Novi Slovenski biografski leksikon

CVETKO, Ciril (Gabrijel Cvetko), dirigent, publicist, skladatelj, pedagog, (r. 8. 1. 1920, Vučja vas; u. 18. 1. 1999, Ljubljana). Oče Fran Cvetko, učitelj, violinist, pianist, mati Alojzija Vekoslava Cvetko, r. Freuensfeld, učiteljica, pianistka. Stric Josip Freunsfeld Radinski, pesnik, brat Dragotin Cvetko, muzikolog, sin Igor Cvetko, etnomuzikolog, lutkar, ilustrator.

Prvo glasbeno izobrazbo sta mu nudila starša, oba dobra glasbenika. Šolal se je na Moškem državnem učiteljišču v Mariboru, nato na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, kjer je 1943 pri Slavku Ostercu diplomiral iz kompozicije. Maja 1942 je bil interniran v Gonars, kjer se je vključil v kulturne dejavnosti, vodil zbor jetnikov in zanj pisal priredbe. Septembra 1943 je odšel v partizane in deloval na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, kjer se je vključil v delovanje kulturniških skupin ter postal vodja komornega zbora in orkestra partizanskega Slovenskega narodnega gledališča. V NOB je pisal domoljubna in revolucionarna glasbena dela, priredbe ljudskih pesmi za harmoniko, mešane, moške, ženske in mladinske zbore, samospeve, skladbe za manjše instrumentalne zasedbe ter glasbo k scenskim delom. Nastopal je kot pianist in harmonikar.

Po vojni je študiral na Akademiji za glasbo in 1948 pri Danilu Švari diplomiral iz dirigiranja. V dirigiranju se je izpopolnjeval na Konservatoriju v Pragi in Parizu. Sodeloval je v slovenskem družbeno-političnem in kulturnem življenju ter do začetka osemdesetih let 20. stoletja vodil najpomembnejše glasbene ustanove. 1945–47 je bil vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana, 1947–51 umetniški direktor Triglav filma, 1951–55 dirigent in direktor Opere SNG Maribor in mariborske Filharmonije, od 1956 dirigent Opere v Ljubljani, 1965–69 dirigent in direktor Slovenske filharmonije (SF), 1975–79 direktor in 1979–81 umetniški direktor ljubljanske Opere.

Kot dirigent je znan po obsežnem opernem in koncertnem repertoarju ter izvirni stilni interpretaciji. Posebno se je izkazal kot dirigent ljubljanske Opere, s katero je nastopal doma in na gostovanjih v tujini. Vodil je tudi mešani zbor Glasbene matice Ljubljana in Partizanski pevski zbor. Sodeloval je z različnimi solisti, komornimi sestavi in ansambli ter z njimi snemal za RTV Ljubljana. Kot direktor SF se je uprl prizadevanjem državne politike, da bi združila operni, filharmonični in radijski orkester ter razpustila pevski zbor SF. S svojim vplivom je pripomogel k boljšemu in dolgoročnejšemu načrtovanju nacionalne kulturne politike. V SF je bil zaslužen za gostovanja violinista Yehudija Menuhina, pianistov Arthurja Rubinsteina in Svjatoslava Richterja ter za priložnostni koncert sodobne glasbe z deli članov skupine Pro musica viva. V programsko shemo je uvrščal dela sodobnih evropskih skladateljev, izpeljal uspešne turneje z orkestrom in uvedel matineje. S sezono 1966/67 je prenovil Koncertni list, ki je postal izčrpno glasilo s članki, komentarji, eseji, analizami, polemičnimi prispevki in glasbenimi novicami iz glasbenega sveta. K sodelovanju je pritegnil večji krog piscev in poskrbel za prepoznavnost glasila. List je zapolnil publicistične vrzeli, povezal izvajalce in poslušalce ter prevzel nalogo vzgoje in izobraževanja. SF je dosegla večjo prepoznavnost, povečala število koncertov in v primerjavi s prejšnjimi leti pritegnila precej več občinstva. Cvetko je bil predavatelj na Akademiji za glasbo, kjer je 1945–67 vodil operni studio, 1956–78 pa predaval osnove dirigiranja in zborovodstva.

Njegova publicistična dejavnost obsega poljudne knjige iz zgodovine glasbe (Opera in njeni mojstri, 1963; Pogled v glasbeno umetnost, 1964) in dela o slovenskih glasbenikih (Marjan Kozina, 1983; Julij Betetto, 1990; Mirko Polič, 1995). Pisal je kritike, eseje, komentarje h koncertnim listom in uvodna besedila k notnim izdajam (Marjan Kozina: Simfonija, 1970; Samospevi 1945–47, 1971; Pesem v slovenski partizanski glasbi, 1975; Komorne skladbe 1943–44, 1987 idr.). Kot publicist se je posvečal vojni oz. partizanski tematiki. Pred drugo svetovno vojno je bil glasbeni kritik časopisa Jutro, po njej pa urednik Koncertnega lista SF in glasbeni urednik časopisa Naši razgledi (do 1991). Bil je pobudnik ustanovitve Glasbene mladine Ljubljana (1964) in častni član Mladinskega pevskega zbora Maribor, ki ga je vodil Branko Rajšter.

Kot skladatelj je deloval tudi po vojni ter napisal nekaj obsežnejših orkestralnih in vokalnih del, v katerih je povezoval tradicionalni in sodobnejši glasbeni jezik. Sodil je med tiste skladatelje, ki so sledili družbeno-političnim tokovom in se zavestno odmaknili od najsodobnejših kompozicijskih sredstev v prepričanju, da naj bo umetnost blizu malemu človeku.

Za svoje delo je mdr. prejel mariborsko Prešernovo nagrado (1954), Levstikovo nagrado (1963), Župančičevo nagrado (1965), zlato odličje Glasbene mladine Jugoslavije (1975), red dela z rdečo zastavo (1981) in Betettovo nagrado (1984).

Dela

Vokalna dela

  • Dežek, otroški zbor, klavir (besedilo Gitica Jakopin), Grlica, št. 10, 1964/65.
  • Pomladna, otroški zbor.
  • Dere sen jaz mali bija, mešani zbor (ljudska).
  • O slovenska zemlja sveta, mešani zbor (besedilo Lev Svetek - Zorin).
  • Prleško gostüvanje, suita za ženski zbor in sopran solo (po ljudskih motivih), 1952.
  • Pesem mladine, mladinski zbor, klavir (besedilo Lev Svetek - Zorin).
  • Napitnica, moški zbor (ljudska).
  • V nove zarje, moški zbor (besedilo Lev Svetek - Zorin).
  • Naš pohod, mešani zbor, klavir.
  • Prlek si je nekaj zmisla, moški zbor (ljudska).
  • Smrt in pijanci, mešani zbor (ljudska).
  • Prleška vokalna suita, mešani zbor, soli (po ljudskih motivih), 1954.
  • Pesem XII. Brigade, mladinski zbor s klavirjem, mešani zbor, moški zbor.

Vokalno-instrumentalna dela

  • Iz krvi rdeče za recitatorja, zbor in orkester, 1951.
  • Starka za vasjo, samospev (besedilo Srečko Kosovel).

Orkestrska dela

  • Andante patetico za godalni orkester, 1944.
  • Kurent za godalni orkester, 1947.
  • Otroškasuita, 1948.

Komorna in solistična dela

  • Tri miniature za klavir in komorni orkester, 1951.
  • Tri miniature za klavir.
  • Deset Župančičevih ugank za glas in klavir, 1954.
  • Tri pesmi za globoki glas in klavir, 1958.

Filmska dela

  • Kurentovanje, dokumentarni film, 1949.
  • Oton Župančič, dokumentarni film, 1951.
  • Svet na Kajžarju, celovečerni film, 1952.
  • Zima mora umreti, dokumentarni etnografski film, 1954.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv Zveze kulturnih organizacij Slovenije.
  • ES.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, 1, Zagreb, 1984.
  • Muzička enciklopedija, 1, Zagreb, 1971.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Samospevi 1943–45, Ljubljana, 1971 (uvodna beseda k zbirki).
  • Franc Križnar: Slovenska glasba v narodnoosvobodilnem boju, Ljubljana, 1992.
  • Primož Kuret: 100 let Slovenske filharmonije, Ljubljana, 2008.
  • Primož Kuret: Zanesenjaki in mojstri, Ljubljana, 2011.
Koter, Darja: Cvetko, Ciril (1920–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021590/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine