Beran, Emerik (1868–1940)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Emerik_Beran.jpg (12. 5. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

Mladost je preživel v Brnu in Olomucu. Oče Vincenc, ki je igral violino in klarinet, je poskrbel tudi za sinovo glasbeno izobrazbo. Violino se je učil (od sedmega leta) pri kapelniku in ravnatelju olomuškega mestnega orkestra Josefu Amenthu, klavir (od devetega leta) pa v zasebni glasbeni šoli Karla Strnada, prvega organista nadškofijske stolne cerkve v Olomucu. Sočasno se je sprva kot samouk, pozneje pa pri prvem čelistu olomuškega mestnega orkestra Janu Skvari začel učiti violončelo. V Olomucu se je 1875 vpisal na petletno ljudsko šolo in jo 1880 uspešno končal. Nato je 1880–84 obiskoval nemško državno gimnazijo v Olomucu. 1884 je bil sprejet v drugi razred oddelka za violončelo na Srednji glasbeni šoli Glasbenega društva v Brnu. 1885–88 je študiral na Orglarski šoli v Brnu, kjer so bili njegovi učitelji mdr. Leoš Janáček, Jan Kment in brnski teolog František Kolišek.

1889 je postal pomožni učitelj Orglarske šole v Brnu, kjer je poučeval generalni bas, orglanje, koralno petje in zgodovino glasbe. 1889–90 je kot violončelist in korepetitor deloval v Mestnem gledališču v Brnu. 1890 je začel kot učitelj klavirja, violine in orgel poučevati na tamkajšnjem češkem moškem učiteljišču. 1892 je na Dunaju opravil državni strokovni izpit za poučevanje glasbe na srednjih šolah in učiteljiščih.

1898 je bil sprejet v službo učitelja glasbe na Državnem moškem učiteljišču v Mariboru. Bogato znanje in pedagoške izkušnje, ki jih je pridobil v Brnu, je v Mariboru koristno uporabil pri pedagoškem delu na Državnem moškem učiteljišču (1898–1928), na šoli Glasbene matice (1919–25), kot poustvarjalec (zborovodja Narodne slovanske čitalnice 1898–1906, dirigent, violončelist), organizator koncertov, glasbeni publicist in skladatelj. Tako je pomembno prispeval k dvigu ravni tamkajšnjega glasbenega življenja. Na njegovo pobudo so na učiteljišču začeli izbirno poučevati violo, violončelo in kontrabas ter uvedli ansambelske vaje za godalni orkester. Njegovi učenci so bili Maks Unger, Lojze Herzog, Oton Bajde, Ciril Pregelj, Makso Pirnik idr., posebej pa velja izpostaviti Slavka Osterca, ki je 1910–14 pri njem na Državnem moškem učiteljišču v Mariboru dobil dobre osnove glasbene izobrazbe. Z Ostercem sta imela glasbene ure tudi zunaj šolskega pouka in v njem je vzbudil samozavest za bodoče skladateljsko delo.

Kot organizator koncertov si je z uvrščanjem slovenskih in nekaterih slovanskih glasbenih del na mariborske koncertne sporede prizadeval za razcvet slovenske glasbene zavesti in se z odkrito podporo panslavistični ideji dejavno pridružil slovenskemu narodnemu gibanju. Že 1918 je dobil potni list Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1926 pa mu je mariborski magistrat podelil domovinsko pravico.

1928–36 je deloval kot honorarni profesor violončela, klavirja in ansambelskih vaj na Državnem konservatoriju v Ljubljani in srednji šoli ljubljanske Glasbene matice. Z natančno zastavljenim učnim načrtom za pouk violončela je postavil temelje za uspešen pouk na srednješolski in visokošolski stopnji. Med najuspešnejšimi absolventi njegove šole violončela sta bila Oton Bajde, ki je za Beranom prevzel pouk violončela na šoli Glasbene matice v Mariboru, in Bogo Leskovic, ki je Berana nasledil na Državnem konservatoriju v Ljubljani. Čeprav njegove prve skladbe izvirajo iz olomuškega obdobja, se je kot skladatelj širši javnosti prvič predstavil 1897 v Brnu. Poseben uspeh je imel z Legendami I–III, ki jih je pozneje razvrstil v Suito za veliki orkester. Kar dve tretjini njegovih skladb je dokončal v Brnu, kjer je nastala večina Beranovih simfoničnih skladb, kantat, klavirskih kompozicij in skladb za glas z instrumentalno spremljavo. Izjema so le njegova zborovska dela, ki jih je pisal predvsem za mariborske čitalniške prireditve in koncerte moškega in ženskega učiteljišča v Mariboru, ter cerkvene skladbe, ki so večinoma nastajale za potrebe mariborske stolnice.

Napisal je opero Melusina (1896), orkestrske skladbe (Legende I–III, 1889–92; Idila, 1893; Menuet, 1906; Dumka, 1906; Introdukcija, 1908; Scherzo, 1909; Symphonie Funèbre, 1914), kantate (Hymnus za soliste, zbor in orkester, 1890; Rama za alt solo, zbor in orkester, 1892; Slavospev za zbor in orkester, 1900; Madrigal za mešani zbor, dva klarineta, dva rogova, dva fagota in kontrafagot, 1900), komorna dela (klavirska in orgelska) ter zborovska dela in samospeve.

Že v Brnu je začel uporabljati psevdonim Berow, in sicer ob tiskih svojih kompozicij. Pod psevdonimom Emerih Berow je objavljal tudi v Novih akordih, v založbi Josefa Hoferja v Mariboru in v samozaložbi. V Novih akordih je 1905 izšel njegov Madrigal za mešani zbor, 1907 je bil v omenjeni reviji natisnjena skladba za mešani zbor Vesna krasnaja in 1908 še samospev Podoknica.

Njegove skladbe kažejo bogato melodično invencijo ter solidno kompozicijsko-tehnično znanje. Slogovno je v njih čutiti predvsem vplive češke romantike. Iz Janáčkove kompozicijske šole je prevzel predvsem odprtost do vsakršnih tradicionalizmov, v le manjši meri pa se je seznanil z nekaterimi kompozicijsko-tehničnimi novostmi Janáčkove skladateljske poetike. Njegova dela hrani Glasbena zbirka Univerzitetne knjižnice Maribor.

Dela

  • Osebna bibliografija (COBISS)

Opere

  • Melusina, opera v štirih (prvotno treh) dejanjih, 1896 (na osnovi istoimenskega libreta Franza Grillparzerja).

Kantate

  • Hymnus za soliste, mešani zbor in orkester, 1890.
  • Rama za alt, mešani zbor in orkester, 1892.
  • Samospev za mešani zbor in orkester, 1900 (prvič izvedeno 1907).
  • Madrigal za mešani zbor, 2 klarineta, 2 fagota, 2 rogova in kontrafagot, ok. 1900 (izvedeno 1902).

Orkesterska dela

  • Legende I–III (naslovi stavkov: I. Ossian, II. Kraljevska, III. Dvorska), 1889–1892.
  • Idila, 1906.
  • Menuet, 1906 (prvič izvedeno 1912).
  • Dumka, 1906 (prvič izvedeno 1912).
  • Introdukcija, 1908 (prvič izvedeno 1920).
  • Scherzo, 1909 (prvič izvedeno 1920).
  • Symphonie Funèbre, 1914 (prvič izvedeno 1914).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Univerzitetna knjižnica Maribor, Glasbena zbirka, zapuščina Emerika Berana.
  • SBL.
  • ES.
  • EJ.
  • Leksikon Jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Manica Špendal: Emerik Beran : ein Schüler Janačeks aus Brno, Kunst-Gesprache : Musikalische Begegnungen zwischen Ost und West, Freiburg im Breisgau, 1998, 409–414.
  • Igor Grdina: Ipavci : zgodovina slovenske meščanske dinastije, Ljubljana, 2001.
  • John Tyrrell: Janáček : Years of a Life, zv. 2, London, 2007.
  • Jernej Weiss: Emerik Beran (1868–1940) : samotni svetovljan, Maribor, 2008.
  • Jernej Weiss: Neuprizorjena opera Melusina Emerika Berana, Muzikološki zbornik, 45, 2009, št. 2, 73–85.
  • Jernej Weiss: Češki glasbeniki v 19. in na začetku 20. stoletja na Slovenskem, Maribor, 2012.
Weiss, Jernej: Beran, Emerik (1868–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi138440/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Beran Emerik, glasbenik, r. 17. okt. 1868 v Brnu, je obiskoval drž. gimn. v Olomucu do 1884, dovršil konservatorij v Brnu 1888 (pod ravnateljem skladateljem Leošem Janačkom), napravil drž. glasbeni izpit na Dunaju 1892. Od 1890–1898 je poučeval glasbeno teorijo, instrumentacijo in igranje partitur na konservatoriju in bil pomožni glasbeni učitelj na drž. češkem učiteljišču v Brnu. Sedaj je profesor glasbe na drž. moškem učiteljišču in učitelj čela na šoli Glasbene matice v Mariboru, soločelist in skladatelj. Zložil je opero »Meluzina« (v 3 dejanjih), za veliki orkester simfonijo »3 legende«, Idilo, Dumko in Scherzo, Žalobno simfonijo; Hymnus (za soli, zbor in orkester), Kantato (za zbor in orkester), kantato »Rama« (za alt in orkester), Madrigal (za meš. zbor, 2 klar., 2 rogova, 2 fagota in kontrafagot), 10 pesmi s spremljevanjem klavirja, dva godalna kvarteta, 8 žalostink (za zbor in 3 pozavne), 3 slovenske maše (za meš. zbor in orgle) in več manjših skladeb. Pod psevd. Emerik Berow je objavil v NA Madrigal, Vesna krasnaja, Podoknico, v založbi Jos. Höferja v Mariboru dve pesmi za alt in klavir. B-ova orkestralna dela so zvečine bila že izvajana, največ v Mariboru, nekatera tudi v Brnu, Ljubljani, Zagrebu, Celju. — Prim.: Marburger Zg 1909, 1914, 1920. *

Uredništvo: Beran, Emerik (1868–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi138440/#slovenski-biografski-leksikon (22. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine