Slovenski biografski leksikon

Vodopivec Vinko, skladatelj, r. 16. jan. 1878 v Ročinju ob Soči učitelju in organistu Vincencu in Antoniji r. Makarovič, u. 29. jul. 1952 v vipavski bolnišnici, pokopan v Kromberku. Po osn. šoli v Podgori je v Gorici 1890–8 obiskoval gimn. in 1898–902 študiral teologijo (ordin. 1901). Kaplan je bil 1902–6 v Kamnjah pri Vipavi in 1906–7 v Črničah pri Ajdovščini, od 1907 vikar in od 1936 do smrti župnik v Kromberku, le med vojno 1916–8 je živel v Cerknici.

Zgodnje zanimanje za glasbo mu je spodbudilo predvsem družin. okolje, a je ostal v glavnem samouk, le deloma je študiral pri skladatelju Danilu Fajglju. Posvečal se je predvsem cerkveni glasbi. Širši javnosti se je predstavil najprej s skladbo O salutaris hostia (CG 1902). Odtlej je obj. v CG, Sv. Ceciliji (Zgb 1914) idr. listih, veliko pa izdal kot samostojni tisk (Gor. ali Lj., pogosto v samozaložbi). Maše: Missa in honorem nativitatis B. M. V. (CG 1914; samost. 1937), Missa in honorem s. Theresiae a Jesu infante (1930), Missa in honorem ss. Cordis Jesu (1933), Missa in honorem s. Vincentii martyris (1933), Missa in honorem s. Vincentii a Paulo (1935), Missa in honorem s. Catharinae (1941), Latinska maša v čast sv. F. Asiškemu (1952). Skladbe za moški zbor: 20 obhajilnih in blagoslovnih pesmi (1930); za mešani zbor: Kraljici Svetogorski (1926, 1937²), Kristusu Kralju (1926, 1936²), 4 božične pesmi (1936), Pesmi v čast presv. Srcu Jezusovemu (1937), 4 adventne pesmi (1938), 10 pesmi v čast presv. Srcu Jezusovemu (1938), 9 blagoslovnih pesmi (1939), 4 darovanjske pesmi (1939), 8 mašnih pesmi (1942) idr. Najbolj so uspele evharistične (npr. Ena hostija je zame, Moja sveta hostija, Najlepši trenutki, Čuj skrivnostno povabilo, Duša moja, poj veselje, Ti sam, Gospod, O gostija večnega življenja, V moji duši vlada mir, O preblaženi duhovi) in Marijine pesmi (npr. Imakulata, Ko pride majnik, Prošnja, Ti si večni praznik moj, Angelci v svetih nebesih, Glej, o Marija, O Gospa, o Mati moja, Stotisoč pozdravov, Vihar divja). Nekatere njeg. pesmi so ponarodele (npr. Božje milostno srce, Kristus Kralj vseh večnih časov, Najvišji vsemogočni Bog, Sam nas kličeš, Lepšega v nebesih ni, Zakaj si mi nad vse najdražja) in prišle v standardne cerkv. pesmarice, npr. Cerkvene ljudske pesmi (1978, partiture za organista) oz. isti izbor enoglasnih pesmi za ljud. petje v cerkvi Hvalimo gospoda (1979).

Svetne skladbe je obj. v NA (Sijaj, sijaj lunica, 1906), Pevčevi pesmarici, Zborih, Pevcu, Naših zborih. Uglasbil je spevoigre mdr.: Kovačev študent (1910, 1927², libreto I. Kovačič), Srce in denar (1928 in Pevčeva pesmarica 1928, libreto F. Terčelj), Snubači (1926, libreto F. Terčelj), Povodni mož (1936, libreto Dragotin Vodopivec). Zbori: Moški zbori (1909), Skladbe za moški in mešani zbor (1921), Mešani in moški zbori (1923), Poljske rože (1927) idr. Verjetno najboljša je zbirka 8 izbranih pesmi za moški zbor (1938), ki vsebuje: Na poljani (J. Murn), Jaz bi rad rudečih rož (J. Lovrenčič), O večerni uri in Pobratimija (S. Jenko), Fantovska pesem in Oj nikar, nikar ne hodi (J. Kersnik), Ob poti tam za vasjo (L. Šorli), Žabe (J. Stritar). Uglasbil je mdr. tudi Aškerčevega Mejnika in Župančičevo Žebljarsko (Pesem delu, I, 1945).

Instrumentalne skladbe je pisal za godbo na pihala (za razl. priložnosti) in za tamburaški orkester. Deloma so izvirne, deloma priredbe lastnih ali tujih del. Obj. jih je v Tamburici (Sisak) in Hrv. tamburici (Zgb).

Skladbam se vseskozi pozna, da V. ni imel temeljitejše glasb. izobrazbe. Bil je velik talent, a žal ni znal obvladati tehnike in izraziti, kar je čutil. To je očitno v glasb. oblikah (le-te so pesemske ali zreducirane na pesmi, ki mu same ponujajo obliko; v večjih oblikah se V. zgubi) in harmoniji, še najbolj pa v modulacijah, ko ga čustvo zapelje v stranske stopnje in ne zna logično pripeljati nazaj ali pa kar skoči v osnovno tonaliteto. Kljub temu pa je zaradi talenta včasih izredno svež, predvsem v melodiji, in bodo nekatere njeg. pesmi - cerkv. in svetne - ostale na železnem repertoarju zborov (Pod oljkami, Žabe). Ostal je zvest svojemu načelu: »Pisati razmeroma lahko in preprosto v duhu slov. nar. pesmi ter tako dajati podežel. pevskim zborom zdravo glasb. hrano ter počasi razširiti obzorje vaških pev. zborov zlasti na Gor.« (osebni podatki za SBL).

Morda je prav tako kot cerkv. skladatelj pomemben tudi kot urednik. Za cerkvene zbore je ur. štev. dobre zbirke (izšle v Gorici), iz katerih še vedno s pridom črpajo. Moški zbori: Jubilate Deo (1931, adventne in božične), Lauda Sion (1931), Cantate Domino (1931, postne in velikonočne), Ave Maria (1932), Laudate Dominum (1932, mašne), Novem tanturn ergo (1932), Sex ecce sacerdos magnus (1934); mešani zbori npr.: Božji spevi (1929, pesmi cerkv. leta), Gospodov dan (1930, mašne, obhajilne in blagoslovne pesmi), Svete pesmice (1932, 1940,2 1955), Zdrava Marija (1933), Gradualia et offertoria I–II (1933–4, za glavne cerkv. praznike), Laudes eucharisticae (1934, procesij.), Štiri velikonočne pesmi (1934), Viginti tantum ergo (1934, 1935 s slov. besedilom).

Napisal je veliko dobrih člankov o glasbi, predvsem v listih: M (1921–3, npr. o J. Ipavcu, 1921; V. Mirku, 1922; J. Kokošarju, 1923), Pevec (1922–37; npr. Odlomek iz glasb. zgod. na Primor. 1924–8, 1931), Prosveta (1922), Jadranski almanah (1923–30; pisal v rubriko Glasbeno življenje), Naš čolnič (1925–8; npr. Nabiratelji severnih-slovan. nar. pesmi, 1925), CG (občasno 1927–44, npr. o D. Fajglju, 1944). V listu Gorica je obj. svoje kratke šaloigre, npr. Izgubljena stava (1907, št. 20), Pred sodnikom (1908, št. 66) in Na Skalnici (1909, št. 8, 11). Iz nemš. je prev. knjižici: Dve igri za žen. mladino (Gor. 1905) in Na krivih potih (Trst 1910). Nekaj drobnih prevodov je izšlo v listu Gorica (1905–7), mdr. M. Twain, Avrelijin nesrečni ženin (1905, št. 102).

V. je bil tudi pomemben primor. narodni buditelj. V dobi fašis. raznarodovanja je kot duhovnik in skladatelj dvigal narodno zavest Slov., kar daje njeg. glasbeni dejavnosti novo in večjo širino. - 1953 je A. Nanut ustan. v Lj. akad. pevski zbor Vinko Vodopivec. V Kromberku so mu na župnišču odkrili spomin. ploščo (1966), v Ročinju pa na r. hiši (1968). Zapuščino hrani J. Kragelj, župnik v Podkraju; manjši del je tudi pri S. Kovač-Mlakar v Tolminu, medtem ko ima glasb. odd. NUK zbrano predvsem V-čevo tiskano gradivo. - Psevd.: V., V. V., Vinko, Ambrozij Sraka oz. Srakar.

Prim.: osebni podatki; r. matice (ž. urad Ročinj); m. matice (mat. urad Vipava) ; Bibl JLZ 13–14; Cvetko III; SGL; D. Doktorič, Pevec 1921, št. 9/10; J. Mantuani, Zbori 1928, 2–3; Professionisti e artisti delle tre Venezie, Milano 1938; S 1938, št. 12; Nova Gorica 1952, št. 31; A. Groebming, Slov. glasb. revija 1955/6, 19; V. Ukmar, NZb 1957, 13–4; Z. Harej, KGMD 1968, 118–20; R. Konjedic, V. V., 1967 (rkp. na Pedag. akad. v Lj., delno obj. v Srečanjih 1970, št. 23/4, 64–6); Vinko Vodopivec, 1972 (brošura, s sliko); J. K(ragelj), Družina 1972, št. 15 (s sliko); isti, KGMD 1972, 53–64; 1974, 113–8; 1975, 38–45 (obj. V-čeve beležnice); isti, 1977, 84–6; S. Trobina, Slov. cerkv. skladatelji, 1972, 189–92; T. Pavšič, Jadran. kol, Trst 1977, 116–22 (s slikami); D. Klemenčič, CG 1978, 2–9; E. Škulj, Bibl kazalo CG, 1978; Sv. Cecilija (Zgb) 1978, 133–40; M. Dušinc in M. Gobec, Katalog Naših zborov, 1979; S. Kovač-Mlakar, Gor. letnik 1979, 403–28; 1980, 211–2 (z bibl); I. Jelerčič, Pevsko izročilo Primorske, Trst 1980; Leksikon jsl muzike, Zgb 1984. Slike: glasb. odd. NUK. Škulj

Škulj, Edo: Vodopivec, Vinko (1878–1952). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi800730/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine