Slovenski biografski leksikon

Zakrajšek Fran, pesnik, literarni zgodovinar in prevajalec, v Gorici r. 21. jun. 1835 Andreju in Margareti r. Miklavič ter u. 11. maja 1903. V r. mestu je obiskoval osn. šolo, 1847–55 gimn. in licej, nato študiral najbrž klasično in slovansko filologijo (Dunaj, Gradec ali Praga?), a ne končal. Od 1860 je bil suplent na realki v Gor. (poučeval mdr. slovenščino), 1867 odpuščen (verj. ker ni končal študija) in šel na osn. šolo, a je znano le, da je 1873/4 učil v Sežani. Opustil je službo, živel v gmotni negotovosti in bedi kot zasebni učitelj za gimn. predmete, odvetniški in zasebni pisar v Gor.

Lirske in epske pesmi ter epigrame je obj. od 1856 v N, SG, ZD, Goriškem letniku, Soči, Rogaču, izdal pa tudi dve zbirki: Lira in cvetje (1885) in Poezije (1892, samozal.; oc. A. Funtek, LZ 1882, 121–2). Pesmi imajo majhno ceno in se ne dvignejo nad poprečne noviške. Toga kitičnost in suhoparna dikcija se vežeta z jezikom, v katerem se s koseskovščino druži z leti vedno izrazitejša jezikovna vseslovanščina. Humor in bridka ironija ostajata dušena in neizpeta, pogosto končujeta v banalnosti pivske poezije. Glavna snov pripovednih pesmi sta romantična ljubezen in boji, včasih obarvani zgodovinsko s slov. ozadjem. Prešernov odmev je čutiti v pesmih Bogomil in Meta (N 1856) ter Ljudmila in Privina ali pokristjanjenje kor. Slovencev (Lira in cvetje), iz turških bojev je Menedi in Blaženka (N 1856), z domačih tal Devinska grofica (Poezije). Iz več drugih epskih pesmi je obj. le odlomke. — Pomanjkljivo sodbo o svojih zmožnostih kaže tudi Z-ovo dramsko prizadevanje, pri čemer se je zgledoval pri Schillerjevih zgod. dramah. Napisal je zgod. žaloigro v verzih Marija Antonijeta, razpisal za njo subskripcijo (N 1866, 87) in obj. odlomek iz predigre (ib. 95, 112–3), izšla pa knjiga ni, ker najbrž ni bilo dovolj naročnikov. Rkp ni ohranjen; poslal ga je sicer v Lj., da bi ga uprizorili, a ga niso. Tudi žaloigro Knez Aleksej in Izabela poznamo le po odlomkih (Lira in cvetje); ni znano, če jo je dokončal.

Po krivici sta prezrta Z-ova liter. zgod. in teoretična spisa, saj po resnosti in relativni izčrpnosti presegata tedanja slov. dela te vrste. Abriss der neuslov. Literaturgeschichte (Jber. d. Oberrealschule, Gorica 1861) obravnava s stališča šolskih potreb slov. književnost od reformacije naprej. Prav tako dijakom je bil namenjen učbenik poetike Vodilce za lepo pisavo i kratka razlaga prozaičnih i pesniških spisov (ib. 1867), nastal s kompilacijo raznih virov. Za SG (1867) je napisal daljši čl. Dante Alighieri in doba njegova. Med prve slov. dialektološke spise spada čl. Slov. podnarečje na Primorskem (SG 1886); obravnava samo glasoslovje in je najbrž samo del celotnega opisa narečij v Posočju. Z. se je naslonil na Miklošiča, jezikovno gradivo pa je dolga leta zapisoval sam od Krasa do Kobariškega. V almanahu Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu (1864, Z. ga je ur. in večinoma sam napolnil; nadaljevati ga mu ni uspelo) je obj. Narodne pesmi, pravljice, vraže itd. Pesmi je imel zbranih nad 400, deloma jih je posnel po Korytku, deloma zapisal sam; pozneje jih je Štrekelj porabil za SNP.

Prevajal je Cervantesovega Don Kihota (izhajal naj bi v snopičih; prim. N 1862, 14), obj. pa le odlomke iz zač. poglavij (Goriški letnik; prvi slov. prevod Cervantesa). Zvesto se je držal izvirnika, jezik je razgiban in sproščen, za tisti čas uspešen prevod. Za MD je prir. povest neznanega avtorja Oglenica ali hudobija in nedolžnost (1864, 1894², 1904³). V Vodilce je vključil prevod odlomka iz Zaročencev A. Manzonija (1. pogl.) in Dantejeve Božanske komedije (del 33. speva Pekla; nekaj več je obj. v zbirki Lira in cvetje, odl. iz III. speva pa v Domovini 1867, 178). V furlanščino je prev. Prešernov sonet Življenje ječa (Dichterstimmen aus Oesterreich-Ungarn, Dunaj 1877; gl. LZ 1882, 769), prev. ali prir. posamezne pesmi znanih ali neznanih avtorjev, npr. F. Matthissona (N 1857), H. Heineja (N 1861). Za Dram. društvo v Lj. je prev. veseloigro L. B. Picarda Lažnivi strijc (upriz. 1871, rkp ni ohranjen) in Schillerjevo igro Stričnik kot stric (neupriz. in neohr.).

Z dopisi in čl. o tekočih narodnostnih, šolskih, vzgojnih idr. vprašanjih je vneto sodel. pri N, SG, KMD, SV, Janežičevih berilih, manj pri Soči, SP in ZD. 1860 je v Gor. snoval almanah ali lit. list (Vila slovenska, Vila slavjanska, Lipa slavjanska) in lokalni časnik. Verj. je ur. slov. del dvojezičnega Goriškega oglednika — Lo speculatore Goriziano (1862, izšla samo 1 št.). — Psevd. mdr.: F., Fr. Z., Fr. Goriški, Kešjarkaz, Mestoselec, Mestoselski, J. Primorski, Fran Andrejevič Zakrajski. — Prim.: Bibl JLZ; Glaser; Grafenauer, II; SGL; SR 1959/60, 227; B. Marušič, Goriški knjižničar 1964, 27–33; V. Smolej, Goriški letnik 1979, 429–490 (s podrobno lit. in bibl). Smj.

Smolej, Viktor: Zakrajšek, Fran (1835–1903). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi854027/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine