Primorski slovenski biografski leksikon

Jelinčič Zorko, prosvetni delavec in organizator, r. 5. mar. 1900 v Logu pod Mangartom, u. 13. jul. 1965 v Trstu. Pokopan je na mestnem pokopališču v Gor. Oče Ferdinand, učitelj, mati Josipina Trebše, gospodinja. J. je obiskoval osn. š. najprej v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče učitelj, nato na Ilovici pri Podmelcu. Maturiral je na realki v Idriji 1918. Potem se je vpisal na Fil. fak. U v Lj. V šolskem letu 1923/24 sta se s prijateljem Klementom Jugom (gl. čl.) prepisala na padovansko U. Vendar J. univerze ni dovršil. Nastopil je službo pri Zvezi prosvetnih društev (ZPD) v Gor.; kmalu je postal njen tajnik. Hkrati je postal tajnik dijaškega društva Adrija v Gor., ki je bilo ustanovljeno 9. avg. 1902 kot akad. ferialno društvo. O počitnicah 1920 je bilo obnovljeno. Obe funkciji je odlično opravljal. Ker je mnogo hodil na deželo, so ga karabinjerji večkrat spremili v Gor. To se je dogajalo zlasti 1927. Društva so pa jeli razpuščati že jeseni 1926. ZPD je spomladi 1927 še organizirala pevovodski in režiserski tečaj v Gor v ul. sv. Ivana št. 7, toda zadeva je že imela napol ilegalni značaj. Pozimi 1927 so ustan. na Nanosu organizacijo TIGR. Tisto leto je Adrija organizirala dijaški kongres na Lokvah v Trnovskem gozdu; tudi za Tržačane. Predavanja so bila sicer v gozdu, toda kadar je deževalo, so si udeleženci »izposodili« barako CAI (Club alpino italiano). Zadnji kongres je bil avg. 1928 na Cvetrežu, tudi v Trnovskem gozdu. J. se ga ni udeležil, ker se je bil julija istega leta ponesrečil pod Mojzesovim sedlom v Viški skupini. Po razpustu Adrije je J. delal pri GorM. V tistem času je navezal tesnejše stike s Fanico Obidovo, s katero se je sredi jul. 1929, ko se je preselil v Jesenico pod Kojco (županstvo Grahovo), tudi poročil. 15. mar. 1930 ga je OVRA aretirala v zvezi s terorističnimi napadi na šole, ki so postale potujčevalnice, na svetilnik zmage v Trstu, na fašistični dnevnik II Popolo di Trieste in drugod. Najprej je bil v strogi izolaciji v Kopru, nato so ga poslali v Rim, kjer je v Regina Coeli pričakal proces pred posebnim sodiščem proti 30 obtožencem. Razprava je bila 5. dec. 1931. J. je bil glavni obtoženec. Obsodili so ga na 20 let ječe. Po devetih letih, ki jih je preživel v kaznilnicah Civitavecchia, S. Gimignano in v Sieni, so ga zaradi treh amnestij izpustili. V Sieni je morda preživel samico, to se pravi, da ni imel stikov z nobenim pripornikom. Lahko si predstavljamo, kakšen je človek, ki je bil devet let v zaporu. J. so planine telesno okrepile; to mu je pomagalo, da je preživel. Doma je bil le dobro leto. Hčerka Rada mu je bila v veliko veselje. Tudi ona je poznala južno Italijo, saj so Fanico Obidovo konfinirali z otrokom vred. Vrnila se je domov ob Jelinčičevem povratku iz zapora, a ne za dolgo, kajti že leto nato je umrla na porodu hčerke Jasne. Kmalu nato se je začela vojna. J. so aretirali že prve dni in ga poslali v Isernio, kjer je dočakal polom. Iz Isernie se je prebil v partizane; to opisuje sam. Po vojni se je naselil v Trstu. Prvotno je bil pri kulturnem oddelku PNOO, nato pri Prosvetni zvezi. Imel je vedno polne roke dela. 1948 se je drugič poročil, in sicer s prof. Danico Žunovo. V tem zakonu sta se mu rodila dva otroka: 1952 Zlatko, leto pozneje Dušan. 5. maja 1946 je v Trstu spet zaživelo Planinsko društvo. J. je bil preds. od obnovitve do svoje smrti, tj. skoraj 20 let. Gorništvo je doživljal v vsej širini. Tu je imel priložnost vzgajati. Ko mu je narava dala snov za pisanje, mu je izpod peresa teklo sočno pripovedovanje. V predvojni dobi mu je bil prezir nevarnosti skoraj izročilo. Skupno s prijateljem dr. Klementom Jugom si je izkristaliziral strogo miselnost ob vzoru svojega učitelja prof. Franceta Vebra ter jo je kot ploden vzgojitelj posredoval tudi mladini. Od začetkov brezkompromisne borbe, ki je sicer ni on začel in vodil do kraja, ga bo zgodovina uvrstila med tiste, ki so kot akterji in vzorniki prispevali, da je tisti del naroda, ki je bil v času iztrebljanja najbolj izpostavljen, šel po pravilni poti resničnega patriotizma izven ideoloških razlik za dosego svojih vzvišenih ciljev. Boris Pahor je v PV o J. pravilno zapisal, da »bo treba podati njegovo podobo«. Zares jo bo treba, objektivno in v celoti. Etnografski zemljevid Tržaškega ozemlja z ledinskimi imeni (Tržaško ozemlje. Na pobudo in po zasnovah Zorka Jelinčiča pripravil odsek za slov. jezik pri NŠKT. Avtorji imenskega dela Robert Petaros, Ksenija Levak in Gojmir Budal. Lj.-Trst 1978, str. 48 ter zemljevid), ki je končno dotiskan, je zadnji dokaz njegove navezanosti na domačo zemljo. Pisal pa je že vsaj od 1924. V spominski knjigi o dr. Klementu Jugu (izd. Dijaško društvo Adrija v Gor. 1926, str. 155) je napisal dve razpravi: Dr. Klement Jug (1898–1924) in Jug planinec. Ta knjiga je njegova zamisel in pri njej ima levji delež. Potem je sodeloval pri E, NG, PV, Borbi, BZPZ, Dnevnem vestniku, Domovini, PDk, JKol, Razgl, Naših jamah. Po vojni je izšla v Planinski založbi nova izdaja o Klementu Jugu. Planinsko društvo v Podbrdu je počastilo J-ev spomin s poimenovanjem planinskega doma na Črni prsti. J. se je v spisih podpisoval s polnim imenom, le včasih (v NG) z začetnicami Z. J.

Prim.: Aula IV (ANPPIA) – Sentenza di rinvio al processo; Alb. Rejec, Z. Jelinčič, »Adrija« na Goriškem pred in po prvi svet. vojni, JKol 1965, 164–176; osebni spomini o skupnem delu pri istih organizacijah do aretacije 1928; poročilo dr. Zorka Ščuke o pogrebu Fanice Obidove v Jesenici; spomini sestre Ande; razgovori s Fanico Obidovo 1933; Stanko, Zorko Jelinčič, PDk 14. jul. 1965, s sliko.

S. T.

Tuta, Slavko: Jelinčič, Zorko. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1012750/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. september 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine