Slovenski biografski leksikon

Vilhar Leo, slikar in muzealec, r. 30. okt. 1899 v Velikem Otoku pri Postojni kmetu in gostilničarju Matiji in Mariji r. Oražem, u. 22. okt. 1971 v Sežani (bolnišnica). Osn. in meščansko šolo (1910–2) je obiskoval v Postojni, 1917 bil na soški fronti, nato med prostovoljci za severno mejo, 1919 prevzel očetovo posestvo, sodeloval v društvu Narodna straža v Postojni in ustanovil gasil. društvo v Velikem Otoku. Zaradi pritiska fašist. oblasti je 1923–5 živel v Jsli (Lj., Višnja Gora, Laško pri Celju), 1925 v Švici (ni dobil dovoljenja za bivanje), 1925–32 v Milanu (1925–7 obiskoval zasebno slikarsko šolo G. Rossija), 1932 v Parizu, Marseillu in Nici, 1935–7 v Maroku (Casablanca), 1937–47 v Alžiriji (izmenoma v Oranu in Alžiru); 1942 ga je vichyjska vlada internirala v taborišče Mecheria (Alžirija), po izpustitvi 1943 je bil predsednik Združenja Jugoslovanov in Vseslovanskega društva v Alžiriji ter polit. deloval za NOB. Od 1947 je bil v Postojni ravnatelj Notranjskega muzeja. Po 1952 je organiziral potujoče razstave (predvsem o NOB), nato dopolnjeval stalno razstavo muzeja, 1964 bil upokojen. Obenem je slikal in prirejal razstave. — Od 1948 je bil član Društva muzealcev Sje. 1970 odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki.

Samostojno je razstavljal v Milanu in Torinu (1927), Marseillu in Nici (1932), Oranu (1937–46; 1937 Gal. Perez; 1938 trikrat, mdr. v hotelu Continental; 1944 partizanske motive), Ain-Temouchentu (1942) in v Alžiru (1946). Po vrnitvi v domovino je priredil ok. 40 samost. razstav, mdr. v Postojni (1947, 1966, 1969 jubilejna), Kopru (1956, 1959), Ilirski Bistrici (1961), Izoli (1966), Sežani (1967), Ajdovščini (1970). Po smrti mu je v Portorožu 1972 prir. razstavo sin Mario, v Postojni pa je bila 1981 retrospektivna razstava (s katalogom). Skupinsko je razstavljal pribl. 20-krat, predvsem z notranjskimi in primor. likovniki. — S slikarstvom se je začel resno ukvarjati ok. 1925 v It. Tedaj mu je bil blizu nekakšen akademski realizem (Študija starke, Študija starca, Žena v pisanem ogrinjalu, Žena s klobukom, Mož z rdečim pokrivalom, Val di Lanzo). Ta način slikanja je uporabljal tudi v afriški dobi (Motiv iz taborišča, V stari Medini, Bou-Saada). V povojnem obdobju njeg. slike spominjajo na impresion. in postimpresionistično maniro (Krajina, Ponor Pivke), kar velja zlasti za notranj. krajine. Več motivov je povezanih z jadran. obalo (Motiv s Hvara, Piransko obzidje, Ob obali) in s kraškimi pojavi (Postojnska jama). Izdelal je tudi nekaj tihožitij in portretov. — Prim.: osebni podatki; izv. deške meščan. šole Postojna; Gorazd M. Vilhar, Leo Vilhar, (1979 dipl. naloga, tipkopis, fil. fak. Lj.); SPor 1947, št. 298; Tov 1948, 1219; NRazgl 1959, 511; Delo 1969, št. 298 (jubil. razst. v Postojni); M. Urleb, Argo 1972, 86–7. Brj.

Brecelj, Marijan: Vilhar, Leo (1899–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi789716/#slovenski-biografski-leksikon (16. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine