Novi Slovenski biografski leksikon

Po osnovni šoli je obiskoval kranjsko gimnazijo ter se pod vplivom idej Janeza Evangelista Kreka navdušil za študij agronomije. Študij agronomije je kmalu opustil in se kot Knafljev štipendist 1908 vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze. Doktoriral je 1913. V času študija se je začel zanimati za zadružno problematiko in s tem povezano zakonodajo. 1914 je bil mobiliziran in poslan na vzhodno fronto, kjer je postal vojni ujetnik. Oktobrsko revolucijo in rusko državljansko vojno je doživel v Sibiriji. V Jugoslavijo se je vrnil 1920 in se ustalil v Ljubljani, kjer mu je Jakob Mohorič uredil službo konceptnega uradnika pri Zadružni zvezi. Hitro je napredoval v ravnatelja omenjene ustanove in na njenem čelu ostal vse do konca druge svetovne vojne. Od dijaških let naprej je bil dejaven v različnih katoliških organizacijah. Kot študent je deloval v okviru akademskega društva Danica (1908–13), od organizacijske prenove slovenske Katoliške akcije 1936 je bil član njenega Narodnega odbora; med 1922–26 je bil predsednik Orlovske Podzveze v Ljubljani.

Čeprav je bil član SLS, se v politiki ni želel udejstvovati, dokler ni bil v to prisiljen, ko so ga italijanske okupacijske oblasti kot zastopnika delojemalcev imenovale v Sosvet (Consulto). Za to imenovanje je izvedel šele iz časopisov in ga je hotel zavrniti, vendar so ga kolegi zadružniki prepričali, da je namero opustil. Čeprav je že zgodaj z zaskrbljenostjo spremljal razraščanje revolucionarnega nasilja v okviru NOB in zagovarjal ustanavljanje protirevolucionarnih oboroženih enot kot sredstva za samoobrambo katoliškega kmetstva, se je 1944 branil prevzeti predsedstvo Narodnega odbora za Slovenijo. Vdal se je šele po vztrajnem prepričevanju Mirka Bitenca in Albina Šmajda ter decembra 1944 sprejel ponujeni položaj. Kot izrazit protikomunist se je maja 1945 pred napredujočo partizansko vojsko umaknil iz Ljubljane proti severu. Na Koroško se je prebil s pešačenjem čez Polhograjsko hribovje, Poljansko dolino, Škofjo Loko in Kranj ter od tam nadaljeval pot skupaj z domobranskimi enotami. V Ljubljani sta ostali njegovi hčeri Sonja (1927) in Tamara (1933), njun zakoniti zastopnik je bil stric Raša Vodušek. Med in po vojni so umrli vsi trije Basajevi sinovi: najmlajši med sinovi Vesja (1931) je umrl 1943, Vladimirja (1926) in Aleksija (1929) pa so Angleži kot člana protirevolucionarnih oboroženih enot vrnili iz Vetrinja v Jugoslavijo, kjer sta bila usmrčena v povojnih pobojih.

Ker so ga jugoslovanske oblasti razglasile za vojnega zločinca, so ga angleške zasedbene oblasti zaprle v taborišče Wolfsberg, kjer so njegov primer preiskovali eno leto, vendar mu krivde niso mogli dokazati, zaradi česar so ga konec 1947 izpustili. 1949 je dobil dovoljenje za naselitev v ZDA. Najprej se je nameraval nastaniti pri svaku v San Franciscu, vendar ga je po prihodu v New York pater Bernard Ambrožič pregovoril, da je ostal v omenjenem velemestu, kjer je od 1954 do konca šestdesetih let 20. stoletja opravljal delo tajnika Lige katoliških slovenskih Amerikancev. Proti koncu življenja je zbolel za Alzheimerjevo boleznijo. 1970 so mu prijatelji uredili preskrbo pri šolskih sestrah v koroškem Šentjakobu, kjer je tudi umrl.

Med svetovnima vojnama je bil eden najvidnejših in najpomembnejših predstavnikov zadružnega kapitala. Njegovih interesov ni zastopal le kot vodja Zadružne zveze, osrednje zadružne organizacije na Slovenskem, temveč med 1926–45 tudi kot upravni odbornik Zadružne gospodarske banke, tj. bančne ustanove, ki jo je ustanovila Zadružna zveza. S tem je sodeloval pri vodenju številnih industrijskih podjetij, pri katerih sta bili omenjeni ustanovi kapitalsko udeleženi: 1929–35 (do likvidacije) je bil upravni odbornik Združenih mlekarn, d. d., iz Ljubljane; 1933–38 je bil član upravnega odbora Tekstilane, tovarne sukna, d. d., iz Kočevja; v drugi polovici tridesetih let je sodeloval v upravnem odboru podjetja Kristal, d. d., tovarna ogledal in brušenega stekla iz Maribora; konec tridesetih let je bil član nadzornega odbora Tovarne verig, d. d., iz Lesc pri Bledu, 1934–40 pa poslovodja Sladkogorske tovarne lepenke in papirja, d. z o. z. (družba z omejeno zavezo), iz Maribora.

Ukvarjal se je tudi s publicistično dejavnostjo; v medvojnem času je objavljal predvsem v glasilu Zadružne zveze, Narodnem gospodarju; Konec tridesetih let 20. stoletja je o strokovnih temah predaval tudi na Radiu Ljubljana. Med drugo svetovno vojno je v Reviji katoliške akcije objavil daljši spis, posvečen socialnemu vprašanju, v katerem je izkazal svojo pripadnost socialnim idejam Janeza Evangelista Kreka. Iz povojne dobe sta omembe vredni ciklostirana brošura Življenjski pogum (1948), namenjena slovenskim beguncem na Koroškem, in znanstvena razprava Socializacija kmetijstva v Jugoslaviji (Zbornik Svobodna Slovenija, 1964).

Dela

  • Zadružništvo, socializem in socializacija, Narodni gospodar, 22, 1921, št. 4, 75–80.
  • O raznih tipih zadružništva v Sloveniji, Narodni gospodar, 24, 1923, št. 11, 161–165.
  • Socialne naloge zadružništva, Narodni gospodar, 30, 1929, št. 11, 161–164.
  • Delodajalec in delavec, Revija katoliške akcije, 5, 1944, 1–3, 65–77.
  • Življenjski pogum, s. l., 1948 (izšlo pod psevdonimom Laik).
  • Socializacija kmetijstva v Jugoslaviji, Zbornik Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 1964, 39–42.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • ZAL, LJU 88, Okrožno gospodarsko sodišče v Ljubljani, sodni registri in spisovno gradivo.
  • ZAL, LJU 500, Mesto Ljubljana, domovinski oddelek.
  • ARS, AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, fascikla 309 in 311.
  • ES.
  • Naša orlovska organizacija (2. del), Ilustrirani Slovenec, 25. 7. 1926 (s sliko).
  • Obtožbe Titovcev proti dr. Basaju neosnovane, Svobodna Slovenija, 1. 1. 1948.
  • Jože Basaj: Ob petnajstletnici, Vestnik slovenskih protikomunističnih borcev (Buenos Aires), 1960.
  • Jože Basaj: Iz spominov na Janeza Ev. Kreka, Družabna pravda (Buenos Aires), 1. 8. 1965.
  • Dr. Joža Basaj umrl, Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 14. 6. 1973.
  • Janez A. Arnež: Dr. Joža Basaj, Zaveza, 8, 1998, št. 30, 72–75 (s sliko).
  • Janez A. Arnež: SLS 1941–1945, Ljubljana, Washington, 2002.
  • Marijan Smolik: Orlovski stadion za Bežigradom, Zaveza, 18, 2008, št. 3, 51–55.
Sunčič, Mitja: Basaj, Jože (1887–1973). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017130/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine