Brecelj, Bogdan (1906–1986)
Vir: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Bogdan_Brecelj.jpg (14. 11. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

BRECELJ, Bogdan, kirurg, ortoped, akademik (r. 6. 5. 1906, Gorica, Italija; u. 9. 9. 1986, Ljubljana). Oče Anton Brecelj, zdravnik, politik, mati Alice Brecelj, r. Casagrande. Brat Marijan Brecelj, politik, sin Aleš Brecelj, kardiovaskularni kirurg, hči Mojca Brecelj Kobe, pedopsihiatrinja, ded Angel Casagrande, posestnik, družbenopolitični delavec, tast Baltazar Baebler, kemik, šolnik, poslovnež, publicist.

Medicino je študiral na Dunaju in v Innsbrucku, kjer je 1929 študij končal. 1935 je opravil specializacijo iz kirurgije, nato pa se je posvetil ortopedski kirurgiji ter svoje znanje poglabljal še v Nemčiji, Avstriji, na Češkem in v Italiji. Specializacijo iz ortopedije je končal v Italiji 1937.

Kot prostovoljec je 1931 začel delati na takratnem Prvem kirurškem oddelku Splošne bolnišnice v Ljubljani. Na tem oddelku je bil tudi ortopedski pododdelek, kjer je sodeloval s takratnim vodjem ortopedije primarijem Francem Minařem. Od 1932 je sodeloval še na urološkem oddelku, ki ga je vodil Rihard Jug. Junija 1937 je Brecelj prevzel vodenje Ortopedskega oddelka in ga vodil do 1942, ko je bil zaradi suma sodelovanja z OF večkrat zaprt, a je bil zaradi pomanjkanja dokazov izpuščen. 1943 je odšel v partizane in bil med ustanovnimi člani sanitetne službe OF za NOV in POS. Bil je tudi vodja postojank, namestnik načelnika sanitetnega oddelka glavnega štaba NOV in POS, inštruktor sanitete VII. in IX. korpusa, od septembra 1944 pa glavni kirurg NOV in POS, od marca do avgusta 1945 je bil tudi organizacijski sekretar PNOO za Slovensko Primorje. 1945 je bil imenovan za rednega profesorja na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in za predstojnika ortopedske klinike (do 1969) ter za prodekana. Po osvoboditvi je vse moči usmeril v organizacijo ortopedske službe in delovanje Katedre za ortopedijo (njen predstojnik je bil od 1945 do upokojitve 1976). Vrsto let je spremljal predsednika Jugoslavije maršala Tita na državniških obiskih v Evropi in po svetu ter bil vodja zdravniške ekipe med njegovim zadnjim zdravljenjem v ljubljanskem Kliničnem centru.

Na strokovnem področju je uvajal nove metode zdravljenja, in sicer artroplastiko z endoprotezami, odprto zdravljenje kostne in sklepne tuberkuloze ter uporabo konzerviranih kostnih homotransplantatov v ortopedski kirurgiji. Pri znanstvenoraziskovalnem delu je največ prispeval k zdravljenju prirojenega izpaha kolkov pri dojenčkih; bil je vodja projekta za zgodnje odkrivanje in pravilno zdravljenje prirojenega izpaha kolkov pri dojenčkih, v katerega so bile vključene vse glavne ortopedske klinike v Jugoslaviji. Rezultati projekta so bili sprejeti v medicinsko doktrino, kar je močno prispevalo k zmanjšanju števila in invalidnosti otrok. V Sloveniji je organiziral kostno banko (ustanovljena 1952), vodil je raziskovalno delo na področju sinovialnih eksudatov in metodike konzerviranja kostnih transplantatov. Znanstveno je preučil problem poznih posledic travmatizma in oceno delazmožnosti. Skrbel je za sistematsko zdravljenje kostne in sklepne tuberkuloze v Sloveniji ter pomembno pripomogel k ustanovitvi ortopedske bolnišnice v Valdoltri (1906–86 je bil tudi strokovni vodja) in Rovinju. Zavedal se je, da so za dobro rehabilitacijo ortopedskih bolnikov potrebni izobraženi fizioterapevti. Tako je bila tudi na njegovo pobudo 1947 v Ljubljani organizirana srednja šola za fizioterapevte, ki je bila prva te vrste v takratni Jugoslaviji. Posvetil se je tudi oskrbi invalidnih otrok, saj so ti poleg nujno potrebne medicinske oskrbe in ortopedskega zdravljenja potrebovali fizikalno zdravljenje in izobraževanje ter poklicno usposabljanje. Ustanovil je dom za šolsko invalidno mladino v Kamniku (1947) in dom za predšolsko mladino v Stari gori pri Gorici (1952). Na njegovo pobudo je bil po programu rehabilitacijske službe, ki so ga izdelali strokovnjaki Ortopedske klinike 1954, organiziran in ustanovljen Zavod za rehabilitacijo invalidov LRS, ustanovil pa je tudi Center za rehabilitacijo invalidov v Laškem (1953).

Izsledke raziskav je objavljal v domačih in tujih revijah ter izdajal tudi samostojno. Objavil je večje število študij in razprav v okviru raznih zbornikov ter kot samostojna poglavja v medicinskih monografijah.

Po vojni se je strokovno izpopolnjeval, mdr. v ZDA, Franciji in Angliji. Predaval je tudi na medicinski fakulteti v Novem Sadu, na podiplomskih tečajih za zdravnike in vodil poljudno-strokovna predavanja. 1958 je pri Svetovni zdravstveni organizaciji postal član Komiteja strokovnjakov za probleme rehabilitacije fizično onesposobljenih otrok in odraslih. Prva leta po vojni je sodeloval je pri ustanavljanju medicinskih fakultet v Sarajevu in Skopju. Bil je strokovni vodja, organizator in pokrovitelj ortopedsko-rehabilitacijskega centra bolnišnice Douéra v Alžiru (1963–64), ob potresu v Skopju 1963 pa je bil pokrovitelj zdravstvene pomoči Slovenije Makedoniji. Bil je idejni vodja in glavni organizator priprav za organizacijo travmatološke službe v Jugoslaviji in sodeloval pri prvem zveznem programu za rehabilitacijo invalidov. Izdelal je podroben program službe za medicinsko rehabilitacijo v Bosni in Hercegovini.

Kot zdravnik je imel izjemen čut za bolnika, zato so se številni obračali nanj po nasvete še dolgo potem, ko ni več operiral in delal v ambulanti. Vsakemu se je osebno posvetil in do konca spoštoval osnovna zdravnikova načela, to je enak odnos do vsakogar in molčečnost. Zmeraj se je ravnal po načelu »Salus aegroti suprema lex« (Zdravje bolnika – najvišji zakon).

Bil je tudi alpinist. Že med študijem medicine v Innsbrucku se je seznanil z delovanjem avstrijske gorske reševalne službe. Znanje je prinesel domov in ključno pomagal pri organizaciji prve pomoči, zlasti z njeno uporabo v športni medicini in alpinistiki. 1931 je postal vodja osrednjega reševalnega odseka Slovenskega planinskega društva, v tem času je organiziral še mrežo reševalnih postaj. 1933 je izšel njegov priročnik Prva pomoč in reševanje v gorah, prva in dolgo časa edina knjiga te vrste na Slovenskem, v kateri je prvi opredelil in začrtal osnovno organizacijo slovenske gorske reševalne službe ter potek reševanja. 1952 je postal prvi načelnik novonastale komisije za Gorsko reševalno službo pri Planinski zvezi Slovenije.

1949 je postal redni član SAZU. Od 1961 je vodil Oddelek/Inštitut za medicinske vede SAZU, postal je dopisni član Srbske akademije znanosti in umetnosti (1961) ter častni član Slovenskega zdravniškega društva in jugoslovanskega združenja ortopedov in travmatologov, 1963 je postal dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu in Akademije medicinskih znanosti v Moskvi, kasneje je postal tudi član Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine, 1968 je dobil nagrado AVNOJ, 1976 je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze, za življenjsko delo na področju ortopedije in medicinske rehabilitacije je 1986 prejel Kidričevo nagrado. Za pionirsko delo v gorski reševalni službi in v razvoju planinstva ter za delovanje v planinskih vrstah je prejel vsa priznanja Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze Jugoslavije.

Bil je član International Society for Rehabilitation of the Disabled v New Yorku, od 1960 častni član Société Internationale de Chirurgie Orthopédique et de Traumatologie (SICOT) in od 1966 član Nomination Committee SICOT (mednarodno združenje za ortopedijo in travmatologijo).

Prejel je tudi številna druga priznanja: diplomo Saveza lekarskih društava FNRJ, medaljo za hrabrost, red bratstva in enotnosti s srebrnim in zlatim vencem, red »Al Merito« de Chile, Ordo Leonis Finlandiae (Finske), red Aguila Azteca (Mehika), red dela z rdečo zastavo in red republike z zlatim vencem za izredne zasluge na področju medicinskih ved in javne dejavnosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941. 1985 je bil imenovan za častnega meščana Ljubljane.

Dela

  • Prva pomoč in reševanje v gorah, Ljubljana,1933.
  • Smernice i materialni uslovi za organizaciju traumatološke službe kod nas, Zbornik I. kongresa hirurga FNRJ (Beograd - Zagreb), 1949, 252–248.
  • Congenital scoliosis treated by spinal fusion,Sixième Congrès international de chirurgie ortopédique Bern 1954, Bruxelles, 1955, 219–221.
  • Radiographic observation in the course of postnatal spontaneous evolution of displastic hips, The 8th Congress of the Société Internationale de Chirurgie Orthopédique et de Traumatologie, New York 1960, Bruxelles, 1961, 173–178.
  • Prva iskustva u operativnem liječenju tuberkuloznih koštanih žarišta, Operativno lječenje osteoartikularne tuberkuloze, Zagreb, 1962, 3–29.
  • Thorium X (Ra224) in the treatment of Mb. Bechterew, 9. Congress SICOT, Vienne 1963, Bruxelles, 1964, 72–75.
  • Razvoj ortopedije na Slovenskem,Poslanstvo slovenskega zdravnika, Ljubljana,1965, 180–188.
  • Kongenitalna displazija kolka : končno poročilo, Ljubljana, 1973 (poročilo).

Viri in literatura

Zupanič Slavec, Zvonka: Brecelj, Bogdan (1906–1986). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003160/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Brecelj Bogdan, zdravnik, r. 6. maja 1906 v Gor. Oče Anton (gl. čl.), mati Alice Casagrande. Medicino je študiral v Lj. in na Dunaju, promoviral (1926) v Innsbrucku. Po specializaciji iz kirurgije (1935) se je posvetil ortopedski kirurgiji in poglabljal svoje študije v Nemčiji, Avstriji, na Češkem ter v Italiji. Do 1942 je bil šef ortopedskega oddelka lj. bolnišnice. Od dec. 1943 je bil v partizanih vodja postaje SCVPB, namestnik načelnika sanitetnega oddelka GŠ, inštruktor sanitete IX. korpusa, od sept. 1944 pa glavni kirurg v NOV in POS. Avg. 1945 je bil imenovan za rednega prof. in predstojnika ortopedske klinike ter izvoljen za prodekana. Že 1949 je postal redni član SAZU. Na svojem strokovnem področju je vpeljal nove metode zdravljenja: artroplastiko z endoprotezami, odprto zdravljenje kostne in sklepne tuberkuloze, uporabo konserviranih kostnih homoio-transplantatov v ortopedski kirurgiji in organiziral Bone-bank v Sloveniji. Vodil je raziskovalno delo na sinovialnih eksudatih in na metodiki konserviranja kostnih transplantatov. Znanstveno je obdelal tudi problem kasnih posledic travmatizma in oceno delazmožnosti. Na organizacijskem področju je skrbel za katedro za ortopedijo v okviru medicinske fakultete, za sistematsko zdravljenje kostne in sklepne tuberkuloze v Sloveniji (bistveno je pripomogel k ustanovitvi zdravilišč v Valdoltri, v Rovinju, v Šempetru pri Gor.). Organiziral je fizioterapevtsko službo v Sloveniji, ustanovil prvo š. za fizioterapevte, vpeljal rehabilitacijsko službo in ustanovil več domov: za šolsko invalidno mladino v Kamniku, za predšolsko v Stari gori pri Gor., center za rehabilitacijo invalidov v Laškem in zavod za rehabilitacijo invalidov LRS v Lj. Ukvarjal se je že pred vojno tudi z organizacijo prve pomoči, posebej z njeno uporabo v športni medicini in alpinistiki ter 20 let vodil reševalno službo SPD ter organiziral mrežo reševalnih postaj. Strokovno se je izpopolnjeval v ZDA, Franciji, Angliji. Z referati je sodeloval na kongresih: ftiziologov (Skopje 1949), kirurgov Jugoslavije (Bgd 1952), na medkirurškem tednu na Cetinju (1953), mednarodnem seminarju o rehabilitaciji odraslih invalidov v Jsl v Bgdu (1954), sestankih kirurško-ortopedskih sekcij Hrvatske in Slovenije (Celje 1952, Reka 1953, Mrb. 1954, Portorož 1957, Zgb 1959), 6., 8. in 9. mednarodnem kongresu SICOT (Société Internationale de Chirurgie orthopédique et de Traumatologie) Bern 1954, New York 1960, Dunaj 1963, evropskem simpoziju za osteoartikularno tuberkulozo (Semmering 1954), XXX réunion Société Française d'Orthopédie et de Traumatologie (Pariz 1955: z referatom), za revmatične bolezni (Aixles-Bains 1956), na drugem evropskem simpoziju o kostni tuberkulozi (Semmering 1957), prve mediteranske konference za rehabilitacijo (Atene 1959) itd. Poleg profesure na lj. med. fak. je predaval še na med. fakult. v Novem Sadu, na podiplomskih tečajih za zdravnike, poljudno-strokovna predavanja pa je imel vsepovsod. Je strokovni sodel. otropedske bolnišnice v Valdoltri, ortop. odd. poliklinike v Lj. itd. Leta 1958 je pri svetovni zdravstveni organizaciji postal član komiteja ekspertov za probleme rehabilitacije fizično onesposobljenih otrok in odraslih, član odbora za gradnjo nove bolnišnice v Lj., 1963 in 1964 je bil strokovni vodja, organizator in pokrovitelj ortopedsko-rehabilitacijskega centra bolnišnice Douéra v Alžiru, ob potresu v Skopju je bil pokrovitelj zdravstvene pomoči Slovenije Makedoniji. Bil je v različnih zdravstvenih delegacijah, ki so obiskale: Libijo, Kitajsko, ZDA, Mehiko, Južno Ameriko, Finsko, Poljsko, Indijo. L. 1961 je bil izvoljen za načelnika oddelka za medicinske vede SAZU, postal preds. koordinacijskega odbora treh akad., dopisni član SAN (od 1961), JAZU (od 1963), inozemski član akad. medicinskih naukov SSSR v Moskvi (od 1963), član International Society for Rehabilitation of the Disabled v New Yorku (od 1958), častni član Société d'Orthopédie et de Traumatologie (od 1960), častni član SZD, član Nomination Committee SICOT (od 1966), prejel diplomo Saveza lekarskih društava FNRJ. Odlikovanja: medalja za hrabrost, red bratstva in edinstva s srebrnim in zlatim vencem, red »Al Merito« de Chile, Ordo Leonis Finlandiae (Finske), red Aguila Azteca (Mehika), red dela z rdečo zastavo (1965) in red republike z zlatim vencem – za izredne zasluge na področju medicinskih ved in javne dejavnosti. PZS mu je za dolgoletno delo v GRS podelila častni znak. Poleg obsežne strokovne organizacijske dejavnosti pa je tudi veliko publiciral. Samostojno je izšlo: Prva pomoč in reševanje v gorah, Lj. 1933; večje število študij in razprav v okviru raznih zbornikov in kot samostojna poglavja v medicinskih knjigah, tako: Lečenje intervertebralnih diskusa (1951) Smernice i materialni uslovi za organizaciju traumatološke službe kod nas (1951), Ratne povrede koštanog sistema. Ratne povrede zglobova. Metode imobilizacije u ratnoj kirurgiji (1953), Congenital Scoliosis treated by spinal fusion (1955), Radiographic observation in the course of postnatal spontaneous evolution of displastic hips (1960), Prva iskustva u operativnem liječenju tuberkuloznih koštanih žarišta (1962), Thorium X (Ra224) in the treatment ob Mb. Bechterew (1963), Razvoj ortopedije na Slovenskem (1965), Razvoj konzervativnog liječenja prirodjenog iščašenja kuka (1965). Sodeloval je v številnih domačih in tujih revijah.

Prim.: ULjBB 1957 in 1969 (s podrobno in popolno bibliografijo); EJ II, 1955, 193; Kojeko 2, 121; Letopis SAZU 111/19 s sl.; MedR 1966, 1–98–100; Delo 1966, 120, 2 s sl.; PDk 1966, 108; PV 1966, 7, 330; NRazgl 1972, 5, 141; MSE 217.

Brj.

Brecelj, Marijan: Brecelj, Bogdan (1906–1986). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003160/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine