Bilc, Janez (1839–1906)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 15, 11. 4. 1926

Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval na Trnovem, nižjo gimnazijo v Ljubljani (1851−55). Med epidemijo kolere 1855 je v enem tednu izgubil mater, brata in sestro. Višjo gimnazijo je obiskoval na Reki (1855−59), kjer je bil med njegovimi učitelji tudi Janez Trdina. Bogoslovje je končal v Ljubljani (1859−63). Tik pred posvečenjem je hudo zbolel in postal novomašnik šele 1864. Zaradi šibkega zdravja je nekaj časa služboval v domači župniji kot »zgodnik«. Začasno se je upokojil (1867) in dve leti preživel pri knezih Windischgrätzih v dvorcih Hošperk (Planina) in Bogenšperk. Nato je postal kurat v Lozicah v Vipavski dolini (1869−72). Spet so se pojavili znaki bolezni, zato se je ponovno začasno upokojil. Dokončno se je upokojil kot kaplan v Lozicah 1878. Do smrti je živel pri domačih v Trnovem, ki je bilo takrat še ločeno od Ilirske Bistrice.

Ljubljanska profesorja Karel Melzer in Peter Petruzzi sta spodbujala njegove literarne poskuse. Prve pesmi in prozne spise je po popisu Josipa Marna in Karla Glaserja objavil kot gimnazijec v Novicah (1856) in Zgodnji Danici (1857). Pozneje je objavljal tudi v Slovenskem glasniku, Slovencu, Drobtinicah, Učiteljskem tovarišu, koledarjih Mohorjeve družbe in Domu in svetu. Samostojno so izšli njegovi Prvenci (Ljubljana, 1864, trinajsti zvezek Janežičeve zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov) in pripovedna pesem Tarbula, devica mučenica : pripovedna pesem (1901, separat iz Zgodnje Danice, kjer je 1868 izšla prvič). Ustvaril je tudi več daljših pripovednih pesmi, npr. Slovenija oživljena, Ss. Cirilu in Metodu: o tisočletnici sv. Cirila in Metoda. Zanimive so njegove prigodnice oziroma »slavospevi ali nagrobni venčki«, ki so vsebinsko vezane na konkretne dogodke in ilustrirajo duh tedanjega časa; nastale so deloma po naročilu, deloma iz lastnih nagibov. V njegovem ustvarjanju zavzemajo vidno mesto himne, ki jih je tudi prevajal. V literarni zgodovini je obveljala ocena, da so Bilčeve pesmi večinoma nabožne vsebine in prigodnice, opevajo pa tudi, kakor je bilo v njegovi dobi običajno, ljubezen do domačega kraja, slovenske domovine, narave ipd. Ivan Grafenauer v Slovenskem biografskem leksikonu poleg tega ugotavlja, da se je učil pri Vodniku, ki mu je posvetil več pesmi (npr. Slovenija oživljena), nekaj tudi pri Francetu Prešernu, Miroslavu Vilharju in drugih. Tudi drugi leksikografi sprejemajo oceno Ivana Grafenauerja, da pesmi ne kažejo izrazite samobitnosti, so preproste po zamisli in obliki, vendar izhajajo iz otroške duše. Več njegovih del je bilo vključenih v tedanje učbenike, berila in antologije.

Od 1856 je objavljal tudi domoznanske članke v časopisih. 1856 je v Novicah izšel Popis Bistriške doline, naslednje leto pa Šege in navade v Bistriški dolini. V tedanjih šolskih berilih je bil večkrat ponatisnjen prispevek Čiči in Čičarija. V Mohorjevem koledarju 1895 je bila objavljena biografija o Bistričanu, generalmajorju Antonu pl. Valenčiču, v Zgodnji Danici 1882 pa v treh nadaljevanjih članek Spomini na mojega pokojnega brata. 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je izšla v več ponatisih (Postojna, sloveča postojnska jama in njena okolica: s črtežem in raznimi podobami jame, Postojne in njene okolice). Postal je sodelavec Maksa Pleteršnika in je za njegov slovar zapisoval tudi besedišče svoje okolice. Za zbirko Ivana Navratila Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim, ki je izhajala v Letopisu Matice slovenske (1885–1888, 1890, 1892, 1894, 1896), je prispeval zapise ljudskih vraž in pregovorov z Bistriškega, zbiral pa je tudi drugo ljudsko izročilo, ki ga je objavljal tudi v samostojnih člankih.

Prevajal je predvsem latinske cerkvene himne (Prestava najlepših himen sv. cerkve, 1869 in 1881). Večkrat je bil ponatisnjen njegov prevod pesnitve Ivana Mažuranića Smrt Smail-Age Čengića (Ljubljana, 1870). Njegov prevod pesnitve Poljaka Józefa Bohdana Zaleskega Sveta družina je izšel v Zgodnji Danici 1887 in Drobtinicah 1896. 1867 sta v Celovcu izšla njegova prevoda povesti Cristopha von Schmida Bogomir, mladi puščavnik : pripovest za otroško mladost in njene prijatle in Sveti večer : povest v božični dar pridnim otrokom. Nekatere njegove pesmi so bile uglasbene (Franc Gerbič, Ignacij Hladnik).

Dela

  • Pervenci : poezije Janeza Bilca, Celovec, 1864.
  • Pozdrav Narodne čitalnice v Bistrici na Notranjskem svojim gostom pri pervi slovesni besedi 7. avgusta 1864, V Bistrici, 1864.
  • Prestave naj lepših himen sv. cerkve, Ljubljana, [1869] (prevedel).
  • Prestave naj lepših himen sv. cerkve : II. del, Ljubljana, [1881].
  • Postojna in sloveča Postojnska jama na Kranjskem, Postojna, 1888.
  • Generalmajor Anton plem. Valenčič : življenjepis, Mohorjev koledar, 1895, 47–50.
  • Tarbula, devica mučenica : pripovedna pesem / speval Janez Bilc, Ljubljana, 1901.

Viri in literatura

  • Domoznanska zbirka Knjižnice Maksa Samsa, osebna mapa.
  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Josip Marn: Janez Bilc, Jezičnik, 30, 1892, 14–20.
  • Karel Glaser: Janez Bilc, Zgodovina slovenskega slovstva, III. zv., Ljubljana, 1896, 187–190, 304– 305.
  • Janez Bilc: Avtobiografija, Dom in svet, 1907, 251.
  • Ivan Vrhovnik [I., Poboljšar]: Pred petdesetimi leti, Ljubljanski zvon, 31, 1911, 502–504, 615–616.
  • Albin Kjuder: Zgodovinski mozaik Primorske s posebnim poudarkom gornjega Krasa, Sežana - Nova Gorica, 1972, 12.
  • Ivko Spetič-Magajna: In pozaba se nadaljuje, Fontana, 1993, št. 20, 73–75.
Jan, Zoltan: Bilc, Janez (1839–1906). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi142316/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Bilc Janez, pesnik, r. 7. jan. 1839 v Ilirski Bistrici, u. 13. jul. 1906 istotam. Nižje gimn. razr. je dovršil v Lj. (1851–1855), višje v Reki (1855–59), kjer sta mu bila učitelja Jan. Trdina in Jan. Božič, bogoslovje v Lj. (1859–63), ordiniran je bil radi težke obolelosti šele 1. avg. 1864. Bil je nato zgodnjik v Trnovem pri Ilirski Bistrici, dokler ni stopil v začasni pokoj (dež. vl. 24. jul. 1867), ki ga je preživel večinoma pri knezu Windischgrätzu na Planini (Hasberg), nazadnje nekaj časa na Wagensbergu. Tam je dobil odlok za kurat. beneficij v Lozicah v Vipavi (kn.-šk. ord. 8. jul. 1869). 1872 je stopil zopet v začasni pokoj (dež. vl. 14. jul.), ki se mu je vsako leto podaljšal, dokler ni bil 1878 (kot kaplan) stalno upokojen (nauč. min. 28. maja); 1881 (nauč. min. 30. avg.) se mu je pokojnina zvišala (odtod napaka v avtobiografiji DS 1907, 257). Od 1872 do smrti je bival pri domačih v Ilirski Bistrici. Bilčeve pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice, opevajo pa tudi, kakor je bilo v njegovi dobi običajno, ljubezen do domačega kraja, slov. domovine, prirode i. p. Učil se je pri Vodniku, ki mu je posvetil več pesmi (Slovenija oživljena), nekaj tudi pri Prešernu, Vilharju i. dr. Izrazite samobitnosti sicer ne kažejo, preproste so, po zamisli in po obliki, a izhajajo iz ljubke, otroško prikupne duše. Poznejše pesmi in poprave starejših večjih pesnitev pričajo tudi po obliki o pesnikovem napredku. Prve pesmi je priobčil kot gimnazijec v Novicah (1856) in ZD (1857), pozneje se je oglašal tudi v SG, Slovencu, Drobtinicah, UT, nazadnje v DS. Posebe so izšli njegovi »Prvenci« (v Janežičevem »Cvetju«, 1864) in pripovedna pesem »Tarbula, krščanska junakinja« (kot odtisk iz ZD 1899, prvič prav tam 1868). Dosti je tudi prevajal, zlasti lat. cerkvene himne (Prestava najlepših himen sv. cerkve, I 1869, II 1881, odtisk iz ZD), razen tega Mažuranićevo »Smrt Smail-Age Čengića« (1870, odtisk iz Novic), Poljaka Zaleskega legendarno pesnitev »Sveta družina« (ZD 1887, Drobtinice 1896), in dve povesti Kr. Schmida (Bogomir puščavnik, Sveti večer, oboje 1867). Priobčil je od 1856 (v Novicah) do smrti tudi obilo prozaičnih člankov, večinoma krajepisne, narodopisne, nekaj tudi zgodovinske, bijografske in vzgojeslovne vsebine. — Prim.: Avtobiografija DS 1907, 251, s Steskovim uvodom; Marn XXX, 14; Glaser III, 187; arhiv lj. škof. ordinarijata. Slika: DS 1906, 508; KGM 1922, 38. Grf.

Grafenauer, Ivan: Bilc, Janez (1839–1906). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi142316/#slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bilc Janez, pesnik, duhovnik, r. 7. jan. 1839 v Trnovem pri Ilirski Bistrici in tu u. 13. jul. 1906. Oče Jožef, mati Sankta Koprivec iz Trsta. Osn. š. obiskoval v Trnovem, nižjo gimn. v Lj. (1851–1855), višjo na Reki (1855–1859), kjer ga je učil tudi Trdina. Bogoslovje je opravili v Lj. (1859–1863). Pred mašniškim posvečenjem je težko zbolel in bil posvečen šele 1. avg. 1864. Nekaj časa služboval v domači župniji, dve leti preživel na knežjem gradu na Planini in nekaj časa na Wagensbergu. Nato je prišel za dušnega pastirja v Lozice v Vipavski dolini (1869–1872). Zopet so se pojavili znaki stare bolezni in stopil je v pokoj. Zatem je bival v Trnovem (1872–1906). B. je pisal v vezani in nevezani besedi. Začel je pisati pesmi in sestavke o svojem (rojstnem kraju, o Notranjski in Istri ter o Čičariji. Opisal je še Cerknico in Reko. Zbiral je tudi ljudske pregovore ter manj znane besede za Wolfov slovar in narodne vraže za Navratilovo zbirko. Bilčeve pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice, opevajo tudi ljubezen do domačega kraja, do domovine, narave itd. Učil se je pri Vodniku, nekaj tudi pri Prešernu in Vilharju. Pesmi so večinoma preproste po vsebini in obliki. Poznejše pesmi in popravljene starejše pričajo tudi po obliki o pesnikovem napredku. Prve pesmi je priobčil v N (1856) in ZD (1857), pozneje še v SG, S, Drobt., UT, v Janežičevih Cvetnikih in nazadnje v DS. Epske vsebine je pesnitev Tarbuta, krščanska junakinja (kot odtisk iz ZD je izšla 1899, prvič 1868). Napisal je tudi povest iz domačega življenja Sveti večer, za MD pa povest Slovenski drvarji. Leta 1864 so izšle njegove nabožne in posvetne pesmi v zbirki Prvenci (Janežičevo Cvetje). Veliko je tudi prevajal, zlasti lat. cerkv. himne; prevedel je tudi Mažuraničevo Smrt Smail-Age Čengića, legendarno pesnitev Sveta družina Poljaka Zaleskega ter dve povesti Kr. Schmida. Lastnoročno spisano kroniko hrani župnijski urad v Ilirski Bistrici; tu je tudi Bilčeva ulica, ob kateri stoji njegova rojstna hiša.

Prim.: SBL I, 40; ZD 1882, 165, 173, 182, 189; N 1892, 22; DS 1906, 506; Avtobiografija DS 1907, 251: KGM 1922, 38 (s sl.); Kjuder 12.

Špac.

Špacapan, Bernard: Bilc, Janez (1839–1906). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi142316/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine