Butkovič, Peter (1888–1953)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Novi Slovenski biografski leksikon

BUTKOVIČ, Peter (psevdonimi Domen, Domen Otilijev, Grušenjka; šifra D. O.), ugankar, pisatelj, prevajalec, urednik, ilustrator (r. 22. 2. 1888, Sovodnje/Savoga d’Isonzo, Italija; u. 27. 2. 1953, Sovodnje/Savoga d’Isonzo, Italija). Oče Andej Butkovič, delavec, mati Karolina Butkovič, r. Belinger. Nečak Drago Butkovič, duhovnik, šolnik.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer je nekaj časa tudi stanoval. Njegova sošolca sta bila Joža Lovrenčič in Andrej Budal. Maturiral je 1910. Že pred tem mu je umrl oče, tovarniški delavec. Bogoslovje je študiral v Gorici 1910–13, prvo službo kaplana je dobil v Kamnjah v Vipavski dolini (1914–16), 1916–22 je služboval v Lokovcu in na Lokvah nad Čepovanom, 1922–30 v Zgoniku na Krasu in od 1931 do smrti kot župnik v Sovodnjah, kjer je pokopan. 1943 je v Sovodnjah organiziral ljudsko šolo s petimi razredi.

V gimnaziji je bil organizator literarnega življenja, pobudnik in urednik prepovedanih in neohranjenih dijaških glasil ter njihov pisec; prvič je objavil v časopisu Gorica (1905). V zadnjem razredu gimnazije je ustanovil literarni krožek za učiteljiščnice, v semenišču pa 1910 dijaški časopis Alfa. V tem času je bil tajnik bogoslovne Akademije sv. Karola. 1924 je bil med člani razširjenega odbora goriške Mohorjeve družbe, 1927–29 pa je urejal goriški »verski listič za otroke« Jaselce.

Objavil je štirideset pesmi z versko, vojno in pokrajinsko motiviko. Težišče njegovega leposlovnega delovanja je bilo v kratki pripovedni prozi, nastalo je ok. trideset črtic. 1908–13 je objavljal v ljubljanskih katoliških dijaških časopisih Mentor in Zora, v Domu in svetu in v goriškem Novem času. Ponovno je stopil na literarno prizorišče po prvi svetovni vojni, ko je pisal za goriške katoliške prosvetne časopise Goriška straža, Mladika, Rast in Naš čolnič, zlasti med 1924–26.

Butkovičeve črtice zaznamujeta dva avtobiografska travmatična temelja: zelo močna navezanost na mater in odločitev za duhovniški poklic. V materinskih črticah je opazen motiv oblastne ali indiferentne matere in motiv smrti, ki poseže v razmerje mati – sin: sinček umre na grobu svoje matere, mati umre na poštnem vozu, vračajoča se s pogreba sina študenta. Glavna oseba je najpogosteje duhovnik. Prvoosebne pripovedi z motivom razbite družine morda vsebujejo avtobiografske prvine, motiv matere navezuje na božjo mater.

Dve daljši črtici imata zgodovinsko snov. Biblična Spokornik (Dom in svet, 1911) izhaja iz vprašanja, ali je dovoljeno ubijati v samoobrambi oz. ali je dovoljen pravični upor, Izza reformacije(Mentor, 1909/10) pa govori o semeniščniku, ki postane spremljevalec Primoža Trubarja, vendar ga ljubezen do staroverskih staršev in neprimerno obnašanje novih tovarišev odvrneta od protestantizma.

Vprašanje vere prežema domala vse Butkovičeve črtice, v glavnem v obliki samospraševanja, ali je vera duhovnika dovolj močna za odpoved posvetnim nagnjenjem, in odgovora, da ljubezen do boga ne izključuje drugih ljubezni, zlasti ne ljubezni do matere. Dileme med materinsko ljubeznijo, ki vodi sina v duhovniški poklic, in erotično ljubeznijo se je dotaknil v črtici Njegova povest (Zora, 1909/10).

Kmečke črtice prežema pokrajinska tipika Krasa. Idila Ob akacijah (Mir, 1909) govori o ljubezni revnega fanta in gruntarske hčere ter ima edina srečen zaključek. Vzporedno se dogaja spopad med liberalnim županom in župnikom, ki se konča z županovim kesanjem, potem ko se je sin popolnoma spridil. V povesti O treh kmetijah (Novi čas, 1913) je bogati župan in krčmar negativna oseba, na nasprotni strani pa so revni in pošteni vaščani z župnikom na čelu.

Dve črtici sta na temo literarnega ustvarjanja. Majev spomin (Mentor, 1910/11) je kratek program katoliške literature, ki naj motive črpa iz svetega pisma. Brez katoliške nazorske osnove bi bil maj samo simbol pomladi, tako pa asociira tudi na kraljico majnika, božjo mater Marijo. Črtica Vstvarjanje (Zora, 1911/12) na komičen način govori o neskladju med avtorsko intenco in uredniško politiko.

V izrazu so Butkovičeve črtice ambiciozno modernistično fragmentarne in razčustvovane, v sporočilu pa tendenčne, npr. kadar se junak, ki niha med svetom in domom, nazadnje odloči za dom ali kadar se življenje brezverca izteče žalostno, usoda njegovega vrstnika, ki sledi božjemu klicu, pa srečno. Oblikovno včasih spominjajo na Leo Fatur, včasih na Ksaverja Meška. Hitra preklapljanja med časom glavnega dogajanja in spominskimi retrospektivami so šibka, včasih je celo težko razbrati, kateri osebi pripada replika v dialogu. Kot priložnostni pisatelj je dogajanje rad umeščal v čas praznikov in objavljal v velikonočni ali božični prilogi časopisov.

Butkovič je prevajal iz angleščine, nemščine in italijanščine, pa tudi iz češčine, francoščine, finščine, grščine, nizozemščine, poljščine, ruščine, španščine in švedščine. V knjižni obliki so izšli prevodi oz. priredbe angleškega romana neznanega avtorja Ljubezen in sovraštvo (Gorica, 1931) ter med drugo svetovno vojno v zbirki Slovenčeva knjižnica roman Hrast Marije Rodziewiczówne (Ljubljana, 1943; skupaj s Tinetom Debeljakom) ter noveli Andrea Delfin in Steklar iz Murana Paula Heyseja (Ljubljana, 1944), v podlistkih pa še dela Selme Lagerlöf (Družina, 1929), Sigrid Undset (Družina, 1929), Władisława S. Reymonta (Naš čolnič, 1929), Leva N. Tolstoja (Družina, 1929), Henryja Bordeauxa (Koledar goriške Mohorjeve družbe za leto 1931).

Za reviji Mentor in Dom in svet je sestavil serijo literarnozgodovinskih utrinkov o Simonu Gregorčiču, v reviji Čas (1914) pa objavil del korespondence Janeza Bleiweisa. S secesijskimi ilustracijami in vinjetami v revijah (Naš čolnič) in almanahih (Goriška pratika) se uvršča med knjižne ilustratorje in opremljevalce.

Najbolj je poznan kot oče slovenskega ugankarstva. V zgodovino enigmatike na Slovenskem se je 1922 zapisal s prvimi objavljenimi rebusi (»podobnicami«) in kriptogrami (»skrivalicami«), še posebej pa 1924 s prvo križanko (»križanico«), objavljeno v Mladiki, ko je z dodatkom slikovnosti nadgradil domačo tradicijo ugank v verzih. V Mladiki, Mladosti, Našem čolniču in Jaselcah je urejal nagradne (včasih pretežke) ugankarske rubrike ter z ugankami polnil koledarje in pratike. 1931 je za knjigo Mohorjeve družbe Trdi orehi zbral 386 ljudskih ugank (bistroumne misli, zagonetna vprašanja, logične, igrive uganke; logogrifi, šarade, palindromi). Velja za ugankarskega teoretika (O zastavljanju ugank, Mladika, 1925); za slovensko ugankarsko terminologijo (»zagoneten napis«, »prekotnična uganka«, »spremenitev«, »črkovnica«, »preštevalnica«) se je trudil z jezikoslovno pomočjo Antona Breznika.

Po njem se imenujejo osnovna šola (pred njo stoji njegovo marmornato poprsje kiparja Negovana Nemca) in ulica v Sovodnjah, ugankarsko društvo v Trebnjem, po psevdonimu Domen pa časopisa Ugankarski domenek (1987–93) in Ugankarjev domenek (1993–) ter ugankarska zbirka Domenek (1990–98). Na mestu njegove rojstne hiše stoji knjižnica, v kateri je urejen spominski kotiček, posvečen Butkoviču.

Viri in literatura

  • PSBL.
  • Leksikon pisaca Jugoslavije, Novi Sad, 1972.
  • Miran Hladnik: Peter Butkovič in njegova črtica, Primorska srečanja, 12, 1988, št. 84/85, 452–453.
  • Drago Bajt: Peter Butkovič - Domen, »oče« slovenskega ugankarstva, Primorska srečanja, 13, 1989,št. 89/90, 53–55.
  • Jožko Kragelj, Marijan Brecelj: Peter Butkovič - Domen, Koper, 2001.
Hladnik, Miran: Butkovič, Peter (1888–1953). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi154471/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Butkovič Peter, pisatelj, r. 22. febr. 1888 v Sovodnjem pri Gorici, je študiral gimnazijo in bogoslovje v Gorici, sedaj župnik v Zgoniku na Krasu. Objavljal je (večkrat pod psevdon. »Domen Otilijev« in »Domen«) črtice in pesmi v Mentorju (I–IV), DS (od 1911), dijaški Zori (1909, 1910) in drugod ter nekaj znanstvenih člankov (n. pr. »Bleiweisova pisma«, Čas 1914). Od 1924 je urednik ugankarskega dela »Mladike«. — Slika: Mladika V, 155. *

Uredništvo: Butkovič, Peter (1888–1953). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi154471/#slovenski-biografski-leksikon (19. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Butkovič Peter, pesnik, pisatelj, prevajalec, liter. zgod., likovnik, ugankar, urednik, duhovnik, r. 22. febr. 1888 v Sovodnjah pri Gor. (v zaselku Škrlje) in tu u. 27. febr. 1953. Oče Andrej je bil delavec, mati Karolina Belinger. Lj. š. obiskoval v Sovodnjah in deloma v poldrugo uro oddaljeni Gor., tu tudi gimn. (1901–1910), ko je maturiral. V gimn. hodil deloma peš, deloma stanoval v malem semen., v osmem razredu spet živel v mestu. V začetku osme šole mu je umrl oče. Bogoslovje v Gor. (1910–13), posvečen 26. jul. 1913. Novo mašo daroval na Sv. gori. Prvo službeno mesto je dobil kot kpl. v Kamnjah (1914–16), nato v Lokovcu in na Lokvah (1916–22), ko se je moral zaradi vojne umakniti v Cerknico (tu je bil tudi organist), nato je bil osem let v Zgoniku na Krasu (1922–30), nekaj mesecev na Ravnici (1930–31), od 1931 do smrti pa spočetka kot vikar, nato kot žpk v rodnih Sovodnjah. B. je imel razvit tako literarni kakor likovni in tudi filološko-kritični talent. Kot drugošolec je dal pobudo za ustanovitev lit. lista Prvi cveti, v katere je pisal, jih ilustriral in skrbel tudi za ugankarski del. List so predstojniki prepovedali. V tretji šoli je začel izdajati Strune, ki jih je tudi sam pisal (= tehnično izdeloval). Naslednje leto v četrti je bil tak list Razvoj. To leto je začel tudi sodelovati s podlistki v listu Gorica in se tako pojavil v javnosti kot Domen Otilijev. (Domen, ki je postal potem njegov najpogostejši in najbolj priljubljen psevdonim, izvira iz njegovega imena Peter Damiani.) Kot osmošolec je svoje organizacijske sposobnosti na literarnem področju raztegnil tudi na žensko učiteljišče in tu osnoval literarni krožek za učiteljiščnice. Sodeloval je tudi v drugih dijaških organizacijah, skrbel, da so jih predavali odlični kulturni delavci. Ko je stopil v bogoslovje, je ostal še vedno v zvezi z dijaštvom in pripomogel, da je začel izhajati lista α (= Alfa), v katerem je tudi sodeloval (pesem Roža in kriz). V bogoslovju je bil tudi v internem krožku teologov Akadem. sv. Karla Boromejskega, kjer je vršil funkcijo tajnika. B. je svojo prvo pesem V sveti noči objavil v koroškem Miru (1909, 53, 319). Temu listu je ostal zvest še v letih 1910 in 1911, ko je že prešel v literarno prilogo Zore Prvi cveti (1911 in 1912). Od 1912 do 1914 sodeluje v Novem času in DS (1913 in 1914). Prvi štirje letniki Mnt ga imajo za zvestega sotrudnika, prav tako znanstvena revija Č 1914. Po vojni je svoje pesmi tiskal v GorS (1919, 1921, 1922), v M (1920, 1921, 1922), nato v Jaslicah (1927, 1928). V pesmih prevladuje osebno razmišljanje, vezano na motiviko božičnih in sploh melanholičnih doživetij. Močno je prisotna tudi verska motivika. Med vojno je v ospredju vzdušje vojne in njene posledice ter pokrajinski motivi iz domačega kraja in krajev službovanja. Nekaj otroških pesmi je objavil v Jaslicah, čeprav je v prvi dobi prevladovalo objavljanje poezije, je vendar B. pravzaprav začel s prozo. Tako je v Gorici že leta 1905 objavil prozo Zima življenja. Sledila so leta objav v Mnt. Tu je prispeval dela pretežno z močnim avtobiografskim elementom, iz katerega najbolj izstopa socialno poreklo in izredno podčrtana ljubezen do matere, ki je značilna za vse njegovo življenje, pa tudi težko dijaško in študentovsko življenje. Med temi črticami so: Krizanteme ve vzcvetite!, Črtice iz naše zakotne doline, Sopotnik, Dom ob akacijah, Svoji materi, Vran, Majev spomin, Teofil, Joza. Bežno se je poskusil tudi z zgodovinsko tematiko (Izza reformacije), kar je zanimivo, da je čisto v istem času tudi sorojak A. Budal izdal Križev pot Petra Kupljenika. V DS ima prozi Spokornik in Zadnje sanje ranjenca. Preko črtice pa B. ni prišel. Za B.-a prevajalca je značilno, da je prevajal iz številnih tujih jezikov, ne da bi se posluževal posredniških jezikov. Tako so znani njegovi prevodi iz angleščine, češčine, finščine, francoščine, grščine, holandščine, italijanščine, nemščine, poljščine, ruščine, španščine, švedščine. Če k temu dodamo vsaj še dva klasična jezika, ki ju je prinesel iz gimnazije, hebrejščino iz bogoslovja in nikjer šteto srbščino in hrvaščino, potem moramo priznati B.-u pravo poliglotstvo. Vsaj trije prevodi so izšli v knjižni obliki (Ljubezen in zvestoba, iz angleščine, 1931; Marja Rodzieviczówna, Hrast-Devajtis, iz poljščine, 1943, prvih šest poglavij, ostalo Tine Debeljak; P. Heyse, Steklar iz Murana, Slovenč. knj., iz nemščine, 1944). Med ostalimi avtorji, ki jih je največ in najraje prevajal, so severnjaki: S. Lagerlöf (Družina 1929), Sigrid Undset, Zacharias Topelius, dalje H. Bordeaux, W. Reymont, L. N. Tolstoj, itd. Več del, prevedenih iz italij. in teološke ali pastoralne vsebine je bilo razmnoženih strojepisno. Tudi kot literarni zgodovinar je objavil nekaj zanimivih del, predvsem se je ukvarjal z Gregorčičem (Gregorčičev Job, Gregorčičeva verza, Gregorčič-šaljivec, Potvare rim, Simona Gregorčiča literarni prvenci v letih 1865–66, Simon Gregorčič: O krščanskej stanovitnosti), vse to v Mnt 1908–1909, DS 1914, objavil pa je tudi zanimiva Pisma iz Bleiweisove dobe (Č 1914), in Nekatoliški nemški pesniki o Mariji (Č 1916, 158–62), čeprav sodi njegov prvi kritični prispevek že v 1910, v list Alfa (Hauptmann: Der Apostol. – Cankar: Za križem). Kot likovnik je B. ustvaril predvsem dolgo vrsto ilustracij in vinjet z močnimi potezami dekorativnosti. Njegove vinjete so značilne tako po zasnovi kakor in še bolj po izdelavi, da vedno nepogrešljivo izpričujejo njegovo avtorstvo. Izdelal je tudi vrsto oprem za revije ali pratike (NašČ 1926, Goriška pratika 1931–33, 1935, 1938–1940, 1947). Z risarskim in ilustratorskim delom je tesno povezano posebno in edinstveno B.-evo polje ustvarjanja – njegovo ugankarstvo. V tem je med Slovenci gotovoda edini, ki je to zvrst tako vneto in uspešno gojil. Posebnega pomena pa je dejstvo, da je z Breznikovo pomočjo postavljal osnove za slovensko ugankarsko terminologijo, kakor da je druge uvajal v to s tem, da je urejal ugankarske rubrike (M, NašČ, Jaslice). Formalni urednik pa je bil tudi prvim trem številkam prvega letnika Jaslic. Kasneje je bilo njegovo ime tu izpuščeno, ne pa nadomeščeno z drugim. Kot duhovnik je bil med ljudmi priljubljen ne glede na idejne razlike. Vneto je tudi skrbel za sovodenjsko cerkev, ki jo je okrasil s poslikanim marmorjem, katerega zvrsti je bil izkušen poznavalec še iz svoje zgoniške dobe. Vsaj en B.-ev tekst, pesem Zadnje sanje ranjenca, je bil preveden, in sicer v srbščino (Poslednji san ranjenika, prev. Milorad M. Petrović, in objavljen v Balkanski rat u slici i reči, 1913, 5, 75.) B. je uporabljal naslednje psevdonime in šifre: Domen Otilijev, Domen, D. O., Grušenjka, D. Akademski klub iz Gorice je v tisku obljubil, da B.-u postavi ploščo na rojstno hišo, kar pa ni bilo uresničeno. B. je bil tudi v prvem razširjenem književnem odboru GMD (1924).

Prim.: ŠematGor; zapisniki Društva sv. Karla Boromejskega, žpk arhiv, Črniče; KolGorM 1922, 33 s sl.; neobjavljeni Finžgarjevi dopisi B.-u med 1923 in 1929; Jem.[oža] L[ovrenčičl, P.B.D., M 1924, 155–6 s sl.; SBL I, 66; Naši ljudje. P.B.-D., NašČ 1927, 7, 204, s sl.; Albert Širok, Pri naših upodabljajočih umetnikih, Luč II, 1928, 52–3; Družina 1929, 9; Joža Glonar, Poučni slovar, 1931, 179; Ivan Čampa, Srebrna žetev, Mnt 1937/38, 6, 167; 7, 192–3; R. Bednarik, S 1938, 5. avg., 5; Pogreb župnika B.-a, Soča 1953, 291, 2 s sl. pogreba; Umrl je župnik v Sovodnjah, PDk 1953, 51 (2361), 4; NoviL 1953; [Zora Piščanec], P.B.-D. umrl, DŽ 1953, 390–1; KatG 1953, 10, 2 s sl.; Za † P. B.-a-Domna, KatG 1953, 11, 4; Mohbibl. (glej kazalo); Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova, knj. 4, Zgb 1959, 362–3; KolGMD, Clc 1954, 156–7 s sl.; ZSS VI, 422, 428; Koblar, Gregorčič 403, 421; S. Gregorčič, ZbD, I, 419; III, 422, 428; Brecelj, Koledarji (glej kazalo); Klinec, GMD, str. 20, 157; [Branko Marušič], In memoriam..., GorZb II, 108; F. Bevk, Moja mladost, Lj. 1969, 141; Jožko Kragelj, P.B.-D., pisatelj, ugankar in risar, KolGMD 1974, 68–70 s sl.; Zbornik GMD, 48; Anton Kacin, P.B.-D., publicist in ugankar, M(Trst) 1973, 5/6, 87–9; [Štefan Tonkli] Sfinks, Voščilo Domnu, Mnt 1939–40, 71; Zora 1907–8, 29–30, 80; Rast 1926 (oprema in črtica Moje vstajenje, v kateri opisuje Ivana Rejca kot prefekta.)

Brj.

Brecelj, Marijan: Butkovič, Peter (1888–1953). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi154471/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. november 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine