Novi Slovenski biografski leksikon

CVETKO, Dragotin, muzikolog (r. 19. 9. 1911, Vučja vas, Ljutomer; u. 2. 9. 1993, Ljubljana). Oče Fran Cvetko, nadučitelj, violinist, pisanist, mati Alojzija Vekoslava Cvetko, r. Freuensfeld, učiteljica, nadučiteljica. Stric Josip Freuensfeld, pesnik, brat Ciril Gabrijel Cvetko, dirigent, skladatelj, žena Nives, r. Pollak (poroka 1946), hči Varja Cvetko Orešnik, jezikoslovka, univerzitetna profesorica, zet Janez Orešnik, jezikoslovec, univerzitetni profesor, akademik, sin Peter Cvetko, hči Eva Cvetko Kardelj, profesorica, ravnateljica Ekonomske šole Ljubljana.

Prvi klavirski pouk je dobil pri starših v rojstni hiši v Vučji vasi pri Ljutomeru. Zgodaj je spoznal Slavka Osterca, ki je s Franom Serajnikom in Cvetkovim očetom muziciral pri njih doma v klavirskem triu. Obiskoval je Državno moško učiteljsko šolo v Mariboru (1927–32) in hkrati šolo Glasbene matice (mentor Vasilij Mirk). Vpisal se je na študij pedagogike in psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, vzporedno pa še na državni konservatorij (glavna predmeta sta bila kompozicija pri Slavku Ostercu in solopetje pri Mateju Hubadu). 1937 je diplomiral iz pedagogike in psihologije z logiko in etiko na Filozofski fakulteti ter končal še šolanje na konservatoriju. Med študijem je občasno improviziral na klavir ob predvajanju nemih filmov, korepetiral v plesni šoli Mete Vidmar in pisal glasbene kritike.

1937–38 se je izpopolnjeval v Pragi na Mojstrski šoli konservatorija (kompozicija pri Jaroslavu Křički, estetika pri Václavu Štěpánu) in na Inštitutu za glasbeno vzgojo. Poleg tega je obiskoval tudi četrttonsko šolo Aloisa Hábe in muzikološka predavanja na praški Karlovi univerzi. Iz Prage je poročal kot glasbeni dopisnik časnika Jutro.

1938 je doktoriral summa cum laude v Ljubljani z disertacijo Problem občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja. Istega leta je dobil honorarno zaposlitev na konservatoriju in pozneje na Akademiji za glasbo. Poleg tega je pisal poročila in kritike z ljubljanskih glasbenih dogodkov ter gostoval kot predavatelj (Beograd, Sofija). 1938–43 in 1945–62 je bil sprva docent, nato izredni in od 1955 redni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Med vojno so ga 1942 Italijani za krajši čas zaprli, nato se je jeseni 1943 umaknil v partizane. Deloval je v t. i. agitacijski propagandi, s katero so snovali glasilo OF Slovenski poročevalec. 1944 je bil dodeljen Znanstvenemu inštitutu OF. Med vojno je napisal nekaj priložnostnih samospevov in zborov.

Po vojni se je vrnil na Glasbeno akademijo in se vse bolj usmerjal v glasbeno zgodovino. Posledično je spodbudil nastanek Znanstvenega oddelka na glasbeni akademiji (1951) z dvema oddelkoma: za zgodovino glasbe in glasbeno folkloro. V istem letu se je iz tega izoblikoval oddelek za glasbeno zgodovino.

Cvetko si je prizadeval za prenos oddelka na Filozofsko fakulteto, do česar je prišlo 1962. Postal je prvi predstojnik oddelka in to ostal do upokojitve 1981. Od 1962 do upokojitve je bil profesor za zgodovino slovenske in novejše svetovne glasbe. En mandat je vodil Filozofsko fakulteto kot dekan (1970–72).

1965 do upokojitve je bil urednik Muzikološkega zbornika. 1972 je ustanovil Muzikološki inštitut ZRC SAZU, ki je začel delovati 1980 (do 1983 ga je vodil kot upravnik, do smrti je bil predsednik njegovega znanstvenega sveta).

Sodeloval je na številnih mednarodnih muzikoloških kongresih in simpozijih, predaval na raznih univerzah in znanstvenih ustanovah po vsem svetu ter gostoval v radijskih oddajah mnogih radijskih postaj (Berkeley, Berlin, Bologna, Dunaj, Glasgow, Köln, København, London, New York, Nottingham, Oxford, Salzburg, Strasbourg, Teheran, Tokio itd.). Velikega pomena je bila organizacija 10. kongresa Mednarodnega muzikološkega društva (International Musicological Society, 1967) v Ljubljani, saj je to pomembno vplivalo k afirmaciji slovenske in jugoslovanske muzikologije. Ob tej priložnosti je bil Cvetko imenovan za podpredsednika te krovne mednarodne muzikološke organizacije (1967–72). Mednarodni ugled Cvetka posredno dokazuje tudi bogata korespondenca z nekaterimi najuglednejšimi muzikologi njegovega časa (Friedrich Blume, Donald J. Grout, Zofia Lissa, Wolfgang Boetticher, Vladimir Fedorov, Egon Wellesz, Pierluigi Petrobelli idr.). Številne slovite tuje muzikologe in skladatelje je uspel pritegniti tudi na ljubljansko univerzo kot gostujoče predavatelje.

Sprva se je zanimal za probleme glasbene teorije in vzgoje, po 1945 pa se je osredotočil na glasbeno zgodovino, predvsem slovensko in južnoslovansko. Skupaj z Vilkom Ukmarjem in Radoslavom Hrovatinom je 1948 izdal prvo pomembnejšo strokovno monografijo z naslovom Zgodovina glasbe. Desetletje pozneje je sledil začetek izdajanja obsežnega dela Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958–60), s katerim je Cvetko postavil visok standard slovenskega glasbenozgodovinskega raziskovanja in v veliki meri utemeljil poznejše preučevanje slovenske glasbene preteklosti. Pozneje se je zgoščeno in izčiščeno vračal k pregledni zgodovini slovenske glasbe (Stoletja slovenske glasbe, 1964; Slovenska glasba v evropskem prostoru, 1991). Hkrati s številnimi drugimi monografijami o slovenskih skladateljih (Risto Savin, Davorin Jenko, Jacobus Handl Gallus, Gojmir Krek, Anton Lajovic, Slavko Osterc), slogovnih tokovih in institucijah (Odmevi glasbene klasike na Slovenskem, 1955; Academia Philharmonicorum Labacensis, 1962) je postavil trdne metodološke temelje sodobni slovenski muzikologiji, jo idejno usmerjal, dotedanja spoznanja pa vsebinsko poglobil. Pri tem je ostal zavezan pozitivistični historiografski metodi s trdno začrtano razvojno linijo v logiki ideje organicizma vzročno-posledičnih odnosov, v katerih je iskal poteze samosvoje slovenske nacionalne identitete.

Cvetko je, izhajajoč iz pogosto poudarjene slogovne analize, slovensko glasbeno preteklost umestil v vsakokratni evropski kontekst, posledično pa s svojo obsežno in poglobljeno erudicijo sprožil širše mednarodno zanimanje za slovensko glasbeno ustvarjalnost. Objavil je številne razprave v najuglednejših slovenskih in tujih strokovnih revijah (Melos, Musical America, Acta musicologica, Musikforschung, Fontes artis musicaes, Arti musices, International Review of the Aesthetics and Sociology of Music itd.). Poleg tega je o slovenski glasbi in glasbenikih pisal v leksikografske preglede doma (bil je urednik za glasbo Enciklopedije Slovenije in Enciklopedije Jugoslavije) in v tujini (Die Musik in Geschiche und Gegenwart, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, Riemann Musik-Lexikon, Ricordi enciclopedia della musica). Za širše poznavanje slovenske glasbe v mednarodnem prostoru so bile temeljnega pomena objavljene monografije v tujih jezikih. Zgodnji analizi opusa Davorina Jenka (Davorin Jenko i njegova doba, 1952), ki je izšla v srbščini, so pozneje sledile pregledna zgodovina slovenske glasbe v francoščini (Histoire de la musique slovène, 1967) ter v nemščini in angleščini objavljeni predstavitvi Gallusovega življenja in dela (Jacobus Gallus : Sein Leben und Werk, 1972; Iacobus Hándl Gallus vocatus Carniolanus, 1991). Posebne mednarodne pozornosti je bil deležen njegov pregled zgodovine glasbe pri Južnih Slovanih, ki je izšel pri založbi Bärenreiter (Musikgeschichte der Südslawen, 1975) ter doživel še izdaji v slovenščini in srbščini (Južni Slovani v zgodovini evropske glasbe, 1981; Južni Sloveni u istoriji evropske muzike, 1984).

Pomembne so Cvetkove kritične izdaje skladb starejših avtorjev, prve te vrste na Slovenskem. Zgodnejšim izborom del v njegovi redakciji (Skladatelji Gallus, Plautzius, Dolar in njihova dela, 1963; J. Gallus Carniolus, Harmoniae morales, 1966; J. Gallus Carniolus, Moralia, 1968) je sledila vrsta dragocenih izdaj v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae (od 1983), ki jo je v okviru Muzikološkega inštituta ZRC SAZU osnoval in prvi uredniško vodil Cvetko.

Njegovo pisanje označujejo posebna skrb do kritične analize virov in njihove natančne predstavitve, pri čemer se je opiral na teorije umetnostnega sloga in primerjalno analizo slovenskih dosežkov s sočasnim svetovnim razvojem. Velik del pisanja je posvečal tudi neposrednim epistemološkim, metodološkim in estetskim vprašanjem (Ob nekaterih vprašanjih slovenskega glasbenega zgodovinopisja, 1970; Današnje stanje slovenske muzikologije, 1977) in z analitično kritično distanco ponudil premišljeno muzikološko metarefleksijo.

1967 je postal izredni, 1970 redni član SAZU, 1982–86 je bil pri SAZU načelnik oddelka za zgodovinske vede v razredu za zgodovinske in družbene vede, 1986–91 je bil tajnik tega razreda. 1968 je postal dopisni član Srbske akademije znanosti in umetnosti, 1979 pa Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (tedaj še JAZU). Poleg tega je bil od 1978 častni član Hrvaškega glasbenega zavoda, 2008 pa je posthumno postal častni član Slovenske filharmonije.

1982 mu je Univerza v Ljubljani podelila naslov zaslužnega profesorja, 1990 pa častni doktorat. Prejel je tudi častni doktorat Univerze v Bologni in Arizonske univerze v Tusconu (ZDA, 1983). Doma je prejel Prešernovo nagrado (1961, za Zgodovino glasbene umetnosti na Slovenskem), nagrado Avnoja (1982) in Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju muzikologije (1987), v Avstriji (Dunaj) Herderjevo nagrado (1972) in Smetanovo nagrado na Češkem (1978).

Ob 100. obletnici rojstva so mu v rojstni vasi (Vučja vas) in na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani odkrili doprsni kip, ob tej priložnosti je bil o njem posnet tudi dokumentarni film (RTV SLO); na Rudniku v Ljubljani so po njem poimenovali ulico.

Dela

  • Kulturni pomen sodobne in posebej slovenske univerze, Sodobnost, 4, 1936, št. 10, 470–475.
  • Zgodovina glasbe, Ljubljana, 1948 (soavtorja Vilko Ukmar, Radoslav Hrovatin).
  • Risto Savin : osebnost in delo, Ljubljana, 1949.
  • Davorin Jenko i njegova doba, Beograd, 1952.
  • Odmevi glasbene klasike na Slovenskem, Ljubljana, 1955.
  • Život i rad kompozitora Rista Savina, Beograd, 1958.
  • Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, 1–3, Ljubljana, 1958, 1959, 1960.
  • Academia Philharmonicorum Labacensis, Ljubljana, 1962.
  • Stoletja slovenske glasbe, Ljubljana, 1964.
  • Jacobus Gallus Carniolus, Ljubljana, 1965.
  • Histoire de la musique slovène, Maribor, 1967.
  • Muzikologija, Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1969, 279–280.
  • Ob nekaterih vprašanjih slovenskega glasbenega zgodovinopisja, Sodobnost, 18, 1970, št. 4, 385–392.
  • Jacobus Gallus : sein Leben und Werk, München, 1972.
  • Musikgeschichte der Südslawen, Kassel - Maribor, 1975.
  • Današnje stanje slovenske muzikologije, Muzikološki zbornik, 13, 1977, 5–13.
  • Vloga Gojmira Kreka v razvoju novejše slovenske glasbe, Ljubljana, 1977.
  • Davorin Jenko, Ljubljana, 1980.
  • Južni Slovani v zgodovini evropske glasbe, Maribor, 1981.
  • Jacobus Gallus, Ljubljana, 1984.
  • Južni Sloveni u istoriji evropske muzike, Beograd, 1984.
  • Glasbeni svet Antona Lajovca, Ljubljana, 1985.
  • Anton Lajovic, Ljubljana, 1987.
  • Fragment glasbene moderne : iz pisem Slavku Ostercu, Ljubljana, 1988.
  • Gojmir Krek, Ljubljana, 1988.
  • Slovenska glasba v evropskem prostoru, Ljubljana, 1991.
  • Iacobus Hándl Gallus vocatus Carniolanus, Ljubljana, 1991.
  • Osebnost skladatelja Slavka Osterca, Ljubljana, 1993.
  • V prostoru in času : Spomini, Ljubljana, 1995.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL.
  • Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
  • ES.
  • Rafael Ajlec: Dragotin Cvetko: Zgodovina slovenske glasbe in nekatera vprašanja slovenskega glasbenega zgodovinoslovja, Sodobnost, 18, 1970, št. 2, 184–197.
  • Jože Sivec: Akademik Dragotin Cvetko : osemdesetletnica, Naši razgledi, 27. 9. 1991, 519.
  • Jože Sivec: Bibliografija znanstvenega in publicističnega opusa akademika Dragotina Cvetka, Muzikološki zbornik, 27, 1991, 5–34.
  • Jože Sivec: Dragotin Cvetko (1911–1993), Letopis SAZU, 44, 1994, 111–113.
  • Katarina Bedina: Povprečen nisem hotel biti : korespondenca med akademikom Dragotinom Cvetkom in Petrom Konjovićem (1949–1968), Ljubljana, 2007.
  • Matjaž Barbo: »Moj življenjski načrt« : Dragotin Cvetko in začetki študija muzikologije na Slovenskem, Muzikološki zbornik, 46, 2010, št. 2, 5–18.
  • Katarina Bogunović Hočevar: Dragotin Cvetko : oče muzikologije na Slovenskem, Ljubljana, 2011.
  • Nacionalna glasbena zgodovina : preobrazbe v drugi polovici 20. stoletja, Ljubljana, 2012, 21–32.
  • SAZU, pokojni člani, Cvetko, Dragotin (20. 6. 2018).
Barbo, Matjaž: Cvetko, Dragotin (1911–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021310/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. maj 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine