Novi Slovenski biografski leksikon

CORONINI (Coronini von Cronberg, Coronini plemeniti Cronberg, Coronini-Cronberg, Coronini-Rubije-Tolmin, Coronini-Oelberg-Šempeter), plemiška rodbina.

Coroniniji imajo družinske korenine v Lombardiji (na območju Bergama) podobno kot Valvasorji, Zoisi in Codelliji. Še večje število lombardskih rodbin je zaznamovalo goriško preteklost. V Gorici 16. in 17. stoletja so prišleki iz Bergama in okolice (npr. Codelli, Degrazia, Garzarolli, Locatelli, Suardi, Terzi) tvorili močno skupnost ter so znatno prispevali k italijanski komponenti večjezične Gorice. Med njimi so se najbolj uveljavili prav Coroniniji. Posamezni člani rodbine so zasedali pomembne vojaške, politične in cerkvene položaje ter se odlikovali s kulturnimi dosežki. Glede na poznejši tok dogodkov ločimo tri osnovne veje rodbine Coronini, kromberško, tolminsko in šempetrsko. Člani vseh vej so bili 1687 povzdignjeni med grofe v Svetem rimskem cesarstvu. V moški liniji so vse tri izumrle v razponu dobrega pol stoletja, najprej tolminska (1959), nato kromberška (1990) in 2013 še šempetrska veja.

Coroniniji izhajajo iz razvejane rodbine Locatellijev, ki je v Bergamu izpričana že v 12. stoletju. Alessio iz Berbenna (in Valle Imagna) pri Bergamu je bil v drugi polovici 15. stoletja notar in sodnik. Nosil je vzdevek Corona (Corona de Locatellis), zato so njegovi potomci začeli uporabljati nov priimek – Coronini. Alessijev sin Ivan Krstnik naj bi se v Gorici ustalil proti sredini 16. stoletja. Njegov naslednik Ciprijan (ok. 1540–1610) je s trgovinskimi posli v povezavi z beneškim družabnikom Pietrom Bembom povečal družinsko premoženje. Coroninije so tedaj uvrščali med goriške meščane. Ciprijan se 1587–88 omenja kot goriški sodnik (gastald). 1596 je bil verjetno povzdignjen v plemiški stan, k čemur naj bi po besedah potomca, zgodovinarja Rudolfa Coroninija, odločilno pripomogla hrabrost Ciprijanovega sina Ivana Krstnika v bitki s Turki pri Petrinji 1594.

Za potrebe ustvarjanja simbolike v družinski zgodovini so si njeni člani izbrali prednike pri srednjeveških vitezih s Kronberga pri Mainzu, kar je ustrezalo priimku Coronini. V grbu so tako opustili starejšo sovo (značilno za družino Locatelli) nad triglavim hribom in jo v skladu s pomenom imena Cronberg nadomestili s krono. Ivan (ok. 1556–1616), nadvojvodov svetnik in poveljnik trdnjave Maranutto ob habsburško-beneški meji, je namreč (skupaj z bratom Ivanom Andrejem) 1615 izposloval plemiški predikat von und zu Cronnperg. Vas Stran, nedaleč od Gorice, kjer se je oblikovalo jedro Coroninijevih posesti okoli novozgrajenega dvorca, se je lahko preimenovala v Kromberk. V vasi je imel Coronini tudi nižjesodno oblast (jurisdikcijo).

V prvi polovici 17. stoletja se je rodbina zasidrala v goriških deželnih stanovih, si pridobila jurisdikcijo v več krajih in bila prišteta med barone Sv. rimskega cesarstva. Najprej so v dvajsetih letih od kromberške razlikovali prvaško vejo. Ta je vsaj od 1609 lahko nosila plemiški naslov, od 1620 dopolnjen z atributom iz Prvačine in Gradišča (nad Prvačino), ki so ga lahko uporabljali bratje Pompej, Ivan Peter in Ivan Anton. Bili so tudi prvi Coroniniji, ki jim je bil (1627) podeljen baronski naslov. Zadnja dva sta izvajala sodno oblast v obeh krajih. Ivan Peter (?–1647), ki se je udeležil beneško-habsburške vojne (1615–17) in postal konjeniški polkovnik, je 1633 prejel še jurisdikcijo v Vilešu (Villesse). Pridobil si je tudi sodno oblast v Rubijah z bližnjo vasjo Martinščina (San Martino del Carso). Gotovo je na vidnejši položaj družine vplival brat Pompej (1582–1646), ki se je šolal pri jezuitih v Ljubljani ter nato v Bologni študiral filozofijo, teologijo in pravo. Tam so 1607 objavili njegovo disertacijo Assertiones politicae de Republica, posvečeno nadvojvodi Ferdinandu II. Habsburškemu. Služboval je kot dekan stolnega kapitlja v Ljubljani. V Gorici je (1615) začasno gostil prve jezuite. 1625 je bil imenovan za škofa v istrskem Pićnu in poskrbel za vizitacijo te majhne škofije. Od 1631 do smrti 1646 je bil tržaški škof. Tam je ustanovil dobrodelno organizacijo (Mons pietatis). Najmlajši brat iz Prvačine, Ivan Anton (?–1640), je kot glavni prejemnik skrbel za finančne zadeve v goriški grofiji. Njegov sin Ivan Pompej (1629–1692), tajni svetnik cesarja Leopolda I., je bil odposlanec v Carigradu in na Poljskem.

Starejši sin Ivana Antona, Peter Anton (1623–1677), je (tudi v imenu dveh mlajših bratov) 1651 od baronov Breunerjev kupil tolminsko gospostvo ter tako postal tudi tamkajšnji glavar in sodni gospod. Grad Kozlov rob so Coroniniji opustili in živeli v tolminskem dvorcu. Kmalu sta se rubijska in tolminska posest združili pod eno streho. Coroniniji so bili večkrat v sporu s sosedi (npr. čedajskim kapitljem) in svojimi podložniki. Jakob Anton (1674–1741) je bil na čelu družine v času tolminskega punta, ki sicer ni bil usmerjen prvenstveno zoper njega. Zadnji Coronini v Tolminu je bil Peter Anton (1806–1869), ki je gospostvo prodal Alojziju Silveriju Kremerju pl. Auenrodeju. Coroniniji so namreč zapadli v znatne dolgove in Antonov sin Pompej (1841–1919) je 1872 rubijski grad prodal baronu Leonardu Bianchiju. Njegov sin, s polnim imenom Rudolf Pompej Karel Anton (1901–1959), je umrl na Dunaju kot zadnji moški potomec rubijsko-tolminske veje Coroninijev.

Tri leta za prvaškimi (1630) so bili med barone povzdignjeni kromberški Coroniniji (von Cronberg): Rudolf, cesarjev svetnik in stotnik, Ludvik in potomci tretjega brata, pokojnega Pompeja. Coroniniji so imeli precejšnjo posest tudi v (Goriških) Brdih (Kojsko, Števerjan, Gornje Cerovo). Najstarejši Rudolf (1589–1648) je svoj sedež premaknil v dvorec v Kojskem in tako postal začetnik kojščanske podveje kromberških Coroninijev. 1632 je postal tudi tamkajšnji jurisdicent, pri čemer je nižje sodstvo izvajal še v bližnjih vaseh Podsenica in Podsabotin ter tudi v zaselkih nad reko Idrijo (nad Goriškimi brdi). Rudolf se ni posvečal le vojaškim zadevam (boril se je proti Turkom, nato poveljeval vojski v furlanski utrdbi Porpetto) in deželnostanovskim zadolžitvam, ampak se je od študijskih let v Gradcu priložnostno ukvarjal s poezijo v latinščini in z zgodovinsko geografijo.

Rudolfov sin Ivan Vincenc (1626–1673) je bil od 1666 glavar v Trstu, njegov brat Ludvik Vincenc (1628–1694) se je kot namestnik goriškega deželnega glavarja izkazal pri omejevanju velike kuge 1682. Mlajši brat Ernest Feliks (1633–1718) se je najprej šolal pri goriških jezuitih, nato pa študij nadaljeval na Dunaju in v Gradcu. Poučeval je v več kolegijih, tudi v Ljubljani. Bil je rektor kolegija v Celovcu (1699–1701) in nato na Dunaju. Na dvoru je zaslovel tudi kot dolgoletni spovednik nadvojvodinje Eleonore, sestre cesarja Leopolda I., ki je bila nekaj let poljska kraljica. Njegova so nepodpisana teološka dela De theologia morali, De interpretatione Scripturae Sacrae, De linguae Hebraicae necessitate ad probe intelligendas et interpretandas sacras paginas.

Najbolj znan Coronini iz Kojskega je bil Rudolf (1731–1791). Po šolanju pri goriških jezuitih se je podal na Dunaj, kjer je študiral pravo na Theresianumu. Pod vplivom profesorja jezuita Erasma Fröhlicha se je posvetil kartografiji in zgodovinopisju. Z izdatno Fröhlichovo pomočjo je izšel Tentamen genealogico-chronologicum promovendae seriei comitum et rerum Goritiae (1752–59), ki velja za prvo znanstveno historiografsko delo o Goriški. Med njegovimi številnimi deli so še Operum Miscellaneorum tomus primus (1769), Specimen genealogico-progonologicum ad illustrandam augustissimam prosapiam Habsburgo-Lotharingicam (1770/1774), Bellum Petriniense (1779) in Fastorum Goritiensium liber I (1769), ki sta mu sledili še dve deli, tri pa so izšla kot Fasti Goriziani v italijanskem prevodu Lorenza Da Ponteja (1780). Fasti so bili napisani v verzih, kar ni bilo Rudolfovo edino poetično delo. Kot plodovit pisec je bil dejaven član 1780 ustanovljenih rimsko-soških Arkadov z imenom Libanius Crissanteus in je svoj dvorec v Kojskem spremenil v lokalno kulturno središče. V goriškem političnem življenju je bil član glavarskega sveta in podpredsednik goriške grofije, a mu do želenega glavarskega mesta ni uspelo priti. Bil je pa edini Goričan, ki so mu (1769) podelili visoko odlikovanje kraljevega ogrskega reda sv. Štefana, 1771 pa je bil imenovan za cesarskega tajnega svetnika. Po Rudolfovi smrti je v 19. stoletju briška veja Coroninijev usihala, dvorec v Kojskem so prodali.

Osrednjo kromberško vejo je nadaljeval Ludvik (ok. 1602–ok. 1650), ki je sodeloval v eni od največjih bitk tridesetletne vojne, v bitki pri Lütznu 1632, v kateri je izgubil levo roko. 1634 je od cesarja Ferdinanda II. poleg kromberške prejel še jurisdikcijo v Gornjem Cerovem (tudi v tem kraju so imeli dvorec – Trjon). Dejaven je bil v goriškem političnem življenju. 1643 je bil npr. eden od štirih poverjenikov (odbornikov) goriških deželnih stanov. K ugledu Coroninijeve rodbine je precej prispevala Ludvikova sestra Katarina (?–1660). Njen mož Ivan Krstnik Verda grof Verdenberg je bil izobražen humanist in dolgoletni kancler cesarja Ferdinanda II. Zakonca veljata za ustanovitelja jezuitske šole (Seminarium Verdenbergicum) v Gorici. Katarina je bila mdr. tudi dobrotnica goriškega samostana in cerkve na Kostanjevici (Kapeli), kjer so jo pokopali. Veliko deklet iz rodbine Coronini je sicer izbralo posvečeno življenje, predvsem v goriškem uršulinskem samostanu.

Coroniniji iz Kromberka so sčasoma precej razširili svojo (jurisdicentsko) posest, so pa bili v goriškem javnem življenju 18. stoletja manj opazni. Pomembna izjema je Ivan Karel (1706–1789), ki je za goriško gledališče in tudi sicer prevajal dela iz nemščine; tudi sam je pisal gledališka besedila in zapustil oporoko v verzih. Po izumrtju družin Rabatta (1796) in Cobenzl/Kobenzl (1810) so Coroniniji dedovali ogromno posesti, npr. Kanal, Dornberk, Štanjel, Lože, Jama, Šteberk, Planina, Logatec, Hmeljnik. Premožni dedič Mihael (1793–1876) je 1820 na dražbi kupil nekdanji Strassoldov dvorec Cingrof/Zengraf na Grafenbergu v Gorici, v katerem so si Coroniniji uredili mestno rezidenco. Mihael je deloval kot diplomat v raznih evropskih mestih. V njegovi goriški rezidenci je nazadnje našel zatočišče zadnji francoski vladajoči monarh, Karel X. Bourbonski, ki je 1836 tam tudi umrl (pokopan je na Kostanjevici/Kapeli).

Mihaelova žena Sofija de Fagan iz Pariza (1792–1857) se je odlikovala z dobrodelnostjo, ki je močno zaznamovala tudi življenje hčerke. Matilda (1816–1901) je namreč finančno in aktivno podpirala delovanje raznih dobrodelnih katoliških organizacij v Gorici, ki so skrbele za revne otroke in žene ter bolne in ranjene vojake. Matildin brat Karel (1818–1910) je študiral medicino in pravo. Bil je dejaven v javnem (goriški župan 1872–73; promotor goriškega turizma) in kulturnem življenju kot pesnik. Pesnil je predvsem v nemškem jeziku (zbirka Schau' um dich her).

Mihaelov vnuk Alfred (1846–1920) je dobro zapisan predvsem med Slovenci. Kot privrženec narodne stranke na Goriškem je bil dvakrat izvoljen v dunajsko poslansko zbornico (1891 in 1897) in goriški deželni zbor (1893 in 1895). Kot poslanec je podpiral zahteve za enakopravno rabo slovenskega jezika, slovensko šolstvo, gospodarski dvig podeželja in ureditev prometnih povezav, zlasti zgraditev vipavske železnice (gl. geslo o njem). Alfredov sin Karel (1870–1944) se je ukvarjal s slikarstvom. Značilne so predvsem vedute Gorice in okolice, pa tudi Velenja, kamor se je družina zatekla v času begunstva med prvo svetovno vojno. Njegova mlajša sestra Karmen (Maria Carmen) (1885–1968) je bila na Dunaju in širše zelo cenjena kot doktorica patološke anatomije in profesorica na dunajski univerzi.

Karlova hči Nikoleta (Nicoletta) (1896–1984) je bila dejavna pri pomoči beguncem, tako po prvi kot po drugi svetovni vojni. 1963 je za zasluge prejela visoko odličje malteškega viteškega reda. Objavljala je leposlovne članke (predvsem za otroke) v italijanščini in delno v nemščini (v rokopisu je ostal roman Piccinin oder die Flüchtlingskinder) ter bila ilustratorka v revijah goriške Katoliške tiskarne (Naš čolnič,1925 in Katoliški misijoni, 1927). V Kromberku je kot voditeljica Marijine družbe sodelovala s kromberškim župnikom in skladateljem Vinkom Vodopivcem ter med drugo svetovno vojno pomagala reševati zaprte domačine.

Nikoletin mlajši brat in zadnji kromberški Coronini, Viljem (Guglielmo) (1905–1990), je gojil ljubezen do umetnosti in zgodovinske znanosti. V Firencah je najprej diplomiral iz agronomije in gozdarstva (1930), nato iz prava (1940), v vmesnem obdobju pa je obiskoval tečaje iz umetnostne zgodovine na münchenski univerzi. Dvakrat je moral obnavljati kromberško grajsko stavbo, ki je v obeh vojnah utrpela hude poškodbe ter izgubo bogatega arhiva in knjižnice. Po drugi svetovni vojni in nacionalizaciji Coroninijevih posesti v Jugoslaviji – kromberški dvorec je kmalu postal sedež Goriškega muzeja – se je njegovo raznovrstno kulturno delovanje omejilo na goriški prostor, ki je bil dodeljen Italiji. V svoji rezidenci na Grafenbergu je zbiral muzejske predmete in umetniška dela, sodeloval je pri več razstavah v Gorici (o 18. stoletju na Goriškem, 1956; o slikarju Jožefu Tomincu, 1966 in 1667 v Ljubljani; o cesarici Mariji Tereziji, 1981/1982). Pripomogel je k ustanovitvi goriške podružnice društva Italia Nostra, ki ji je dolga leta predsedoval in sodeloval tudi kot avtor pri društvenih publikacijah (npr. Gorizia viva. I secoli e le ore della città, 1973; Gorizia e l'Isontino, 1980). V zgodovinopisju je največ zanimanja pritegnila njegova razprava Gli stati provinciali goriziani nell'era comitale (1975–77). Viljemova glavna pozornost je bila namreč posvečena srednjeveški Goriški. Dolgoletno zbiranje ustreznega arhivskega gradiva je želel kronati z obsežnim delom Gorizia comitale, a je velikopotezni načrt ostal neuresničen. Arhivske, bibliografske in druge materialne dragocenosti so na osnovi grofove poslednje želje postale last Fundacije (Fondazione Palazzo Coronini Cronberg) v Gorici.

Dokaj neodvisno od opisanih dveh vej je šel tok tretje, šempetrske veje, ki je najprej dobila ime po kraju Oljkov hrib (Ölberg; danes Španjolišče) v Renčah. Do baronskega naslova se so ölberški Coroniniji (de Monte Olivarum) dokopali precej pozneje kot tisti v Prvačini in Kromberku, in sicer 1656, so pa bili 1687 skupaj z daljnimi sorodniki povzdignjeni med grofe. Temelj te veje je postavil Aleksij (1580–1679), ki je dolga desetletja skrbel za deželnoknežje finance na Goriškem. Sin Ivan Krstnik (1627–1698), svetnik notranjeavstrijske vlade, je uveljavil ölberško vejo. 1732 se je njegov istoimenski potomec poročil z Magdaleno pl. Simonetti, ki je ölberškim Coroninijem kmalu zagotovila jurisdikcijo v Šempetru, Gornji in Dolnji Vrtojbi, zato so se preselili v šempetrski dvorec (danes je tam sedež občine Šempeter - Vrtojba).

Najvidnejši predstavnik šempetrskih Coroninijev je bil Ivan Krstnik (1794–1880), avstrijski vojaški častnik. Pot ga je vodila na habsburško-estenski dvor v Modeni (1824–30). Po krajšem službovanju v Toskani so ga poklicali na dunajski dvor, kjer je kot dvorni komornik prevzel nalogo vzgojitelja (1836–48) bodočega cesarja Franca Jožefa in imel nanj velik vpliv. 1848 se je zopet posvetil vojaški karieri in se že istega leta podal na tirolsko bojno polje. V krimski vojni je 1854 poveljeval enotam, ki so zasedle Vlaško. Bil je civilni in vojaški guverner Banata in Vojvodine (1851–59) ter hrvaški ban (1859–60). Postal je častni član Subotice in Temišvara. Nanj še danes spominja romunski kraj Coronini ob današnji meji s Srbijo, ki ga je Ivan Krstnik dal na novo postaviti. Zadnja vojaška leta je preživel kot poveljnik vojske na Ogrskem. Dosegel je čin topniškega generala in 1865 zaključil vojaško kariero. Prejel je številna vojaška in druga najvišja odlikovanja, ne le avstrijska, ampak tudi modensko, toskansko, papeško, grško in otomansko, bil pa je tudi prištet med viteze zlatega runa (1862). Po vojaški upokojitvi se je vrnil v Šempeter ter skrbel za svojo posest in obnovo dvorca. Cesar Franc Jožef je v znak hvaležnosti večkrat (nazadnje 1900) obiskal njegov grob v družinski grobnici na šempetrskem pokopališču.

Ivanov sin Franc (1833–1901) je rasel v družbi bodočega cesarja Franca Jožefa in poznejšega ministrskega predsednika Eduarda Taaffeja. Tako kot oče je po študiju filozofije in prava na Dunaju stopil v vojaško službo ter bil 1866 v bitki pri Kraljevem Gradcu težje ranjen. Kot polkovnik se je naslednje leto vojaško upokojil in se poslej ukvarjal s politiko. 1868 je postal šempetrski župan in uvedel slovenski uradovalni jezik. 1870 je bil izvoljen v goriški deželni zbor in naslednje leto še v dunajski državni zbor. Dvakrat je bil goriški deželni glavar (1870–77; 1883–99); poskušal je nepristransko delovati v sporih med slovenskimi in italijanskimi poslanci. Bil je predsednik goriškega Odbora za pogozditev Krasa in predsednik Kmetijske družbe (1870–1901), zavzemal se je za razširitev železniškega omrežja (vipavska in predelska proga). Na Dunaju je bil najprej član zmernega krila nemške ustavne stranke in nato naprednega poslanskega kluba. Izvolili so ga za predsednika poslanske zbornice (1879–81), nato pa je vodil sredinski Coroninijev klub. 1897 je postal član gosposke zbornice. Cesar ga je imenoval za tajnega svetnika in ga odlikoval z redom železne krone I. razreda. Kot državni poslanec je imel precej zaslug za uvajanje slovenskega in italijanskega jezika v srednje šolstvo na Goriškem. Deloval je na področju konservatorstva in oživljanja kulturne dediščine (predvsem v Ogleju in Gradežu). Ožja domovina ga je zanimala tudi v njegovih delih: Aquileja's Patriarchengräber. Monographische Skizzen (1867), Ueber Boden-Meliorationen in Görz (1869), Testamento d'un conte (1872), I sepolcri dei Patriarchi di Aquileia (1889), Ein Kammer-Urbar von Görz aus dem Jahre 1507 (1900). Sodeloval je (1891) tudi pri velikem delu Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild.

Po prvi vojni so bili Coroniniji primorani šempetrski dvorec prodati in se preseliti v manjšega pod Markovim hribom, imenovanega Mafejšče oziroma Tusculanum. Po drugi svetovni vojni so se izselili v Gorico in nato v London. Zadnji šempetrski Coronini, Ivan (Giovanni) (1936–2013), je bil po izobrazbi geofizik. Poročen je bil z Angeliko von Schuckmann iz Berlina. Rodila sta se jima dve hčeri, Sophie in Alexia.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, snopič 22, Coronini.
  • ASG, Archivio Coronini Cronberg, Serie Atti e documenti, busta 242, fasc. 618. Avtorjev intervju z Alessiem Stasijem, Gorica.
  • ES.
  • SBL.
  • PSBL.
  • Hrvatski biografski leksikon, Zagreb, 1989.
  • Nuovo Liruti : Dizionario biografico dei Friulani : L'età veneta, Udine, 1992.
  • Nuovo Liruti : Dizionario biografico dei Friulani : L'età contemporanea, Udine, 1992.
  • Rudolfus Comes de Cronberg: Bellum Petriniense, Goritiae, 1779.
  • Karl Fridrich Beniamin Leupold: Allgemeines Adels-Archiv der österreichischen Monarchie, I, Wien, 1789.
  • Pietro Antonio Codelli: Gli scrittori friulano-austriaci, Gorizia, 31792.
  • Simon Rutar: Zgodovina Tolminskega, Gorica, 1882.
  • Ludwig Schiviz von Schivizhoffen: Der Adel in den Matriken der Grafschaft Görz und Gradisca, Görz, 1904.
  • Documenta historiam archidioceseos Goritiensis illustrantia (zbral Josip Gruden iz vatikanskega arhiva, fond Borghese, ser. I, št. 35), Goritiae, 1907.
  • Miroslav Premrou: Una descrizione della Contea di Gorizia del 1648 dall'Archivio segreto vaticano, Gorizia, 1930.
  • Karl Friedrich von Frank: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823, I, Schloß Senftenegg, 1967.
  • Camillo Medeot: Le Orsoline a Gorizia 16721972, Gorizia, 1972.
  • Peter Krečič: Grad Kromberk, Maribor, 1977.
  • Carl von Czoernig: Gorizia, »La Nizza austriaca« : Il territorio di Gorizia e Gradisca, Gorizia, 21987.
  • Silvano Cavazza: L'opera storica di Guglielmo Coronini Cronberg, Studi Goriziani, 73, 1991, 21–35.
  • Renato Podbersič, Ivan Krstnik Coronini, goriški vojskovodja in cesarski vzgojitelj, Kronika, 47, 1999, št. 1–2, 43–48.
  • Marina Bressan: L'ambizione temperata dalla saggezza : Note su Giovanni Battista Verda, Gorizia barocca, Mariano del Friuli, 1999, 67–73.
  • Silvano Cavazza: Una società nobiliare : Trasformazioni, resistenze, conflitti, Gorizia barocca, Mariano del Friuli, 1999, 211–227.
  • Alessio Stasi: »Canto gli onor delle Sonziache sponde« : Note su Rodolfo Coronini e i Fasti Goriziani, Rodolfo Coronini : Fasti Goriziani con un saggio in appendice di Alessio Stasi, Mariano del Friuli, 2001, 1–69.
  • Alessio Stasi: I Coronini, Divus Maximilianus : Una contea per i goriziani 15001619, Mariano del Friuli, 2002, 249–251.
  • Carlo Morelli di Schönfeld: Istoria della Contea di Gorizia con osservazioni ed aggiunte di G. D. Della Bona, Mariano del Friuli, 22003.
  • Luigi Tavano: La diocesi di Gorizia 17501947, Mariano del Friuli, 2004.
  • Alessio Stasi: Cerovo : sledovi preteklosti, Cerovo, 2005.
  • Hans Kitzmüller: Un capitolo dimenticato della letteratura goriziana in lingua tedesca : Il Settecento e l'Ottocento, Cultura tedesca nel Goriziano, Gorizia, 2009, 167–184.
  • Igor Sapač: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji : 2 : Srednja in Spodnja Vipavska dolina, Ljubljana, 2009.
  • Igor Sapač: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji : 3 : območje Nove Gorice in Gorice, Ljubljana, 2010.
  • Vojko Pavlin: Župnija sv. Petra v Šempetru pri Gorici od nastanka do druge polovice 18. stoletja, Župnija Šempeter pri Gorici skozi stoletja, Šempeter pri Gorici, 2010.
  • Lojze Kovačič: Jezuiti in ljubljansko višje šolstvo 1597–1773, Ljubljana, 2013.
  • Paola Predolin: Il Castello di Rubbia/Rubijski grad, Gorizia/Gorica, 2014.
  • Alessio Stasi: Ritratti Goriziani della collezione Coronini di San Pietro, Gorizia : Studi e ricerche per il LXXXIX convegno della Deputazione di Storia Patria per il Friuli, Udine 2018, 227–282.
  • Österreichisches biographisches Lexikon (december 2018).
  • TRIESTE STORIA, ANNALES TERGESTINORUM, 1651–1700 (december 2018).
  • Universität Wien, 650 plus – Geschichte der Universität Wien, Carmen Coronini-Kronberg (december 2018).
Pavlin, Vojko: Coronini. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1005500/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Coronini, plemiška rodbina langobardskega izvora, izhaja iz kraja Berbenno pri Bergamu. V listini iz 1168 se v prvo omenja »Johannes de Locadello« (Kapiteljski arh. v Bergamu H, fasc. XV.). »Ser Alexius de Locatellis«, javni notar v Bergamu, kraljevski poslanec (missus regius) in sodnik, si je 1470 privzel naslov »Corona«, odtod ime Coronini. Coroniniji so se proti koncu XV. stol. naselili po Furlaniji in v Gorici (1487). »Johannes Coroninus filius ser. Alexii Coronae de Locatellis« je imel tri sinove: Ciprijana (1540–1610), Orfeja († 1593–94) in Marsilija († 1594), ki so začetniki treh družinskih vej: Coronini-Cronberg (kromberška), Coronini-Rubije-Tolmin (tolminska), ki je izumrla 1959, in Coronini-Oelberg (Monte Oliveto)-Šempeter (šempetrska). Kromberška se je pozneje razdelila v kojščansko (začetnik veje je bil Rudolf, 1589–1648) in v kromberško (ter cerovsko), ki jo je ustanovil Rudolfov brat Ludvik (1602–53). Cesarski diplomi izdani 17. avg. 1630 v Regensburgu in 23. okt. 1687 na Dunaju sta uvrstili Coroninije med barone in grofe sv. rimsk. cesarstva. Cesarski privilegij 1680 je naklonil Ludviku C. naslov »Grof in gospod Kromberka, Prvačine, Gradišča, Sv. Roka, Šempasa, Vitovelj, Ozeljana, Oseka, Šmihela, Trnovega, Lokev in Vogrskega«. C. so bili prišteti med gor. (1604, 1619, 1627), koroške (1634, 1682), štajerske (1697) in kranjske dež. patricije (1705). Coroniniji so imeli gospostva, gradove in posestva širom po Primorski, Koroški, Štajerski in Kranjski. Posest se je stalno množila. Tako je Peter Anton, ki je že posedoval Rubije, Prvačino, Gradišče, Vileš (Villesse) v Furlaniji, gospostva Wernberg, Aichelburg in Dambschach na Koroškem, kupil 1651 od baronov Breunerjev še gospostvo Tolmin; Rudolf je 1630 kupil od grofa Ivana Filipa von Thurn Kojsko. Ko sta izumrli rodbini Rabatta (1796) in Cobenzl (1810), je njihova dediščina pripadla Coroninijem (Kanal, Dornberk, Štanjel, Lože, Predjama, Planina, Logatec, Vrhnika, Hmeljnik, Steegberg). Skupna posest vseh vej je po jožefinski koncentraciji zajemala več kot polovico poknežene goriške grofije, številni člani C. rodbine so dosegli visoke družbene položaje v dež. in drž. merilu: na dvoru, v diplomaciji, v vojski, v upravi, v Cerkvi. Tu omenjamo le vidnejše osebnosti, zlasti tiste, ki so imeli kak delež pri zgodovinskem dogajanju slov. ljudstva na Primorskem. 1. Kromberška veja se začne s Ciprijanom, ki ga je nadvojv. Ferdinand 1596 povzdignil v plem. stan z družinskim grbom. Rodbina je bila 1604 uvrščena med dež. stanove. Ivan Marija (u. 1616) je bil poveljnik trdnjave Marano proti Benečanom. Od Dornberžanov je kupil Loko in Stran (1609). Vladar mu je tedaj podelil sodno pristojnost I. stopnje ter plemiški naslov »von Cronberg«. Ivan Marija je prezidal grad in naselje Stran si je privzelo ime Kromberk. Kromberški grad je bil obnovljen 1936 in ponovno pozidan po zadnji vojni. Danes je v njem Goriški muzej. Ivana Marije najstarejši sin Rudolf je 1630 kupil od grofa Ivana Filipa von Thurn gospostvo v Kojskem in tako postal začetnik stranske kojščanske veje C. Bil je poveljnik v Porpettu, ces. svetnik in katastalni komisar dež. stanov v Gor. Rudolfov sin Ivan Vincenc (1628–94), gor. glavar in ces. svetnik, je uspel omejiti kugo, ki je 1682 morila po Goriškem. Nadvse zaslužen za gor. zgodovinopisje je Rudolf C., politik, zgodovinar, pesnik, r. 10. jan. 1731 v Gor. Rudolfu Petru in Elizabeti Neuhaus, u. 5. maja 1791 na Dunaju. Srednje š. pri jezuitih v Gor., pravo na plem. akad. Teresianum na Dunaju. Prof. Erazem Frolich ga je navdušil za zgodovinopisje. Bil je ces. tajni svetnik, podpreds. gor. grofije, svetnik pri gor. dež. sodišču. Vodilni sredi rimsko-soških arkadov, z imenom »Libanius Crissanteus«, je 1782 zbral na svojem kojščanskem gradu vse člane »Akademije rimsko-soških arkadov«, da so proslavili potovanje papeža Pija VI. skozi Gor. na Dunaj. Sezidal je cerkev v Kojskem (1764) in izdelal načrt za pot preko Predila na Koroško. Spisal je Tentamen genealogico-chronologicum Comitum et Rerum Goritiae (Wien 1752, 2° 1759), ki velja za prvo znanstveno sestavljeno zgodovino gor. grofije. Izdal je še več del, npr. Bellum Petriniense, Miscellaneae ter pesniški zbirki Deliciarum ruralium Carmina in Fastorum Goritiensium libri III. Ludvik se je odlikoval kot vojaški poveljnik in branil trdnjavo Tabor. Pridobil si je gospostvo v Cerovem in tako postal začetnik cerovske veje C. Karel (1818–1910), ces. svetnik, dež. preds. v Salzburgu, gor. župan 1872–73. Pisatelj in pesnik. Zakonca Ernest in Ivana von Klosenau sta imela sina Alfreda (gl. čl.). Alfredov sin Karel (1870–1944) je zgradil umetniški park ob C.-jevem dvorcu na Cingrofu. Uveljavil se je kot izvrsten slikar, zlasti pokrajinskih slik. Poročil se je z grofico Olgo Westphalen von Fürstenberg. Od njunih otrok zdaj živita v Gorici grofica Nikoleta in grof Viljem, zgodovinar, umetnostni kritik, neutrudni zbiratelj pergamen in zgodovinskih listin, ki pripravlja nadvse temeljito zgodovinsko delo o Goriški. 2. Tolminska veja. Ustanovitelj je bil Orfej, sin Janeza Coroninusa. Orfejevi sinovi Ivan Peter (gen. in ces. svet.), Pompej (trž. škof) Ivan Anton (gener. iztirjevalec gor. grofije) so bili povzdignjeni v »barone v Prvačini in na Gradišču«, Ivan Peter in Ivan Anton sta bila 1626 tudi umeščena v gospostvo Prvačine in Gradišča. Pompej, trž. škof (1631–46), r. v Lj., je študiral v Lj. pri jezuitih in dokt. v Bologni iz filoz., teol. in prava (1607). Prav tam izdal Assertiones politicae de Republica (1607). Služboval je kot stolniški dekan v Lj. in postal 1625 škof v Pičnu in 1631 škof v Trstu. V Trstu je ustanovil zastavljalnico (Mons pietatis). Družina, ki je že poprej posedovala Rubije, Wernberg, Aichelburg in Dambschach na Koroškem, si je pod Ivanom Petrom pridobila 1633 v fevd še Villesse. Njegov sin Peter Anton je kupil 1651 od baronov Breunerjev gospostvo in glavarstvo Tolmin z gradom »Kozlov rob«, s podložnimi vasmi in hišami, pravicami, z nižjo in kriminalno sodnostjo. Da bi okrepil svojo oblast v gospostvu, si je hotel podvreči Nemškorutarje in ukiniti pravice, ki jih je imel na Tolminskem čedajski kapitelj. Sledil mu je 1661 istoimenski sin Peter Anton. Cesar Leopold je tedaj podredil tolminske glavarje goriškim, a zoper to podreditev se je pritožil Petra Antona sin Jakob Anton (u. 1741) in spet dosegel neodvisnost. Po smrti brata in stricev je Jakob Anton združil v svojih rokah premoženje celotne tolminske veje ter bil 1687 (skupaj z bratranci obeh starejših vej) povzdignjen med nemške grofe z nazivom »Coronini-Cronberg«. Doživel je 1713 veliki »tolminski punt«. Upor ni bil naperjen zoper njega, temveč zoper davčnega zakupnika Jakoba Bandeua (gl. čl.), ki je brezsrčno izterjeval davek na meso in vino. Upor, ki se je raztegnil na vso deželo, so zatrli dež. stanovi in ces. namestnik Adam Strassoldo, ki so dosegli poseg tujega vojaštva in ces. komisije. Ta je izrekla smrtne obsodbe nad vodilnimi uporniki. Ivan Ignac je znan po svojih spopadih s Štefanom Goljem, župnikom na Kneži, in s čedajskim kapitljem. Anton, zadnji iz rodu C., ki je gospodoval na Tolminskem, je 1848 prodal Tolmin Alojziju Silveriju Kremerju. – 3. Šempetrska veja. Začetnik veje Aleš (u. 1679). Cesar Ferdinand III. ga je 1656 prištel med nemške barone z nazivom »Von Oelberg« (di Motite Oliveto). Njegov sin Ivan Baldasar je dobil v posest Bukovico. Sorodnik Ivan Krstnik si je s poroko z Magdaleno de Simonetti pridobil Šempeter, Sv. Rok, Štandrež in Vrtojbo. Rodbina je dosegla svoj višek z istoimenskim Ivanom Krstnikom (1794–1880). Vstopil je v vojaško službo in bil od 1836 do 1848 vzgojitelj cesarja Franca Jožefa. Kot generalmajor je v avstr.-it. vojni 1848 branil Tirolsko; v vojni na vzhodu 1854 je kot vrhovni poveljnik poveljeval ob turško-ruski meji in zasedel Romunijo. Leta 1860 je bil poveljujoči general Gornje in Nižje Avstrije, Salzburga, Štajerske in Ogrske. Umaknil se je iz vojske in nato živel v Šempetru. V zgodovini gor. Slovencev je važno vlogo igral njegov sin Franc (gl. čl.).

Prim.: Družinski arh. grofov Coronini v Gor.; Coronini Cronberg Rudolphus, Bellum Petriniense, Goritiae 1779 (z dvema rodovnikoma); Codelli, Scrittori3 82–99; Leupold K. F. B., Allgemeines Adels-Archiv der Oesterreichischen Monarchie, Wien, F. A. Hoffmeister, I. Bd., 206–35; Wurzbach, III, 10–12; Morelli, pass.; Czoernig 1969 pass. (zlasti 654–57); Manzano, Cenni 67–69; Rutar, Tolm. 107–129; Gruden VI, 890, 1049; Gabršček pass.; Gothaisches grafliches Taschenbuch 1841–1941 (zlasti 1854); ŠematTrst 1954, 7, 14; Giuseppe Marchetti, U Friuli. Uomini e tempi. Udine 1959, 462; Genealogisches Handbuch des Adels, Grafliche Hauser, B, Bd. II, 1960, 73–82; Simoniti, 32; [Ludvik Zorzut] Fervidus, Pod rimsko-soškimi arkadami, KolGMD 1974, 162; TolmZb 2, 1975, 286.

R. K.

Klinec, Rudolf: Coronini. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1005500/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine