Primorski slovenski biografski leksikon

Grahor Ivo, pisatelj in publicist, roj. 20. nov. 1902 v Dolnji Bitnji pod Premom pri Ilirski Bistrici, umrl 29. marca 1944 v koncentracijskem taborišču v Dachauu. Oče Anton, trgovec, mati Ivana Premrl. V Ljubljani opravil štiri razrede nižje relke, nato dva letnika obrtne strojne šole, leta 1921 pa maturiral kot eksternist na realki. Na ljU študiral filozofijo in romanistiko, vendar je študij prekinil, da je odšel služit vojaščino v It., ker je bil it. državljan. Bil je v častniški š. v Veroni, podčastnik v Tolminu (a tu zaprt 40 dni zaradi propagande v korist Jsle) ter v Mondovi v Piemontu. Na pomlad 1924 se je vrnil v Lj., pa je kmalu zatem odšel na Poljsko. Tu je obiskal več poljskih mest (Krakov, Lvov idr.) in se težko preživljal z inštrukcijami in pisarniškim delom. Hotel je v Sovjetsko zvezo, a ni dobil vizuma, zato se je odpravil čez mejo ilegalno (1. sept. 1924). Tu so ga vtaknili v ječo (Minsk, Moskva), a ga na jamstvo Vladimirja Martelanca izpustili. Preživljal se je z zidarskim delom in se razgledoval po državi, ker pa ni bil pripravljen na bližajočo se hudo zimo, se je še pred koncem leta vrnil domov v Bitnjo in marca 1925 prišel v Lj. Jun. 1928 je diplomiral in dobil štipendijo Jagiellonske univerze v Krakovu (Slovanski seminar). Na Poljskem živel od jeseni 1928 do febr. 1929 ter spomladi in poleti obiskal rodni kraj. Okt. 1929 je bil zaprt v Lj. zaradi sodelovanja pri Knjigi drugova, ki je bila zaplenjena. Obtožen je bil, da je v zvezi z ilegalnim komunističnim gibanjem, da širi njihov tisk in pri njem sodeluje. 27. jan. 1930 so ga prepeljali v Veliko Kikindo, kjer se je od 31. marca do 3. apr. vršil proces proti nekaterim sodelavcem Knjige drugova, vendar so bili vsi oproščeni. Ker ni dobil zaprošene suplenture, se je zaposlil kot korektor v tiskarni Merkur v Lj., kjer je posebej delal pri Službenem listu (ta je začel izhajati 1930). Na tej službeni dolžnosti je ostal vse do 1943, ko so ga spet zaprli in v začetku jan. 1944 odpeljali v taborišče Dachau. Tu je zbolel za pljučnico in u. G. je že kot dijak sodeloval pri Preporodu, nacionalnem srednješolskem društvu, pri Društvu primorskih akademikov v Lj. Skupaj s Srečkom Kosovelom je sourejal Vidovdan (1923–24) ter bil član literarnega Cankarjevega krožka, ki ga je osnoval S. Kosovel. Tu je poleg Vladimira Martelanca bil prav G. tisti, ki je na Kosovela ideološko najbolj vplival. G. se je namreč med bivanjem v Sovjetski zvezi marksistično preusmeril in se po vrnitvi v Jslo vključil v SKOJ ter začel partijsko delovati. Udeleževal se je tudi javnih delavskih manifestacij (24. apr. 1927 na proslavi zaloških žrtev na pokopališču v Lj., febr. 1928 je predaval študentom ljU o političnem razvoju Slovencev po prvi svetovni vojni, v Ptuju je 30. apr. 1928 govoril o Cankarju in 1. maja na prvomajskem zborovanju o sodelovanju II. internacionale z buržuazijo). Kot Primorca ga je izredno zanimala primorska mladina v zasedeni Primorski. Do 1929 je večkrat obiskal mlade nacionalne delavce na Primorskem (tako se je 1928 udeležil ilegalnega seminarja v Cvetrežu na Banjški planoti. Tu je predaval o marksističnem in leninističnem pojmovanju pravice narodov do samoodločbe ter o praksi glede tega v Sovjetski zvezi). Sploh je bilo manjšinsko vprašanje pogost predmet njegovega študija in delovanja in tudi publicistike. G. se je literarno javil najprej v Vidovdanu s publicističnim člankom Študent–delavec (šifra –r), kmalu nato (1925) pa prešel v LZ (pesem Nad Opatijo), potem pa začel publicistično delovati v Mladem Jutru (Petletnega Miloša moška povest), J, Mladini, Istri, Narodnem dnevniku, Svobodi, KolGorM, Svobodni mladini, Novem času, GL, SNG, MP, Naši dobi. Domačem prijatelju, Ilustraciji, Glasu naroda in Prosveti, Mladem Jutru, NR, Našem obzoru, Prosveti, Kmetskem listu, Trgovskem listu, Besedi o sodobnih vprašanjih, Drami, Sloveniji, Sd, Jadranskem kalendarju, Književnosti, E (1938), Zborniku 39. Velik del njegove publicistike je posvečen problemom gledališča; tudi sam je aktivno posegel v gledališko snovanje, saj je 1926 že ponudil ljD svojo dramo Sestra Milena, ki ni prišla na oder. Zavrnjena je bila tudi njegova disertacija Vzgoja v družbenih vedah, ker napisana z marksističnega vidika. Z dramatiko se je še ukvarjal, saj je ostala v zapuščini komedija s prologom in 11 slikami Antikrist, ki je nastala v letih 1928–29 in 1937 (objavljena šele 1968). Čeprav je zadnja leta življenja živel precej odmaknjeno literarnim krogom, je še vedno ustvarjal; tako je celo v šempetrskih zaporih (dec. 1943) pisal svoje poslednje delo, roman Volk. V Knjigi drugova je objavil pesmi Balada in V procesiji, leta 1930 črtico Naš hlapec Lovre v knjigi Sedem mladih slovenskih pisateljev, sicer pa je svoje izvirne leposlovne tekste tiskal v J (Kajdanki, 1926), Svobodni mladini (Denar, 1928), Jugoslovanu (Nesrečna gospa, Srečko Gospodar), J (Zadnji Turek v Osijeku), Naši domovini (Nanos, Žene objokujejo cesarjevo smrt, v LZ (Trije orli, Srečni vojak, Pri gospej Murnovki) in drugod. Napisal je večje število ocen. Pisal je o Kosovelu, o B. Magajni in posebej veliko o gledaliških predstavah ter o problemih Primorske pod Italijo. Kot korektor v tiskarni Merkur je urejal Malo knjižnico (10 zvezkov). Podpisoval se je: –r, Ivo Premec, Janez, Rezijanec, I. G., –r–, Igor Borkin, Ivo G., I. P.; 1968 je izšlo pod naslovom Življenje in smrt njegovo izbrano delo (v 1 knjigi), ki ga je pripravil, uredil in mu spremno besedo napisal France Vurnik. Vsebuje tudi G-jevo biogr. in bibliogr., delo Jožeta Munde. Na rojstni hiši so mu odkrili spominsko ploščo 24. dec. 1977.

Prim.: –o [= Božidar Borko], Literarni večer, J 1932, 48, 3; S. Janež, Zgodovina slovenske književnosti 1953, 437; 19572, 566–67; Ravbar 74 s sl.; Zorko Jelinčič, Vlaga I. G. v našem podtalnem gibanju, PDk 1962, 19, 3; isti, Nekaj spominov na I-a G-ja, PDk 1964, 94, 3 s. sl.; [Dušan Kermavner], O našem delu v krogu Mladine (Svobodna mladina) v letih 1925–28, NRazgl 1960, 64–5 s sl.; isti, Oktobrska revolucija in Slovenci, Sd 1967, 1068–1070; Knjiga drugova, Bgd 1957 [ponatis; s portretom]; Lojz Kraigher, Na robu življenja, Lj. 1961, 2004 (ponat. v PDk 1964, 82, 3 s sl.); L[ino] L[egiša], I. G., SlovP 1945, 77, 6; Bogomir Magajna, Naši kulturni delavci, Istra 1933, 14/16, 24–5; SDL I, 112; Iz krvi rdeče, ur. Tone Pavček, Lj. 1961, 155–6 s sl.; Albert Rejec in Zorko Jelinčič, »Adrija« na Goriškem pred in po prvi svetovni vojni, JKol 1965, 164–176; SGL I, 192–3; Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova, knj. 1–8 in neobjavljeno gradivo; ZSS VI, pass. posebno 245–6 s sl.; VII, 32 z risbo G-ja na mrtvaški postelji; Reči na delu, I, 315–327 s člankom Lina Legiše, s sl.; I. G., Življenje in smrt, str. 372 do 402; I. G. – pripovednik, esejist in revolucionar. Iz govora S. Janeža..., PrimN 1978, 3, 9; P. G., Srečko Kosovel in I. G., PDk 1974, 77, 5 s sl. P. G., Srečko Kosovel in I. G., PDk 1974, 77, 5 s sl.; R. J., Slovenska kultura in Julijska krajina, Istra 3.2.1939; L. L[egiša], I. G., SPor 1945, 19. jul.; V. Dobrosavljević, Knjiga drugova, NSd 1957; Sl. Ru.[pel], Prvič je v knjigi predstavljen G., prim. knjiž. in javni delavec, PDk 1969, 2. mar.; A. Lah, I. G., življenje in smrt, Nedeljski 1969, 23. mar.; S. Vilhar, Pretrgano življenje (Ob 25-letnici smrti I. G.), PDk 1969, 30. mar.; I. Gedrih, Oddolžitev I-u G-ju. I. G., Življenje in smrt, NRazgl 1969, 450–1; L. Legiša, I. G., Življenje in smrt, PiČ 1969, 297–8; S Rlupell, I. G., Življenje in smrt, Borec 1969, 169–71; J. Munda, G. L, LPJ 2 (1979) 286 s sl.; Črtomir Šinkovec, Uporni svet pod Snežnikom, Nova Gorica 1966, 355–7 s sl.

Brj.

Brecelj, Marijan: Grahor, Ivo. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1010490/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. september 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine