Novi Slovenski biografski leksikon

FRANKO, Metka (rojstno ime Margarita Antonija Franko, ime po poroki, do 1972 Margarita Antonija Ferrari / Metka Ferrari), igralka (r. 16. 2. 1943, Solkan). Oče Otokar Franko - Oko, politični delavec, mati Marija Franko, r. Gorjan. Praded Matija Doljak, politik, župan v Solkanu, mož Sergej Ferrari, igralec.

Osnovno šolo je obiskovala v Solkanu (1949–53), šolanje na gimnaziji v Novi Gorici je 1959 prekinila, se poročila z igralcem Sergejem Ferrarijem in vse do 1972 nastopala kot Metka Ferrari. Igrala je v amaterski gledališki skupini, 1962 pa je oblikovala svojo prvo vlogo v takratnem polprofesionalnem Mestnem gledališču v Novi Gorici (MG NG). Tam je bila angažirana skozi vse faze razvoja tega gledališča do profesionalizacije in ustanovitve (1969) Primorskega dramskega gledališča (PDG). Preživljala se je z delom v pisarnah, od 1970 do upokojitve 1997 je bila redno zaposlena v PDG. 1973–74 je bila članica akcijskega odbora mednarodnega festivala Goriško srečanje malih odrov. Nastopila je tudi v več domačih filmih (mdr. Ljubezen na odru, 1973, in Bele trave, 1976) in nekaterih tujih. Dvakrat je snemala za TV München, za Radio Maribor je posnela nekaj radijskih iger.

Že s svojo prvo večjo vlogo, Katrino v igri Marina Držića in Mirka Rupla Boter Andraž (1962), se je s temperamentno interpretacijo dokazala, kakovost je nato potrdila z interpretacijama Lukrezie v Mandragoli (1965) Niccolòja Machiavellija in Micke v komediji Antona Tomaža Linharta Županova Micka (1965). V širokopotezni ambientalni uprizoritvi Carla Goldonija in Mirka Rupla Primorskih zdrah (1971) je bila polnokrvna Pepka, trmoglava zaničevalka ljubezni in vroča zaljubljenka. Sledilo je več vlog v uprizoritvah slovenske dramatike: Ana v krstni uprizoritvi igre Toneta Partljiča Naj poje čuk(1971), več likov je upodobila v uprizoritvi dveh enodejank Ivana Preglja Berači in Vest (1972), bila je radijska napovedovalka Matilda v komediji Toneta Partljiča Ščuke pa ni (1974), Marjeta v krstni uprizoritvi novitete Vinka Cudermana Igra o grešnem puntarju (1975) ter Cesarica in sekretar podjetja Snaga v Manevrih (1975) Jožeta Javorška. V vlogi prostitutke Marike Mondkove v igri Ivana Bukovčana Preden bo petelin zapel (1976) je oblikovala živ, tipološko barvit in osvežujoč lik. Kot Margareta v ambientalni uprizoritvi monodrame Roberta Athayde Gospa Margareta (1976) je svojo junakinjo zastavila ironično, posmehljivo posnemajoč nasilne učiteljice stare sorte. Zrelo karakterno vlogo je ustvarila v drami Antona Pavloviča Čehova Striček Vanja (1978); v omamno čutni, drzni in samozavestni Jeleni Andrejevni je razkrivala tudi njeno nemoč, bogastvo in globino intimnega sveta, ki bi ga mogla v življenje priklicati le ljubezen. Terezo v drami Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1980) je izrisala v kontrastnih barvah grobe ženske osamljenosti in (v soigri s Hano) domala izterjane, zakrčene materinske nežnosti. Osrednji lik Simone v drami Jeana Clauda Grumberga Modni salon (1981) je napolnila s samoto, tihim notranjim trpljenjem, nemočjo, obupom in zlomom; utelešeno bolečino so le tu in tam zastrli bežni prelivi veselosti in razposajenosti. Naslovni vlogi v komediji Carla Goldonija Krčmarica Mirandolina (1982) je vdihnila žar bistre, zrele ženske, ki se natančno zaveda tako moči svojega spola kot položaja v družbi; kot pretkana spogledljivka, ki meša glavo vitezu, zakletemu sovražniku žensk, je bila naravna in prikupna. Kot gospa Françoise v igri Rogerja Vitraca Volkodlak (1993) je v začetni nesporazum o identiteti te osebe spretno vpletla primerno zagoneten lik poetično razmišljajoče in sprenevedave stare frajle. Meg v igri Sama Sheparda Misel lažnivka (1996) je bila suverena igralska stvaritev, dosledno v okviru realistično utemeljene igre oblikovana poosebljena sebična materinskost in krivda za nerazčiščena razmerja v družini.

Dela

Gledališke vloge

  • Katrina (Marin Držić - Mirko Rupel: Boter Andrash, režija Modest Sancin, MG NG, 1962).
  • Lukrezia (Niccolò Machiavelli: Mandragola, režija Andrej Jelačin, MG NG, 1965).
  • Micka (Anton Tomaž Linhart: Županova Micka, režija Hinko Košak, MG NG, 1965).
  • Pepka (Marin Držić - Mirko Rupel: Primorske zdrahe, režija Mario Uršič, PDG, 1971).
  • Ana (Tone Partljič: Naj poje čuk, režija Jože Babič, PDG, 1974).
  • Preparándka, Deklica – Metka (Ivan Pregelj: Berači in Vest, režija Andrej Stojan, PDG, 1972).
  • Matilda (Tone Partljič: Ščuke pa ni, režija Jože Babič, PDG, 1974).
  • Marjeta (Vinko Cuderman: Igra o grešnem puntarju, režija Marjan Bevk, PDG, 1975).
  • Cesarica, sekretar v podjetju Snaga (Jože Javoršek: Manevri, režija Aleš Jan, PDG, 1975).
  • Marika Mondkova, prostitutka (Ivan Bukovčan: Preden bo petelin zapel, režija Janez Drozg, PDG, 1976).
  • II. Gospa Margareta ( Roberto Athayde: Gospa Margareta, režija Boštjan Vrhovec, PDG, 1976).
  • Jelena Andrejevna (Anton Pavlovič Čehov: Striček Vanja, režija Dušan Mlakar, PDG, 1978).
  • Gospa Tereza (Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi, režija Miran Herzog, PDG, 1980).
  • Simona (Jean-Claude Grumberg: Modni salon, režija Zvone Šedlbauer, PDG, 1981).
  • Krčmarica (Carlo Goldoni: Krčmarica Mirandolina, režija Marjan Bevk, PDG, 1982).
  • Ga. Fran̹coise (Roger Vitrac: Volkodlak, režija Dušan Jovanović, PDG, 1993).
  • Lorraine (Sam Shepard: Misel lažnivka, režija Boris Cavazza, SNG Nova Gorica, 1996).

Filmske in televizijske vloge

  • Županova žena (Na klancu, cf., režija Vojko Duletić, Vesna film, 1971).
  • Afra, por. Radman (Ljubezen na odoru, cf., režija Vojko Duletić, Viba film, 1973).
  • Mica (Bele trave, cf., režija Boštjan Hladnik, Viba film - Vesna film, 1976).
  • Natakarica (Ein Mann für Mama, TV-mini serija 1–3, režija Georg Tressler, BR Fernsehn, 1976).
  • Anita (Smiljan Rozman: Reportaža o primeru tehnika Alojza Matka, TV-film, režija Janez Drozg, RTV Ljubljana, 1977).
  • Majda (Zadah tela Vonj telesa, cf., režija Živojin Pavlović, Viba film - Film danas, Beograd, 1983).
  • Katja (Stanislava Bergoč: Vmesni čas, TV-igra, režija Anton Tomašič, RTV Ljubljana, 1986).
  • Manca (Alenka Goljevšček: Dopust, TV-igra, režija Slavko Hren, RTV Ljubljana, 1987).

Viri in literatura

Novak, Jernej: Franko, Metka (1943–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009090/#novi-slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Franko Metka, gledališka igralka, r. 16. febr. 1943 v Solkanu. Oče Otokar, politični delavec, mati Marija Gorjan. Osn. š. obiskovala v Solkanu (1949–54), gimn. v Novi Gorici (1954–58). Pri Mestnem gled. v Novi Gorici začela sodelovati 1961 in bila potem angažirana skozi vse faze njegovega razvoja do PDG. Od 1962 do 1970 je bila honorarni član, kasneje redni. Odigrala je naslednje vloge: Sodnikova (Cankar, Kralj na Betajnovi), Alina (Fabbri, Zapeljivec), Katrca (Držić-Rupel, Boter Andraž), v Jelačinovem Prepihu, v Molièrovi šoli za ljubosumne in neumne, v Delu čast in oblast, Giannina (Goldoni, Tast po sili), Sue Bayliss (Miller, Vsi moji sinovi), v Pregelj, Berači-Vest, Služkinja (Nušić, Pokojnik), Simka (Nušić, Žalujoči ostali), Ana (Partljič, Naj poje čuk), Pepka (Goldoni, Primorske zdrahe), v Integralih, Gospodična (Šušmel, Slon na trgu), Mica (Suhodolčan, Norčije v gledališču), Hortensia (Anouilh, Skušna ali Kaznovana ljubezen), Valerija (Shakespeare, Koriolan), Leis (Valentin, Selitev), Vila Pikapolonica (Gorinšek, Rdeča kapica), Matilda (Partljič, Ščuke pa ni), Maček (Košuta, Štirje fantje muzikantje), Dekla in Meščanka (Cankar-Babič, Hlapec Jernej in njegova pravica), Profesor Hrošč (Eidam, Ostržkove dogodivščine), Marjeta (Cuderman, Igra o grešnem puntarju), Anaida (Labiche, Florentinski slamnik), vrtnarica (Brenkova, Modra vrtnica za princesko), Gospa Margareta (Athayde, Gospa Margareta), Meg Dillon (Behan, Talec), Viktoire (Feydeau, Hotel svobodne zamenjave), Tanja (Rudolf, Lenega čaka dolgčas). F.-va je snemala tudi za TV; igrala je v naslednjih gledaliških predstavah, posnetih za TV: Sopotnica v vlaku (Klopčič, Težka pot; po Bevkovi noveli Mati), Marinka (Bukovčan, Preden bo petelin zapel), Anita (Rozman, Primer tehnika Matka), kmetica (Jovanović, Konec tedna). Kot filmska igralka je nastopila najprej v domačih filmih: Ljubezen na odoru (Duletič), Na klancu, Đuro Daković, 1975; Bele trave (Hladnik), 1975; potem v tujem Železni križ, angl.-nemško-amer.-jug. koprodukcija (Jadran Film). Dvakrat je snemala za bavarsko TV v Münchnu (Einer Mann für Mami – natakarica; Paul und Paulichen – kmetica). Nastopala je tudi v Radiu Maribor. Več let je bila članica akcijskega odbora goriškega srečanja Malih odrov (1973, 1974). Do leta 1972 je nastopala pod imenom Ferrari Metka.

Prim.: GL GG 1961–62, (1), (10); GL GG+PDG 1962–1977 pass.; Novi filmi '73, enota 31; dnevni listi ob predstavah, pa tudi revije in časniki: Ekran, Stop, Antena, Delo, PrimN, NRazgl, Koroški fužinar, Mladina, Tov 1973; Družina 1977; Ilustrirana Politika 1977; Jana; TT (vse ob premierah); osebni podatki.

Brj.

Brecelj, Marijan: Franko, Metka (1943–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009090/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine