Primorski slovenski biografski leksikon

TROBINA Stanko, duhovnik, prof. glasbe, zborovodja, glasbeni zgodovinar, r. 16. nov. 1907 v Volčah na Tolminskem, u. 8. jan. 1986 v Metlečah-Šoštanju. Oče Martin iz Prelog pri Šoštanju iz muzikalne »Florjanove« družine, odličen pevec in 62 let igral citre, finančni preglednik v Trstu, Gorici, Kojskem, Bovcu, Krminu, Bračanu idr., mati Helena Pokleka iz Šmartnega ob Paki, do poroke 1905 kuharica v Trstu, sestra Justina (gl. čl.). Osn. š. v Krminu in Šoštanju, kamor se je družina zatekla ob vstopu It. v prvo svet. vojno. Nižja klas. gimn. v Lj., višja z maturo 1928 v Mrbu in tudi bogoslovje (1928–33), posvečen v duhovnika 10. jul. 1932. Vzporedno se je vneto posvečal glasbeni teoriji in petju. Njegova prva glasb. mentorja sta bila v Lj. skladatelj Al. Mav in prof. M. Bajuk, v Mrbu prof. Schweiger, regens chori J. Gašparič in glasb. H. Druzovič. Pri Druzoviču je študiral 6 let klavir, orgle, zborovodstvo in pel v njegovem zboru (1926–32). Nato se je učil teoretično in praktično solo petje pri prof. A. Žagarju v Ljutomeru (1934–37), pri prof. A. Trostu v Lj. in pri sestri prof. Justini Trobina v Mrbu (1937–40). Končno mu je glasb. in prof. St. Premrl (PSBL III, 87–89) pomagal, da je končal Konservatorij v Lj. (1946–51). - Po novi maši je bil eno leto semeniški duhovnik, nato kpl. in katehet: pri Sv. Juriju v Slov. goricah (1933–34), v Ljutomeru (1934–36), v Črensovcih (1936–37), v Čadramu-Oplotnici kot kpl., župni uprav. in žpk do 1968, na Gomilskem (1968–81), ko je stopil zaradi bolezni v pokoj in se naselil na domu v Metlečah-Šoštanju. Med vojno je bil eden redkih mlajših duhovnikov, ki ga Nemci niso izselili. Poleg lastne župnije je upravljal še Prihovo in Kebelj, vse peš, včasih od 25–30 km na dan tudi po hribovitem svetu in po globokih zametih, pogosto v smrtni nevarnosti. Imel je več preiskav in Nem. so mu odnesli in uničili slov. knjige in rokopise. - V vseh župnijah je dvigal versko življenje z misijoni, duhovnimi obnovami, z verskimi in glasbenimi prireditvami. Vpeljal je živahno pokoncilsko liturgično življenje in pritegnil tudi mladino. Vodil je mešane, moške, mladinske in otroške zbore, pospeševal pa tudi ljudsko petje. V Oplotnici in na Gomilskem je veliko gradil in obnavljal cerkv. in župnijska poslopja in podružnice. - Drugo njegovo področje je bila glasba, s katero je hotel dvigniti verske vrednote in slov. kulturo. Bil je glasb. estet, kritik, muzikolog, zborovodja in solo pevec. Od 1965 je predaval cerkv. glasbo na cerkv. Glasb. š. v Mrbu. Bil je redni član škof. glasb. sveta (od 1966 dalje), član ured. Cerkvenega glasbenika (CG) (od 1974), član Komisije za liturgijo in cerkv. glasbo (od 1981). - S področja glasbe je napisal vrsto strok. člankov in razprav: Koral in njegova praksa (CG 1933) o starokršc. glasbeni umetnosti; Misli k razumevanju cerkv. glasbe (CG 1935) uvaja v razumevanje sakralne glasbe; Beseda o lepoti (CG 1935) esej o zapletenih procesih doživljanja glasb. umetnine; Slov. narodna pesem iz Prekmurja (Pevec 1937), očrt značilnosti teh ljud. pesmi, v katerih so ohranjeni vplivi vzhodne glasbe, najbrž tudi staroslovan. z bizantinsko osnovo; Zgodovina župnije Čadram-Oplotnica (Oplotnica 1956, tipkopis s slikami), kjer je odkril veliko novih zgod. dejstev; Slov. narodna pesem (Nova pot 1959) je obsežna esejistična razprava o umet. vrednosti in s sistematično prikazanimi izsledki; Razvoj cerkvene glasbe na Slovenskem (Nova pot 1966) prikazuje razvoj in lepoto cerkv. glasbe v posameznih stilnih dobah; Misli k problemu cerkvene glasbe (Cerkev v sedanjem svetu 1969), pogled na spreminjanje sedanje svetne in cerkv. glasbe. Največja kult.vrednota pa je T-ova knjiga Slovenski cerkveni skladatelji z uvodom v cerkveno glasbo in njeno zgodovino (Obz. Mrb. 1972, 312 str.). To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično in izčrpno obravnava cerkv. glasbo v vseh njenih zvrsteh, slov. cerkvene skladatelje od začetka do sodobnosti, kratko zgod. katol. in slov. cerkv. glasbe. Predstavil je kakih 270 slov. cerkvenih skladateljev, pri pomembnejših je podal tudi njihovo življenje in delo z oceno in sliko. Knjigo so vpeljali v sred. cerkv. Glasb. šolo v Lj. in Mrbu. V obširni razpravi Stanje cerkvene glasbe na Slovenskem (CG 1976) obravnava današnjo ustvarjalno in poustvarjamo glasbo; Uvod v tehniko petja (CG 1977, 2 št.) govori o tehnično pravilnem petju in umet. podajanju. - Poročal je o pevskih prireditvah, koncertih, jubilejih glasbenikov, pev. zborih idr. - T. se je uveljavljal tudi v praktičnem glasb. delu. S svojim lirično mehkim baritonom je nastopal v cerkvah in na prosv. odrih in pel solistične skladbe religiozne in svetne vsebine. S svojimi mešanimi moškimi in mlad. zbori je priredil v cerkvah in dvoranah nad 130 koncertov. Harmoniziral je 24 ljud. pesmi, a so mu jih uničili Nemci, napisal pa je tudi več relig. in svetnih pesmi. - Za dušnopast. in glasb. delo je prejel več cerkvenih priznanj in Red zaslug za narod s srebrnimi žarki za življenjsko delo na področju glasbene umetnosti (1978).

Prim.: Osebni podatki 26. mar. 1985; M. Tomc, S. T., Znamenje 1973, št. 6; Vl. Kos, S. T. - sedemdesetletnik, CG 1977, št. 9–12; E. Škulj, S. T. zlatomašnik, CG 1982, št. 7–9; D. K.(lemenčič), Od lepote glasbe k večni Lepoti, Družina 5. dec. 1982 s sl.; B. J., S. T., Družina 16. febr. 1986 (spominski članek); M. Jevnikar, Glasb. zgod. S. T., KolGMD 1987, 103–04 s sl.

Jem.

Jevnikar, Martin: Trobina, Stanko (1907–1986). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi950530/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine