Pajkova, Pavlina (1854–1901)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Pajkova Pavlina, pesnica in pisateljica, r. 9. apr. 1854 v Paviji (Italija), u. 1. jun. 1901 v Lj. Otroška leta je preživela v Milanu in Trstu, kjer je oče Jos. Doljak (SBL I, 143) služboval kot sodnik; mati Pavlina, hči šol. nadzornika prof. Milharčiča v Gorici, je bila prej dvorna dama pri burbonski družini, umrla pa je že v Milanu 1857; ko je Pavlina kmalu nato (1861) izgubila tudi očeta, je prišla s svojima sestrama v hišo strica Mat. Doljaka (SBL I, 144) v Solkan, brata pa so dali v internat na Dunaj. Ker se je bila materina družina potujčila, so otroci znali samo italijansko; tudi pri stricu vzgoja ni bila slovenska, dokler mu je živela prva žena; Pavlina je obiskovala 4 leta internat pri uršulinkah v Gorici, nato se je vrnila k stricu, da se privadi gospodinjstva. Slovenščine se je temeljiteje začela učiti šele v svojem 16. letu; na njeno narodno preorientacijo so najbolj vplivali mladoslov. narodnjaki, ki so zahajali v stričevo hišo, zlasti dr. K. Lavrič in E. Klavžar; Lavrič jo je učil slovenščine in deklamacije in tako je začela nastopati kot igravka v goriški in solkanski čitalnici. V slovstvo jo je uvedel Fr. Levec, ki je 1873 v Soči objavil njeno lirično prozo Prva ljubezen (št. 25) in Žena v družini (št. 39); pod Lavričevim vplivom se je posebno vnela za Prešernove in Stritarjeve pesmi, prebirala pa je tudi ital., nemške in druge klasike, posebno Shakespearea. Njeno zakesnelo slov. izobrazbo so nekoliko začele ovirati nove družinske razmere: l. 1873 je na Dunaju doštudiral brat Teodor in nastopil službo pri goriškem sodišču; Pavlina se je s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Sestri sta bili narodno nezavedni, brat pa Slovencem zelo nasproten, zato se je odslej s slovenščino ukvarjala samo naskrivaj. Pri tem sta jo podpirala in navduševala urednik Zore J. Pajk, ki je 1874 tiskal njene prve pesmi (kratica P. D.) in Jos. Cimperman, s katerim sta si od 15. febr. 1875 do 10. jul. 1876 mnogo dopisovala (prim. 26 pisem v Cimpermanovi zapuščini in Glonar, Mlada leta P. P., ŽS 1924). Cimp. je njeno prijateljsko zaupnost pozneje naivno zlorabil kot ljubezensko razmerje, čeprav se nista nikoli videla. Ko je P. 26. febr. 1876 postala žena ovdovelega J. Pajka, ji je mož prepovedal vsako tuje dopisovanje. Sprva je v Mariboru morala pretrpeti mnogo nasprotovanja od sorodnikov Pajkove prve žene, bila pa je svojemu možu trdna opora v vseh njegovih lit. in gospodarskih težavah in najmarljivejša sotrudnica Zore. Že prva leta njenega zakona s Pajkom so ji umrli tudi obe sestri in brat.

Izraz njenega mladostnega čuvstvovanja, sirotinske zapuščenosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in zakonske sreče, so pesmi v Zori (1874–8), ki jih je zbrane izdala 1878 v Mariboru. Po snovi so te Pesmi večinoma neposredni osebni dogodki, tudi po obliki in jeziku precej trde; najboljši je cikl »Materni glasovi« (I—VIII); poslej je pesnila samo še v Kresu 1881 in v KMD 1884. Vse pesmi je vnovič natisnila v Zbr. spisih I (Celje 1893). Popolnoma osebna je tudi njena proza v Zori: Občutki na novega leta dan (1876) kažejo strasten ženski temperament, ki iz svetovne bolečine najde namen in smer življenja v vzkliku: Ljubimo, mislimo, delajmo! Isto leto je napisala stritarjansko lirični roman Odlomki iz ženskega dnevnika, kjer je tudi nji svet »dolina solz«. Široko idealistično razmišljanje so Ženska pisma prijatelju (1877), izmed katerih je I. in II. posvečeno spominu njenega učitelja dr. K. Lavriča, iz vseh pa se že čuti učenjaški ton njenega moža; 1876 je kratko predstavila Slovencem prav tedaj umrlo Georgeo Sandovo.

Ko je bil njen mož 1877 premeščen, je ostala v Mariboru (prim. pesmi Najina ločitev, Po ločitvi); pozneje ga je spremljala v Gradec, Brno in na Dunaj in tako ostala 20 let v tujini, kar je težko prenašala; na počitnice je prihajala s svojo družino v Stari trg pri Slovenjgradcu, Celje, Bovec in Solkan; na Dunaju se je s svojim možem udeleževala družabnega in lit. življenja v Slov. klubu, sicer pa je živela odmaknjena od resničnega slov. življenja, ki ga skoraj ni poznala. To je slabo vplivalo na njen literarni razvoj. življenje v velikih mestih je njeni živi domišljiji dajalo mnogo snovi, toda vpliv tuje, zlasti nemške družinske povesti jo je obrnil v sentimentalno romantičnost in njen idealizem je postajal bolj in bolj vzgojno podučen. V tej smeri je napisala vrsto novel, romanov in povesti: Roka in srce (Kres 1881, Zbr. sp. I); Blagodejna zvezdica (Kres 1881, Zbr. sp. I); Mačeha (Kres 1882, Zbr. sp. I); Pripovestnik v sili (Kres 1883, Zbr. sp. II); Očetov tovariš (Kres 1884, Zbr. sp. II); Arabela (Kres 1885); Dora (SV 1885); Dneva ne pove nobena pratka (KMD 1886, ponatis SK št. 30); Domačija nad vse (SV 1889); Najgotovejša dota (SV 1892); Prijateljev sin (DS 1894); Obljuba (LZ 1894); Najdenec (SK št. 30); Roman starega samca (LZ 1895); Spomini tete Klare (DS 1895); Igra s srečo (INK 1895); Planinska idila (KK 1895); Dušne borbe (LZ 1896); Judita (DS 1896); Slučaji usode (SK št. 65–8); Uslišana (DS 1900); Življenja križi (KMD 1903); v rokopisu sta ostala roman Ločeni srci (odklonjen od MS in pripravljen za LZ) in Usodna idila, zavrnjena od DS. Zgodbe teh pripovednih spisov so deloma idilično zaokrožene, kar je vpliv njene dekliške vzgoje, deloma polne slučajnih neverjetnosti; v njih razrešuje družabna in moralna navzkrižja in najrajši prikazuje junaške ženske značaje in njihov boj za srečo in poštenje. Ker te zgodbe vse vise o idealističnem svetu, s slov. razmerami in potrebami večinoma nimajo žive zveze. Tudi nepoznanje narodne govorice in nezadostna jezikovna izobrazba sta škodovala njenemu zdravemu razvoju. Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti pa si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu. – Čuvstvena gibčnost in razmišljujoča narava se dobro kaže tudi v njenih drugih spisih: Nekoliko besedic k ženskemu vprašanju (Kres 1884; SK št. 30); Aforizmi o ljubezni (LZ 1892); Aforizmi o ženstvu (DS 1894); Aforizmi o prijateljstvu (obj. LZ 1894 – vsi trije spisi so predavanja v Slov. klubu na Dunaju); Kako pridemo do sreče? (DS 1895); zadnje misli o svojem in tujem življenju je podala v Predsmrtnih aforizmih (DS 1902); podučna sta spisa Zavod za slepce v Brnu (SV 1883); Spilperški podkopi (Soča 1885, št. 44–7); priložnostni so: Pomožni dunajski bazar v korist Lj. (SN 1895, št. 106); Ob krsti cerkvenega dostojanstvenika (Soča 1897, št. 29); Spominski listi o cesarici Elizabeti (LZ 1899 in SL 1898, št. 52); Spomini na dr. Fr. Lampeta (DS 1900); v SL 1898, št. 52 in 58 je prevedla tudi troje pesmi cesarice Elizabete.

Njeni spisi so takoj ob nastopu poetičnega realizma vzbudili nasprotovanje; že v SN 1881, št. 148 se je Kos-Spectabilis spotaknil ob novelo Roka in srce, nakar je P. odgovorila s »Poslanico« v SN 1881, št. 155 in v S št. 75, Kos pa s popravkom v SN št. 166 (prim. tudi Prijatelj, Ustanovitev LZ in celovškega Kresa, RDHV III, 223); Kres sam je kmalu ni rad prinašal; za Levčevega uredništva se LZ ni približala, ker je čutila, da ji je Levec nasproten; MS ji je odklonila Arabelo, Slučaje usode (prim. Levčevo pismo z 8. jul. 1897 v njeni zapuščini) in Ločeni srci; tudi MD je vračala spise; Fr. Lampe, s katerim se je seznanila 1893, je njene Zbr. spise v svojem listu v splošnem spremljal s pohvalo (DS 1893, 478; 1895, 640), dočim je bil LZ bolj molčeč (1893, 637; 1895, 641), toda v zasebnem dopisovanju je bil Lampe vseskozi sicer dobrohoten, pa odkritosrčen in trd sodnik njenega pisanja: grajal je že spočetka njen jezik, neizrazitost in neresničnost oseb, zlasti pa njeno širino; mnogo je popravljal in črtal njene spise, zlasti Judito, P. pa je trdila, da so refleksije »sol dobrega romana« in da »brez zanimivih popisov in pa globokih, duhovitih refleksij ni roman dovršen« (Lampetu 1. jan. 1896). – Odločno se je njeni romantiki in idealizmu uprla nova struja z Govekarjem in mladina sploh, ki je zapovrstjo odklanjala njene aforizme, Dušne borbe in Slučaje usode (prim. Govekar, Portretne karikature, E 1896, št. 110; Apollo in Hefajst, SN 1897, št. 49; Fr. Vidic SN 1897, št. 266, Ljudm. Poljančeva Ska 1897 št. 23 in 25; J. Šlebinger Nova Nada 1897, 126). Na prve napade in kritike je odgovarjal J. Pajk v štirih člankih »Manevri naše nove literarne šole« E v okt. in nov. 1896; SL 1897, št. 69), kmalu pa je P. sama pod imenom Rodoljubkinja začela v SL 1897 vračati nasprotnikom in pobijala »novo strujarje« in njihov realizem, n. pr.: Slov. časopisje in morala (št. 18), kjer odklanja feljtone v SN, takoj nato (št. 20–1) negativno ocenjuje Govekarjevo Rodoljubje in ljubezen in še ostreje (št. 49–54) »Oh te ženske«. P.-i je priskočil na pomoč tudi Stritar in jo potolažil, češ: »Če Vas imenujejo slovensko Marlitt, ni se Vam treba sramovati tega priimka.« Stritar hvali sicer napredek nove struje, graja pa njene »izrastke« in brezobzirno tekmo ter zlasti zavrača slabo moralo (prim. K najnovejšemu lit. boju, SL 1897, št. 75; Govekarjev odgovor Stritar in nova lit. struja, E 1898, št. 7–9 in Pavlinino Poslano, E 1898, št. 10). Nato se je P. obrnila naravnost proti vzoru naturalistov Zola-u (SL 1898, št. 18) in v Fin de siècle (št. 41–2) ponovno zavrača naturalizem, Zola-a in slov.-hrv. Mladost; v št. 78–81 ocenjuje pod istimi vidiki dij. almanah Na razstanku. Ta boj jo je utrudil in neuspehi na vseh straneh so jo zagrenili, zlasti ko je tudi Fr. Lampe javno odklonil Slučaje usode (DS 1898, 31); preselitev na Slovensko in smrt njenega moža 1899 sta jo vendarle še tesneje priklenila na Lampeta, ki ji je ostal najboljši prijatelj. Ohranilo se je 12 Lampetovih pisem (od 1893–8) in koncepti Pavlininih pisem od 1895 njemu (8), Gregorčiču (1), Stritarju (1), Opeki (1), Bežku (1), Bartolovi (1), Levcu, ki govore o njenem razmerju do urednikov, o bolezni, družini in tedanjih lit. bojih, zlasti pa kažejo vero v njeno delo. – Prim.: Cimpermanova korespondenca v drž. knjiž. v Lj., Ms 484; lit. zapušč. v lasti Anice Levčeve v Lj.; Izbr. spisi I. zv., Celje 1893 (uvod); INK 1894; K. Glaser, DS 1894; SN 1901, št. 124; S 1901, št. 124–5; Ska 1901, 165; LZ 1901, 505; Milan Pajk, DS 1902; J. Rozman, KMD 1903; Vošnjak II, 216; Prijatelj, Kersnik II, 405, 414, 418, 433; V. Holz, SN 1914, 177–8; Fr. Erjavec, Starejše pesnice in pisateljice, Lj. 1926; Grafenauer, Kratka zgodovina, 237; M. Govekarjeva, Slov. žena 1926, 108. Slike: DS 1894, 641; 1902, 331; ASK 58. Kr.

Koblar, France: Pajkova, Pavlina (1854–1901). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi403407/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine