Slovenski biografski leksikon

Zlobec Ciril, pesnik, prevajalec in politik, r. 4. jul. 1925 v Ponikvah pri Sežani delavcu in malemu kmetu Albertu ter Antoniji r. Fabjan, živi v Ljubljani. Obiskoval je it. osn. šolo 1931–8 (7 razr.) v Avberju, klas. gimn. (malo semenišče) 1938/9 v Gor. in 1939–41 v Kopru (dec. 1941 v 4. razr. izključen zaradi izrazite nacionalne zavesti). Nato je živel doma v Ponikvah, 1942 se povezal z OF in kraškimi partizani, marca 1943 bil odpeljan z drugimi mladoletnimi vrstniki v konfinacijo v Abruzze (It.). Po kapitul. It. sept. 1943 se je vrnil na Kras in se vključil v NOV (borec Kosovelove brigade, organizator partiz. šolstva v kraških vaseh), 1944 sprejet v KPS. Ob koncu vojne je bil borec IX. korpusa v Trstu, sept. 1945 demobiliziran. Opravil je partiz. tečajno gimn. 1945/6 (izpiti za 4.–7. razr.) in realno 1946/7 (8. razr. z maturo) v Lj., nato na Fil. fak. štud. slov. in ruski jezik, 1953 diplomiral.

Bil je novinar v kult. redakcijah LdP (1953–9), Dela (1959), RTV Lj. (1959–86; odg. ur. kult.-lit. uredništva, potem dramatur. odd., nazadnje kult. umetn. programa Radia); 1986–9 je bil podpreds. Rep. konference SZDL Sje, od 1990 član Predsedstva Sje. – Je član Društva slov. pisateljev (od 1953, 1985–6 preds. Zveze pisateljev Jsle), Društva slov. knjiž. prevajalcev, PEN; bil je član CK ZKS (1969–78) in skupščine SRS (1978–86), obenem član marks. centra in razl. odborov oz. komisij, npr. za idejno delo pri CK ZKS, sveta Univ. E. Kardelja (preds. 1986–8), štev. žirij za lit. nagrade (Prešernova, Njegoševa, AVNOJ idr.), 1985 izvoljen za dopisnega člana SAZU in 1989 za rednega, 1990 za dopisnega JAZU. – Prejel je odlikovanja: 1951 red zaslug za narod s srebrno zvezdo in 1975 dela z zlatim vencem, 1984 Commendatore dell'ordine al merito della Repubblica Italiana (za prev. iz it. jezika), 1984 zlato priznanje OF slov. naroda. – Nagrade: Župančičeva 1976 (za prevode), Prešernova 1982 (za pesn. zbirki Kras in Glas), mednar. E. Montale 1984 (za prev.), Città dello Stretto 1984 (za zbirko Ritorni sul Carso), Ascona 1985 (za literaturo); priznanja: listina knjiž. prevajalcev Jsle 1978, Disova plaketa 1984 (za poezijo).

Z-čevi lit. začetki segajo v koprsko šolanje, kjer je 1939–41 ur. in večinoma sam pisal ileg. rkp glasilo, kar je bil tudi eden od razlogov za izključitev; list so ob zaplembi uničili. V času NOB je nekaj pesmi izšlo v partiz. tisku. Po vojni je obj. poezijo v Mladini (1945, št. 20: Tito), MR, Besedi, NS, NSd, Reviji 57, Perspektivah, Obali idr. Sodel. je v zborniku Pesmi štirih (1953, soavtorji K. Kovič, J. Menart in T. Pavček; ponatis 1988), ki je pomenil enega izrazitejših premikov od povojnega pesn. aktivizma k intimizmu. Z. kaže tu še izrazite novoromant. vplive, prisotne so tradic. verzne oblike, rime, verzna zvočnost. Tematika je pretežno ljubezenska, v igrivem ali sentimentalnem tonu. Samostojno so izšle zbirke: Pobeglo otroštvo (1957; ocene: J. Jerovšek, NRazgl 1957, 387–8; V. Klabus, Revija 57, 1958, 56–63; F. Novak, NSd 1960, 939–45), ki kaže nastajanje specifičnega pesn. izraza in premik od vezanih oblik k sproščenemu svobodnemu verzu, naslovna tema pa je eno od središč njeg. pesništva, tudi poznejšega; Ljubezen (1958; ocene: K. Kovič, Knjiga 1958, 330–3; M. Kmecl, NRazgl 1959, 222; F. Novak, NSd 1960, 939–45; Prežihova nagrada 1959) je tako po naslovu kot po vsebini posvečena bistveni temi njeg. poezije, modernemu čutenju in izpovedovanju erotike; Najina oaza (1964; ocene: F. Forstnerič, Dialogi 1965, 317–9; B. Hofman, Prim. novice 1965, št. 5; J. Snoj, Delo 1965, št. 20; nagrada Prešernovega sklada 1965) prinaša nadaljnje variacije ljubez. tematike, a ob erotičnih soglasjih in razglasjih obravnava tudi druga temeljna vprašanja; Pesmi jeze in ljubezni (1968, spremna beseda M. Mejak; ocene: V. Klabus, NRazgl 1969, 108; F. Pibernik, Obala 1969, št. 1; J. Pogačnik, Sd 1970, 87–91) vsebujejo nove vsebinske elemente in razpolož. tone; pesnik se »jezno« odziva na sodobno družb. življenje (Slovenski sonet I–II), sicer pa zbirka nadaljuje avtorjevo že uveljavljeno in značilno ljubezen. poezijo, usmerjeno predvsem na zakonski odnos med možem in ženo; Vračanja na Kras (1974; ocena D. Poniž, NRazgl 1975, 37–8) vsebuje cikla Hiša očetova in Vračanja, vezana na starejši pesmi Očetu (obj. v Pesmih štirih) in Pobeglo otroštvo (v istoimen. zbirki), ki sta variaciji stare teme otroštva oz. vzpostavljata temo rodne pokrajine, značilne predvsem za knjigo pesmi Kras (1976, spremna beseda J. Kos; z bibl; ocena D. Poniž, NRazgl 1977, 68–9), v kateri je v ospredju pokrajina, vezana na razl. pesniška doživetja; Glas (1980, spremna beseda M. Kmecl; oceni: F. Benhart, Sd 1981, 190–204; P. Kolšek, NRazgl 1981, 489) vsebuje poleg stalne erot. lirike in refleksij tudi nenavadno sveže pesmi z vojno tematiko; za Nove pesmi (1985; ocena P. Kolšek, NRazgl 1985, 738) sta značilna vračanje k tradic. oblikam (nekajkrat se pojavi sonet) in upesnjevanje eksistencialne problematike z motivi antičnih likov (Orfej, Prometej, Tantal, Ikar, Sizif). V zbirki Moja kratka večnost (1990; ocena M. Crnkovič, Delo 1990, št. 62) je – kot v prejšnji – več sonetov, novost za Z-a pa so tu epigrami; očitna je vsebinska tridelnost: najprej ljubezenska lirika, v središču sta satirična poezija na konkretno dogajanje in poezija z nacionalno tematiko; zbirko zaključuje refleksivna lirika na splošnejše teme.

Izbori: Čudovita pustolovščina (1971), Dve žgoči sonci (1973, v obeh spremna beseda M. Mejak), Pesmi (1979, z bibl; oceni: D. Rupel, Teleks 1979, št. 29; I. Svetina, Delo 1979, št. 202), Pesmi ljubezni (1981, spr. beseda J. Kos), Beseda (1985; z bibl in izborom kritik), kaseta Ob 35-letnici izida Pesmi štirih (1988, izbor pesmi K. Koviča, T. Pavčka, J. Menarta in Z-a). – V celoti predstavlja Z-čeva lirika, ki sega od tradic. tonov k zmernemu modernizmu, enega izrazitih in profiliranih svetov v slov. liriki, kot »pevec ljubezni« pa sodi med najvidnejše tovrstne slov. pesnike. Njeg. lirika izhaja iz elementov romanske in mediteran. pesn. tradicije (prim. Z-čeve prev. iz it. poezije) in je blizu svojskemu manierizmu (prim. J. Kos, v zbirki Kras).

Prevodi njegove poezije so zlasti pogosti v Jsli in It. Samostojno so izšli: Ljubav – Ljubezen (dvojezično, prev. D. Poznanović, Kruševac 1964), Bele zastave (dvojezično, prev. isti, Bgd 1964), Kras (prev. R. Njeguš, Bgd 1977), Amshimi im i shkurtër (Moja kratka večnost, prev. J. Gërvalla, Priština 1978), Moja kratka vječnost (dvojezično, prev. S. Mihalić, Zgb 1982), Ritorni sul Carso (Padova 1982), U kapki rose (prev. M. Kološnjaï, Novi Sad 1983), Kras (prev. in spr. beseda M. Matevski, Skopje 1984), U traganju za svojim likom – Svoj obraz iščoč (dvojezično, prev. R. Njeguš, Čačak 1984), Prizoner al corpului (prev. S. A. Doinaş in P. Cîrdu, Bukarešta 1986), Beseda in ljubezen – Reć i ljubav (dvojezično, prev. R. Njeguš, Valjevo 1986), Nove pjesme (prev. ista, Sarajevo 1986), Vicinanze (prev. A. Bressan, spr. beseda G. Spagnoletti, Caltanisetta 1986).

V romanih Moška leta našega otroštva (1962; ocene: M. Mejak, NRazgl 1962, 355; J. Snoj, Delo 1962, št. 269; M. Kmecl, NRazgl 1963, 13; na natečaju prejel 1960 Kajuhovo nagrado) in Moj brat svetnik (1970; oceni: D. Rupel, NRazgl 1971, 108; J. Šifrer, Sd 1971, 420–2; v madž.: Testvérem, a szent, prev. O. Gállos, Budimpešta 1977), ki sta pretežno avtobiografska, opisuje vojne dogodke in svojo družino.

Kulturo (knjižne ocene, poročila o delovanju razl. kult. ustanov in društev, intervjuji, polemike o svobodnem lit. ustvarjanju idr.) in kult. politiko (največ o slov. šolstvu in nac. vprašanju v slov. kulturi) obravnava v štev. člankih, esejih (predvsem v LdP, Delu in Sd) in knjigah: Spomin je včasih moč in sreča (1961, zapisi ob partiz. grafiki), Poezija in politika (1975, polemični kulturnopolit. spisi, nastali ob urejanju Sd), Slovenska samobitnost in pisatelj (1986, o slov. kulturnih in narod. vprašanjih, predvsem v zvezi z izobraževalnimi »skupnimi jedri« in novimi unitarističnimi težnjami v jsl politiki), Priznam, rekel sem (1988, izbor intervjujev).

Prevajal je največ iz it. in shrv. Knjižno so izšli prevodi it. poezije G. Leopardija (Pesmi 1954, Lirika 1971), Danteja (Novo življenje 1956, Lirika 1975), S. Quasimoda (Pesmi 1960, 1973, 1975, 1978), Sodobna it. lirika (1968, sour. G. Spagnoletti), G. Carduccija (Lirika 1971; Izbrane pesmi 1982, z A. Gradnikom), E. Montaleja (Pesmi 1975, 1976), G. Ungarettija (Pesmi 1980); proze: A. Moravia (Rimljanka 1956, Prezir 1958, 1964), G. T. Di Lampeduse (Leopard 1960), C. Malaparteja (Koža 1962), A. Manzija (Najdenec 1963), L. Sciascie (Sovji dan 1963); esejev A. Bressana (Pustolovščina besede, 1985, s sinom Jašem). Iz shrv. je prev. poezijo Đ. Radišića (Pohorska legenda 1961), O. Daviča (Pesmi 1963), V. Popa (Stihi 1963), Antologijo hrv. poezije (1975, z drugimi) in. antol. srb. poezije 20. stol. Med resničnostjo in snom (1984, z drugimi), prozo M. Alečković (Po četrtku sreda 1965), S. Mihalića (Krčma na vogalu 1974), M. Slavička (Pegasto tisočletje 1977) idr. Iz romunščine je prev. knj. S. A. Doinaş, Pesem kot zmagovita srečka (1989, soprev. P. Cîdru).

Urejal je Besedo (1953–6, z J. Kosom) in Sd (1965–, od 1969 glavni in odg.). Sam ali z drugimi je ur. antologije: Jsl revol. poezija (Zgb 1959), Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del dopoguerra (Caltanisetta 1962), Nuova poesia Jugoslava (Parma 1966, s spr. besedo), Ljudi (Bgd 1969), Antologija slov. poezije (Zgb 1974, s spr. besedo), Jsl pjesništvo NOB i revolucija (Zgb 1983), S. Kosovel, Ekstaza smrti (Novi Sad 1964), S. Kosovel in L. Spacal, Kras (Trst 1980, z esejem), Poesía eslovena contemporánea (Madrid 1986), Antologija savremene slov. poezije (Prokuplje 1989).

Psevd.: Amen, Štempihar, Tovariš Nimanič (vse uporabljal v partizanih), Valetov (takoj po vojni), cic, -il, antikronist idr. (pri glosah v Sd).

Prim.: osebni podatki; SBibl; EJ; Moder, SLNP; SGL; B. Paternu, Slov. književnost 1955–65, I, 1967, 158–163, 376 (s sliko); T. Kermauner, Natura in intima, 1969, 522–39; J. Pogačnik, Obrazi sodobnih slov. pesnikov, Sd 1972, 46–51 (s sliko); isti, Zgod. slov. slovstva, 8, 1972; M. Mejak, Sd 1973, 313–27; R. Ivanović, Sd 1977, 1198–209; Slov. književnost, 1982; B. Golob, Srce ustvarja, roka piše, 1983, 286–9, 329 (s sliko); F. Bohanec, Živa stvarnost, 1983, 254–9; F. Benhart, Sd 1985, 708–13; A. Bressan, Pustolovščina besede, 1985, 129–201; LSAZU 1985 (1986), 101–3 (s sliko). – Intervjuji (vsi s slikami): Knjižna polica 1967, št. 6 (G. Kocijan); Mladina 1971, št. 51/52 (M. Dolenc); Katedra 1971/2, št. 9 (L. Senger); Delo 1976, št. 148 (M. Košir); Knjiga 1976, 495–505 (B. Hofman); Uomini e libri (Milano) 1983, št. 94 (A. Bressan); Delo 1990, št. 98 (J. Horvat); T. Kermauner, Poezija slov. zahoda, I, 1990, 34–41. – Upodobitve: F. Slana, olje 1952; M. Dovjak, olje 1963; G. Kolbič, mavec 1974; karikature: B. Pečar, Iz oči v oči, 1985 (gl. Umetniki in spremljevalci, 1981). Lah

Lah, Andrijan: Zlobec, Ciril (1925–2018). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi870248/#slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Primorski slovenski biografski leksikon

ZLOBEC Ciril, pesnik, politik, urednik in kulturni časnikar, prevajalec, publicist, r. 4. jul. 1925 v Ponikvah na Krasu, živi v Lj. Oče Albert, delavec in mali kmet (1879–1956), mati Antonija Fabjan (1888–1957), gospodinja. Vzdevek: Čiro, ilegalna imena: Amen, Štempihar, Tovariš, Nimanič; psevdonimi in kratice: cic, –il, antikronist. Oče se je kot vdovec spet poročil, v družinah je bilo devet otrok, sedem živih. Mati (druga žena, imela je enako ime in priimek kot prva) je imela smisel za poezijo. Z-ev stric je Avguštin Zlobec (gl. čl.), nečak pa Marijan Zlobec (gl. čl.). Po sedmih razr. it. osn. š. v Avberju se je vpisal na klas. gimn. v goriškem Malem semenišču (1938–39) in nato nadaljeval šolanje v Kopru, od koder so ga dec. 1941 v 4. razr. izključili zaradi nacionalne zavesti in liter. delovanja. Urejal je namreč ilegalni rokopisni dijaški list, ki so ga ob izključitvi zaplenili in uničili, v njem pa je objavljal tudi prve pesmi. Nato je živel doma v Ponikvah, kjer se je že 1942 povezal z OF, mar. 1943 pa je bil skupno z drugimi mladoletnimi vrstniki konfiniran v Abruzze, od koder se je vrnil po kapitulaciji It. in postal borec Kosovelove brigade ter organizator partiz. šolstva na Krasu. V partiz. tisku je objavil tudi nekaj pesmi. V komunistično partijo je bil sprejet 1944, konec vojne je bil kot borec IX. korpusa v Trstu. Po osvoboditvi je opravil partiz. tečajno gimn. (izpite za 4.-7. razr.) ter 8. razr. realne gimn., maturiral je 1947, se nato vpisal na lj. slavistiko (slov., ruščina) ter diplomiral 1953. Med študijem se je poročil z Veroniko Skok (gl. čl.) in dobil sina, znanega pesnika, publicista in politika Jaša Zlobca, kasneje pa še hčerko Varjo. Ko je diplomiral, se je zaposlil kot kulturni časnikar ter delal v kulturnih redakcijah LdP (1953–59), Delo (pol leta 1959), Radio Lj. (1959–69), za tem je bil kulturni ur. TV Lj. (1969–72), nato je bil spet na Radiu Lj. (1972–86), kjer je bil najprej ur. dramaturške redakcije, potem odg. ur. kulturno umetniškega programa. – Opravljal je tudi pomembne politične funkcije in bil član CK ZKS (1969–78), poslanec skupščine SRS (1969–78), član marksističnega centra, večkrat član sveta Univerze E. Kardelja v Lj. ter njegov preds. (1986–88) idr. Vse bolj se je vključeval v polit. življenje in zavzemal vse vidnejšo vlogo, tako da je postal podpredsednik Republ. konference SZDL (1986–89), od 1990 pa je član predsedstva Republike Slovenije. – Številne so tudi njegove funkcije v stanovskih organizacijah: od 1953 je član Društva slov. pisateljev, bil je preds. Zveze pisateljev Jsle (1985–86), ko je razpadla zaradi poskusa, da se uveljavi srbski hegemonizem; tudi je član PEN. Dopisni član SAZU je postal 1985, redni 1989, od maja 1992 podpredsednik SAZU, 1990. leta je postal dopisni član JAZU. Vrsto let je bil tudi preds. založniškega sveta Založbe Lipa v Kopru. Kot politik se je vključeval v procese demokratizacije, prispeval k razčiščevanju narodnega vprašanja, enotnega slov. kultur, prostora, še posebno se je boril za odprte volilne liste in volilno reformo, vidno posegel v proces samoosvajanja Sje, sprožil polemiko o »skupnih jedrih« ob poskusu centralizacije jsl. šol 1983, prispeval k razčiščevanju vprašanj o svobodi liter. ustvarjanja, o kulturni politiki itd. Posegel je v številne polemike, imel mnogo liter. večerov po vsem slov. ozemlju pa tudi v Jsli in tujini, sodeloval na številnih slovesnostih, pogosto je bil slavnostni govornik, nekaj sezon je imel na dvorcu Zemono pri Ajdovščini serijo odmevnih debatnih večerov z najvidnejšimi slov. javnimi delavci (1987–90). – Odmeve tega obsežnega publicističnega in esejističnega dela najdemo v knjižnih izborih Poezija in politika (Lj., PK 1975), kamor je vključil polemične kulturnopolit. spise ob urejanju Sodobnosti; Slovenska samobitnost in pisatelj (Tr., ZTT 1986), kjer najdemo eseje o slov. kulturnih in narodnostnih vprašanjih; Priznam, rekel sem (Lj., PD 1988), ki obsega izbor intervjujev. – Kot viden kulturni delavec je bil mnogokrat član številnih žirij za liter. nagrade (Prešernova, Njegoševa, AVNOJ itd.), s čimer je usmerjal tudi kulturno politiko v republ. Sji. To je sooblikoval tudi v številnih knjižnih ocenah, intervjujih, člankih s kultur. področja idr. Pri tem ima še posebne možnosti kot ur. pomembnih splošno kulturnih slov. revij. Najprej je skupno z J. Kosom urejal Besedo (1953–56), ki predstavlja upor mlade generacije nad tutorstvom in pomembno prenovo takratnega kultur. utripa, ki je bil nasilno zatrt na sodnem procesu 1957. leta z ukinitvijo revije. Ob krizi slov. revij, ko so ukinili Perspektive, vstopi v uredništvo osrednje slovenske kulturne revije Sodobnost (1965–), ki jo od leta 1969 v glavnem samostojno vodi skozi vse pretrese in mimo vseh čeri že tretje desetletje ter ji ohranja značilno mesto v slov. revialnem tisku. – V središču Z-evega ustvarjanja je vsekakor njegovo pesništvo, ki doslej obsega 16 pesniških zbirk. Začetki segajo v koprska dijaška leta (neohranjeno), prve objave pa v partiz. leta in neposredno po osvoboditvi. V Mladini je 1945 objavil pesem Tito, nato pa se je redno oglašal v revijah MR, Beseda, NS, NSd, Revija 57, Perspektive, Obala, Sd, številne so tudi njegove objave v tuji periodiki. Že zelo zgodaj je bil deležen javnih priznanj, 1948 je prejel Nagrado ministrstva za kulturo in prosveto za mlade, kasneje pa še vrsto drugih (gl. zbirke). Po kratkem obdobju podrejanja pesniškemu aktivizmu in polit. temam se je že v skupni zbirki Pesmi štirih (Lj. 1953, ponatis 1988, avdio kaseta 1988, soavtorji K. Kovič, J. Menart, T. Pavček) vključil v tok intimističnega iskanja lastnega doživljajskega sveta ne brez sledi starejše generacije novih romantikov, predvsem Otona Župančiča. Izrazito se pričenjajo pojavljati erotični motivi, ki postanejo skupno z eksistencialno meditacijo jedro njegovega pesniškega ustvarjanja. Zbirka Pobeglo otroštvo (Koper 1957) kaže, da je Z. »v glavnem prešel sentimentalno raven deziluzionizma (...) Požene se v hipno, toda do kraja suvereno obvladanje sebe in sveta (...) Ostaja brez kakršnegakoli metafizičnega zaledja, ko zapušča 'svoje oblike' in se spreminja v 'zemljo, sonce in zrak'« (B. Paternu). Od zbirke do zbirke postajajo te izpovedi vse globlje, obenem pa se širi njihov izpovedni domet z odkrivanjem novih razsežnosti erotike. V zbirkah: Ljubezen (Mrb. 1958, Prežihova nagrada), Najina oaza (Koper 1964, nagrada Prešernovega sklada) je Z-ev eros »prehodil pot od nejasnih čustveno – čutnih vzburjenj rane mladosti, doživljal neobvladljive zakone ljubezenskega približevanja in odbijanja, na koncu pa dozorel v misel o poglavitnem eksistencialnem načelu (...) V ospredju je neizčrpna igra iznajdljivega duha in srca, ki v erotiki iščeta predvsem psihično in moralno razmerje do bivanja sploh« (J. Pogačnik). Za zbirko Pesmi jeze in ljubezni (Koper 1968; komentar M. Mejak, Z-eva Avtobiografija) velja, da predstavlja nekakšno razpotje in ubeseduje dvojnost doživljanja. Intelektualistična komponenta, ki je bila vseskozi jasno prisotna v Z-evem pesništvu, ga vodi v refleksijo in zamejuje spontanost pesniške intuicije, odziva se na pojave »objektivnega sveta«, ki jim oponira z vrednotami, ki jim sam pripisuje predznak iluzije in utopije. – Vrsta Z-evih antologijskih izdaj: Čudovita pustolovščina (Lj. 1971, komentiral M. Mejak), Dve žgoči sonci (Lj. 1973, komentiral M. Mejak), Pesmi (Lj. 1979, bibliografija), Pesmi ljubezni (Lj. 1981, komentiral J. Kos), Beseda (Koper 1985, komentirano, izbor kritik, bibliografija, ilustrirano), Rod (Tolmin 1988, bibliofilsika izdaja) nas opozarjajo na pesnikovo popularnost, lahko pa bi nas vodile tudi do preuranjene trditve, da se je pesnik izpel, če se ne bi istočasno pojavljale tudi nove razsežnosti njegovega izpovednega sveta. – Zbirki Vračanje na Kras (Trst-Koper 1974) ter Kras (Koper 1976, komentiral J. Kos, ilustr. V. Makuc) z značilnim naslovom poudarjata delno motivno inovacijo, ki nas opozarja, da je Z. »pesnik spomina, ljubezni in eksistencialnih dilem. Pesnik (...) ima, kjerkoli in kakorkoli že se odmotava njegovo življenje, en sam svet, svojih prvih korakov« (G. Scotti). Še izrazitejše izpovedne inovacije prinašajo zbirke Glas (Lj. 1980, koment. M. Kmecl), Nove pesmi (Lj. 1985, ilustr. K. Palčič), Moja kratka večnost (Lj. 1990). Pojem ljubezni se razširi iz razmer med moškim in žensko na sintezo, ki omogoča bivanjsko stabilnost, ker se izkaže celotna časovno – zgodovinska vertikala (otroštvo, mladost – narod, družba) za nezadostno pri iskanju lastne podobe in bivanjske identitete. Z. postaja vse bolj resen refleksivni pesnik časa, »ki je zavrnil Marxa in Sveto pismo«, čeprav mu je tuj skrajni nihilizem: »Načelo niča in načelo nesmiselnosti sta v nasprotju z vsebino Z-eve (zadnje) knjige. Življenjska izkušnja je očitno močno načeta in celo že zrušila svet, v katerem je bilo dejanje uresničevanje smisla. Bivanje brez nadrejenega smisla in pomena izključuje voljo do moči in izloča ideologijsko hotenje človeškega posameznika. Z. je prišel do izhodišča, ki ga je mogoče formulirati kot biti in pustiti biti« (J. Pogačnik). Vrsta novih pogledov nas opozarja, da Z-ev pesniški opus še ni sklenjen, čeprav že zdaj predstavlja izrazit pesniški svet z vidnimi vezmi med tradicijo in modernimi tokovi tudi na nivoju pesniškega izraza. V prvih zbirkah je v modernizaciji oblike in metaforike šel med vso generacijo najdlje v smer ekspresionizma in celo nadrealizma, kasneje pa se vrača k merilom preizkušene, klasične poetike v zgradbi verza in pesniške oblike (manj pri metaforiki), tako da v zadnji zbirki prevladujejo soneti. – Pripovedna dela predstavljajo nekakšno dopolnilo pesnikovih avtobiografskih izpovedi. Romana Moška leta našega otroštva (Lj. 1962, Kajuhova nagrada) in Moj brat svetnik (Koper 1970) sta pisana v prvi osebi in nosita lirske poteze, značilna je razrahljana zgradba, ki jo povezuje enotna tematika. – Prevodi Z-evih del so pogosti: Ljubav – Ljubezen (Kruševac 1964, prev. D. Poznanović); Bele zastave (Bgd 1964, D. Poznanović); Kras (Bgd 1977, R. Njeguš); Testverem, a szent (Budimpešta 1977, Gallos Orsolya, Moj brat svetnik); Amshimi im i shkurtër (Priština 1978, J. Gërvalla, Moja kratka večnost); Moja kratka vječnost (Zgb 1982, S. Mihalić); Ritorni sul Carso (Padova 1982, nagrada Città dello Stretto); U kapki rosi (Novi Sad 1983, M. Kološnjač, rusinsko); Kras (Skopje 1984, prev. in kom. M. Matevski); U traganju za svojim likom – Svoj obraz iščoč (Čačak 1984, R. Njeguš); Prizoner al corpului (Bukarešta 1986, S. A. Doinas, P. Cîrdu); Reć i ljubav – Beseda in ljubezen (dvojezično, Valjevo 1986, R. Njeguš; Brankova plaketa – pesnik leta v Jsli); Nove pjesmi (Sarajevo 1986, R. Njeguš, kom. T. Pavček; nagrada Veselin Masleša); Vicinanze (Caltanissetta – Roma 1986, A. Bressan, kom. G. Spagnoletti); Moj brat svetac (Zgb 1987, Z. Miroišević); La mia breve eternità – Moja kratka večnost (Roma 1991, kom. G. Spagnoletti, antologia). – Kot prevajalec je največkrat posegal na it. in shrv. jezikovno območje, knjižno so izšla naslednja dela: G. Leopardi: Pesmi (Lj. 1954; Lirika 1971); A. Moravia: Rimljanka (Lj. 1956, koment. Z., 1965); Dante: Novo življenje (Lj. 1956, Lirika 1975, koment. Z.); A Moravia: Prezir (Lj. 1958, 1964); G. T. Di Lampedusa: Leopard (Lj. 1960, koment. Z.); S. Quasimodo: Pesmi (Lj. 1960, koment. Z., 1973, 1975, 1978); Đ. Radišić: Pohorska legenda (Mrb. 1961); C. Malaparte: Koža (Lj. 1962, soprevajalka V. Zlobec); A. Manzi: Najdenec (Mrb. 1963, soprevajalka V. Zlobec); O. Davićo: Pesmi (Lj. 1963); V. Popa: Stihi (Lj. 1963, 1977); L. Sciascia: Sovji dan (Lj. 1963); M. Alečković: Po četrtku sreda (Lj. 1965); Sodobna italijanska lirika (Lj. 1968, sour. G. Spagnoletti); G. Carducci: Lirika (Lj. 1971, 1982 – soprevajalec Al. Gradnik); S. Mihalić: Krčma na vogalu (Koper 1974); E. Montale: Pesmi (Koper 1975, Lj. 1976, koment.); Antologija hrvaške poezije (Lj. 1975, soprevajalec, ur. S. Mihalić); A. Podrimja: Suženj pesmi (Koper 1976, Lj. 1980); S. Mihalić: Pesmi (Lj. 1978); M. Slaviček: Pegasto tisočletje (Koper 1977); G. Ungaretti: Pesmi (Lj. 1980); Med resničnostjo in snom. Antologija srbske poezije XX. stol. (Lj. 1984, soavtor); A. Bressan: Pustolovščina besede (Lj. 1985, eseji, soprevajalec J. Zlobec); S. A. Doinas: Pesem kot zmagovita srečka (Lj. 1989, iz romunščine, soavtor P. Cidru). – Kot urednik različnih antologij je prispeval k uveljavljanju slov. liter. v jsl. ter širšem mednar. prostoru. Sam ali s sodelavci je uredil (pri nekaterih je tudi prispeval komentarje) naslednje antologije: Jugoslovanska revolucionarna poezija (Zgb 1959); Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del dopoguerra (Caltanissetta – Roma 1962); S. Kosovel: Ekstaza smrti (Novi Sad 1964); Nuova poesia jugoslava (Parma 1966, koment.); Sodobna italijanska lirika (Lj. 1968); Ljudi (Bgd 1969); Antologija slovenske poezije (Zgb 1974, 1982, koment.); S. Kosovel – L. Spacal: Kras (Trst 1980, koment.); Jugoslovansko pjesništvo NOB i revolucija (Zgb 1983); Poesia Eslovena Contemporanea (Madrid – Conceptión (čile) 1986); Antologija savremene slovenačke poezije (Prokuplje 1988). – Poleg že omenjenih nagrad za posamezne pesniške zbirke je prejel tudi druga priznanja in nagrade: Župančičevo 1976 (za prevode). Listino književnih prevajalcev Jsle 1978, Prešernovo 1982, mednar. nagrado E. Montale 1984 (za prevode iz it.), Città dello Stretto 1984 (za zbirko Ritorni sul Carso), Disova plaketa za poezijo 1984, Ascona 1985 (za liter.), medaljo in naslov »sloviti italijanist« fondacije Campiello v Benetkah 1991. Prejel je tudi vrsto državnih odlikovanj: 1951 red zaslug za narod s srebrno zvezdo, 1975 red dela z zlatim vencem, 1984 Commendatore dell'ordine al merito della Repubblica Italiana, 1984 zlato priznanje OF slov. naroda.

Prim.: Osebni podatki; dokumentacija GorMuz (Nova Gor.); dokumentacija Osrednje knjižnice Sr. Vilharja v Kopru; recenzije ob posameznih knjigah; spremni komentarji k posameznim knjigam; članki ob jubilejih in podeljenih nagradah; SBibl; EJ; SLNP; SGL; Slov. književnost (Lj. 1982, Leksikoni Cankarjeve založbe); LSAZU 1985, 1986 (str. 101-103 s sl.); SBL IV, 820–22; B. Paternu, Slov. književnost 1945–1965, I (Lj. 1967, 158–63, 376 s sl.); A. Slodnjak, Slov. slovstvo (Lj. 1968, 529–30); T. Kermauner, Natura in intima (Lj. 1969, 522–39); J. Pogačnik, Obrazi sodobnih slov. pesnikov, Sd 1972, 46–51 s sl.; J. Pogačnik, Zgodovina slov. slovstva, VIII (Lj. 1972, 196–202); M. Mejak, Sd 1973, 313–27; J. Kos, Pregled slov. slovstva (Lj. 1974, 361); Slovensko berilo, IV (Lj. 1975, 319–21); J. Stegne, PrimN 1975, št. 40; R. Ivanović, Sd 1977, 1198–209; B. Golob: Srce ustvarja, roka piše (Lj. 1983, 286–89, 329 s sl.); F. Bohanec, Živa stvarnost (Lj. 1983, 254–59); D. Maffia, Delo 1983, št. 301; F. Benhart, Sd 1985, 708–13; A. Bressan, Pustolovščina besede (Lj. 1985, 129–201); M. Waltritsch, PDk 1985, št. 210; J. Kos: Primerjalna zgod. slov. liter. (Lj. 1987, 251); J. Kos, Književnost (Mrb. 1989, 426). - Intervjuji (vsi s sl.): Knjižna polica 1967, št. 6 (Gregor Kocjan); Mladina 1971, št. 51–52 (M. Dolenc); Katedra 1971–72, št. 9 (L. Senger); Delo 1976, št. 148 (M. Košir); Knjiga 1976, str. 495–505 (B. Hofman); Nedeljski dnevnik 1978, št. 69 (J. Turk); Pionir 1978, str. 150–51 (E. Umek); Teleks 1980, št. 52 (J. Zadnikar); Sd 1982, str. 40–55 (J. Horvat); PrimN 1982, št. 15 (Z. Lovec); Delo 1982, št. 36 (J. Horvat, M. Zlobec); Nouvo Nord-est (Videm) 1982, št. 12 (E. Buiese); Uomini e libri (Milano) 1983, št. 94 (A. Bressan); Lj. dnevnik 1984, št. 149 (M. Košir); PrimN 1984, št. 80 (Z. Lovec); Dnevnik 1985, št. 93 (M. Košir); Delo 1985, št. 94 (T. Vidmar); Teleks 1985, št. 26 (J. Lorenci); Panorama (Reka) 1986, št. 12 (I. Mestrovich); Delo 1990, št. 98 (J. Horvat); T. Kermauner, Poezija slov. zahoda, I (Mrb. 1990, 34-41). – Upodobitve: F. Slana, olje 1952; M. Dovjak, olje 1963; G. Kolbič, mavec 1974; B. Kos, karikatura 1960, 1964; B. Pečar, karikatura 1982, 1985.

Jan

Jan, Zoltan: Zlobec, Ciril (1925–2018). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi870248/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine