Barle, Janko (1869–1941)

BARLE, Janko (psevdonima Janko Podgorec, Janko Komar, šifre –è, –e–, J. B., B., –r–), duhovnik, zgodovinar, narodopisec (r. 12. 3. 1869, Budanje, v Vipavski dolini; u. 18. 2. 1941, Zagreb, Hrvaška). Oče Ivan, učitelj, mati Ivana, r. Sterniša.

Z očetom se je 1872 preselil v Podzemelj. Gimnazijo je 1879–84 obiskoval v Novem mestu, Karlovcu (1884–86) in Zagrebu (1886–88), študij bogoslovja je 1892 končal v Zagrebu. Med šolanjem se je glasbeno izobraževal najprej pri očetu, ki je bil tudi organist, v Novem mestu pri Hudolinu Sattnerju, v Karlovcu pri Franu Vilharju Kalskem in v Zagrebu v glasbenem društvu Vijenac, kjer se je učil igranja violine.

1892–93 je bil kaplan v Garešnici, od 1893 pa je živel in deloval v Zagrebu kot katehet, nadškofijski notar in arhivar. Najprej je služboval kot katehet v zavodu za gluhoneme otroke, zatem v nadškofijski pisarni, od 1911 je bil nadškofov tajnik, 1916–38 je bil vodja nadškofijske pisarne in kanonik stolne cerkve. V javnem in kulturnem življenju je sodeloval kot član društva hrvaških pisateljev, predsednik cecilijanskega društva, podpredsednik hrvaškega glasbenega zavoda, odbornik Filharmonične družbe, od 1921 je bil dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.

Sprva je objavljal leposlovne prispevke v Dolenjskih novicah, Vrtcu, Angeljčku, Domu in svetu, Slovanu, Ljubljanskem zvonu in Slovencu, pozneje v knjižni izdaji Slike i uspomene sa sela (1900) in Moj put na Volajsko jezero (1910). V slovenskem časopisju je poročal o hrvaških in srbskih knjižnih novostih ter objavljal prevode iz češčine in ruščine. V Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko so med 1889–93 izhajali njegovi zgodovinski, v Domu in svetu (1892, 1899) in Letopisu Matice slovenske pa narodopisni prispevki. Zanimal se je za zgodovino, glasbo in ljudsko izročilo na Hrvaškem in Slovenskem. Po 1895 je največ objavljal na Hrvaškem: knjižna dela in časniške prispevke o hrvaški cerkveni zgodovini (npr. Povjest župa i crkava zagrebačkih 1, 2, 1896, 1899; Zagrebački arcidjakonat, 1903; Popis župa u Donjoj Slavoniji, 1903: Povijest turopoljskih župa, 1911), o splošni (knjiga o J. J. Strossmayerju, 1900) in kulturni zgodovini, zlasti o zdravstvu (o zdravstvu v Zagrebu, 1902; o frančiškanskih zdravilcih in lekarnarjih, 1907; o kugi, 1912). Pomembna so njegova glasbena prizadevanja: velja za reformatorja hrvaške cerkvene glasbe. Raziskoval je tudi starejšo slovensko in hrvaško glasbo ter o tem napisal številne razprave, npr. o latinskih in hrvaških pesmih, o hrvaških cerkvenih pesmih Nikole Krajačića (1915), o Antonu Foersterju in Ipavcih (1909), Pavlinsko pesmarico (1917), urejal je glasbeni list Sv. Cecilija (1914–41). Narodopisno delo je pomembno za poznavanje Bele krajine ter za etnobotanične in leksikološke raziskave. V Beli krajini, kamor je pogosto prihajal Zagreba, je zbiral ljudsko izročilo: zapisal je nekaj pesmi, ki jih je objavil Karel Štrekelj v zbirki Slovenske narodne pesmi, 1889 je objavil razpravo o ženitovanjskih šegah v Beli krajini in 1893 o belokranjskih pisanicah. Osrednje in pionirsko delo, za katero je več desetletij na terenu in po virih (Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske, rokopisne zdravilske in lekarniške knjige) zbiral gradivo, je zbirka slovenskega izrazja za rastline. V abecedno urejenem imeniku, objavljenem v Zborniku za narodni život i običaje Južnih Slavena (30/2, 1936 in 31/1, 1937) in samostojno (1937), je zbral nad 600 imen in jih primerjal s tistimi iz drugih virov, skupaj okrog 3.000 imen. Njegovo gradivo je natančno lokalizirano, ob imenih rastlin je zapisana njihova raba, pogosto tudi z njimi povezane pripovedi, vraže, recepti. Zbirka je dragocena z imenoslovnega, etnobotaničnega in etnomedicinskega vidika.

Barlè Janko, zgodovinar in narodopisec, r. 12. marca 1869 v Budanjah pri Vipavi, se je s svojim očetom, učiteljem, 1872 preselil v dolenjski Podzemelj, dovršil nižjo gimn. v Novem mestu 1879–84, odšel nato v Karlovec, višjo in bogoslovje končal v Zagrebu 1892; nato je nekaj časa kaplanil v Garešnici na slavonski meji, 1893 pa stopil v nadškof. pisarno v Zagrebu. Od 1913 je nje kancelar, od 1916 kanonik prvostolne cerkve v Zagrebu, ravnatelj nadškof. tiskarne in predsednik Cecilijskega društva za hrv. škofije. Pisateljevati je začel (pod psevdon. J. B., B., —è, Janko Podgorec) že zgodaj v DN, Vrtcu, Angeljčku in DS, v katerem je prva leta redno poročal o hrvaških in srbskih knjižnih novostih in 1897–99 priobčil par krajših črtic. Bil je tudi sotrudnik Slovana, LZ in Slovenca (črtice in prevodi iz češčine). V IMK je 1893 do 1905 napisal vrsto zgodovinskih, v DS (1892, 1899) in LMS 1889 in 1893 narodopisnih prispevkov. Od 1895 piše že pretežno v hrv. liste, posebno slike iz hrv. cerkvene zgodovine: v Katolički list, Obzor, Prosvjeto (kjer je poročal o slov. književnosti), Bogoslovno smotro, Vjesnik hrv. arkeol. društva, Vjesnik kr. hrv. slav. dalm. zemaljskog arkiva, Vitezoviča, Liječnički vijesnik, Farmaceutski vjesnik, mnogo tudi za društvo sv. Jeronima, kateremu je bil izprva tajnik, nato urednik njegovih knjig. Pri tem društvu je 1900 izdal knjigo J. J. Strossmayer in zbirko črtic Slike i uspomene sa sela. Njegova Povjest župa i crkava zagrebačkih je začela izhajati že 1896, Povijest turopoljskih župa je izšla 1911. Od 1907 je osredotočil večino dela na list Sv. Cecilijo, ki ga od 1913 tako spretno urejuje, da velja za reformatorja hrv. cerkv. petja. Posebno skrb je posvetil zgodovini in oživitvi stare hrv. cerkv. pesmi in prvi opozoril na nar. pesem in glasbo ogrskih Hrvatov. Jugosl. akademija v Zagrebu ga je 6. apr. 1921 izvolila za dopisujočega člana. — Prim.: DS 1898, 320 (s sliko); Glaser IV, 174; Ljetopis Jugosl. akad. 1922, 37; Povijest plem. općine Turopolja III, 200–7 (s sliko in biblijografijo spisov). Gl.

Barlè Janko, pisatelj, publicist, etnograf, etnolog, zgodovinar, glasbenik, r. 12. marca 1869 v Budanjah pri »Primoževih«, u. 18. febr. 1941 v Zagrebu. Oče Ivan je bil učitelj, mati Ivana roj. Sterniša. Družina je bila številna: 9 otrok. Ko je bilo B.-tu tri leta, se je družina preselila iz Budanj v belokranjsko Podzemlje ob Kolpi. Tu je obiskoval osn. š. Gimnazijo je opravil v Novem mestu (1879–1884), Karlovcu in Zgbu (1884–87), bogoslovje v Zgbu (1887–1892). Do 1893 je bil za kaplana v Garešnici (Slavonija), potem do smrti v Zgbu, kjer je bil katehet, nadškofijski notar in arhivar, beležnik Duhovnega stola, od 1911 nadškofov tajnik, od 1916 vodja nadškofijske pisarne. Bil je kanonik stolne župnije, član ravnateljstva Hrvaškega glasbenega zavoda, predsednik Cecilijanskega društva za hrvaške škofije, sprva tajnik, kasneje urednik izdaj Društva sv. Jeronima. Leta 1921 je postal dopisni član JAZU. Bil je član Društva hrvaških književnikov. Velja za reformatorja hrvaškega cerkvenega petja. B. spada v slovensko kulturno sfero predvsem po svojem začetnem, zgodnjem delu, kasneje je svoje zanimanje in raziskovanje posvetil hrvaškim kulturnim problemom, čeprav ni na rodno Slovenijo nikoli pozabil, v njej imel veliko prijateljev in iz leta v leto prihajal k nam na obisk. B. se je že kot dijak spoprijel z literaturo: pisal je pesmi, črtice, književne članke (v hrvaški dobi je pošiljal v slovenske revije predvsem ocene knjižnih izdaj), preglede, ocene, prevajal iz češčine in ruščine. Vse to gradivo je nekako tja do preloma stoletja objavljal v listih Dolenjske novice (Zlate resnice, 1886), Sn, V, DS, A, LMS, S, SV, LZ (njegove prispevke je v listnici LZ ocenjeval Janko Kersnik; prim. LZ 1889, 127–8), Nova domovina, Dm, SGp, Naša moč, KMD, Mladost, L. Prispevke s področja zgodovine so mu tiskali Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, Zgodovinski zbornik, Carn., SBL (članki o Ipavcih; med sodelavci v kazalu 1. knj. SBL ni naveden), hrvaške pa Katolički list, Obzor, Prosveta, Vienac, Vjesnik hrvatskog arheološkog društva, Sveta Cecilija, Vjesnik kr. hrv.-slav.-dalm. zemaljskog arhiva, Nastavni vjesnik, Hrvat. Narodna politika, Narodna starina, Bogoslovna smotra, Vitezović, koledar Danica, Krijes, Prilozi za književnost, jezik, istoriju i folklor, Jugoslavenski istorijski časopis, Građa za povijest književnosti hrvatske. Študije z medicinskega področja mu je objavljal Liječnički vjesnik in Farmaceutski vjesnik. Bil je tudi sodelavec lista Morgenblatt. Poleg polnega imena in priimka je uporabljal še šifre in kratice: –è, –e–, J. B., B., –r–, Janko Podgorec, Janko Komar. Vpogled v stare hrvaške cerkvene arhive (kaptolskega, nadškofijskega, metropolitske knjižnice) mu je omogočil in ga spodbudil, da je velik del svojega zanimanja posvetil prav hrvaški cerkveni in kulturni zgodovini. Med drugim je izdal: Povijest župa i crkava zagrebačkih I, II, Zgb 1896, 1900; Josip Juraj Strossmayer, Zgb 1900; Slike i uspomene sa sela, Zgb 1900; Zagrebački arcidjakonat do god. 1642, Zgb 1903; Štrosmajer (spominski spis), Zgb 1905; Ivan Krst. Tkalčić, Zgb 1905; Popis župa u donjoj Slavoniji od god. 1660, Zgb 1907; Biskup zagrebački grof Mirko Esterhazy, Zgb 1908; Ipavci. Prilog k zgodovini slovenske pesmi, Lj. 1909; Moj put na Volajsko jezero, Zgb 1910; Crkvene pesmi o. Nikole Krajačevića, Zgb 1915; Pavlinska pjesmarica iz god. 1644, Zgb. 1917; Prinosi slovenskim nazivima bilja, Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena XXX, 2 (1936) in XXXI, 1 (1937), 184–292; Stari Zagreb, črtice, Zgb 1918; Dva pisma u vezi sa Stankom Vrazom, Prijevodi slovenskih narodnih pjesama Hiacinta pl. Schulheima, Zgb 1938. Popisi B.-tovega dela so objavljeni v Povijest plem. općine Turopolja III, 200–7 (Velimir Deželić); Č 1928–29, 450–5 (Josip Mantuani; bibl. slovenskih spisov); Sveta Cecilija, Zgb 1941, 3/4, 54–6; XXXVI, 1, 1942, 9–12 (K. Dočkal); Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova 4, 1959, 270–1; v slovaščino je preveden B.-tov prozni tekst Kokošar (Sliepkar), Národne noviny, Sv. Martin, 1902 (23. jam.), prev. J. Mally Záhorec. O B.-tu so pisale tudi tuje revije, npr. bolgarske.

Prim.: D[ragotin] Jesenko, J. B. ob priliki njegove nove maše posvetil, SN 1892, 178; [Evgen Lampe], Naši sotrudniki, J. B., DS 1898, 320 (s sliko); F. Dugar, Ljetopis JAZU, 1923, 37; NE I, 144–5 (V[iktor] Novak), 1924; SBL I, 25 (GL = Jože Glonar); J. Mantuani, Msgr. J. B., Ob šestdesetletnici, Č 1928–29, 446–56; E. Pajnić, J. B., Proteus 1937, 90; S. K., Ob sedemdesetletnici kanonika J. B., S 1939, 59, 8; –r– († Radivoj Rehar), Sedemdesetletnica J. B., Mariborski večernik Jutra 1939, 58, 4; L. Marija Škerjanc, Počaščenje 70 letnice msgr. J. B., J 1939, 116, 3; Z. D. (= Zvonimir Doroghi), Gj. S. (= Gjuro Szabo), B. J., HE I, 238 (s sl.); K. Dočkal, J. B. Nacrt života, Sveta Cecilija 1941, 1–2; S 1941, 45a, 10; V[inkol Möderndorfer, In memoriam. Narodopisec J. B., Et 1942, vol. XIV, 113–4; F[ranc] Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev 1, 1944, 42–3; B. Ša (= Božidar Širola) in A. Vi. (= Albe Vidakovič), B. J., EJ I, 369 (z bibl.); A. Vi. (= Albe Vidaković), B. J., ME I, 110 (z bibl.); I. Bh (= Ivan Bach), B. J., ELU 1, 239 (z bibl.); 225 let gimnazije v Novem mestu, Novo mesto 1971, 342–3 (Milan Dodič); T. Jakič in Vilko Novak, B. J., LPJ I, 162–3 (s sliko in popolno bibliografijo zapiskov o avtorju in ocen njegovega dela, posebno za hrvaško področje).

Brj.