Slovenski biografski leksikon

Zakrajšek Fran, pesnik, literarni zgodovinar in prevajalec, v Gorici r. 21. jun. 1835 Andreju in Margareti r. Miklavič ter u. 11. maja 1903. V r. mestu je obiskoval osn. šolo, 1847–55 gimn. in licej, nato študiral najbrž klasično in slovansko filologijo (Dunaj, Gradec ali Praga?), a ne končal. Od 1860 je bil suplent na realki v Gor. (poučeval mdr. slovenščino), 1867 odpuščen (verj. ker ni končal študija) in šel na osn. šolo, a je znano le, da je 1873/4 učil v Sežani. Opustil je službo, živel v gmotni negotovosti in bedi kot zasebni učitelj za gimn. predmete, odvetniški in zasebni pisar v Gor.

Lirske in epske pesmi ter epigrame je obj. od 1856 v N, SG, ZD, Goriškem letniku, Soči, Rogaču, izdal pa tudi dve zbirki: Lira in cvetje (1885) in Poezije (1892, samozal.; oc. A. Funtek, LZ 1882, 121–2). Pesmi imajo majhno ceno in se ne dvignejo nad poprečne noviške. Toga kitičnost in suhoparna dikcija se vežeta z jezikom, v katerem se s koseskovščino druži z leti vedno izrazitejša jezikovna vseslovanščina. Humor in bridka ironija ostajata dušena in neizpeta, pogosto končujeta v banalnosti pivske poezije. Glavna snov pripovednih pesmi sta romantična ljubezen in boji, včasih obarvani zgodovinsko s slov. ozadjem. Prešernov odmev je čutiti v pesmih Bogomil in Meta (N 1856) ter Ljudmila in Privina ali pokristjanjenje kor. Slovencev (Lira in cvetje), iz turških bojev je Menedi in Blaženka (N 1856), z domačih tal Devinska grofica (Poezije). Iz več drugih epskih pesmi je obj. le odlomke. — Pomanjkljivo sodbo o svojih zmožnostih kaže tudi Z-ovo dramsko prizadevanje, pri čemer se je zgledoval pri Schillerjevih zgod. dramah. Napisal je zgod. žaloigro v verzih Marija Antonijeta, razpisal za njo subskripcijo (N 1866, 87) in obj. odlomek iz predigre (ib. 95, 112–3), izšla pa knjiga ni, ker najbrž ni bilo dovolj naročnikov. Rkp ni ohranjen; poslal ga je sicer v Lj., da bi ga uprizorili, a ga niso. Tudi žaloigro Knez Aleksej in Izabela poznamo le po odlomkih (Lira in cvetje); ni znano, če jo je dokončal.

Po krivici sta prezrta Z-ova liter. zgod. in teoretična spisa, saj po resnosti in relativni izčrpnosti presegata tedanja slov. dela te vrste. Abriss der neuslov. Literaturgeschichte (Jber. d. Oberrealschule, Gorica 1861) obravnava s stališča šolskih potreb slov. književnost od reformacije naprej. Prav tako dijakom je bil namenjen učbenik poetike Vodilce za lepo pisavo i kratka razlaga prozaičnih i pesniških spisov (ib. 1867), nastal s kompilacijo raznih virov. Za SG (1867) je napisal daljši čl. Dante Alighieri in doba njegova. Med prve slov. dialektološke spise spada čl. Slov. podnarečje na Primorskem (SG 1886); obravnava samo glasoslovje in je najbrž samo del celotnega opisa narečij v Posočju. Z. se je naslonil na Miklošiča, jezikovno gradivo pa je dolga leta zapisoval sam od Krasa do Kobariškega. V almanahu Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu (1864, Z. ga je ur. in večinoma sam napolnil; nadaljevati ga mu ni uspelo) je obj. Narodne pesmi, pravljice, vraže itd. Pesmi je imel zbranih nad 400, deloma jih je posnel po Korytku, deloma zapisal sam; pozneje jih je Štrekelj porabil za SNP.

Prevajal je Cervantesovega Don Kihota (izhajal naj bi v snopičih; prim. N 1862, 14), obj. pa le odlomke iz zač. poglavij (Goriški letnik; prvi slov. prevod Cervantesa). Zvesto se je držal izvirnika, jezik je razgiban in sproščen, za tisti čas uspešen prevod. Za MD je prir. povest neznanega avtorja Oglenica ali hudobija in nedolžnost (1864, 1894², 1904³). V Vodilce je vključil prevod odlomka iz Zaročencev A. Manzonija (1. pogl.) in Dantejeve Božanske komedije (del 33. speva Pekla; nekaj več je obj. v zbirki Lira in cvetje, odl. iz III. speva pa v Domovini 1867, 178). V furlanščino je prev. Prešernov sonet Življenje ječa (Dichterstimmen aus Oesterreich-Ungarn, Dunaj 1877; gl. LZ 1882, 769), prev. ali prir. posamezne pesmi znanih ali neznanih avtorjev, npr. F. Matthissona (N 1857), H. Heineja (N 1861). Za Dram. društvo v Lj. je prev. veseloigro L. B. Picarda Lažnivi strijc (upriz. 1871, rkp ni ohranjen) in Schillerjevo igro Stričnik kot stric (neupriz. in neohr.).

Z dopisi in čl. o tekočih narodnostnih, šolskih, vzgojnih idr. vprašanjih je vneto sodel. pri N, SG, KMD, SV, Janežičevih berilih, manj pri Soči, SP in ZD. 1860 je v Gor. snoval almanah ali lit. list (Vila slovenska, Vila slavjanska, Lipa slavjanska) in lokalni časnik. Verj. je ur. slov. del dvojezičnega Goriškega oglednika — Lo speculatore Goriziano (1862, izšla samo 1 št.). — Psevd. mdr.: F., Fr. Z., Fr. Goriški, Kešjarkaz, Mestoselec, Mestoselski, J. Primorski, Fran Andrejevič Zakrajski. — Prim.: Bibl JLZ; Glaser; Grafenauer, II; SGL; SR 1959/60, 227; B. Marušič, Goriški knjižničar 1964, 27–33; V. Smolej, Goriški letnik 1979, 429–490 (s podrobno lit. in bibl). Smj.

Smolej, Viktor: Zakrajšek, Fran (1835–1903). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi854027/#slovenski-biografski-leksikon (14. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

ZAKRAJŠEK Fran, pesnik, literarni zgodovinar, prevajalec in publicist, r. 21. jun. 1835 v Gorici, u. tam 11. maja 1903. Oče Andrej, mati Margareta Miklavič. Osn. š., gimn. in licej je dovršil 1855 v roj. mestu, nato je študiral klasično in slovansko filologijo na U. na Dunaju ali v Gradcu ali Pragi, a študijev ni dokončal. Od 1860–67 je bil suplent na višji realki v Gor. in poučeval nem., it. in slov. Po odpustitvi se je preselil na osn. šolo, vendar je znano le, da je učil 1873–74 v Sežani. Potem je bil zasebni učitelj, odvetniški in zakotni pisar. Z ženo Terezijo Lusnig sta imela v Gor. več let gostilno, ker pa sta imela 9 otrok, je vladalo v družini pomanjkanje; predal se je tudi pitju ter umrl zanemarjen in zapuščen za progresivno paralizo. – Pesnik: lirske in epske pesmi in epigrame je objavljal po maturi v N, SG, ZD, Goriškem letniku, Soči in Rogaču, samostojno pa je izdal dve zbirki: Lira in cvetje. Poezije. Zložil Franjo Zakrajšek, od drugih neodvisni I. del Poezij. Izdala in založila Ivan Dolinar in Avgust Bremic, Trst 1885. V prvem delu so izrazito rodoljubne pesmi in ponekod spominjajo na Gregorčiča. V drugem delu je nekaj opisov krajev in razpoloženj s poučno tendenco, kratkih in brez pravega pesniškega poleta. V tretjem delu so pripovedne pesmi in prevodi, npr. Marijine solze v Betlehemu, ko je iskala prenočišče; Kralj Lir, dolga pripoved o Murdohu, ki biča Lira, dokler ne znori; Materino slovo v Teru je žalostna pesem o materi, ki utone v Teru; Regata je opis regate v Benetkah s tragičnim koncem; Grof Ugolino je prevod iz Dantejevega Pekla (21 tercin), šibek in večkrat nerazumljiv. Sledijo Odlomki, daljši kosi iz epov, ki jih je Z. zasnoval, a najbrž ne dokončal: Libuška roža je odlomek iz alegorije o Gregorčiču; Nebeški sprevod je vzet iz religioznega epa Alojzijada; Herodežev bor se Škarjotom v peklu je vzet iz pisateljevega dela Besneči Herodež; naslov spominja na Ariostov ep Besneči Roland; Gospod Silava pripoveduje o junaških bojih gospoda Silave z gradu na sežanskem Tabru s Turki; odlomek je po avtorjevih besedah vzet »iz pisateljeve junaške pesmi Vit s Tabra«. Dokončan pa je ep, ki ga je priobčil na koncu s posebnim naslovnim listom, Ljudmila in Privina ali pokristjanjenje koroških Slovencev. Posvetil ga je Bogdanu Trnovcu, sodniku v Sežani, ki je precej vplival na Z-ov »vseslovanski« jezik. Ep je nadaljevanje Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici. Valjhun napade pogane, ki jih vodi žrec Droh, pomaga mu panonski knez Privina, ki ljubi Valjhunovo hčer Ljudmilo. Ta se preobleče v viteza in se junaško bori ob Privinu, dokler ni smrtno ranjena. Tedaj se razkrije, prime za roko Privino, duhovnik ju blagoslovi, poroka je sklenjena, nato umre. Delo je sestavljeno iz nagovorov, bojev, junaških dejanj, vendar pa je vse zelo raztegnjeno in psihološko neutemeljeno. Verz je deseterec, vendar svoboden. Preoblečeno junakinjo je Z. lahko našel pri Jožefu Iskraču Frankolskem, ki je 1863 izdal v Celovcu Veroniko Deseniško, epsko pesem v XV spevih, kjer se Veronika preobleče v viteza in junaško bojuje, dokler ni ranjena. – Druga Z-ova zbirka je izšla v Gor. 1891 z dolgim naslovom Poezije. Zbirka liričnih pesem, fantazij, humorističnih balad, rapsodij, satir, pripodob, basnij, prislovic, epigramov, balad in junaških pesem. Zložil Fran Andrejevič Zakrajski. Pesmi so zelo mnogovrstne, osebne, refleksivne, o bojih Srbov s Turki 1876, o ruskih osvoboditeljih, o furlanski bedi, v rapsodiji Valjhun opisuje spet boje med kristjani in pogani, v biblični rapsodiji Savlov srd pred Gibejo pripoveduje o Savlovi jezi in Davidovem posredovanju, v pesmi Doktor Cmokavzarjev hymnus se je spravil nad zdravnike, v pesmi Vodilce za življenje daje nasvete za življenje, v Današnjem svetu pa ugotavlja, da »le novci dajó ti papo, čast, modrost«. V drugem delu sta najprej dva prevoda iz Seidela in Heineja, nato sledita dve daljši pesnitvi Matijček iz Zoran in Moja prva pesem l. 1855. Prva je humoristična, druga rodoljubna. Na koncu je »junaška pesnitev« Devinska grofica, sestavljena iz treh delov: Uvod, Nuna devinska, Osveta (620 verzov). Gre za nov poskus slov. romantičnega epa, ki ga je Z. skušal ustvariti po ljudski devinski legendi. Poskušal je posnemati Prešerna, Gregorčiča, Aškerca, vodilo ga je vroče rodoljubje in to je pozitivna stran njegovih obeh zbirk. Hudo moti neznanje knjižne slovenščine, ki pogosto spominja na Koseskega, a tudi na slovanščino B. Trnovca. Sodobna kritika ga skoraj ni omenila. – Z. se je ukvarjal tudi z dramatiko in 1866 napisal po Schillerjevem zgledu tragedijo v verzih v petih dejan. Marija Antonijeta. V Novicah (N 1866, list 11) je priobčil razpis subskripcije, v naslednjih dveh številkah pa je priobčil Odlomek iz predigre k tragediji »Marija Antonijeta«, vendar pa ni bilo odmeva in rokopis se je izgubil, čeprav ga je poslal v Lj., da bi ga uprizorili. Odlomek žaloigre Knez Aleksej in Izabela iz ruske zgod. je izšel v Liri in cvetju, vendar se igra ni ohranila, če jo je dokončal. Uprizorili pa so v Lj. 1871 njegov prevod veseloigre Lažnjivi stric, ki jo je napisal Louis-Benoit Picard. Tudi ta rkp. se ni ohranil. – Pomemben je Z-ov liter. zgod. spis Abriss der neuslovenischen Litteraturgeschichte (Jber. d. Oberrealschule, Gor. 1861), v katerem je obdelal s stališča šol. potreb slov. književnost od reformacije do sodobnosti. Dijakom je bil namenjen tudi učbenik Vodilce za lepo pisavo i kratka razlaga prozaičnih i pesniških spisov (ibid. 1867). To je literarna teorija, napisana s široko razgledanostjo in s številnimi primeri. Obris in Vodilce sta bila za tisto dobo na dostojni višini. Z. je spisal tudi prvi slov. dialektološki spis Slov. podnarečje na Primorskem (SG 1866); obravnava samo glasoslovje in je najbrž le del celotnega opisa narečij v Posočju; naslonil se je na Miklošiča, gradivo pa je dolga leta zapisoval sam. Za SG je napisal daljši članek Dante Alighieri in doba njegova (1867). Namesto časopisa Slovenska vila, ki ga je napovedal 1861 v N, je izdal almanah Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu. Prvi tečaj za leto 1864. V njem je priobčil več praktičnih nasvetov, 70 str. dolg odlomek iz Cervantesovega Don Kihota, ki je prvi prevod v slov., narodne pesmi, 6 lastnih pesmi idr. Narodnih pesmi je imel zbranih nad 400, deloma jih je posnel po Korytku, deloma zapisal sam.; pozneje jih je K. Štrekelj porabil za SNP. – Prevajalec: Največje Z-ovo delo v prozi je prevod in predelava povesti Oglénica ali hudobija in nedolžnost (MD Clc 1865, 18942, 19043). Z njo je najbrž tekmoval pri razpisu MD za leto 1864, a je dobil prvo nagrado Jurčič za Jurija Kozjaka, drugo Erjavec za Hudo brezno ali Gozdnarjev rejenec. Prevesti je hotel celega Cervantesovega Don Kihota, ki naj bi izhajal v snopičih (prim. N 1862, 14), objavil pa je le odlomke iz začetnih poglavij v Gor. letniku. Prevod je zelo dober. V Vodilce je vključil prevod odlomka iz Zaročencev A. Manzonija (1. pogl.), odlomek Kuga v Milanu leta 1630 pa v KMD 1866. Večkrat se je lotil Dantejeve Božanske komedije: v Liri in cvetju je priobčil 21 tercin iz Pekla pod naslovom Grof Ugolino, odlomek iz III. speva je objavil v Domovini 1867, 178. Po nekaj pesmi je prevedel iz Matthisona, Chamissa, Heineja, Schubarta, Seidela in Uhlanda, v furlanščino pa je prevedel Prešernov sonet Življenje ječa. Prevedel je tudi Schillerjevo igro Stričnik kot stric, ki je niso upriz. in ni ohranjena. – Dopisnik in pisatelj: Z dopisi in članki je sodeloval v N, SG, KMD, SV idr. Poročal je o narodnostnih, šolskih in vzgojnih vprašanjih, napisal pa je tudi nekaj črtic: Ne zasramuj nikogar zavolj telesnih napak, Šol. Prijatelj 1853; Domorodne misli, Janežičev Cvetnik 1865, 4. izd. 1881; Sket, Slov. čitanka za četrti razr. sred. šol, Clc 1893; Deklica s koso, Janežičev Cvetnik 1865, 4. izd. 1881; Slov. fantom, KMD 1874; Zlato klasje iz poganske starodavnosti, Janežičev Cvetnik 1881. – Psevd.: F., Fr. Z., Fr. Goriški, Kešjarkaz, Mestoselec, Mestoselski, J. Primorski.

Prim.: V. Smolej, Fr. Zakrajšek, GorLtk 6/1979, 429–90 s podrobno liter. in bibl. ter prvo celotno oznako Z-ovega dela; Isti, SBL IV, 755–56 in tam navedena liter.; M. Jevnikar, Slov. književnost v It.: Fr. Zakrajšek, RAI-Trst A 6. in 20. mar. 1979.

Jem.

Jevnikar, Martin: Zakrajšek, Fran (1835–1903). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi854027/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine