Novi Slovenski biografski leksikon

DANILOVA, Avgusta (rojstno ime Avgusta Gostič; Gusti Gostičeva, ime po poroki Avgusta Cerar), igralka, režiserka, pedagoginja, gledališka organizatorka (r. 24. 8. 1869, Ljubljana; u. 3. 1. 1958, Ljubljana). Oče Jurij Gostič, uslužbenec, mati Marija Gostič, r. Vonča. Mož Anton Cerar - Danilo, igralec, režiser, gledališki organizator, urednik, publicist (poroka 1890), hčerke Vera Danilova (Vera Balatka - Danilova), igralka, režiserka, Mira Danilova (Mira Neffat - Danilova), igralka, pedagoginja, in Silva Danilova (Silva Cerar), igralka, režiserka, sinova Rafael (Ralf/Ralph) Danilo, igralec, režiser, in Mavricij Danilo, igralec, električar, zavarovalni agent, zeta Antonín Balatka, dirigent, skladatelj, režiser, dramaturg, in Anton Neffat, dirigent.

Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani pri Sv. Jakobu, šesti razred je opravila pri uršulinkah. Prvič je prišla v nemško gledališče kot statistka še v zgodnjih najstniških letih v igri Orfej v podzemlju Jacquesa Offenbacha. Pri štirinajstih je statirala tudi v Baronu Trenku, kjer jo je opazil Josip Stare in jo napotil v Dramatično šolo Ignacija Borštnika, ki jo je začela obiskovati 1885. Debitirala je 24. januarja 1884 na odru Dramatičnega društva z vlogo Ane v igri Požigalčeva hči Josefa Kajetána Tyla. 1888 ji je društvo omogočilo nekajmesečno štipendijo na Dunaju, kamor se je še dvakrat vrnila, mesec dni se je izpopolnjevala tudi v Pragi. V Dramatičnem društvu v Ljubljani je bila angažirana od 1886. 1890 se je poročila z igralcem Antonom Cerarjem - Danilom in prevzela njegovo umetniško ime. Imela sta sedem otrok. Ker sta bila zakonca odvisna od dohodkov v gledališču, gledališka sezona pa je bila dolga samo dobrega pol leta, je Danilova igrala tudi med vsemi nosečnostmi in takoj po porodih. Danilova sta doma imela izposojevalnico kostumov, otroci so statirali v gledališču. Bila je tudi spretna šivilja, njeni kostumi so bili izbrani in so v času, ko so igralke za garderobo skrbele same, zbujali veliko pozornosti. Na vrhu ustvarjalnih moči je 1908 sprejela povabilo v Trst, kjer je z Antonom Verovškom vodila slovensko gledališče. Bila je režiserka in igralka. Poučevala je tudi ljubiteljske igralce, kar je na tečajih, ki jih je organiziral Verovšek, počela že v Ljubljani (1905). 1910 se je vrnila v Ljubljano.

Udeležila se je skoraj vseh gledaliških turnej, ki jih je organiziral Anton Cerar - Danilo.

Njeni igralski začetki so bili v vlogah mladostnih naivk in sentimentalk, igrala je tudi v operetah, njen register pa je segal do tragičnih in komičnih vlog klasične in moderne salonske drame. Kritika ji je priznavala, da obvlada najširši igralski razpon, in jo je uvrščala med najpomembnejše južnoslovanske umetnice. Virtuozno je oblikovala strastne in nesrečne ženske naturalistične drame ter realistično upodabljala pretresljive ženske like. Med njenimi znamenitimi vlogami so Lady Milford (Friderick Schiller, Kovarstvo in ljubezen, 1887), Gertruda (William Shakespeare, Hamlet, 1899), Gospa Alvingova (Henrik Ibsen, Strahovi, 1899), Vasilisa (Maksim Gorki, Na dnu, 1904), naslovna v Rozi Bernd Gerharta Hauptmanna (1907). Pri praizvedbah del Ivana Cankarja je bila Marta (Jakob Ruda, 1900), Katarina (Za narodov blagor, 1906), Županja (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, 1907). V sezoni je običajno odigrala od deset do dvajset vlog, saj je bilo ponovitev zelo malo.

Na prelomu stoletja se je lotila tudi gledališke režije. Štejemo jo za prvo slovensko gledališko režiserko. Najprej je režirala otroška pravljična dela, npr. Rdečo kapico (1902). Petnajstletnico dela je slavila s tragedijo Marija Stuart Friedricha Schillerja, dvajsetletnico pa 1906 z vlogo Anisje (Lev N. Tolstoj, Moč teme). Ob prelomu stoletja so v gledališču angažirali številne Čehe in Čehinje. Avgusta Danilova se je čutila odrinjeno, kar jo je spodbudilo k odhodu v Trst, kjer je gostovala že 1889 v vlogi Ane (Carl Morre, Revček Andrejček). Po vrnitvi v Ljubljano je 1911 odigrala petindvajset vlog in naslednje leto osemnajst, tik pred prvo svetovno vojno pa je prišlo do krize v gledališču, igralci so bili odpuščeni, namesto gledališča pa so odprli Kino Central. Na pobudo Mateja Hubada je Avgusta Danilova vadila tudi petje in z lepim sopranom nastopala v operetah, 1912 celo v prvem slovenskem baletu Josipa Ipavca Možiček.

Tik pred začetkom prve svetovne vojne je v iskanju zaslužka 1913 s sinom Rafaelom/Ralfom odpotovala v New York. O njenem življenju v ZDA se je ohranilo malo podatkov. Preživljala se je kot šivilja ter s snemanjem ljudskih pesmi, humorističnih skečev in dramskih prizorov skupaj s sinom Ralfom na gramofonske plošče pri družbi Columbia Gramophone Company, International Record Department, igrala in statirala je v nemškem gledališču, hkrati pa je iskala stike s slovenskimi izseljenci in njihovo kulturo. Zanje je snemala slovenske narodne pesmi, za katere je bilo veliko zanimanja. Do 1920 je posnela šestnajst plošč z več kot tridesetimi narodnimi pesmimi. V začetku junija 1916 je nastopila na koncertu Slovenskega pevskega društva Slavec v New Yorku z enodejanko Kdor se poslednji smeje.

Domotožje in slabe možnosti za umetniško delo so jo naposled privedle domov, v začetku septembra 1920 je podpisala pogodbo z Narodnim gledališčem v Ljubljani in doživela topel sprejem. Hinko Nučič jo je povabil v Maribor, kjer je gostovala 1921. Julija istega leta je imela pozdravni nagovor na Kongresu udruženja jugoslovanskih igralcev v Ljubljani.

Zmagoslavni vrnitvi so sledila tudi drobna razočaranja, saj se je med njeno odsotnostjo uveljavila nova generacija igralcev. Tako je doživljala obzirne kritike, da je njena igra stilno drugačna, da igra z izraznimi sredstvi starejše šole, skratka, da je zastarela. Nad kritikami je bila razočarana, zato je začela pedagoško delo, kar je 4. decembra 1921 najavila z objavo v Slovenskem narodu. Kljub več kot dvajset odigranim vlogam v dveh sezonah je 1922 z gojenci uspešno zaključila pedagoško delo in pripravila Ljubezen treh kraljev Sama Benellija. Z rezultati pa ni bila zadovoljna, poleg tega ni odobravala prevlade ruskih igralcev v gledališču z Borisom Vladimirovičem Putjato na čelu.

Tako je konec julija 1922 ponovno odpotovala v ZDA, kjer je v Clevelandu delovala kot igralka in režiserka, 1922–26 je vodila slovensko amatersko gledališče v Clevelandu, prirejala je koncerte in snemala plošče za Victor records. Navezala je stike z Mihajlom Pupinom, Srđanom Tucićem, Etbinom Kristanom ter vrsto projugoslovanskih društev in združenj. Bili so ji naklonjeni in radi so jo vabili medse.

V začetku marca 1924 so v Clevelandu otvorili Slovenski narodni dom, kamor so člani društva Ivan Cankar povabili tudi Avgusto Danilovo. Z društvom je podpisala šestmesečno pogodbo kot režiserka in učiteljica. Izseljenci so se trudili, da bi njeni gledališki skupini zagotovili kar najboljše delovne pogoje. K sodelovanju je pritegnila tudi otroke in zanje organizirala šolo slovenščine. 1925 je priredila mladinsko predstavo Čudežne gosli, v kateri je nastopilo petdeset učencev. V Clevelandu je ostala leto dni in vsak mesec priredila eno ali dve predstavi pretežno zabavnega značaja. Aprila 1925 se je poslovila s častnim večerom, oktobra istega leta pa je tam ponovno gostovala. Tamkajšnja slovenska dramska dejavnost ni nikoli več dosegla takega razvoja kot v času njenega delovanja. Takrat je društvo štelo petinsedemdeset članov, Avgusta Danilova je poučevala štirideset učencev. Navezovala je tudi stike z ameriškimi igralci, zanimalo jo je ameriško gledališče, položaj žensk v družbi, hotela je ustanoviti potujočo igralsko skupino ipd.

Spomladi 1926 je priredila poslovilno prireditev v New Yorku, ki jo je spremljal ves jugoslovanski izseljenski tisk. Njen odhod je za tamkajšnja slovenska društva pomenil izgubo. Med odsotnostjo je stike z domovino obdržala preko pisem, tudi gledališki listi so občasno pisali o njenem delu. V začetku oktobra 1926 je bila sprejeta v ljubljansko Dramo. Ob njeni prvi vlogi Mrs. Erlynne (Pahljača Lady Windermere, 1927) je kritika opazila igralkino neusklajenost z ansamblom. Njene vloge so postale maloštevilne, kritike so kazale manj navdušenja kot občinstvo, zato je že 1927 poskušala še tretjič odpotovati v Ameriko. Slovensko društvo v Clevelandu je skušala navdušiti za pasijonsko igro, za katero je izdelala projekt izvedbe. Kljub domišljenosti načrta je dobila odklonilni odgovor, saj se je društvu projekt s 150 nastopajočimi zdel neizvedljiv. Temu razočaranju je sledilo še večje – upokojitveni dekret.

Konec oktobra 1928 so ji ob štiridesetletnici gledališkega dela v ljubljanskem Narodnem gledališču pripravili veliko slavje, prejela je tudi državno odlikovanje red sv. Save. Za jubilej je odigrala vlogo Emilije Marti (Stvar Makropulos, Karel Čapek, 1928). Gledališka kritika je njen nastop zavrnila in ji dala vedeti, da je razkorak med njo in slovenskim gledališčem postal nepremostljiv. Avgusta Danilova je zagovarjala realistično gledališče in tudi po upokojitvi 1929 v intervjujih izražala željo po igranju. Vendar so jo le še redko angažirali, vabilom k delu pa se je vedno odzvala. Tudi po drugi svetovni vojni je bila deloma še aktivna v gledališču in filmu, pri radiu in amaterskih gledališčih, časopisje se je spominjalo njenega dela ob osebnih jubilejih (zlata poroka, sedemdesetletnica, osemdesetletnica ipd.). Sodelovala je pri 1928 ustanovljenem Radiu Ljubljana, in sicer kot igralka v dramskem sporedu, pripravljala je oddaje in bila tudi radijska režiserka. Najpogosteje jo je k sodelovanju vabil France Koblar. Pomagala je izobraziti radijsko igralsko družino, dvignila govorno kulturo ter se zavzemala za lepši in čistejši jezik. Nastopila je še v opereti Viktorja Parme Carične Amaconke (1937), ki jo je režirala hči Vera. Z vlogo Marije Jozefine v Dom Bernarda Albe se je 1950 dokončno poslovila od gledališkega odra.

Odigrala je več kot petsto vlog, oblikovala je kmetice, meščanke, kraljice, carice, županje, starke, naivke, premetenke, matere, tete, demonske ženske, skoraj vsako leto pa je bila povabljena tudi k oblikovanju operetnih vlog. Posebej dobra je bila v vlogah veličastnih žensk s tragično usodo, nesrečnih, a čutečih in strastnih žensk, v pretresljivih likih, ki jih je upodabljala neprisiljeno, prepričljivo in z veliko umetniško močjo. Bila je privrženka realizma, nato je prešla k naturalizmu Ibsenovih dram. S karakternimi vlogami realističnega in naturalističnega sloga je dosegla visok ugled, sodobniki so jo šteli med najboljše igralke te vrste na slovanskem jugu. Verjela je v narodno poslanstvo gledališča, brez katerega ni popolne narodne kulture.

Kmalu po prihodu v ZDA je začela statirati tudi v filmu, doma pa je odigrala opazno vlogo Obrekarice v prvem povojnem slovenskem filmu Na svoji zemlji (1948). Zanjo je prejela nagrado predsednika vlade LRS Mihe Marinka in Zvezno nagrado vlade FNRJ. 1951 je igrala tudi v filmu Trst Franceta Štiglica.

Za organizacijsko in pedagoško delo ter polstoletno ustvarjalnost so ji 1959, ob štiridesetletnici Drame, v foaeju odkrili doprsni kip.

Dela

Vloge

  • Gospa Lindenova (Henrik Ibsen: Nora, 1907).
  • Sanda (Ganghofer Ludvig - Brociner Mario: Valenska svatba, 1909).
  • Jela (Ivo Vojnović: Ekvinokcij, 1910).
  • Fedora (Victorien Sardou: Fedora, 1911).
  • Sappho (F. Grillparzer: Sappho, 1911).
  • Hasanaginica (Milan Ogrizović: Hasanaginica, 1920).
  • Roza (Gerhart Hauptmann: Roza Bernd, 1921).
  • Elizabeta (Friedrich Schiller: Marija Stuart, 1922).

Režije

  • Maria Thiede: Rdeča kapica, 1902 (Ljubljana).
  • Ludvig Ganghofer, Marco Brociner: Valenska svatba, 1909 (Trst).
  • José Echegaray y Eizaguirre: Galeotto, 1909 (Trst).
  • Gerhart Hauptmann: Elga, 1924 (Cleveland).
  • Ivo Vojnović: Ekvinokcij, 1925 (Cleveland).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Smiljan Samec: Slovenski gledališki leksikon I, Ljubljana, 1972.
  • Janko Traven: Avgusti Danilovi v spomin, Naši razgledi, 11. 1. 1958.
  • Frančiška Slivnik: Avgusta Danilova, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 18, 1982, 67–84.
  • Frančiška Slivnik: Avgusta Danilova, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 20, 1984, 42–71.
  • Marjetka Golež Kaučič: Avgusta Danilova, interpretka ljudskih in umetnih pesmi na gramofonskih ploščah med identifikacijo, hibridizacijo in popularizacijo izročila, Traditiones, 43, 2014, št. 2, 191–211.
  • Katarina Kocijančič: Avgusta Danilova, Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007, 116–119.
  • Bratko Kreft: Umetnici Avgusti Danilovi v spomin, Gledališki list Drame slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, 37, 1957/58, št. 7, 195–196.
  • SiGledal - portal slovenskega gledališča, Avgusta Danilova (oktober 2019).
  • Slogi, Štefan Vevar: Avgusta Danilova ob stopetdesetletnici rojstva (oktober 2019).
Bandelj, Silva: Danilova, Avgusta (1869–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi157378/#novi-slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Cerar Avgusta (Danilova), igravka, r. Gostič 24. avg. 1869 v Lj., je prvič nastopila v lj. gledališču 24. jan. 1884 v vlogi Ane v Požigalčevi hčeri in bila pozneje vedno ena glavnih moči ženskega ansambla. Z igravcem Danilom se je poročila 9. sept. 1890. Od 1908–10 je vodila slov. gledališče v Trstu, 1913 odšla v New York, bila od 1920–22 zopet članica slov. gledališča v Lj., a se vrnila v Ameriko, kjer vodi od 1922 slov. gledališče v Clevelandu, Ohio. — Prim.: DS 1906, 125; Zrnje 194. Slike: DS 1906, 124; SIT I, št. 32 in II, št. 14; Malo gledališče; Theater; Vesna 21. Gl.

Glonar, Joža: Danilova, Avgusta (1869–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi157378/#slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2020). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Danilova Avgusta, r. Gostič, por. Cerar, igralka, gledališka organizatorica, r. 24. avg. 1869 v Lj. in tu u. 3. jan. 1958. Bila je učenka Ignacija Borštinika na Dunaju. Prvič je nastopila 24. jan. 1884 v Lj., v SDG je bila angažirana od 24. jan. 1886 v okviru lj. čitalnice (do 1892), v SDG (1892–1913) in SNG (1921–22, 1928–29, 1950–51), vmes pa gostovala v drugih gledal, v Jsli in tujini. Dve sezoni, 1908–10 je skupaj z Verovškom vodila slov. gled. v Trstu, bila tu režiserka in igralka. Med prvo svet. vojno je bila v New Yorku (1914–20), od 1922–28 v Clevelandu. V obeh krajih je vodila amatersko gled. delo med slov. izseljenci. Tako si je zaradi organiz. vodstva gled. v Trstu in potem v Ameriki pridobila velike zasluge za razvoj in ohranitev slov. gledal. tradicije med Slovenci izven osrednje Sje. Bila je ena prvih slov. poklicnih igralk in poleg Z. Borštnikove pomenila tudi najvišji vzpon slov. ženske igralke. Njeno nepretrgano delo na odru je zajelo skoraj sedemdeset let, tako da je prešla z desk čitalnice in kasneje podpoklicnega gledališča, se uveljavila v poklicnem slov. gled. med obema vojnama, pa vso prvo polovico tega stol., saj je igrala še v sezoni 1950–51. Poleg velikih zaslug organizatorskega značaja pomeni njeno igranje enega izmed najvišjih vzponov in dosežkov na polju od romantične teatralike v umirjeni realizem z naglašenim formiranjem dramskih karakterjev. Tako je še največ dosegla v naturalistični drami (Tolstoj, Hauptmann, Ibsen, Zola). Bila pa je še Medeja (Evripid), Marija Stuart in Elizabeta, Hasanaginica (Ogrizović), Kraljica (Shakespeare, Hamlet), Rosa Berndt (Hauptmann), Toinette (Molière, Namišljeni bolnik), Hana (Hauptmann, Voznik Henschel), Alvingova (Ibsen, Strahovi), Maria Josefina (Garcia Lorca, Dom Bernarde Albe), Ronina mati (Leskovec, Dva bregova), Emilija Marty (Čapek, Stvar Makropulos), v naslovni vlogi (Grillparzer, Sappho) idr. Obsežno je tudi njeno režisersko delo, med drugim: Ganghofer & Brociner, Valenska svatba; Paulton & Paulton, Nioba; Gorner, Pepelka; Ibsen, Nora; Strindberg, Oče; Bernstein, Tata; Vojnović, Ekvinocij; Anzengruber, Samska domačija; Govekar, Martin Krpan; Humperdinck, Janko in Metka. D. je bila tudi filmska igralka; v tej zvrsti je začela nastopati v svojem ameriškem obdobju (1914–15), pa z delom ni nadaljevala; šele zadnje povojno obdobje jo je vključilo spet, tokrat v slovensko filmsko ustvarjanje. 1948 je odigrala nepozabno vlogo Matere v prvem slov. filmu Na svoji zemlji in tudi v filmu Trst. Za svoje delo je prejela številna priznanja. Slika: IS 1926, 52/53, 231.

Prim.: SBL I, 75 (pod Cerar); DS 1906, 125; Zrnje 194; Danilo, Spomini, Lj. 1930, 100–1 s sl., 201–2; EJ II, 664; GLljD 1928–29, št. 3; 1957–58, št. 8, 193–7 s sl.; Pavel Rasberger, Osemdeset let A. D., MbV 1949, 199; Janko Traven, 80-letnica A. D., SPor 1949, 198 s sl.; isti, 80 let slovenske igralke A. D., Tov 1949, 37, 621; Ernest Adamič, Poti je kraj ..., TT 1958, 1, 5; A. D., SPor 1958, 2; A. C. D. ni več, Nž 1958, 1, 10; Kna] SClokanl, A. D. je umrla, Rodna gruda 1958, 2, 31 s sl.; [Janko Traven], A. D. v spomin, NRazgl 1959, 1, 18; isti, A. D., GLMGL 1958–9, 181–2 s sl.; Umetnici A. D. v spomin, GLljD, 1958–9, 8, 194–7; Brenk 553; Repertoar, 589, 792, 794, 1131, 3006–29, 3356; F. Lipah, Gledališka zmes, Lj. 1959, 49–53; Slovenski gledališki portret, Lj. 1960, str. 10, si. 7; Ciril Debevc, Naši igralci (Ljubljansko narodno gledališče v letu 1928); H. Nučič, Igralčeva kronika, I–III, Lj. 1960, 1964, gl. kazalo; SGL I, 113 (V. S. = Viktor Smolej); SDL I, 67 s sl.

Brj.

Brecelj, Marijan: Danilova, Avgusta (1869–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi157378/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine