Slovenski biografski leksikon

Vilhar Leo, slikar in muzealec, r. 30. okt. 1899 v Velikem Otoku pri Postojni kmetu in gostilničarju Matiji in Mariji r. Oražem, u. 22. okt. 1971 v Sežani (bolnišnica). Osn. in meščansko šolo (1910–2) je obiskoval v Postojni, 1917 bil na soški fronti, nato med prostovoljci za severno mejo, 1919 prevzel očetovo posestvo, sodeloval v društvu Narodna straža v Postojni in ustanovil gasil. društvo v Velikem Otoku. Zaradi pritiska fašist. oblasti je 1923–5 živel v Jsli (Lj., Višnja Gora, Laško pri Celju), 1925 v Švici (ni dobil dovoljenja za bivanje), 1925–32 v Milanu (1925–7 obiskoval zasebno slikarsko šolo G. Rossija), 1932 v Parizu, Marseillu in Nici, 1935–7 v Maroku (Casablanca), 1937–47 v Alžiriji (izmenoma v Oranu in Alžiru); 1942 ga je vichyjska vlada internirala v taborišče Mecheria (Alžirija), po izpustitvi 1943 je bil predsednik Združenja Jugoslovanov in Vseslovanskega društva v Alžiriji ter polit. deloval za NOB. Od 1947 je bil v Postojni ravnatelj Notranjskega muzeja. Po 1952 je organiziral potujoče razstave (predvsem o NOB), nato dopolnjeval stalno razstavo muzeja, 1964 bil upokojen. Obenem je slikal in prirejal razstave. — Od 1948 je bil član Društva muzealcev Sje. 1970 odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki.

Samostojno je razstavljal v Milanu in Torinu (1927), Marseillu in Nici (1932), Oranu (1937–46; 1937 Gal. Perez; 1938 trikrat, mdr. v hotelu Continental; 1944 partizanske motive), Ain-Temouchentu (1942) in v Alžiru (1946). Po vrnitvi v domovino je priredil ok. 40 samost. razstav, mdr. v Postojni (1947, 1966, 1969 jubilejna), Kopru (1956, 1959), Ilirski Bistrici (1961), Izoli (1966), Sežani (1967), Ajdovščini (1970). Po smrti mu je v Portorožu 1972 prir. razstavo sin Mario, v Postojni pa je bila 1981 retrospektivna razstava (s katalogom). Skupinsko je razstavljal pribl. 20-krat, predvsem z notranjskimi in primor. likovniki. — S slikarstvom se je začel resno ukvarjati ok. 1925 v It. Tedaj mu je bil blizu nekakšen akademski realizem (Študija starke, Študija starca, Žena v pisanem ogrinjalu, Žena s klobukom, Mož z rdečim pokrivalom, Val di Lanzo). Ta način slikanja je uporabljal tudi v afriški dobi (Motiv iz taborišča, V stari Medini, Bou-Saada). V povojnem obdobju njeg. slike spominjajo na impresion. in postimpresionistično maniro (Krajina, Ponor Pivke), kar velja zlasti za notranj. krajine. Več motivov je povezanih z jadran. obalo (Motiv s Hvara, Piransko obzidje, Ob obali) in s kraškimi pojavi (Postojnska jama). Izdelal je tudi nekaj tihožitij in portretov. — Prim.: osebni podatki; izv. deške meščan. šole Postojna; Gorazd M. Vilhar, Leo Vilhar, (1979 dipl. naloga, tipkopis, fil. fak. Lj.); SPor 1947, št. 298; Tov 1948, 1219; NRazgl 1959, 511; Delo 1969, št. 298 (jubil. razst. v Postojni); M. Urleb, Argo 1972, 86–7. Brj.

Brecelj, Marijan: Vilhar, Leo (1899–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi789716/#slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VILHAR Leo, slikar in muzealec, r. 30. okt. 1899 v Velikem Otoku pri Postojni, u. 22. okt. 1971 v Sežani (bolnišnica). Oče Matija, kmet, krojač in gostilničar, mati Marija Oražem. Osn. in mešč. š. (1910–12) je obiskoval v Postojni, 1917 je bil na soški fronti, nato pa med prostovoljci za sev. mejo. Po 1. svet. vojni je prevzel očetovo posestvo, sodeloval v društvu Narodna straža v Postojni in ustanovil gasilsko društvo v Velikem Otoku. Zaradi pritiska faš. oblasti je emigriral v Jslo in med 1923–25 živel v Lj., Višnji Gori in Laškem pri Celju. 1925 je odšel v Švico, a ni dobil dovoljenja za bivanje. Nato je kar sedem let (1925–32) živel v Milanu in med 1925–27 obiskoval zasebno slikarsko š. G. Rossija. 1932 je bil v Parizu, Marseillu in Nici, med 1935–37 v Maroku (Casablanca), potem pa celo desetletje (1937–47) v Alžiriji (Oran, Alžir). Vichyjska vlada ga je 1942 internirala v taborišče Mecheria v Alžiriji. Po izpustitvi 1943 je bil preds. Združenja Jugoslovanov in Vseslovanskega društva v Alžiriji ter polit. deloval za jsl. NOB. Ukvarjal se je tudi z gledališčem in časnikarstvom pod psevdonimom Levil. 1947 se je vrnil domov in postal ravn. Notranjskega muzeja v Postojni. Po 1952 je organiziral potujoče razstave, dopolnjeval stalno muzejsko zbirko ter obenem slikal in prirejal lastne razstave; upokojen je bil 1964. Že od 1948 je bil kot prvi Primorec član Društva muzealcev Sje. Za delo je prejel več priznanj in odlikovanj doma in v tujini, med drugim Red dela s srebrnim vencem (1961) in Red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1969). – S slikarstvom se je začel resneje ukvarjati okoli 1925 v It. in mu ostal zvest do smrti. V tujini, kjer mu ni bilo vedno lahko, je dosegel dovolj velik uspeh, v katerem je našel smisel svojega razgibanega življenja in dela. V domovino se je vrnil dovolj zgodaj, da jo je na novo spoznal in občudoval, hkrati pa nekoliko prepozno, da bi njega bolje spoznali. Pri slikanju portretov in krajinskih motivov mu je bil v predvojni in medvojni dobi blizu nekakšen akademski realizem, od katerega se je po vrnitvi v domovino precej oddaljil in se približeval impresionističnemu ter postimpresionističnemu slogu. Upodabljal je zlasti notranjske krajine, motive z jadranske obale, kraške pojave, pa tudi tihožitja in portrete. Dr. Ivan Sedej je v knjigi Ljudje in kraji ob Pivki zapisal: »Kot slikarja je L. Vilharja poznalo pri nas le ožje okolje, kljub temu, da se je s slikarstvom preživljal in je v tujini, tako v Franciji kot v Alžiru in Maroku prejel več laskavih priznanj časopisne kritike. Kot potnika in nemirnega iskalca eksotike so ga pritegovali predvsem živopisni orientalni motivi, žareče barve puščave in oaz, bleščeče belih berberskih hišic in slikovitost tujih noš. Kolorit, ki ga je prevzel v Afriki, je prinesel tudi v domovino, zato so njegove podobe domačih krajev prav tako ožarjene s soncem in značilno violetno barvo. Njegovo slikarstvo je zanimiv dokument o osebnosti, času in deželah, ki jih je obiskal, in govori o njegovem nemirnem duhu, ki je svoj nemir prenesel tudi v svet barve in oblike.« – V razdobju 1927–46 je samostojno razstavljal v krajih svojega bivanja po It., Franciji in Alžiriji. Po 1947 je priredil skupno kakih 40 samostojnih razstav, največ po Primorskem (Postojna, Koper, Ilir. Bistrica, Izola, Sežana, Ajdovščina itd.). Kmalu po smrti mu je v Portorožu pripravil razstavo sin Mario (1972), v Postojni pa je bila 1981 retrospektivna razstava s katalogom; uporabljeno je bilo gradivo, ki ga je za diplomsko nalogo zbral in uredil njegov vnuk Gorazd. Skupinsko je razstavljal približno 20-krat, predvsem z notranjskimi in primor. likovniki.

Prim.: SBL IV, 477 in tam navedena liter.; podatki iz arh. sina Maria; katalog spominske razstave, Postojna 1981; katalog v izdaji Postojnske jame, 1986.

Kvčč

Kavčič, Janez: Vilhar, Leo (1899–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi789716/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine