Cerar, Anton (1858–1947)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Novi Slovenski biografski leksikon

CERAR, Anton (umetniško ime Danilo; Anton Danilo, Anton Cerar Danilo, Anton Cerar-Danilo, A. C. Danilo, Anton C. Danilo, Tonček Cerar; nadimek Papa, Papači), igralec, režiser, gledališki organizator, urednik, publicist (r. 15. 7. 1858, Ljubljana; u. 23. 4. 1947, Ljubljana). Oče Anton Zupančič, trgovec, posestnik, mati Marija Cerar, služkinja.

Žena Avgusta Danilova (Avgusta Cerar, r. Gostič), igralka, režiserka, pedagoginja, hčerke Vera Danilova (Vera Balatka-Danilova), igralka, režiserka, Mira Danilova (Mira Neffat-Danilova), igralka, pedagoginja, in Silva Danilova (Silva Cerar), igralka, režiserka, zeta Antonín Balatka, dirigent, skladatelj, režiser, dramaturg, in Anton Neffat, dirigent, sinova Rafael (Ralf/Ralph) Danilo, igralec, režiser, in Mavricij Danilo, igralec, električar, zavarovalni agent.

Rodil se je kot nezakonski sin. Mladost je preživel z materjo na ljubljanskem Žabjaku in s šolskimi prijatelji uprizarjal igre. Po končanih petih razredih ljudske šole se je z materjo preselil v Gradišče, šolanje pa nadaljeval na realni gimnaziji. Navduševal se je nad gledališčem, za šolo pa ni kazal zanimanja. Po dveh letnikih realke se je izučil za čevljarja in ta poklic nekaj časa uspešno opravljal. Ko ga je publicist Viktor Eržen opazil na dijaški predstavi, ga je priporočil režiserju Josipu Geclju in tako se je začela Danilova igralska pot.

Kot rokodelski vajenec se je priključil ljubljanskemu Katoliškemu društvu rokodelskih pomočnikov in sodeloval v njihovih predstavah. Prvič je na odru Rokodelskega društva nastopil 1876. Ko so ga opazili v eni od predstav, so ga povabili na vajo ljubljanske čitalnice. Debitiral je 1876 z vlogo barona Stenwortha v Lowoodski siroti Charlotte Birch-Pfeiffer. V sezoni 1878/79 je bil trinajstkrat angažiran, nato pa je sledila sezona, v kateri je slovensko gledališče povsem zamrlo. V tem času je prirejal predstave v Katoliškem rokodelskem domu pod vodstvom Josipa Stareta. Od takrat je bil neprekinjeno član slovenskega gledališča v Ljubljani, ne glede na to, kakšno organizacijsko obliko je imelo.

Ljubljansko gledališče je na novo zaživelo 1880 v okviru Dramatičnega društva. Danilo je bil med prvimi, ki so se mu pridružili. Nadel si je umetniško ime Danilo – domnevno po črnogorskem vladarju. Čeprav ni imel sistematične vzgoje, je bil njegov vzpon hiter, saj je že po petih letih veljal za enega glavnih igralcev. Bolj izkušeni igralci so občasno organizirali »dramatično šolo«, kjer so mlajšim kolegom posredovali znanje o javnem nastopanju, pravilnem naglaševanju in dobrem deklamiranju. Danilo se je tega pouka udeležil 1882 in 1888. Prej kot v desetih letih je prišel do vodilnih in naslovnih vlog v dramah svetovnih klasikov in modernih dramatikov, izoblikoval je številne dramske, operetne, pa tudi operne like, sodeloval je tudi pri uprizarjanju slovenskih dramskih novitet in pri skoraj vseh praizvedbah dram Ivana Cankarja.

Obiskoval je tuja gledališča (na Dunaju, v Pragi, Berlinu, Dresdnu). Pri igralskem razvoju so mu pomagali vsi slovenski režiserji od Josipa Nollija in Petra Grasellija do Josipa Geclja oz. Koclja, Ignacija Borštnika, Rudolfa Inemanna in Adolfa Dobrovolnyja. 1891 je odšel na izobraževanje k igralcu, režiserju in pedagogu Josefu Šmahi v Prago. 1890 se je poročil z igralko Avgusto Gostič, ki je po poroki prevzela Danilovo umetniško ime (Avgusta Danilova, Avgusta Cerar Danilova). Vse tri hčerke, Vera, Mira in Silva, so postale igralke, sinova Rafael in Mavricij pa sta nastopala občasno.

Že pred prvo svetovno vojno je na gramofonske plošče snemal šaljiva besedila, kar je povečalo njegovo priljubljenost tudi med tistimi, ki niso hodili na predstave v Ljubljano. 1908 je posnel besedila, ki jih je 1911 izdal v samozaložbi pod naslovom Predtržani, Prešeren in drugi »svetniki« v gramofonu! Tudi z igralcem Antonom Verovškom sta snemala šaljive govorne prizore, ki so med poslušalci postali zelo priljubljeni. Bil je tako priljubljen, da so 1902 njegovo gledališko podobo natisnili na razglednice.

Kot predsednik združenja gledaliških igralcev (1921–26) je posegal tudi v organizacijska vprašanja. Podprl je podržavljenje slovenskega gledališča, predlagal Otona Župančiča za upravnika in bil urednik prve gledališke revije Maska (izhajala 1920–21).

Bil je ljubitelj gora in predsednik društva Izletniki, ki je bilo predhodnik Slovenskemu planinskemu društvu, ustanovljenemu 1893. To je bil čas, ko so imela tovrstna društva velik narodni pomen, saj so veljala za protiutež nemškim društvom.

Danilo je v gledališču igral salonske vloge in vloge ljubimcev, njegovo igro sta odlikovala smisel za komiko in širok igralski razpon. Pri sedemintridesetih letih je dobil karakterno vlogo Starega Moora v Razbojnikih Friedricha Schillerja, ki je pomenila prelom v njegovi igralski karieri. 1896 je dvajseto obletnico v gledališču praznoval z naslovno vlogo v Egmontu J. W. Goetheja.

Začetno obdobje slovenskega gledališča je bilo za igralce zelo naporno, saj so vsako igro zaradi premajhnega števila obiskovalcev igrali le od dva- do trikrat. Igralci so morali zato vsak teden naštudirati novo premiero. Danilo je na sezono odigral od dvajset do trideset vlog, zato je bilo v igri veliko pomanjkljivosti. Kritika tistega časa pa je bila skromna, premalo analitična in pogosto nestrokovna.

Petindvajsetletnico neprekinjenega dela v slovenskem gledališču je Danilo obeležil z vlogo Dolefa v Desetem bratu Frana Govekarja (1901). Vloga v tisti čas zelo priljubljeni narodni igri mu je bila zelo pri srcu in odigral jo je tudi kasneje ob petdesetletnici delovanja.

Bil je tudi operetni igralec in režiser, že pred prvo svetovno vojno pa se je lotil tudi režije, saj ga je upravnik Fran Govekar 1907 povišal v režiserja. Z režijo se je dokazal že 1905 z dramatizacijo in režijo romana Izza kongresa Ivana Tavčarja, v kateri je sodelovalo 125 oseb. V letih do prve svetovne vojne je opravil približno deset režij. V Malem gledališču je bil edini režiser, v prvih letih po vojni se je po številu režij v sezoni uvrščal med vodilne režiserje. Režiser je bil tedaj aranžer prizorov, kazal je, kje mora igralec nastopiti, kdaj oditi ipd., manj pa se je posvečal delu z igralci pri oblikovanju značajev in prirejanju enotnih, harmoničnih predstav.

1913 je praznoval petintridesetletnico dela z vlogo Arhibalda v Ljubezni treh kraljev Sema Benellija.

1899–1914 je v poletnem času organiziral turneje po slovenskih pokrajinah in Balkanu. Te poletne turneje so igralcem pomagale preživeti čas, ko so bili brez službe (takrat so plačo prejemali le sedem ali osem mesecev v letu), hkrati pa so tako iskali tudi ljubiteljske igralce na podeželju in skrbeli za popularizacijo gledališča. Turneje so imele tudi narodnobuditeljski in narodnoobrambni pomen. 1903 so bili tako na Goriškem, kamor so se zelo radi vračali, v Trstu z okolico, kjer so bili prvič 1889, na Štajerskem, leto kasneje pa v Gradcu; potovali so tudi po Hrvaški, Bosni in Srbiji (1904–05) z namenom zbliževanja narodov. Z gostovanji je začel Ignacij Borštnik, Danilo pa je to tradicijo nadaljeval. V začetku aprila 1908 so mdr. gostovali v Gorici, nato pa v Celju, Mariboru, na Ptuju, v Šmarju pri Jelšah in Radovljici. Turneje sta organizirala tudi Hinko Nučič in Milan Skrbinšek. 1914 je organizacijo spet prevzel Danilo, gostovanja pa je prekinila vojna oz. mobilizacija.

Tik pred prvo svetovno vojno je bilo gledališče v Ljubljani ukinjeno, v poslopju Deželnega gledališča so ustanovili Kino Central. Gledališki ansambel je razpadel, večina moških je bila vpoklicana v vojsko, drugi so postali brezposelni. 1914–16 je Danilo organiziral Malo gledališče, da so preostali igralci lahko skromno preživeli. Ob pomoči tedanjega župana Ivana Hribarja je pridobil prostore v Mestnem domu (kjer je danes Šentjakobsko gledališče), zbral sodelavce, poskrbel za adaptacijo in repertoar, pisal besedila, režiral, bil je njegov upravni in umetniški vodja. Poleg vsega je izdal dve brošuri z naslovom Theater (1915 in 1916), v katerih je objavil sestavke in finančna poročila. Kot igralki sta mu pomagali tudi hčerki Vera in Mira. Žena Avgusta je kariero nadaljevala v Ameriki, kamor je odšla 1913 s sinom Rafaelom in tako pomagala preživljati družino. Vrnila se je 1920.

Danilo se je z Malim gledališčem izkazal kot gledališki organizator, skušal se je uveljaviti tudi kot režiser in pisatelj. Pomanjkanje igralk so nadomeščali z gostjami (Lenka Hadžić in Zlata Lijanka iz Novega Sada, Štefanija Lepuša, por. Polič, Marica Peršl itd.). Malo gledališče je imelo repertoar, ki je ustrezal tedanjemu vojnemu času. Kritiki so razumeli vrednost zasilnega odra in vodstvu svetovali, naj se v vojnih časih drži lahkotnih burk in veseloiger. Predstave so ohranile raven prejšnjih sezon. Zaradi uprizarjanja večinoma nemških burk je bil obisk najprej velik, nato pa je začel upadati. Finančni primanjkljaj ob koncu leta je Danilo pokril z donacijami. 1916 je izšla zadnja številka Theatra, v kateri je objavil enodejanko Rdeča maska in svoj poziv za obnovitev slovenskega gledališča z naslovom Kultura : Za preporod našega gledališča. Brošura Theater je vsebovala že vse elemente današnjih gledaliških listov: komercialne oglase, navedbo zasedbe vlog, spominske zapise (ob smrti Antona Verovška), natisnjeno je bilo uprizarjano besedilo, fotografije igralcev, poročilo o delu in finančnem poslovanju ter tudi že programske usmeritve.

Danilo je napisal tudi več dramatizacij: Dimež, strah kranjske dežele, ki je dramatizacija nemškega besedila Sicherl vulgo Dimesch, der Schrecken von Krain Jakoba Alešovca (1911, ponatis 1940), Miklova Zala po Jakobu Sketu in Jakobu Špicarju (1912) idr. Povest Na telefonu je izšla 1908. Napisal je tudi nekaj veselih enodejank: Po plesu (1915–17), Stava (1915–17), Rdeča maska (1915), Vražja divizija (1915), Rdeči smeh (1915–17), ki jih je uprizoril v Malem gledališču. Čevljar in vrag pa je bil premierno uprizorjen na Ptuju 1937.

Ko je Malo gledališče 1916 propadlo, se je Danilo začel preživljati s trgovino. Takoj po končani vojni je ponovno izdal svoj program Preporod in se pridružil prizadevanjem za obnovitev slovenskega gledališča.

Po prvi svetovni vojni se je med prvimi pridružil gledališki skupnosti v novi jugoslovanski državi. Svojemu ogromnemu opusu (več kot 600 vlog in dvajset režij) je dodal še več kot sto vlog in trideset režij. Po 1923 se je poslovil od režije in dal prostor mlademu rodu režiserjev, mdr. Osipu Šestu, Milanu Srbinšku in Borisu Putjatu.

Štiridesetletnico umetniškega udejstvovanja (1919) je proslavil z vlogo Starega Kremena v Zemlji Karla Schönherrja, ki jo je tudi režiral. Praznoval je z zamudo, saj je na slovenskem odru debitiral že 1876. Tako visoka obletnica je bila neobičajna za slovensko gledališče.

Kot prvi slovenski gledališki igralec je 1926 praznoval petdeseto obletnico dela z vlogo Dolefa v Desetem bratu. Za to priložnost mu je Pavel Golia pripravil novo dramatizacijo. Slovesnost je bila pravo narodno slavje, množica ljudi je prišla pozdravit priljubljenega igralca. Petdesetletnico je proslavljal tudi na Ljudskem odru v Ljubljani, Mariboru in Celju.

V osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja, ko slovensko gledališče še ni poznalo poklicne kostumografije, je pokazal izjemen čut za izbran kostum in ustrezno masko, imel je veliko znanja in okusa. V tistih časih so morali igralci skoraj v celoti sami skrbeti za svojo zunanjost. Ob upokojitvi je prodal svojo gledališko garderobo, ki jo je posojal tudi gledališčem in posameznikom. Ljubljanskemu gledališču je prodal 359 enot moških in ženskih kostumov, pokrival, obutve, orožja in drugih drobnarij (zaponke, pasove, rokavice ipd.). Bil je tudi eden prvih, ki se je posvečal gledališkemu maskiranju, njegove maske so bile izjemno dodelane in detajlirane.

Bil je igralec širokega razpona, hkrati pa tudi »žrtev« takratnega nezahtevnega avditorija z obiljem popularnih vlog. Imel je čut za tipizacijo karakternih likov, bister opazovalni in posnemovalni dar, bil je iznajdljiv in improvizatorski.

Njegovo delo je zaznamovalo veliko število vlog od mladih ljubimcev do zrelih bonvivanov (francoskega ali angleškega salona), karakternih in komičnih vlog; igral je v komediji, tragediji, veseloigri in burki, pa tudi v operi in opereti ter povsod ustvarjal zelo raznovrstne like. Priljubljen je bil v slovenskih ljudskih igrah, ki so danes že pozabljene, in sicer z vlogami Obloški Tonček (Rokovnjači, Fran Govekar, 1900), Dolef (Deseti brat, Fran Govekar, 1901), pa tudi v tujih, v katerih je bil npr. Pavel (Revček Andrejček, Karl Morré, 1887), Jakob (Krivoprisežnik, Ludwig Azengruber, 1903). Tu se je njegova romantično-realistična igra najbolj ujemala z besedilno predlogo. Sodeloval je pri praizvedbah skoraj vseh Cankarjevih dram, bil je Koželj (Jakob Ruda, 1900), Koprivec (Kralj na Betajnovi, 1904), Kremžar (Za narodov blagor, 1906), Dacar (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1907), Damjan (Lepa Vida, 1912) itd. V dramah svetovnih klasikov je bil Horacij (Hamlet, William Shakespeare, 1899), Julij Cezar (William Shakespeare, 1910), Egmont (Egmont, Johann W. Goethe, 1896), Osvald (Strahovi, Henrik Ibsen, 1899), Mitrič (Moč teme, Lev N. Tolstoj, 1919).

Igral je na prehodu od amaterskega k profesionalnemu gledališču, bil je predstavnik lahkotne, priljudne in učinkovite čitalniške teatralike, zrasel je z Ljubljano in njenim slovenskim gledališčem. Bil je prijatelj odrske poze in patosa v plemenitem smislu besede. Z velikim zanosom in ljubeznijo ter vero v lepše čase za slovensko gledališče je ustvarjal dolga leta, bil je pionir slovenskega gledališča in eden najpriljubljenejših Ljubljančanov, imenovan papači, ki je bil v beli promenadni obleki in z viržinko v ustih prava ikona mesta.

Po upokojitvi maja 1926 je honorarno sodeloval z ljubljansko dramo in tam odigral več vlog, npr. Filip II.(Sodnik Zalamejski, Pedro Calderón de la Barca, 1927), Bradač (Hlapec Jernej in njegova pravica, Milan Skrbinšek, 1927), Miklavž (Peterčkove poslednje sanje, Pavel Golia, 1930), in opereti, mdr. Rossignol (Terezina, Oskar Straus, 1926). Ob ustanovitvi Radijske postaje Ljubljana je bil k sodelovanju povabljen tudi Danilo, ki je pripravil večerno oddajo o starih časih v Ljubljani.

Ustvarjalno delo je usmeril tudi v pisanje literarnih del. Napisal je Spomine in jih 1930 izdal v samozaložbi. V Slovenskem narodu, Slovencu in Jutru je objavljal humoristične podlistke iz gledališkega življenja ter feljtone o študijskih poteh v Berlin, Dresden in na Dunaj ter pisal o turnejah, ki jih je organiziral. 1932 je nastopil v slovenskem nemem filmu Triglavske strmine režiserja Ferda Delaka, ki je postal uspešnica, kar je še povečalo Danilovo priljubljenost.

Od odra se je dokončno poslovil pri osemdesetih letih (1938) z vlogo grofa Scharndorffa v opereti Franza Schuberta in Heinricha Berthéja Pri Treh mladenkah.

Za svoje umetniško delo (več kot 700 vlog in več kot petdeset režij) je med vojnama dobil več visokih državnih odlikovanj, dvakrat je bil odlikovan z redom sv. Save (1919 in 1926), 1926 je postal tudi častni meščan Ljubljane.

Viri in literatura

Bandelj, Silva: Cerar, Anton (1858–1947). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi157227/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. januar 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Cerar Anton (Danilo), igravec in režiser, r. 15. jul. 1858 v Lj., je kot rokodelski vajenec nastopal ob diletantskih predstavah Društva rokod. pomočnikov v Lj., na slov. gledališču pa prvič 10. dec. 1877. Od tedaj do danes je njegovo ime nerazdružno spojeno z zgodovino slov. gledališča, na katerem je izkraja igral ljubimce, nato preko bonvivantov prešel k tipom. Izobraževal se je doma pod Dobrovolným, Inemannom in Borštnikom, 1889 pri Šmahi v Pragi, sicer pa z obiskom velikih gledališč v Nemčiji. Za popularizacijo gledališke umetnosti si je pridobil mnogo zaslug s turnejami, ki jih je prirejal po vseh slov. pokrajinah in po Hrvaškem, 1905 je prišel celo v Bosno in Srbijo, in z izdajo dramatizacij. Izdal je 1911 po Alešovcu Dimeža, strah kranjske dežele, 1912 po Sketu in Špicarju Miklovo Zalo, 1917 dve enodejanki Rdečo masko in Stavo. Za gramofon je izdal 1911 tekste Predtržani, Prešeren in drugi svetniki, vse v Lj.; njegova »povest« Na telefonu je izšla 1908 v Kranju. Za gledališče je po Malovrhovem prevodu priredil K. Trifkovića Rusko-japonsko vojno, po Zagorki Ustreliti se hoče, po M. Rouvierju Nočno delo in še mnogo drugih veselih enodejank. V SN je priobčeval humoristične podlistke iz gledališkega življenja, poročila o svojih študijskih potovanjih iz Berlina, Draždan in Dunaja in o svojih turnejah. Ko je med vojno prenehalo gledališče, je otvoril v lj. Mestnem domu Malo gledališče in izdal po njem imenovan almanah (1915, 1916² z naslovom Theater). Ko je bilo tudi to gledališče onemogočeno, je postal vojni dobavitelj, toda že 9. febr. 1918 se je prvi oglasil v Jugoslovanu »Za preporod našega gledališča«. Članici lj. gledališča sta tudi njegovi hčeri Vera (r. 29. jun. 1891 v Lj.) in Mira (r. 3. jul. 1899 v Lj.). — Prim.: Slovan 1902/3, 99; LZ 1912, 276 in 1919, 374; Večerni list 24. maja 1919; Slovenec 15. in 22. maja 1919; SN 16. in 22. maja 1919. Slike: Slovan 1902/3, 99 in 1913,126; SIT III, št. 6, 19; Malo gledališče; Dan 29. jul. 1912; Theater; Vesna 27; portr. Fr. Sterleta. Gl.

Glonar, Joža: Cerar, Anton (1858–1947). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi157227/#slovenski-biografski-leksikon (19. januar 2020). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine