Coronini-Cronberg, Franc Karel, grof (1833–1901)
Vir: http://de.wikipedia.org/wiki/Franz_Coronini-Cronberg#/media/File:Franz_Coronini-Cronberg_Litho.jpg (8. 5. 2015)

Slovenski biografski leksikon

Coronini Franc, grof, politik, r. 18. nov. 1833 v Gorici, u. 25. avg. 1901 v Šempetru. Študiral je filozofijo in pravosodje, bil nekaj let v vojaški službi in živel od 1867 stalno v Šempetru. Kot zastopnik mesta Gorice je prišel 1870 v dež. zbor, ki ga je volil 1871 v parlament, kjer je zastopal tudi po direktnih volitvah goriški mandat in se pridružil zmernemu krilu nemške ustavne stranke, nato naprednemu klubu, ki ga je izvolil za predsednika, prevzel 1878 predsedništvo avstr. delegacije, 1879 predsedništvo parlamenta, ga odložil z mandatom vred 1881 ter ustanovil, vnovič za drž. poslanca izvoljen, »Coroninijev klub«, kateremu je pristopila večina ital. poslancev; tvoril je sredino med vladno in opozicijonalno skupino, proslavil se z označbo avstr. parlamenta Taaffejeve dobe kot »luogo di traffica«, a ni več dosegel trajnih uspehov. Za člana gosposke zbornice je bil imenovan 1897. Kot veleavstrijec je zagovarjal okupacijo Bosne in Hercegovine, stremljenje po pridobitvi novih pokrajin na jugu in želel ustanovitev skupnega centralnega parlamenta za Avstrijo in Ogrsko. Zagovarjal je parlamentarizem, ga hotel ščititi proti pritiskom od zgoraj in pred nasilstvom katerekoli majoritete, predlagajoč ponovno ustanovitev volivnega sodišča. — S Slovenci je prišel v stik kot dolgoletni župan v Šempetru, predsednik kmet. družbe v Gorici in goriški dež. glavar (1870–7, 1883–99). Kot tak je vodil seje s popolno objektivnostjo, se vzdrževal glasovanja in prepustil številčno enakim strankam, da se sporazumejo, onemogočujoč s tem vsako presenečenje. Trditev, da je kot dež. glavar glasoval z Italijani proti Slovencem (E 1901, št. 195; Friedjung 279 in Kolmer IV, 449), sloni menda na napačnih informacijah Neue freie Presse. Ni pa mogel preprečiti naraščanja nacijonalnega boja, ki je kulminiral 1895–9 v ponovnih abstinencah, in je odstopil jan. 1899, ker je zahtevala deputacija goriškega obč. sveta, naj se upre vladni predlogi o dež. šolskem zalogu (SN 1899, št. 5), za katerega so se zavzemali Slovenci. Ž njim je izgubila dežela za dolga leta objektivnega glavarja. Kot drž. in dež. poslanec je porabljal svoje vezi z najvišjimi krogi (v mladih letih je bil tovariš poznejšega cesarja Franca Jožefa, kateremu je bil njegov oče vzgojitelj) v korist ital. volivcem, upošteval pa tudi koristi slov. pokrajine in si zaslužil priznanje dobrosrčnosti (z dohodki dež. glavarja je ustanovil zalog za obnemogle delavce), kavalirstva in objektivnosti. — Prim.: Schiviz, Görz; Pertrattazioni della Dieta prov. di Gor. e Grad.; Soča 1899, št. 3; Gorica 1901, št. 68; Friedjung, Biograph. Jahrb. u. d. Nekrolog 6, 278–82. Pir.

Pirjevec, Avgust: Coronini-Cronberg, Franc Karel, grof (1833–1901). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi161422/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Coronini-Cronberg Franc Karel, grof, politik, dež. glavar, r. 18. nov. 1833 v Gor., u. 25. avg, 1901 v Šempetru pri Gor. Oče Ivan Krstnik, vzgojitelj cesarja Franca Jožefa, mati grofica Marjana Angela Marsciano. Ko je oče na dunajskem dvoru vzgajal prestolonaslednika, mu je pridružil še sina Franca ter poznejšega ministr. preds. Taaffeja. Cesar in Taaffe sta bila kasneje sogojencu C. zelo naklonjena in mu poverila visoke položaje. C. je študiral na Dunaju gimn., filozof. in pravosodje. Stopil je 1850 v vojaško službo, se udeležil dveh vojn (1859, 1866) in bil težje ranjen pri Königgrätzu (Kraljevi gradec). Ko je okreval, je s činom polkovnika stopil v pokoj (1867), prevzel posestvo v Šempetru in tu stalno živel do smrti. V Šempetru je od 1868 dalje vodil kot župan občino s slov. uradovanjem. Govoril je lepo slovenščino. Prišteval se je k zmerni it. liberalni stranki, dasi je bil avstrijskega mišljenja, in odklanjal vsak iredentizem. Užival je polno zaupanje dunajske vlade. 1870 je bil v veleposestvu izvoljen v dež. zbor in 1871 v dunajski drž. zbor. Dvakrat je bil gor. dež. glavar (1870–77, 1883–99). že na prvi seji gor. dež. zbora je spregovoril v it. in slov. Čeprav ni podprl vseh slov. zahtev (npr. naj bi dež. zbor dopisoval z dunajsko vlado tudi v slov. jeziku), se je zavzemal za številne slov. predloge (za zgraditev predelske in vipaske železnice, za dež. šolski zalog) in se udeleževal slov. prireditev. Kot preds. odbora za pogozditev Krasa in preds. Kmetijske družbe (1870–1901) je pospeševal pogozdovanje kraških površin in razvoj kmetijstva: kmečka razstava 1891 v Gor. je bila predvsem njegovo delo. V cestnem odboru za gor.-okolični okraj je uvedel slov. uradovanje. Kot dež. glavar je bil nepristranski in vodil seje s čutom pravičnosti: načelno se je vzdrževal glasovanja in prepuščal številčno enako močnim it. in slov. strankam, da so se sporazumevale. Ni pa uspel preprečiti ostrih narodnostnih trenj, ki so privedle do ponovnih abstinenc in nesodelovanja zdaj slov. in zdaj it. poslancev. Na zahtevo slov. poslancev je vlada izdelala načrt o ustanovitvi dež. šolskega zaloga, toda ker je deputacija gor. občinskega sveta zahtevala od C, naj se upre vladnemu predlogu, je ta jan. 1899 odložil mandata dež. glavarja in dež. poslanca. S C.-jevim odstopom je dežela izgubila nepristranskega glavarja. Kot drž. poslanec je C. zagovarjal »narodnostno načelo« in v govoru 25. jan. 1874 zahteval, naj se na Goriškem oba deželna jezika, slovenščina in italijanščina, vpeljeta v srednje š. kot učna jezika; Nemcev v deželi ni niti 2 % in ni prav, da so vse srednje š. izključno v nemškem jeziku. Komorna resolucija (30. jan. 1874) je odredila, naj se v Gor. ustanovi učteljišče z it. in slov. učnim jezikom. C. se je na Dunaju pridružil zmernemu krilu nemške ustavne stranke in zatem naprednemu klubu, ki ga je izvolil za preds.; 1878 je postal preds. avstr. delegacije, 1879 preds. posl. zbornice. Zaradi nesoglasja z ustavno stranko se je 1881 odpovedal predsedništvu parlamenta in 1882 ustanovil vladi prijazen »Coroninijev klub«, s katerim je tvoril sredino med vladno in opozicijsko skupino; 1897 je postal član gosposke zbornice. Cesar ga je prištel med tajne svetnike in ga odlikoval z redom železne krone I. razr. Napisal je Aquilejas Partiarchengrdber. Monographische Skizzen. Wien 1869; I sepolcri dei Patriarchi di Aquileia. Udine 1889; Testamento d'un conte pubblicato per cura del Zavaton di Trieste (versi), Trieste 1872.

Prim.: Družinski arh. grofov Coronini; podatki v SBL, I, 85; Novice 1870, 249; L'Isonzo, Gorizia 1874, št. 25 in 26; 1875, št. 10 in 17.4.; Claricini, 297; Corriere di Gorizia 1891, 9.4.; PrimL, 1901, št. 35 in 37; Eco 1901, 26.8.; Gabršček I in II pass.; Turna, 211, 214; Mevers (Brockhaus) Konversationslexikon.

R. K.

Klinec, Rudolf: Coronini-Cronberg, Franc Karel, grof (1833–1901). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi161422/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine