Primorski slovenski biografski leksikon

PAHOR Drago, učitelj, publicist, polit. in kult. delavec, r. 11. jul. 1905 v Trstu (Škedenj), u. 13. jun. 1980 v Trstu. Oče Miloš, zidarski mojster, odb. pev. dr. Slava na Kolonkovcu, mati Frančiška Čok, gospodinja. Osn. š. je obiskoval v Škednju in se še kot otrok vključil v Sokola in v Marijino družbo. Na nem. gimn. je s slov. sošolci ustanovil dijaški klub Slava. Malo maturo je napravil 1919 v Narodnem domu. Eno leto je obiskoval idrijsko realko, nato tolminsko učiteljišče, kjer je stopil v tajni dijaški krožek in sodeloval pri listih Naše delo in Obzor. Na prvem kongresu Zveze jug. srednješolcev v Italiji je bil v Gor. izvoljen za preds. Maturiral je 1924 (pisno v Tolminu, ustno v Vidmu). Dne 1. dec. 1924 je nastopil učit. službo v Barkovljah, kjer je ostal eno š. leto, nakar je moral k vojakom. 1925 je bil med ustanovitelji mlad. društva Šparta v Škednju. Ob vrnitvi v Trst je okt. 1926 začel poučevati na slov. zasebni š. pri Sv. Jakobu v Trstu (nekdanji šoli GMD) in ostal na tem mestu dve š. leti. V tem času je objavljal članke v E, NG, NTr. Kot odb. Zveze mlad. društev je sodeloval pri predavanjih in drugih prireditvah in po razpustu društev gojil izletništvo med učenci višjih razr. šentjakobske šole. Jul. 1928 je organiziral taborjenje na Nanosu. Pisal je v Borbo in razdeljeval ilegalno literaturo. Avg. 1928 je ilegalno odšel v Lj., da bi se izognil aretaciji. Tu je stopil v Organizacijo jsl. emigrantov (Orjem) ter pisal v cikl. list Svoboda. Apr. 1929 je dobil učit. mesto na Sv. Planini nad Trbovljami (danes Partizanski vrh). V tem kraju in v bližnjih Čebinah je razvil med vaščani, ki so živeli precej odmaknjeno, saj dotlej v teh krajih ni bilo učitelja, prosvetno delo, organiziral strok. predavanja, režiral dramske prireditve in ustanovil knjižnico. Okt. 1932 je bil premeščen v Trbovlje, kjer se je poročil z Marijo (Minko) Lavrenčič (gl. čl.). Tu je razširil delo v okviru emigr. org., učil v večerni šoli za rudarje, režiral njihove gled. predstave in sodeloval pri gledališču sokolske org., v kateri je bil vseskozi aktiven. Publicistično delo je nadaljeval v Zk, Istri, Zdravju, Prosveti, Pohodu, urejal Vestnik celjske sokolske župe in 1934 izdal igrico Deca išče kralja Matjaža. V okviru sokolske org. je vodil več taborov, iz katerih je nastala stalna taborniška šola. 1. apr. 1941 je bil vpoklican in se po razsulu vrnil v Trbovlje, kjer so ga 19. apr. aretirali Nemci, zaprli v Celju in Mariboru ter 17. jun. izgnali v Srbijo (Grad Stalač v okolici Kruševca). Tu je prišel v stik s predstavniki Zveze emigrantskih društev in se, da bi se izognil aretaciji, dec. 1941 odpravil prek Beograda na Hrvaško, se zaposlil najprej kot knjigovodja v rudniku Ilovčak (Kutina), sept. 1943 pa na posestvu v šestinah. Tu so ga pod lažnim imenom aretirali in izpustili. Nov. 1943 je s pomočjo emigrantov, povezanih z OF, prešel na osvobojeno ozemlje in bil vključen najprej v Belokranjski, nato v Kočevski odred. V glasilu Belokranjskega odreda Strelec je objavil nekaj literarnih prispevkov. 1. jul. 1944 so ga poslali na Prim. kot okrožnega šol. nadz. srednjeprim. okrožja. Ustanavljal in nadzoroval je partizanske šole, organiziral učiteljske tečaje in konference, na katerih so se pripravljale strukture za prevzem prim. šolstva po koncu vojne. V tem času je nadaljeval s pisanjem v PartDk, Slovenski besedi, Učiteljskem svetovalcu. Prehod iz vojne v povojni čas ga je zajel sredi dela za reorganizacijo in prevzem šolstva v Sežani, Gor., nato v Trstu, kjer ga je jsl. oblast imenovala za šol. nadz. tržaške občine. Poskrbel je, da so začeli s slov. poukom v okoliških krajih, kjer še niso delovale šole, organiziral v mestu poletne tečaje za 1.177 otrok, ki do tedaj niso imeli slov. pouka, večerne tečaje za odrasle, tečaje slov. jezika za Italijane ter uredil nekaj številk lista Mlada svoboda, priloge JPDk. Ob prevzemu Oblasti s strani ZVU je P. odklonil imenovanje za šol. nadz., ker zavezniki niso priznali šol. organov PNOOja in MOSa. Odklonil je tudi vsakršno sodelovanje s šolniki in izobraženci, ki so se pred novo jsl. oblastjo umaknili iz Sje v Trst. Začela se je ostra bitka med P., referentom za slov. šolstvo pri MOSu, in stotnikom Simonijem, referentom za šolstvo pri ZVU, predvsem glede učnega programa, učbenikov in nastavljanja begunskih učiteljev, na drugi strani pa učiteljev, ki jim je ZVU odrekala imenovanje. Borba se je prenesla v šole same, med starše in učitelje in vnela se je ostra polemika, katere odmevi segajo še v današnji čas. V prvih povojnih časih je P. veliko delal pri prosveti in bil na ustanovnem občnem zboru okt. 1945 imenovan za preds. SPZ za Tržaško. Pomagal je pri obnovitvi kult. dela in sodeloval pri organizaciji množičnih telovadnih nastopov. Apr. 1947 je bil ob ustanovitvi SHPZ imenovan za načelnika odseka za šolstvo in bil hkrati referent za šolstvo v predsedstvu okrajne OF. Maja 1948 je prevzel mesto tajn. SHPZ in se znašel ob informbirojevski resoluciji v središču polemike ter bil tarča napadov. Na tem mestu je ostal do 31. okt. 1950, ko je prevzel načelstvo Odseka za zgod. in etnogr. pri NŠKT. Ob začetku leta 1953 je postal upravnik Dijaškega doma v Trstu in na tem mestu poglobil pedagoške smernice zavoda, se udeleževal pedag. kongresov in predaval na tečajih, tudi v funkciji referenta za šolstvo pri SKGZ (1954–64). Dec. 1953 je postavil temelje taborniški organizaciji na Tržaškem in maja 1954 povezal taborniške družine v Rod modrega vala. Po upokojitvi (30. sept. 1965) se je vrnil na Odsek za zgod. in etnogr. pri NŠKT in se posvetil predvsem raziskovanju prim. preteklosti in zgod. slov. šolstva na Prim. še posebej. O tem je izdal dve brošuri: Pregled razvoja osnovnega šolstva na zapadu slov. ozemlja (Lj. 1970) in Prispevki k zgodovini obnovitve šolstva na Primorskem 1943–1945 (Trst 1974); v sodelovanju s sinom Samom pa Začetek osnovnega šolstva v tržaški okolici (Trst 1971). Uredil je še brošure: Za srečo naših otrok (1953), Čitalnica v Škednji (1868–1968) (1968), Prosvetni zbornik 1868–1968 (1968), Boj za svobodo (1975) in Jadranski koledar 1954. Od konca druge svet. vojne do zadnjih dni življenja je pisal članke in jih objavljal v PDk, LdTd, JKol, KolOFSTO, Glas mladih, GorLtk, Dan. V vsem povojnem času je mnogo predaval in javno nastopal. Bibliografija publicističnega dela D. P., izšla v JKol 1981, obsega štiri knjižne izdaje in navaja skoro 900 naslovov člankov, razprav in ocen. Več člankov in prispevkov je v revijah in časopisih, ki jim ni mogoče ugotoviti avtorstva in ki so izšli izpod njegovega peresa. Znani psevdonimi D. P. so navedeni v Bibliografiji; taborniško ime Perun. Odlikovanja: Žagarjeva nagrada za izredne uspehe pri vzgojnem in izobraževalnem delu (1971), Zlati znak Zveze tabornikov Slovenije (1976), Priznanje Zveze mladine Slovenije za uspešno in požrtvovalno delo z mladimi (1976), Red zasluge za narod s srebrnimi žarki (1976), Odličje dela in boja SKGZ za življenjsko delo na področju vzgoje, prosvete in zgodovinopisja in prispevek v boju za pravice Slovencev v Italiji (1979), Red zasluge za narod s srebrno zvezdo (1980), Spominska medalja Predsedstva SFRJ za sodelovanje v osvobodilni borbi narodov in narodnosti Jugoslavije, za prispevek k skupni zmagi nad fašizmom in za zbližanje in prijateljstvo med narodi (1981).

Prim.: L. Turk, Četrtkova srečanja, RAITrstA okt.–dec. 1979; Dodatki žene M. Lavrenčič; Sv. Jakob, 115–16; M. Pahor, Bibliografija publicističnega dela D. P., JKol 1981, 158–86 s slikami; L. Udovič, Spominu D. P., ibid. 156–58 s sl.; Zgod. ods. NŠKT, vpr. pola; jk (Jože Koren), D. P. – sedemdesetletnik, PDk 11. jul. 1975 s sl.; Priznanje za mentorstvo in delo z mladino, PDk 1. jun. 1976; Visoka odlikovanja za zasluge za narod, PDk 27. apr. 1977 s sl.; B. Marušič, D. P. – marljiv zgodovinar slov. šolstva na Primorskem, PDk 15. maja 1977; D. P., PDk 14. jun. 1980 s sl.; Andrej Šavli, D. P., Delo 18. jun. 1980 s sl.; Andrej Vovko, D. P., PD 20. jun. 1980 in ZČ 34/1980, 467–68; M. Bratoš, D. P. v spomin, PDk 24. jun. 1980; D. P. – in memoriam, NRazgl 27. jun. 1980; D. P., Skupnost jul. 1980; D. P., TV 15 24. jul. 1980 s sl.; jk (Jože Koren), Pred enim letom umrl D. P., PDk 13. jun. 1981; A. Geržinič, Boj za slov. šolstvo na Primorskem, SKA, Buenos Aires 1983; M. Pahor, Slov. učiteljstvo pod fašizmom, RAITrstA 27. mar. 1984.

ldt

Debelli Turk, Lida: Pahor, Drago (1905–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940170/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine