Novi Slovenski biografski leksikon

Šolal se je na gimnaziji v Ljubljani (1801–05). Po letu študija filozofije (1805–06) je nekaj let bolehal in se 1809 vpisal na študij teologije v Ljubljani (za tržaško škofijo). Po končanem študiju 1812 je kot kaplan služboval najprej v Tomaju (1812–14), potem v Postojni (1815), v Trnovem v Ilirski Bistrici (1815–18) in nazadnje še kot ekspozit v Harijah, kjer je spomladi 1824 zaradi hudega prehladnega vnetja umrl. Na njegovo željo so ga pokopali v Ilirski Bistrici, njegov grob je obeležen z železnim križem ob cerkvenem zidu.

Že v času šolanja se je seznanil z Valentinom Vodnikom, pozneje sta bila sodelavca in prijatelja. Vodniku je pomagal zbirati besedje za slovar – zvezke besed s komentarji mu je Bilc redno pošiljal v Ljubljano. Po Krasu naj bi do 1810 nabral že dvajset pol besed. Prizadeval si je za prenovo slovenskega pravopisa – želel je npr., da bi se rabil y za oster in blagoglasen vokal, da bi se tako pisalo npr. lubesyn, tyrta; svoje rešitve z y je vneto zagovarjal v pismu Vodniku 1818. Jernej Kopitar ga je ocenil kot primernega sosestavljalca pravopisnega slovarja za Kranjce. Tudi Fran Metelko je načelno pozdravljal njegove pravopisne pobude glede širjenja latinične pisave s cirilično, vendar ni odobraval Bilčevih konkretnih črkovnih zamenjav v besedah, češ da so glasovno neutemeljene.

Bilc je tudi pesnil. Ohranjena je njegova elegija o Vodnikovi smrti (1819). Kot slavist je bil v pisnih stikih z Valentinom Vodnikom, Jernejem Kopitarjem in Matevžem Ravnikarjem. Tudi v zapuščini Frana Metelka obstaja snopič zapisov Scripta Bilciana. V tistem času je bil eden redkih, ki se je učil in tudi govoril druge slovanske jezike, npr. hrvaščino, srbščino, ruščino, češčino. Ohranilo se je pričevanje, da je ruskega cesarja v času njegovega bivanja v Ljubljani (1821) s pismom v ruščini povabil na ogled Cerkniškega jezera; zaradi cesarjevega predčasnega odhoda iz Ljubljane do ogleda ni prišlo.

Bilc je bil cenjen kot govornik.

Spomin na njegovo delo se je ohranil zaradi prizadevanj njegovega nečaka, duhovnika Janeza Bilca. Zapisano Bilčevo delo ni ohranjeno; izjema je žalostinka, napisana ob smrti Valentina Vodnika (1819). Natisnjena je v Vodnikovem spominku. Pesem potrjuje Bilčev pesniški dar in čut za jezik – njegova slovenščina je glede na čistost, jasnost, verzološko spretnost ubesedenega in glede na izbranost besed krepko presegala slovenščino tistega časa.

V ARS je ohranjeno pismo Valentinu Vodniku, v NUK pa vsaj del njegovega slovarskega gradiva za Vodnika in nedatiran koncept pisma bratu, verjetno iz 1810. Slovarsko gradivo so kasneje uporabljali jezikoslovci Urban Jarnik, Oroslav Caf in Janez Zalokar.

Viri in literatura

  • SBL.
  • PSBL.
  • Intelligenzblatt zur Laibacher Zeitung, 30. 7. 1824, 1246 (nekrolog).
  • Janez Bilc: Vodnik in pa France Bilc, Kmetijske in rokodelske novice, 24. 2. 1858.
  • Janez Bilc: France Bilc, verli duhoven in domorodec, Koledarček družbe svetega Mohora za navadno leto 1865, Celovec, 1864, 28–32.
  • Metelko v slovenskem slovstvu, Učiteljski tovariš, 11, 1871, št. 6, 91–92.
  • Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar, prvi del, 1894, XIII.
  • Janez Bilc: Janez Bilc, slovenski pisatelj : njegov lasten življenjepis, Dom in svet, 20, 1907, 251–258 (za objavo pripravil Viktor Steska).
  • Ivan Bilc (1874–1939), Slovenski čebelar, 99, 1997, št. 10, 288–290.
  • Občina Ilirska Bistrica, Ilirska Bistrica, 2011.
Žele, Andreja: Bilc, France (okoli 1786–1824). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi142180/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. april 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Bilc Franc, leksikograf, nar. buditelj, r. ok. 1786 v Bistrici pri Trnovem, takrat v tržaški škofiji, u. v Harijah 5. maja 1824. Študiral je v Lj. s srednjim uspehom gimnazijo 1801–05, I. kurz filozofije 1805–06, 1806–09 izostal, deloma morda radi bolezni (v katalogu ga ni), vsaj 1809–11 bil zopet v Lj. in vsaj nekaj časa v šolah, teologijo študiral za tržaško škofijo menda do 1814, bil kaplan v Tomaju (1814?), Postojni (1814?), Trnovem (1814–18), ekspozit v Harijah do smrti. Do 1806 mu je bil Primic sošolec, 1804–05 Vodnik učitelj, s prvim je ostal v zvezi (pisma Primčeva Vodniku), z drugim se sprijateljil, obenem dobil stike tudi s Kopitarjem (Briefw. Dobrovský–Kopitar) in drugimi »slavisti« v Lj. Postel je kmalu »slavist« tudi sam, začel se učiti srbohrvaščine, ruščine in češčine, zlagati slov. pesmi, nabirati po Krasu za Vodnika besede (zbirka je znašala do 1. maja 1810 baje že 20 pol, Briefw. I, 90), in zlasti še resno misliti na reformo slov. pravopisa. Iz njegovega pravopisnega načrta se dasta ugotoviti le dve točki: »da bi se naj sorodne črke druga drugi tudi v obliki približale« (Briefw. I, 108); da bi se naj rabil »y« za »oster« in »eufoničen« vokal in pisalo: lubesyn, tyrta (za thrta), dym, yzhem (za 'ozhem = hozhem) itd. (pismo Vodniku). Že pred 31. marcem 1810 je poslal Kopitar načrt Dobrovskemu (Briefw. II, 180). Tik pred 13. jun. 1811 ga je avtor tretjič popravil z namero, da ga s pomočjo bakroreza razmnoži (Briefw. I, 108), toda namera se je takrat pač radi odpora znancev opustila. Proti koncu 1816 je prosil B. cesarja Franca, da sme načrt izdati, češ, slavisti ga hvalijo (akti na vladi). V pismu Vodniku 4. jan. 1818 je svoj »y« vneto zagovarjal z očitnim namenom, da odkrhne ost lj. ugovorom, ter pisal tudi referentu Ravnikarju, ki je pa proglasil delo kljub temu za nezrelo, na kar se je avtorju vrnilo. V času lj. kongresa je vabil carja Aleksandra v ruskem pismu na ogled cirkniškega jezera. V elegiji, ki jo je zložil 1819 na Vodnikovo smrt (Vodnikov spomenik 43), ne presenečata le spretna verzifikacija in zanos, ampak zlasti tudi aparat, ki priča, kako se je bil še pred objavo Kollárjeve »Slavy dcere« opremil za prerodnega slov. romantika: »Slovina = Slavenfreundin, Slavengöttin«; »Slovenja = Slavenland«; »Slovenčavc = Slavist« itd. Vodnik mu je »kranjski pevic in mogočni besedar«, toda preko poudarka, da »zgubili mojstra smo na Kranjskim« se obrača na vse »Slovence«, »celo Slovenijo«. Kopitar ga je označil za »srednjo glavo« (Briefw. I, 207) ter mu očital »mikrologijo«, a tudi on je menil, da bi bil B. pripraven za sestavo »pravopisnega slovarja za Kranjce, kjer bi se ob izpuščenih soglasnikih ali izgubljenih samoglasnikih pokazalo, kako imajo to njihovi sosedje Hrvatje in drugi Slovani« (I,108). Ni mu bilo dano, da bi bil mogel svoje stvari tiskati in vplivati na širše vrste sodobnikov, verjetno pa je, da je krepil slov. prerodno misel v svoji okolici. Njegova literarna ostalina je po nevednosti njegove dedinje po večini uničena. V Lj. v Dež. arhivu se hrani 1 pismo Vodniku, v Štud. knjižnici pa vsaj del njegovega slovarskega gradiva za Vodnika in pa nedatiran koncept pisma bratu menda iz 1810. Slovarsko gradivo je kolikor toliko izrabljeno, ker ga je dal Metelko na razpolago Jarniku, Cafu (ki ga je menda prepisal, prim. Pleteršnik p. XIII.) in Zalokarju (Nov. 1858, 58). — Prim.: Bilc J.: Vodnik in pa France Bilc, Nov. 1858, 58; France Bilc, verli duhoven in domorodec, Koledarček dr. sv. Moh. 1865, 28–32; Diözesanblatt 1880, str. 45–46. Kd.

Kidrič, Francè: Bilc, France (okoli 1786–1824). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi142180/#slovenski-biografski-leksikon (23. april 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bilc Franc, leksikograf, nar. buditelj, r. ok. 1786 v Bistrici pri Trnovem, u. v Harijah 5. maja 1824. študiral v Lj. gimn. (1801–1805), I. kurz filozofije (1805–1806), teologijo (vpisan za trž. škofijo). Ord. 1812, kaplan v Tomaju (1812–1815; popravi v SBL), v Trnovem in nato do smrti ekspozit v Harijah. Po Krasu je za Vodnika nabiral besede, baje jih je do 1810 nabral že 20 pol. Mislil je na prenovo slov. pravopisa, hotel je, da bi se rabil »Y« za oster in blagoglasen vokal, da bi se tako pisalo npr. lubesyn, tyrta. Zlagal je tudi pesmi, elegijo na Vodnikovo smrt (1819). Kot »slavist« je bil v pismenih stikih z Vodnikom, Kopitarjem, Ravnikarjem. Njegova literarna zapuščina je bila po nevednosti njegove dedinje povečini uničena.

Prim.: SBL I, 39–40; Kjuder 225.

R. K.

Klinec, Rudolf: Bilc, France (okoli 1786–1824). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi142180/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. april 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine