Novi Slovenski biografski leksikon
BRECELJ, Anton (psevdonim Bogdan Kazak; šifre: A. B., DRAB), zdravnik, zdravstveni pisec, publicist, politik (r. 9. 6. 1875, Žapuže; u. 22. 9. 1943, Ljubljana). Oče Matija Brecelj, kmet, krojač, mati Marija Brecelj, r. Slejko. Sin Marijan Brecelj, pravnik, politik, sin Bogdan Brecelj, zdravnik, tast Angel Casagrande, posestnik, družbenopolitični delavec.
Osnovno šolo je obiskoval v Šturjah (danes del Ajdovščine), gimnazijo v Ljubljani (1887–95). Po maturi 1895 je vstopil v goriško semenišče, vendar je študij bogoslovja že po nekaj mesecih zamenjal za študij medicine na univerzi v Gradcu. Po promociji (1901) je krajši čas služboval kot asistent na kliniki v Gradcu, od 1903 pa je v Gorici sprva opravljal zasebno prakso, nato je postal primarij tamkajšnje Bolnišnice usmiljenih bratov. V Gorici je ostal tudi med prvo svetovno vojno, razen v času italijanske zasedbe mesta od avgusta 1916 do oktobra 1917. Ob prevratu 1918 je bil imenovan za poverjenika oddelka za zdravstvo v Narodni vladi Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, vendar je funkcijo zaradi navezanosti na Gorico opravljal le en mesec. Vendarle se je zaradi ukrepov italijanske zasedbene oblasti 1920 preselil v Ljubljano. Imenovan je bil za vodjo invalidskega odseka pri poverjeništvu za socialno skrbstvo Deželne vlade za Slovenijo (1920), postavil je temelje invalidskemu varstvu na Slovenskem in se zavzel za ustanovitev zdravilišča za pljučne bolnike na Golniku. Po razpustu deželne vlade je 1922 odšel iz državne službe in do smrti deloval kot zasebni zdravnik.
Njegovo življenje je bilo razpeto med delom zdravnika in političnim udejstvovanjem. Veliko se je posvečal zdravstveni publicistiki, saj je že v študentskih letih pisal za Katoliški obzornik in Zoro). Kot predavatelj se je posvečal predvsem zdravstvenemu ozaveščanju prebivalstva s poljudnimi predavanji o boleznih, preventivi in zdravljenju. Pri tem je sledil pogledom in napotilom Janeza Evangelista Kreka, ki ga je omenjal v uvodu svoje prve knjižne objave Jetiki – boj (1918). O tuberkolozi je pisal že 1900 v Katoliškem obzorniku, kjer je 1897–99 objavil tudi obširno študijo Darvinizem.
Število njegovih strokovnih objav se je povečalo po prvi svetovni vojni. 1926 je izšla njegova knjiga Čuda in tajne življenja, v kateri je na katoliški verski podlagi obravnaval človeško telo, dedovanje, bolezni, staranje, umiranje in nesmrtnost. Zlasti plodno je bilo njegovo sodelovanje pri mesečniku Mladika, kjer je poleg strokovnih člankov objavljal tudi spomine na svoje zdravniško delo. Izbor njegovih prispevkov z avtobiografskimi spomini je pod psevdonimom Bogdan Kazak izšel tudi v knjigi Zdrav, kolikor hočeš (Gorica, 1938).
Sodelovanje pri znanstveni reviji Čas mu je ponudilo priložnost za še bolj poglobljene razprave in razmišljanja o stanju zdravstva v Sloveniji in njegovih perspektivah. Pogosto je pisal o družini in ženskem vprašanju, sterilizaciji, splavu, spolni vzgoji, predaval je o verstvu in zdravstvu kot uvodu v pastoralno medicino. O stanju slovenskega zdravstva v prvem desetletju po prvi svetovni vojni je pisal v zborniku Slovenci v desetletju 1918–1928.
Brecljevo javno delo je bilo vseskozi usklajeno z načeli prvega slovenskega katoliškega shoda (1892). Sodeloval je v dijaški prilogi Rimskega katolika Antona Mahniča. Med študijem v Gradcu je bil član akademskega društva Triglav, sodeloval je z dunajskim študentskim društvom Danica ter objavljal v njenem glasilu Zora(članki so izhajali pod skupnim naslovom To in ono, 1898). Skupaj s katoliško usmerjenimi člani je 1901 izstopil iz akademskega društva Triglav in ustanovil društvo Zarja. Ob prihodu v Gorico se je kmalu uveljavil v katoliškem političnem taboru, ker se je v Krekovem duhu lotil reševanja socialnih vprašanj. 1907 je postal predsednik Slovenske krščansko-socialne zveze za Goriško (zveze prosvetnih društev), sodeloval je pri ustanavljanju SLS za Goriško (1907). Sodeloval je pri ustanovitvi društva Lasten dom (1907), saj je ugotavljal, da so slabe bivalne razmere vzrok za nastanek bolezni.
Med prvo svetovno vojno je Brecelj v okviru nove struje krščanskih socialistov sodeloval pri reševanju begunskega vprašanja, pomagal pri obnovi Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev, sodeloval je tudi pri obnovi političnega življenja. Kot predstavnik Goriške je bil 1917 izvoljen v prenovljeni odbor osrednje SLS, sodeloval je tudi pri ustanovitvi Pokrajinskega odseka Narodnega sveta v Gorici. Po preselitvi v Ljubljano se je udeleževal političnega življenja v okviru SLS. V tridesetih letih 20. stoletja je z odvetnikom Ivanom Stanovnikom nasprotoval vključitvi (bivše) SLS v vsedržavno Jugoslovensko radikalno zajednico. Med drugo svetovno vojno se je vključil v OF in bil član njenega vrhovnega plenuma. Bil je tudi eden posrednikov za navezavo stikov med vodstvom OF in ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom; škof se na vabilo ni odzval.
Na pobudo Kluba starih goriških študentov so mu v Žapužah na rojstni hiši julija 1975 odkrili spominsko ploščo.
Dela
- Jetiki – boj! Opis ljudske bolezni in obrambe, Ljubljana, 1918.
- Čuda in tajne življenja : splošno življenjeslovje ali biologija v obrisih, Prevalje, 1926.
- O zdravju in boleznih, Celje, 1930.
- Mladinsko skrbstvo in zdravstvo v Sloveniji, Ljubljana, 1936.
- Zdrav kolikor hočeš, Gorica, 1938, Ljubljana, ²2013 (e-knjiga).
- O viru življenja : spolne zadeve v preglednih obrisih, Celje, 1938.
Viri in literatura
- PSBL.
- Metod Mikuž: Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, 1, Ljubljana, 1960.
- Poslanstvo slovenskega zdravnika : zbornik razprav in člankov, Ljubljana, 1965.
- Edvard Kocbek, Listina : dnevniški zapisiki od 3. maja do 2. decembra 1943, Ljubljana, 1967 (ponatis Edvard Kocbek, Zbrano delo, 7/1, Ljubljana, 2000).
- Vinko Brumen: Srce v sredini : življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires, 1968.
- Momčilo Zečević: Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921, Maribor, 1977.
- Tomaž Pavšič: Spomeniki in spominske plošče osebam v občinah Ajdovščina, Idrija, Nova gorica, Sežana in Tolmin, Goriški letnik, 6, 1979, 363.
- Branko Marušič: Z zlatimi črkami : življenjske usode in dela velikih primorskih mož, Trst, 1987.
- Janko Prunk: Slovenski narodni vzpon : narodna politika (1768–1992), Ljubljana, 1992, 280.
- Bojan Godeša: Kdor ni z nami je proti nam : slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Ljubljana, 1995.
- Goriški spomini : sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918, Gorica, 2002 (zbornik).
- Branko Marušič: Sto slovenskih politikov, Ljubljana, 2002.
- Jure Gašparič: SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika SLS v letih 1929–1935, Ljubljana, 2007.
- Peter Stres: 25. novembra 1907 je bila ustanovljena Slovenska ljudska stranka za deželo Goriško-Gradiščansko, Goriški letnik, 32, 2008, 125–144.
- Peter Stres: Dr. Anton Gregorčič 1852–1925 : politična biografija, Gorica, 2013.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine