Cvetko, Igor (1949–)
Foto Dušan Podgornik

Novi Slovenski biografski leksikon

CVETKO, Igor, etnomuzikolog, publicist, lutkar, ilustrator, kamišibajkar (r. 1. 9. 1949, Ljubljana). Oče Ciril Cvetko, dirigent, publicist, skladatelj, pedagog, mati Staša Cvetko, r. Danev. Strica Dragotin Cvetko, muzikolog, in Vladimir Cvetko, učitelj, urednik, strokovni pisec, brat Aleksej Cvetko, pravnik, vrhovni sodnik, žena Jelena Sitar Cvetko, dramaturginja, režiserka, lutkovna in kamišibaj ustvarjalka, pedagoginja, hčeri Urška Cvetko, glasbenica (kljunasta flavta), performerka, in Jerca Cvetko, lutkarica, pedagoginja, sin Gregor Cvetko, glasbenik (kontrabas, kitara, glas), performer.

V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in se hkrati učil violine. 1967 je diplomiral iz violine na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani, 1968 pa maturiral na bežigrajski gimnaziji.

Po maturi je leto dni preživel v ZDA (Sonoma State College v Kaliforniji). 1969 se je vpisal na študij kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (FNT UL), 1972 še na študij fizike z astronomijo na FNT UL, študij je dokončal 1974 na Višji šoli za kemijsko tehnologijo v Mariboru. Istega leta se je vpisal na študij muzikologije na Filozofski fakulteti v Univerze Ljubljani (FF UL ) in 1982 diplomiral, 1984 je magistriral na Oddelku za muzikologijo FF UL s temo Jurij Vodovnik, pevec in novičar s Pohorja.

1973 se je kot učitelj glasbe zaposlil na Osnovni šoli Vodice. Po odsluženem vojaškem roku je bil učitelj kemije in glasbe na osnovni šoli Ledina v Ljubljani, hkrati je na šoli vodil otroške zbore in inštrumentalne skupine.

1982–97 je bil zaposlen na Glasbenonarodopisnem inštitutu (GNI) ZRC SAZU v Ljubljani.

1997 je z Jeleno Sitar ustanovil Gledališče ZAPIK, laboratorij za raziskovanje komornih, interaktivnih in minimalističnih lutkovnih predstav.

2001 se je zaposlil v Slovenskem etnografskem muzeju kot kustos za glasbo in duhovno kulturo. Od 2010 do upokojitve 2013 je deloval kot svobodni umetnik. Odtlej se intenzivno posveča gledališču kamišibaj.

V GNI ZRC SAZU je raziskoval ljudsko glasbeno izročilo in otroško tradicijo po vsej Sloveniji, na Pohorju zlasti ljudsko »novičarstvo« na primeru ljudskega pevca Jurija Vodovnika. S knjigo Jest sem Vodovnik Juri, o slovenskem ljudskem pevcu 1791–1858 je na Pohorju spodbudil negovanje pevskega izročila in pomembno prispeval k tamkajšnji kulturni identiteti. Poleg številnih transkripcij, znanstvenih razprav in radijskih oddaj (Slovenska zemlja v pesmi in besedi) ter zbranega terenskega gradiva je pomembna njegova televizijska serija O zvoku, v kateri je z etnomuzikološkim pogledom v najrazličnejših kontekstih preučeval razmerje med človekom in njegovim zvočnim svetom od rojstva do smrti. Bil je honorarni predavatelj etnomuzikologije na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (1990–95) ter na oddelkih za muzikologijo in etnologijo FF UL (1992–2001). Pomemben je njegov prispevek v kurikularni komisiji, kjer se je pri prenovi kurikula za vrtec (potrjen 1999 na Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje) zavzemal za večje vključevanje umetnosti.

Drugo obdobje intenzivnega etnološkega dela je potekalo v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je bil kustos za nesnovno kulturno dediščino, glasbila, maske, igre in igrače ter ljudsko verovanje. 2007 je postavil razstavo Zvoki Slovenije, od ljudskih godcev do Avsenikov; v njej je opozoril na povezanost Slovencev z glasbo od neandertalske piščali iz medvedje kosti v Divjih Babah do življenja in spreminjanja ljudske glasbe v času sodobnih tehnologij.

Kot aktivni glasbenik je bil nekaj let član godčevske zasedbe Trinajsto prase, dolga leta pa je vodil tudi tržaško žensko pevsko etno skupino Stu ledi, za katero je prirejal in pripravljal repertoar slovenskega glasbenega, zlasti primorskega izročila.

Na področju lutkovnega gledališča je ustvarjal v poklicnih gledališčih doma in v tujini predvsem kot likovnik in glasbenik. Njegova posebnost pri glasbenem opremljanju predstav je živo izvajana glasba na odru kot integralni del gledališke oz. lutkovne predstave. Kot likovnik svoje figure oblikuje stilizirano; te so največkrat zaobljene in nekoliko naivno humorne. V Gledališču Zapik z Jeleno Sitar zasnujeta, oblikujeta in izvajata celovite projekte, oprte na širše raziskave (npr. rezijanske glasbe, prstnih ali najmanjših iger, gledališča predmeta ipd.). Večina je namenjena najmlajšim, tematsko so večkrat oprti na ljudsko gradivo, izvedba je dialoška (gledalci so povabljeni k skupni igri, reševanju zastavljenih nalog).

Kot ilustrator je ilustriral in likovno opremil vse svoje knjige in več pesniških zbirk, objavljal je v revijah Lutka in Ciciban, sodeloval je na več bienalih slovenske ilustracije. Samostojno je razstavljal v Ljubljani in Velenju.

Kamišibaj, japonsko pripovedovanje zgodb ob slikah v majhnem lesenem odru, je zaznamoval zadnje Cvetkovo ustvarjalno obdobje. Poleg lastnega ustvarjalnega dela je pionir te umetnosti na Slovenskem. Z Jeleno Sitar sta vzgojila slovenske kamišibajkarje ter umetniško in organizacijsko vodila prvo obdobje razvoja kamišibaja (2014–18), ko je ta prerasel v vseslovensko gibanje in se uveljavil tudi mednarodno.

Prejel je številne nagrade za predstavo Dr. Faust (premiera: Lutkovno gledališče Ljubljana 1982; v sorežiji z Jeleno Sitar), Kajuhovo nagrado za knjigo Jest sem Vodovnik Juri (1989), priznanje Bela vrana na svetovnem knjižnem sejmu otroških knjig v Bologni 1998 za knjigo Primeri detektiva Karla Loota, Skrivnost v galeriji ali zgodba o senčnih lutkah (v soavtorstvu z Jeleno Sitar), nagrado zlata zibka za knjigo Slovenske otroške prstne igre (sejem Vse za otroke, Celje, 1998), nagrado mravac na mednarodnem Festivalu avtorske poetike za Zapikovo predstavo Miška kaško kuhala (Mostar, 2000), nagrado Tibor Sekelj za Zapikovo lutkovno predstavo Zgodba na gumbe (mednarodni lutkovni festival PIF Zagreb, 2002), Grand-prix na mednarodnem festivalu Lutkovni pristan za Zapikovo predstavo Ku, kuc, zgodbe za prstne lutke (Maribor, 2008), Murkovo priznanje za razstavo Zvoki Slovenije, od ljudskih godcev do Avsenikov (2008), nagrado za glasbo v predstavi Lutkovnega gledališča Maribor Ko je Šlemil šel v Varšavo (Lutkovni festival Bugojno, 2013), Štrekljevo nagrado za življenjsko delo (2014), nagrado za predstavo V deželi prstnih lutk (PIF Zagreb, 2015), glavno nagrado zlati kamišibaj za predstavo O treh kozicah na 6. slovenskem festivalu gledališča kamišibaj v Štanjelu (2018). V evropskem letu kulturne dediščine 2018 ga je Ministrstvo za kulturo imenovalo za ambasadorja kulturnoumetnostne vzgoje.

Dela

Monografije

  • Jest sem Vodovnik Juri : o slovenskem ljudskem pevcu 1791–1858, Ljubljana, 1988.
  • Slovenske otroške prstne igre, Radovljica, 1996.
  • Najmanjše igre na Slovenskem, Radovljica, 2000.
  • Pesmi iz koša, Vodovnik Jurij, Ljubljana, 2001.
  • Trara, pesem pelja, slovenska otroška glasbila, zvočila in zvočne igrače, Ljubljana, 2004.
  • Aja tutaja, slovenske ljudske uspavanke, Ljubljana, 2005.
  • Veliko malo prstno gledališče, Radovljica, 2014.
  • Otroške igre od A do Ž, Celje, 2017.

Znanstveni in strokovni prispevki

  • Prizadevanja na področju scenske glasbe med NOV, Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja XVIII, 1982, št. 38–39, 17–36.
  • Razvojni lok pri bajeslovnem Godcu pred peklom, Zbornik XXXI. kongresa folklorista Jugoslavije, Radoviš, 1984, 365–369.
  • Slovenci in terensko delo pri raziskovanju glasbenega izročila, Zbornik XXXI. kongresa folklorista Jugoslavije, Radoviš, 1984, 291–295.
  • The Instrumental Musical Creativity of Children in Slovenia, SIMP, 8, Stockholm, 1985, 38–42.
  • Vprašanje »ljudskosti« v slovenski partizanski pesmi, Traditiones, 15, 1986, 191–200.
  • Valvasor in njegov zvok, Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske, 1989, 311–322.
  • O zvočni in glasbeni identiteti (tokrat malo drugače), Muzikološki zbornik, 26, 1990, 59–65.
  • Funkcija zvoka v tradicionalnih igrah otrok na Slovenskem, Zbornik Matice Srpske, 1991, 259–266.
  • Kako sploh arhivirati inštrumentalno glasbo na Slovenskem?, Traditiones, 21, 1992, 241–248.
  • Kresniški obhodi v Beli krajini, njihova podoba in semiološki okvir, Muzikološki zbornik, 1996, 121–130.
  • Ljudska glasba in slovenska identiteta, Avstrija, Jugoslavija, Slovenija : slovenska narodna identiteta skozi čas : Lipica, 29. maj‒1. junij 1996 = Österreich, Jugoslawien, Slowenien. Die Slowenische nationale Identität im Wandel : Lipica, 29. Mai - 1. Juni 1996, Ljubljana, 168–173.
  • Richard Wagner in Slovenia, Zbornik Matice Srpske, Novi Sad, 2006, 187–196.
  • Zvoki Slovenije, od ljudskih godcev do Avsenikov, Ljubljana, 2007 (katalog razstave).

Viri in literatura

Sitar, Jelena: Cvetko, Igor (1949–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021990/#novi-slovenski-biografski-leksikon (8. avgust 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine