Primorski slovenski biografski leksikon

PAHOR Samo, zgodovinar, publicist, manjšinski in sindikalni delavec, r. 22. maja 1939 v Trbovljah, od 1945 v Trstu. Oče Drago, učitelj (gl. čl.), mati Minka Lavrenčič, učiteljica (gl. čl.), brat Miloš, glasbenik (gl. čl.). Mladost je preživel v Lj., Podragi, Škednju, Boljuncu in na Opčinah. Osn. š. je začel v Škednju in nadaljeval na Opčinah. Sred. š. I. Cankar (1949–52), Klas. gimn. in licej F. Prešeren, maturiral 1957, Filoz. fak. trž. U (1957–63) z doktorsko tezo L'ordinamento territoriale del vescovato di Trieste (24. jun. 1963). V akad. letu 1966–67 je bil štipendist na Filoz. fak. v Lj. na osnovi jsl.-it. dogovora; od 1. jun. 1968 do 30. sept. 1969 je bil štipendist pri stolici za srednjeveško zgod. na Filoz. fak. trž. U za didaktično in znanstveno urjenje. Od 1964 do 1971 je napravil več usposobljenostnih izpitov in natečajev. Poučeval je na Sred. š. I. Cankar (1963–64), na Sred. šoli Srečko Kosovel (1964–65), na Učiteljišču Anton Martin Slomšek (1966–67), na Srednji š. sv. Cirila in Metoda (1967–68), na Sred. š. Fr. Erjavec (1969–73); 1. jun. 1973 je postal stalni prof. za literarne predmete na Sred. š. sv. Cirila in Metoda, a je bil 3. jul. 1973 premeščen na Učit. S. Gregorčič v Gor. ter začasno dodeljen Znanst. liceju Fr. Prešeren v Trstu. Od 1. okt. 1974 poučuje na Učit. A. M. Slomšek v Trstu slov. slovstvo in zgod. Od 1. jan. 1965 do 31. okt. 1975 je bil prostovoljni asistent pri stolici za srednjeveške institucije na Filoz. fak. trž. U. 30. jun. 1969 je napravil izpit za rednega asistenta pri stolici srednjeveške zgod. na Filoz. fak. trž. U. 16. jul. 1966 se je poročil z Marijo Jadranko Grgič in imata hčeri Živo in Vesno. – Že v otroških letih je pokazal veselje do risanja, ki se je javno manifestiralo v ilustracijah lastnih spisov (od 1950, zlasti pa ilustracije zgod. prispevkov v Galebu od 1957 do 1962, v risanju stripov (Pegam in Lambergar 1952, Turjaška Rozamunda 1954, Kapitan Peter 1954–56, Kaj sta doživela Marko in Metka 1955–56) ter v risanju zemljevidov (Italijanska republika, Zemljevid jezikovnih manjšin 1974, objavljen v II Meridiano di Trieste in v L'Europeo, I comuni del Friuli-Venezia Giulia con popolazione slovena 1977, ponatisnjen 1979 v D. Bonamore, Disciplina giuridica, Mappe delle minoranze linguistiche nello stato italiano 1980, sedem zemljevidov v Città e Regione, idr.). – Pod vplivom družine se mu je zgodaj razvilo tudi zanimanje za zgodovino, narodopisje in toponomastiko. Ukvarjal se je z duhovno in materialno kulturo (Iz narodne zakladnice, LitV 1957–58, JKol 1957), se udeležil dveh terenskih raziskovanj Etnografskega muzeja iz Lj. (Žužemberk 1957, Vipava 1958), sodeloval z N. Kuretom pri zbiranju gradiva o ljudskih običajih, v letih 1955–56 sodeloval z Z. Jelinčičem pri zbiranju gradiva za toponomastični zemljevid in za njegovo izdajo (Tržaško ozemlje, Zemljevid s krajevnimi in ledinskimi imeni, 1977), izdelal stranski zemljevid Bani. 1960 je objavil v JiS Nekaj opazk k slov. krajevnim imenom na -jane. Na področju zgod., kjer se ukvarja izključno s krajevno zgod., se je najprej posvetil sred. veku. Objavil je vrsto poljudnoznanstvenih sestavkov v LitV (1955–57), JKol (1957–62) in Galebu (1957–62) ter Rit(t)ershuebe v ZČ (1965–66) in Taxatio beneficiorum v Archeografo Triestino (1965–66). V letih 1957–62 je sodeloval s prof. M. Kosom pri zbiranju gradiva za srednjeveško topografijo Sje, v letih 1958–60 tudi z Mestnimi arhivom iz Lj. pri zbiranju dokumentov (Gradivo za zgodovino Lj. v sred. veku, V. zv., Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1960). V rkp. je ostala razprava Gospodje z Vinkenberga. 1966 se je preusmeril na obdobje narodnega preroda ter obdelal leti 1848–49 (Tržaški Slovenci v letih 1848–1849 in Slavjanski rodoljub, Ivan Nepomuk Cerar (1789–1849), oboje v faksimilirani izdaji Slavj. rod. 1971), in obdobje 1861–1884 (Prebujanje slovenske narodne zavesti, 1970, Ustanovitev političnega društva Edinost in prvo desetletje njegovega delovanja, 1975, Gašper Henrik Martelanc (1829–1884), njegovo življenje in njegovo delo, 1969). V letih 1970–72 je raziskoval slov. ilegalno delovanje na Prim. v letih 1918–30. Od 1975 raziskuje konec druge svetovne vojne na področju Trsta in je objavil Začasni seznam oseb, umrlih zaradi ran, ki so jih dobile v bojih od 28.4. do 3.5.1945 (1978). Kot zgodovinar in poznavalec arhivov je predaval na zborovanjih slov. zgodovinarjev v Novi Gorici (1968), Škofji Loki (1972) in Trstu (1974) ter na zborovanju slov. arhivarjev v Slovenj Gradcu (1974). Predavanja iz različnih obdobij zgodov. je imel tudi v Bazovici, Boljuncu, Borštu, Gorici, Gročani, Sv. Križu, Sv. Ivanu iti Trstu. 1968 je sodeloval pri sestavljanju zbirke dokumentov Trieste Ottobre-Novembre 1918. Leta 1970 je zbral gradivo, po katerem je Drago Pahor spisal Začetek osnovnega šolstva v tržaški okolici. Krajše zgod. spise je objavil v revijah LitV, Galeb, Jadro, v PDk, JKol in v raznih priložnostnih publikacijah. – Vzporedno z raziskovanjem preteklosti je proučeval tudi sodobne razmere Slov. v It. ter drugih manjšin v It. in drugod v Evropi. O tem je pisal: Ustroj slov. manjšine na Tržaškem (1967); Slovenes and their land (1971); Pohabljeni Slovenci (1974); Le minoranze linguistiche della repubblica italiana (1980); Položaj slov. jezika v Furlaniji-Julijski krajini in problemi njegovega uveljavljanja v javnosti ter v upravno-pravnih postopkih (19$2) in predaval v Rimu (1962), Dragi ,(1967), Tablji (1972), Gorici (1972), Ravnah na Koroškem (1972), Neumarktu na Štajerskem (1973), Trstu (1974), Dragi (1974), Livornu (1974), Postojni .(1975), Sarajevu (1976), Gorki (1976), Trkesimu (1977), Bellinzoni (1981), Lj. (1981), Nuoru (1984), Lj. (1984), Bocnu (1984), Bilbau (1985). Objavljena so bila njegova predavanja Tržaški Slovenci (Gor. 1973, 45–58); Le vie dell'assimilazione e dell'oppressione delle minoranze linguistiche (Skolast, 1973, 19–29); La minoranza slovena in Italia (Atti dell'VIII convegno dì studi della «Ligue Internationale...», 1974, 92–97); L'uso della lingua (Conferenza internazionale sulle minoranze, Atti 2, str. 95–116); Alcuni aspetti della vita culturale degli Sloveni nel Friuli-Venezia Giulia (v U. Bernardi, Le mille culture, 1976, 235–250); Etnički i jezički položaj Slovenaca u Italiji (Zbornik jezik i rasizam, 1978); Raba osebnega imena v okviru individualne in družbene dvojezičnosti (Dvojezičnost – individualne in družbene razsežnosti, 1984, 155–59). – Doslej je (bil ali je še član naslednjih društev in organizacij: Društvo folkloristov Sje (od 1957), Slov. akad. klub Jadran (1958–63, tajnik 2. apr. 1959–17. mar. 1960), Narodna in študijska knjižnica v Trstu (od 1960, tajnikov pomočnik 24. nov. 1960–16. nov. 1970, tajnik 16. nov. 1970–31. maja 1974), Sindikat slov. šole (od 1963, tajnik 19. dec. 1980–25. sept. 1981), Zgodovinsko društvo za Sjo (od 1968), Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kultur (AIDLGM, od 1969), Zvezni odbor za etnično-jezikovne skupnosti in deželno kulturo v It. (1969–83, tajnik 24. jul. 1977–11. sept. 1983), Slavistično društvo v Trstu (od 1971), Odbor za etnično-jezikovne skupnosti in deželno kulturo v F-JK (od 1972, ustanovni član, tajnik 10. febr. 1973–18. maja 1985). Slovenski raziskovalni inštitut (od 1974, ustanovni član), Scuele furlane »Josef Marehet« (od 1977, ustanovni član). Koordinacijski odbor jezikovnih manjšin v It. (1983–84), Vsedržavni zvezni odbor za jezikovne manjšine It. (od 1984, ustanovni član), Liga za jezike manjšinskih narodnosti it. države (od 1984, ustanovni član, generalni tajnik 30. avg. 1984–31. avg. 1985). Pri NŠKT, kjer je bil od il. mar. 1970 do 31. maja 1974 honorarni upravnik, je dal pobudo za tisk letopisa in uredil Letopis za leto 1911, za razdelitev odseka za zgod. in etnografijo v odseke za zgod., za etnografijo in za slov. jezik, za uvedbo neprekinjenega delovnega urnika in za razstavo manjšinskega tiska ob mednarodni konferenci o manjšinah. Sestavil je tudi katalog razstave Periodični tisk jezikovnih manjšin v Italiji (1974), ki ga je dopolnjenega izdal kot Stampa periodica delle minoranze linguistiche in Italia nel 1980 (Città e Regione, 149–56). Kot tajn. Zveznega odbora je organiziral dvanajst zasedanj odbora (Casarsa 1977, Fierozzo 1978, S. Paolo Albanese 1978, Rim 1979, Faeto 1979, Contessa Entellinia 1980, Sauris 1980, Guardia Piemontese 1981, Battaglia Terme 1982, Termoli 1982, Ronco Canavese 1983, Mestre 1983) in posvet o izvajanju 6. člena ustave v Rimu 15. in 16. jati. 1981. Kot tajn. Odbora za etnično-jezikovne skupnosti in deželno kulturo v F-JK je skupno z Adrianom Ceschio sestavil besedilo peticije, ki poskuša na isti načelni osnovi reševati vprašanja zaščite različno velikih in razvitih manjšin (nemške, slov. in furlanske). Peticija je bila predložena senatu in poslanski zbornici 17. avg. 1977 s podpisi po enega predstavnika vsake manjšine in samo poslanski zbornici 17. mar. 1982 s 35.479 podpisi. Nespremenjeno ali rahlo spremenjeno besedilo peticije so predložili kot zakonski osnutek 23. maja 1979 trije deželni svetovalci, 15. jul. 1980 in 22. febr. 1984 pa dva poslanca. Vzporedno s tem je od 15. dec. 1968 član izvršnega oziroma glavnega odbora SKGZ in kot tak od 15. dec. 1968 do 8. dec. 1974 član komisije za kulturo, od 21. jun. 1981 član odbora za uveljavitev slov. jezika, od 20. nov. 1983 član odbora za šolstvo. – Od 28. apr. 1960 do 9. maja 1961 je bil izvoljen kot predstavnik liste Unione Goliardica Italiana v predstavniški organ študentov trž. U, od 7. nov. 1968 do 20. nov. 1972 je bil član komisije pri pokraj. upravi v Trstu za ustanovitev kraškega muzeja, od 21. jul. 1969 do 30. sept. 1973 je bil kot predstavnik Sindikata slov. šole imenovan v komisijo za namestitve na Šolskem skrbništvu v Trstu, od 7. maja 1975 je član strokovne komisije pri trž. občini za upravo muzeja v Rižarni, od 2. dec. 1976 dalje je bil petkrat izvoljen kot predstavnik prof. višjih sred. šol v komisijo za vprašanja, ki zadevajo delovanje šol s slov. učnim jezikom. Od 27. mar. 1977 je bil kot izvoljeni predstavnik učnega osebja šol s slov. učnim jezikom član Vsedržavnega sveta za javno šolstvo. Kot tak je bil od 19. febr. 1979 do 23. apr. 1982 preds. navpičnega odbora št. 6 za odnose med šolo in jezikovnimi manjšinami in je dal pobudo za organizacijo seminarja o večjezični vzgoji v It., ki ga je pripravil Centro Europeo dell'Educazione v Frascatiju od 12.–14. okt. 1981. Od 29. nov. 1982 je kot izvoljeni predstavnik učnega, vodstvenega in nadzornega osebja šol s slov. učnim jezikom član Vsedržavnega sveta za javno šolstvo. – Po sporadičnih nastopih za uveljavitev slov. jezika v petdesetih in šestdesetih letih (tu naj bo omenjena le poroka s slov. prevodom na trž. občini 16. jul. 1966) si je od poletja 1969 dalje sistematičneje prizadeval za uveljavitev rabe slov. jezika na naslednjih področjih: odmera in izterjevanje davkov, prijava dohodkov, prometne globe, pisemsko in denarno poslovanje pošte. Dosegel je slov. prevod davčnega lista (7. avg. 1970), sporočila o upravni nepravilnosti (30. sept. 1971), obrazca za prijavo dohodkov (27. mar. 1972), obvestila o odmeri davkov (31. jul. 1972), izkaza o globi za prometni prekršek (20. jun. 1973) in prefektovega odloka o plačilu globe (3. okt. 1975). Da bi seznanil slov. javnost z možnostjo uveljavitve slov. jezika, je objavil v PDk vrsto člankov, pisem uredništvu idr. ter imel v času od 9. maja 1973 do 14. dec. 1974 šest predavanj o Posebnem statutu z dne 5. okt. 1954. Ker je od mestnih redarjev zahteval spoštovanje Posebnega statuta, so ga dvakrat prijavili sodišču pod obtožbo kršitve 651. čl. k. z. Prvič je bil na vseh treh stopnjah (20. febr. 1974, 22. okt. 1974, 27. maja 1975) obsojen na plačilo globe, drugič pa je bil na prvih dveh stopnjah (13. dec. 1974, 3. maja 1982) obsojen, toda vmes je sodišče 8. mar. 1975 sprejelo zahtevo po predaji spisov ustavnemu sodišču zaradi suma o protiustavnosti 137. čl. k. postopnika. Ustavno sodišče je sicer v sklepu razsodbe (št. 28 z dne 20. jan. 1982) potrdilo ustavnost 137. čl., toda v obrazložitvi je potrdilo pravico Slovencev na Tržaškem do rabe slov. jezika v odnosih z oblastmi in do slov. odgovora oblasti. S prizivi proti postopkom davčne izterjevalnice je sprožil odredbi preture v Rimu (št. 17601/1980 z dne 19. jan. 1981 in št. 23603/1981 z dne 5. dec. 1981), po katerih je bil Posebni statut z dne 5. okt. 1954 sprejet v ital. zakonodajo, in spisi, ki so namenjeni pripadnikom slov. manjšine, pa niso v skladu z določbami Posebnega statuta, nimajo takojšnje veljave. – V samozaložbi je izdal 30. nov. 1975 Naprej, Glasilo jugoslovanske samoupravne interesne skupnosti v Italiji, v katerem je komentiral jsl.-it. pogodbo z dne 10. nov. 1975, 4. avg. 1976 La repubblica tutela con apposite norme le minoranze linguistiche, Racconto storico contemporaneo in forma epistolare, ki prinaša dokumentacijo o prizadevanjih za uveljavitev slov. v odnosih z davčno upravo, 20. maja 1984 Slovenci kremeniti, Neresen list za resne dni, v katerem je komentiral prizadevanja Slovencev za globalno zaščito.

Prim,: Osebni podatki; IzvTrst 1963–85; časopisna poročila ob njegovih nastopih; celotna bibliografija njegovih spisov je v arh. PSBL; slika v Radiocorriere TV, XLVI, št. 52, 28 dic. 1969 – 3 genn. 1970, str. 75.

Jem.

Jevnikar, Martin: Pahor, Samo (1939–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940260/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (9. junij 2023). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine