Primorski slovenski biografski leksikon

PIRNIK Makso, skladatelj, glasb. pedagog, zborovodja, r. 28. avg. 1902 v Prelogah pri Slov. Konjicah. Mati Ivana Pirnik, kmetica. V Celju obiskoval mešč. in obenem orglarsko š., v kateri se je učil tudi klavir in zborovodstvo. Od 1923 študiral na učiteljišču v Mrbu in se izpopolnjeval v glasbi. Mariborsko glasb. življenje je bilo tedaj zelo razgibano, tu so delovali npr. O. Dev, V. Parma, V. Mirk in U. Vrabec. P. je vodil učiteljski zbor in orkester, delavski moški zbor Enakost in z njim nastopal, v Breznu ob Dravi pa cerkv. zbor. Sam je pel v zboru marib. Glasb. matice in komponiral triglasne skladbe za mladino. Po maturi 1927 je sprejel učiteljsko mesto v Oplotnici, vodil šol. zbor, študiral mlad. glasb. literaturo in se pripravljal na sprejemni izpit za lj. konservatorij. 1928 se je vpisal na pedag. oddelek. Po premestitvi v Litijo je lahko redno obiskoval predavanja na konservatoriju, kjer so med drugim predavali St. Premrl in L. M. Škerjanc. Po diplomi 1933 študiral harmonijo in kontrapunkt pri Slavku Ostercu. Bil je član Maroltovega Akad. pev. zbora, iz katerega je izšla vrsta odličnih zborovodij. P. je ta izkušnja bogatila in ga pripravljala na samostojno delo. V tem času je bilo že pomembno njegovo publicistično in organizacijsko delovanje. Bil je pobudnik in idejni vodja Društva pevovodij mlad. pev. zborov. Z litijskim mlad. zborom je 1934 nastopil na prvem festivalu mlad. zborovske glasbe v Lj., z istim zborom je na raznih koncertih zaslovel kot odličen mlad. zborovodja. V Litiji se je spoprijateljil s trž. beguncem, učiteljem in glasbenikom Milanom Pertotom. 1937 je bil dodeljen mešč. š. na Rakeku. Tu je bilo njegovo delo zelo uspešno zlasti z mlad. zborom »M. Vilhar«. P. je tedaj nastopal v lj. Filharmoniji, v Celju in Mrbu ter snemal za lj. radio. Med vojno je deloval v OF in bil preganjan. Tudi v vojnih letih je ustanavljal mlad. zbore, zlasti v Beli krajini, sestavljal pesmarice, komponiral in predaval na učiteljskih tečajih. Julija 1944 je prišel iz Bele krajine na Lokve in nato na Cerkljansko. Povsod je v težkih in nevarnih okoliščinah organiziral glasb. kult. delo. Po vojni je živel nekaj časa v Trstu, bil glasb. referent na trž. radiu in vodil mlad. oddaje. Zatem je poučeval glasbo na raznih lj. višjih sred. š. in vodil mlad. zbor »I. Cankar«, s katerim je zelo uspešno nastopal. Od 1950 živi v Tolminu. Po njegovi zaslugi je glasb. življenje na Tolminskem po vojni nanovo oživelo. Razgibal je delovanje pev. zborov in posvetil veliko svojih moči glasb. vzgoji mladih rodov. Na tolm. učit. je ustanovil izredno številen dekliški zbor, vodil še druge zbore v različnih zasedbah in z njimi nastopal, tudi v zamejstvu. Poučeval je na glasb. šoli, organiziral tolm. pev. festival (1953, 1954) in na učiteljišču nekaj let vodil zborovodski tečaj. Med njegove večje koncerte iz tolm. dobe spada tudi nastop mlad. zbora tolm. osn. š. v Vidmu 1971 ob srečanju treh pev. kultur. Pri zborovodskem delu je P. dosegal odlično dihalno tehniko, čisto intonacijo in ritmično preciznost. Izoblikoval je lastno metodo za poučevanje glasbe na šolah raznih stopenj in jo posredoval številnim mladim zborovodjem, ki so si pri njem poleg temeljitega znanja pridobili tudi navdušenje za glasb. delo. 1944 so izšle P-ove Otroške pesmi, istega leta je uredil Pesmi za mladenke, 1945 pa Otroške narodne pesmi. Samostojni zbirki sta še Otroški in mladinski zbori Maksa Pirnika z uvodno besedo P. Kalana (DZS 1958) in Izbrane pesmi, izšle ob skladateljevi 70-letnici 1972 z uvodno besedo M. Gabrijelčiča. P-ova skladateljska bera obsega kakih 100 zborovskih skladb, samospevov, priredb ljud. pesmi, instrumentalnih skladb in nekaj cerkv. pesmi. Ena (za otroški zbor) obj. v Sončni pesmi 1985, št. 2. Kot skladatelj je bil P. učenec Osterčeve šole in se je zavzemal za napredno smer sodobnega kompozicijskega stavka. Linearni način komponiranja je povezal z vertikalnim. Velik del njegovega opusa obsega mladinsko literaturo. Literarno podlago je P. jemal iz soc. in part. življenja, deloma je uporabil tudi religiozna besedila.

Prim.: Osebni podatki; Gradivo zborovanja ob 80-letnici M. Pirnika v Novi Gor. 1982, zlasti C. Budkovič, M. Pirnik – Življenje in delo, in J. Habjanič, Makso Pirnik – zborovodja.

L. B.

Bratuž, Lojzka: Pirnik, Makso (1902–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi941780/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine