga Solkan; dopis Karmela v Mengšu (akt. 1977); dopis Z. Revna (okt. 1977); spomini in izjave sorodnikov; rkp. beležnice Vinka Vodopivca.

Brj.

Brecelj, Marijan: Franko, Doloroza (1898–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009080/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine