Slovenski biografski leksikon

Vodušek Božo, pesnik in jezikoslovec, v Ljubljani r. 30. jan. 1905 odvetniku Božidarju in Mariji r. Prelesnik ter u. 28. jul. 1978. Tu je obiskoval 1912–6 osn. šolo, 1916–24 klas. gimn. in 1924–8 štud. romanistiko, a večinoma živel v tujini (1924 München, Dunaj; 1925–7 Pariz; 1928–9 Praga); jeseni 1928 je v Lj. dipl. iz franc. literature s teorijo in iz latinščine. Ko ni dobil službe, se je v Lj. vpisal na pravno fak., vmes bil 1930–1 suplent na gimn. v Banja Luki, zaradi premestitve v Nikšić službo zapustil. Jun. 1932 je končal študij prava v Lj. in bil 1932–9 delno v svob. poklicu pisatelja, delna advokat. pripravnik: nov. 1932—dec. 1933 pri okrož. sodišču, 1934–5 in 1936–7 v očetovi pisarni, maj—nov. 1937 pri J. Slugi na Ptuju, nov. 1937—avg. 1939 pri A. Reismanu v Mrbu. 1939–43 je imel advokat. pisarno v Črnomlju. Od 1941 je bil tu povezan z OF, ob kapitul. Italije vstopil v NOV, povečini delal v propagandnih odd., nazadnje pri GŠ NOV in POS ter v Znanstvenem inšt. pri SNOS. Maja 1945 je vojsko zapustil in bil v Lj. do konca febr. 1946 preds. komisije za ugotavljanje vojne škode na kult. zgod. predmetih pri Min. za prosveto LRS, nato nekaj mesecev referent zakonodajn. odseka pri pravosodnem min., 1947–8 v. d. ravnatelja Ur. lista in 1946–9 urednik Ljud. pravnika pri predsedstvu vlade, nato spet v Min. za prosveto LRS. 1950–3 je bil v svobodnem poklicu pisatelja, snoval dis. iz pomenoslovja in mislil na univ. kariero, dosegel pa, da je okt. 1953 prišel v Inšt. za slov. jezik SAZU kot znanstv. sodelavec; 1958 je tu postal znanstv. svetnik in bil do dec. 1961 tudi načelnik leksikol. odseka. 1962 je stopil v začasni pokoj, 1973 pa dokončno upok. živel v Piranu ali Lj. —Odlikovanji: medalja za hrabrost (1949), red zaslug za narod III (1965).

Pesmi, med njimi tudi dva prevoda iz G. Trakla, je 1921–3 obj. v dij. rkp listu Plamen. Nekatere od teh in vrsta drugih so izšle v DS (1922–31, sprva s podpisom B. V.), kjer je uredništvo že na začetku (1922, 472) ob A. Vodniku pokazalo na V-a kot pričevalca novih, globokih virov, ki so se odprli v nemirni moderni duši. Prelomnost V-ovega pesniškega nastopa se je kazala v odgovoru na anketo v SMI (1925, 89–90), v relig. pesmi in izpovednem Pismu (Križ na gori 1925/6) ali v slovesni Poslanici (ib. 1926/7), še posebno v prispevkih DS (1928–31). V katol. mladin. gibanju se je poganjal za prenovo človeka in njegovega razmerja do družbe, zanašal pa sem z zahtevnim, strastnim, zapletenim značajem in z ostrim razčlenjanjem napetost, razgaljal boleča nesoglasja z gonom krvi, težo zemlje in okostenelimi oblikami. Odtod prizadetost v izpovedi relig. stiske, nasprotujočih si hotenj, ki se končujejo z vsesplošno nepotešenostjo, praznoto, odtujenostjo, odtod rezko razdiranje ubranosti, iluzij, ki ne prizanese tudi zavetju v naravi ali poeziji, vsiljujoča se misel, da je z ugaslo vero vse prizadevanje zapisano smrti. To ne more spodmakniti etične naravnanosti in želje po čisti skladnosti s silami narave (Pesem o pomladnem vetru, Krog 1933), predvsem pa narekuje spoprijem z resničnostjo. Nar. vzgoja se mora otresti slepila jugoslovanstva, z zaupanjem vase in moško pripravljenostjo na žrtve bi morali izbojevati enakopravnost v federaciji (Križ na gori 1926/7, 103–9; Sja 1933, št. 16). Med pravnim študijem je bil med voditelji demonstracij proti centralizmu in oporečništva proti oportunist. klerik. vodstvu. Zavrnil je J. Vidmarja (DS 1929, 250–2), češ da je s poudarjanjem, da je svetovni nazor nezdružljiv z umetnostjo, obstal pri razsvetljenstvu, zato tudi ne razume, koliko se je zahodno človeštvo oblikovalo ob kršč. etičnem sporu. S prevodom je pokazal na M. de Unamuna (MP 1929/30) kot na zgled nemirne napetosti med željo po absolutnosti in razumom. V članku K problemu sodobnosti v naši literaturi (DS 1931) je obsodil simbolistično, predvsem Cankarjevo samovšečno lepodušnost, ki ni kos življenju. Kakor kažejo Proust, Gide, Huxley, Lawrence, Woolf, Joyce, Dos Passos, Fedin, se sodobna obravnava ne straši resničnosti in jo skuša obvladati z razumom. S takega stališča je kasneje sodil o Magajni in Mrzelu (Sd 1934), o Bartolu (LZ 1936), da so preveč cankarski individualisti, ali o Javorniku (Sd 1935), da se ni znal prav ločiti od starih načinov. V pogovorih z njim (Hramovi zapiski 1934/5) o svoji knjigi, ki bo obravnavala Cankarja, se je upiral nezdravemu slov. razmerju do življenja, ki da izvira iz kat. vzgoje in se še posebno razodeva pri Cankarju v češčenju matere, trpnosti, v odpovedovanju življenju, v razkolu med erotiko in spolnostjo. A to zgodnje zavračanje Cankarja se je umirjalo že v odlomku iz te knjige z natančno razčlembo Podob iz sanj (Sd 1934), še bolj pa v psihol. študiji pisateljevega notranjega sveta Ivan Cankar (1937, ocene: I. Brnčić, LZ 1937, 586–8; B. Rudolf, MP 1937/8, 50–8; L. Legiša, Dejanje 1938, 192–3). Tu je obravnaval njegovo razmerje do družbe, domovine, svobode in resnice, hrepenenja in življenja, ni pa utegnil dela dognati, ker je založnik izsilil knjigo prej, ko je bila po zamisli končana.

Ko se je V. ločil od DS, je šel v zbornik Krog (1933), nato v LZ, MP, Oja in Sd. Razhod z nekdanjo skupnostjo pojasnjuje v Sd (1934: Mladinski problem), češ da je mladina prizadevala pozunanjenost, nepripravljenost za ureditev nar. in soc. vprašanja. Zavračal pa je tudi dogmatičnost pri marksistih. Ostal je še bolj zase, le da je znal v pesmi spor s seboj ali družbo bolj obvladati in se z vsebino in obliko tudi poigravati. Dolge vrstice po zgledu A. Podbevška ali F. Werfla so se umaknile krajšim v kitični vezavi, v prožni baladi franc. tipa, predvsem pa v sonetu v vseh mogočih različicah, z razposajeno obdelavo snovi, ki se jih večina ogiba, z dražljivim združevanjem grotesknih, samohotnih prvin, s človekom, ki je igračka usode. Bolj kakor zabavnost, s katero se je kakor E. Kästner reševal iz zagatnega časa, so njegova stanja razodevala občutja zavrženosti, večne neodrešenosti, pa tudi prevzetosti, ki se je skrivala pod navidez objektivno podobo. Zbirko pesmi (vanjo ni uvrstil relig. iz let pred prelomom z DS, zato pa 2 prevoda iz Puškina) so mu konec 1935 pri SM zavrnili, ker je O. Župančič sodil, da je sicer najmočnejši izraz zbeganosti mladih, ni pa slogovno prečiščena in ima premalo tehtnih pesmi. Ko so 1938 v SM znova o pesmih govorili (J. Mahnič, JiS 1975/6, 45, 47), sam ni maral tja. Mislil je na samozal., nato pa pri MP izdal zbirko Odčarani svet (1939). Ocene so ji dajale priznanje (F. Vodnik, Dejanje 1940, 193–7; J. Remic, DS 1940, 363–8; I. Brnčić, LZ 1940, 297–300; J. Brejc-Javoršek, MP 1939/40, 154–5; B. Rudolf, ib. 1940/1, 29–35, 61–70; J. Glonar, Oja 1940, 45–7; T. Debeljak, S 1940, št. 223), tudi Ziherl (A. Poljanec, Sd 1941, 71–5), a s pridržki, da ni spodbudna, ker se ne zna rešiti krize individualizma, medtem ko jo je Revija kat. akcije (1940, št. 430, 500) zaradi bogokletstva do kraja obsodila.

Troje besedil, napisanih v partizanih, je izšlo v Slov. zborniku 1945; blizu dotedanjim je Pesem o vojni, preveč miselna pa je zborovna igra Žene ob grobu, nastala 1944. Po osvoboditvi se je oglasil le nekajkrat z daljšimi, še bolj kakor prej zgoščenimi pesmimi v kratkem verzu s skupnim naslovom Ure tišine (NS 1947, 1950, 1951; NSd 1955–6). V njih obnavlja svojo in splošno človeško zgodbo poganjanja za nedosegljivim, kar kdaj zavrne kot mučno preteklost, še rajši pa jemlje trdo usodo kot neizbežno, vendar večkrat tudi z mislijo, da je bilo iskanje lepo in ne bo prenehalo z novimi rodovi. A to je novi razdelek v V-ovi drugi zbirki Izbrane pesmi (1966, uvod M. Mejak), ki jih je sam izbral in za katero je 1967 prejel Prešernovo nagrado. V njej so poleg 3 pamfletov pesmi iz prve zbirke, na koncu pa spet nekaj prevodov (ocene: J. Kastelic, Delo 1967, št. 49; H. Vogel, Dialogi 1967, 644–56; J. Snoj, NRazgl 1967, 188–9; B. Rudolf, ib. 346–7 in Dialogi 1968, 322–8). V izboru J. Kosa je izšlo skupaj ID E. Kocbeka in V-a (1972, knj. zbirka Naša beseda). Isti je ur. V-ove Pesmi in napisal opombe (1980, Kondor 185; ocena M. Dekleva, Dnevnik 1981, št. 15). Posamezne njegove pesmi so po drugi vojni upoštevane v vseh izvirnih in prev. slovenskih antologijah (gl. Le livre slovène 1971, pos. št.; 1975, št. 3/4; 1984, št. 1).

Mlajši vrstniki so gledali v V-u predhodnika, ki vztraja v svetu brez iluzij in si upa drzno igro z njim, čeprav se je sam zmerom bolj oklepal mere v vsebini in obliki. To kažejo tudi prevodi pesmi Ch. Baudelairja (LZ 1935, NSd 1957), G. Benna (NSd 1959), J. W. Goetheja (7 besedil v knj. Pesmi, 1950), L. Hughesa (Mlad. revija 1950/I, Radio Sja 1951), A. S. Puškina (MP 1936/7), T. Ujevića (Sd 1957). Najpomembnejši je Goethejev Faust, I. del (1955, z opombami; delni ponatis 1973 in 1985, s spremno besedo in opombami; ocene: B. Borko, Knjiga 1955, 337–43; F. Novšak, LdP 1955, št. 152; J. Udovič, NRazgl 1955, 396–8; M. Klopčič, JiS 1955/6, 83–8), za Mandelčevim (1862/3, neohranjeno) in Funtkovim (1908) tretji slov. prevod. Pokazal je, da obvladano menjava umetno vezane, ljudske in pogovorno proste načine; II. del (ok. 3000 verzov) je ostal nedokončan. Prev. je romane: J. Bojer, Izseljenci (1931), A. Gide, Ozka vrata (1931), Th. Dreiser, Ameriška tragedija (1949), A. France, Bogovi so žejni (1951), I. Silone, Fontamara (1955), J. Conrad, Nostromo (1958); esej: G. Lukács, Goethe in njegov čas (1956); drami: P. Claudel, Talec (DS 1928, odlomek), J. Galsworthy, Družba (upriz. 1934). Ob Grünovem prevodu iz Devinskih elegij R. M. Rilkeja je poudaril resnost, ki je potrebna pri tem delu (NSd 1961, 569–71), in pisal o Baudelairju, ki mu je bil po usodi in pogledih še posebno blizu (ib. 1957, 673–-8).

V. je viden mejnik v razvoju slov. pesništva. Njegov nastop (izšel iz kroga katol. ekspresionizma) pred 2. svet. vojno je bil drzen, prevraten, najsi je šlo za narodovo življenje, svetovni nazor ali pesniško obdelavo samo. Njegov psihološki intelektualizem je vplival na vrsto pesnikov (J. Brejc-Javoršek, E. Muser, Vida Taufer, B. Fatur). Tudi po 2. svet. vojni je usmerjen v družbeno zavzeto, mobilizacijsko liriko, ki že 1947 spet razgrne nemir osebnega iskateljstva. Ob skrajno zaostrenih eksistencialnih vprašanjih se je uvrstil med vidnejše začetnike alienacijske poezije, ki pa jo z radoživo voljo vztrajanja premaguje in slednjič premaga. Objavil je sorazmerno malo. Četudi je obliko in ritem oprostil raznih togosti, je njegov verz povečini enostaven, trd, razumsko zadržan v meje preprostega kitičnega reda in asketske rime. Jezik je brez okrasja, v čemer se vidno loči od večine slov. ekspresionistov.

Kot jezikoslovca so ga vznemirjala predvsem vprašanja družbenosti jezika, njegove izrazne podobe in leksikogr. urejanja besednih pomenov. Nekajkrat je resno pripravljal dis., prvič 1928–30 iz semantike (obsežno gradivo je v zapuščini) pod opaznim vplivom pariškega sodelovanja z A. Meilletom. 1948 je na lj. Univerzi uradno priglasil doktorsko tezo Klasifikacija glasovno motiviranih besed in njihovih pomenov, vendar (po lastni izjavi) zanjo ni našel razumevanja; zasnovo je razložil 1955 v predavanju v lingvističnem krožku Fil. fak. v Lj. Ne da bi se še uradno priglašal za priznanje dokt. naziva, je 1957–60 dis. intenzivno nadaljeval. Zaključeno podobo je dobila v študiji The repetition of phonemic characteristics in radical morphemes in sets of synonyms from indo-european languages (Linguistica, Lj. 1964–70).

Družbenost jezika. Poglede na slov. jezik je V. prvič javno razgrnil v razpravi Za preureditev nazora o jeziku (Krog 1933). Zavrnil je tri glavne točke takratne jezikosl. znanosti: arhaizacijske slovanofilske težnje, proglašanje kmetskega jezika za edino pravo normo knjižne sloven. in splošno nacional. pojmovanje jezika. Namesto teh je predlagal približevanje tedaj govorjeni sloven., poseben jezik za vsako socialno plast ter dinamično in vsestransko sociol. in psihol. diferenciranost jezika. Najširši odmev je imela zavrnitev dogme, da moč in lepota našega jezika počivata na glagolu, ter pretiranega purizma. K izrazni podobi jezika deloma še sodita razpravi Pripombe k Slov. pravopisu (NS 1950) ter O Slov. pravopisu in jezikovnih načelih (SPor 1951, št. 141–50), Po V-ovi sodbi pomeni Slov. pravopis 1950 nazadovanje v primerjavi s prejšnjimi, ker se premalo približuje občevalnemu (splošnemu govornemu) jeziku, ker preveč zajema iz retort jezikoslovcev in herbarijev slovaropiscev in premalo iz življenja. Pravopisci še vedno iščejo moč jezika v sterilnosti, lepoto pa v nekem pisanem jezikovnem bogastvu, namesto v samoraslosti, domačnosti, enotnosti in splošni razumljivosti. Namesto da togo prepovedujejo izposojenke in tujke iz nem. idr. neslovanskih živih jezikov, na drugi strani pa dopuščajo množico tujk iz mrtvih klasičnih jezikov in papirnatih besed slovan. izvora, naj raje upoštevajo socialno in funkcijsko zvrstnost besedja, češ da je to, kar morda ni sprejemljivo za pisni knjižni jezik, lahko primerno za pogovorni jezik, narečje, časnikarstvo ali kakšno drugo zvrst. Knjižni jezik se mora bližati pogovornemu, ki nastaja samostojno pri sporazumevanju izobraženih ljudi iz različnih narečij, ne pa po ovinku prek pisnega jezika kot njegova manj skrbna različica.

Izrazna podoba jezika. Plod raziskave slov. tonematike je eksperimentalna fonetična študija Grundsätzliche Betrachtungen über den melodischen Verlauf der Wortakzente in den zentralen slov. Mundarten (Linguistica 1961). Osnovna ugotovitev je, da je dosledni razloček med tonemoma le v višinski legi, akut je nizek, cirkumfleks pa visok, medtem ko v poteku melodičnih linij ni prave podlage za razločevanje obojih intonacij. Tako je z eksperimentom potrdil nekatere nekoliko starejše ali približno sočasne ugotovitve o slov. tonematiki (M. Sovre, J. Rigler) in utrjeval pot za nadaljnje raziskave in sintetične študije o tem (J. Toporišič). V čl. Historična pisava in historična izreka (JiS 1958/9) je med prvimi poudaril, da je razvoj vsakega pismenega jezika odvisen predvsem od jezik. razvoja v narodovem polit. in kult. središču, zato je treba priznati tudi odločilno vlogo, ki jo imajo živa centralna narečja pri oblikovanju današnje, modernim fonetičnim navadam prilagojene sloven. Pri tem je prav, da ostanemo pri naši histor. pisavi, treba pa je opisati njeno moderno izreko in jo na živi, resnični podlagi bližje normirati. — Na področju splošnega jezikoslovja je na podlagi indoevr. gradiva hotel dokazati notranjo zvezo med pomenom in glasom. Zavrnil je tradicionalno pojmovano onomatopoetičnost in nejasno določeno ekspresivnost in z rigorozno statistično metodo pokazal, da razdelitev fonemskih karakteristik ni naključna, da torej obstaja notranja zveza med pomenom in glasom, med označenim in označujočim. Po V-u jezikovni znak torej ni arbitraren (gl. študiji The repetition …; Über nichtonomatopoetische ikonische Synonyme, Linguistica 1981, izšlo postumno).

Leksikografsko delo. V referatu O leksikografskem ugotavljanju in urejevanju besednih pomenov (JiS 1961/2) in v nadaljevanju Pomenska ureditev glagola »vzeti«, izdelana na podlagi leksikološkega materiala iz kartotečne zbirke SAZU (ib.) vzpostavlja teoretično obdelavo leksikoloških vprašanj kot pomembno lingvistično panogo, predvsem pa uveljavlja nekaj splošnih načel za ugotavljanje in urejevanje besednih pomenov. Na primeru glagola vzeti dosledno izpelje načelo gramatične sintaktične ureditve, ki se mu pokaže povsem primerno tudi za končno redakcijo in objavo v Slovarju slov. knjižnega jezika oz. v vsakem večjem slovarju, ki prinaša za gesla tudi stavčne zglede. S tako strukturalno ureditvijo hoče pokazati, da se da doseči razvojna ureditev tudi brez specifičnih semazioloških raziskav, ki v slov. jezikoslovju še niso bile opravljene, s postavljanjem strukturalno najpreprostejših pomenov na prvo mesto pa se bliža tudi želeni razvrstitvi pomenov po njihovi domnevni pogostnosti. - V-ovo vodenje slovarske sekcije pri SAZU je bilo znanstveno-organizacijsko. Ukvarjal se je z leksikalnimi nalogami in metodami, določal je izpisovalni program, vzgajal kader in nadzoroval zbiranje materiala (prim. Poročilo o delu za veliki slov. besednjak, JiS 1960/1),

Prim.: personalna mapa (SAZU); Bibi JLZ; EJ; Moder, SLNP; Zssl VI, VII; S 1937, št. 55; L. Legiša, LDk 1955, št. 24; NRazgl 1955, 66–7; J. Kos, Perspektive 1963/4, 63–7; L. Legiša, Dialogi 1965, št. 4–6; K. Šalamun-Biedrzycka, NRazgl 1965, 571; B. Paternu, Slov. književnost 1945–65, 1967, 53–60 (s sliko); A. Slodnjak, Slov. slovstvo, 1968, 448–53; J. Toporišič, SR 1967, 86–9, 108; T. Kermauner, Dileme sodobnega pesništva, 1971, 185–9; F. Zadravec, Zgod. slov. slovstva 6, 1972; J. Snoj, NRazgl 1975, 126; Biografije in bibliogr. znanstv. in strok. sodelavcev SAZU, 1976; V. Truhlar, Doživljanje absolutnega v slov. leposlovju, 1977, 178–91; A. Inkret, Delo 1978, št. 177 (s sliko); K. Kovič, Dnevnik 1978, št. 208; P. Kobe, Pravnik 1978, 199. - Zapuščina je v NUK (prim. Delo 1985, št. 276). Leg. + Glavan

Legiša, L., Glavan, M.: Vodušek, Božo (1905–1978). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi801823/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine