Slovenski biografski leksikon

Vilhar Mario L., slikar in kipar-samouk, časnikar, r. 29. jun. 1925 v Velikem Otoku pri Postojni slikarju Leu (gl. čl.) in Mariji r. Jakušek, živi v Ljubljani. Mati se je po Vjevem rojstvu zaposlila kot uradnica v Dugi Resi na Hrv., kjer je V. obiskoval osn. šolo, gimn. v Karlovcu, TSŠ med vojno v Zgbu in dipl. za stroj. tehnika; zahajal je v Slov. dom, se 1942 tam znašel med ilegalci, bil pri raciji obstreljen v nogo in se zdravil v zgb bolnišnici. 1945 je odšel v Lj., nato delal v martinarni na Jesenicah. 1947 je služil voj. rok v letalski ofic. šoli in delal v letalski industriji v Zemunu. 1950 se je vrnil v Lj. in bil do 1963 obratni tehnik jeklolivarne Litostroj, hkrati stalni dopisnik za gospodar. in kult. vprašanja listov La nostra lotta (Koper, 1952 do 1956), La voce del popolo (Reka, 1956 do 1959), od 1959 reškega Novega lista in časopisa Plavi putevi (mdr. intervjuji s filmskimi ljudmi in glasbeniki), občasno je, deloma s psevd. Mavil, obj. članke v DEn (1954), NRazgl (1959), Borcu (1962), LDk (1966), pesmi v Slov. vestniku (Clc 1965–7). Od okt. 1973 je tehn. urednik glasila SZDL občine Lj: Šiška Javna tribuna. — Od 1956 je član Društva za varilno tehniko SRS.

Slikar. talent je kazal že v osn. šoli, ko se je poskušal tudi v glini in izdelal sceno za lutkovno igro Vražje pilule, ki so jo igrali pri Sokolu v Dugi Resi. Na gimn. mu je dajal prve slikar. napotke prof. in slikar M. Detoni, s slikanjem je začel samostojno 1943 v Zgbu. Ko je bil na Jesenicah, je bil član gledališča, okrajn. agitropa, društva Dolik, slikaril, kiparil in izdelal tudi kakšno sceno (npr. za prvo Prešernovo proslavo 1946 v Vrbi). V Lj. je do 1957 več let obiskoval večerno risar.-slikar. šolo KUD Ivan Rob, izpopolnjeval znanje na pogostih potovanjih v tujino. Ok. 1956 je začel prvi pri nas obdelovati metalizirano glino (z bakrom, medjo, aluminijem ipd.), plastiko žgal kar v tovarni. V glasilo Litostroj od 1960 prispeva karikature in ilustracije. 1971 je izdelal spomenik prvi partiz. četi (Molniški) v Zadvoru pri Lj. Razstavljal je prvič samostojno 1955 v Kopru in 1956 v Bgdu, potem pa zelo pogosto sam ali skupinsko, doma: mdr. Jesenice, Reka 1957; Trbovlje, Ravne 1960; Zenica, Postojna 1965; Rog. Slatina 1968, 1970; Sežana 1978; Lj. Moste-Polje 1981; na tujem: 1958 na Danskem (Odense, Köbenhavn), v Švici (St. Gallen, s katalogom), Italiji (Verona 1968, s katal.; Parma 1972), Nemčiji (Steinhausen 1968, s katal.), na Nizozem. (Utrecht 1970), v Avstriji (Dunaj 1965, 1973 s katal. in bibl.). — Prim.: r. matice, mat. urad Postojna; J. Mesesnel, Bori 1955, 389; E. S(masek), Slov. Jadran 1955, št. 50; Novinar 1957, št. 2 (s sliko); C. Pelhan, Livarski vestnik 1957, št. 1 (s sliko); (P. Štular), Varilna tehnika 1959, 55 (s sliko); F. Šijanec, Sod. slov. lik. umetnost, 1961, 260; Novi list (Reka) 1960, št. 143; Litostroj 1963, št. 9; I. Sedej, Problemi 1969, št. 76, 25; Javna tribuna 1975, št. 119/20 (slika); Dnevnik 1981, št. 72 (s sliko). Brj.

Brecelj, Marijan: Vilhar, Mario L. (1925–2014). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi789845/#slovenski-biografski-leksikon (24. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VILHAR L. Mario, slikar, kipar, grafični oblikovalec in časnikar, r. 29. jun. 1925 v Velikem Otoku pri Postojni v umetniški družini slikarju Leu (gl. čl.) in učiteljici Mariji Jakušek; živi v Lj. in Piranu, kjer si ureja kiparski atelje. Že 1926 je mati z njim emigrirala v Jslo, zato je obiskoval osn. š. v Dugi Resi na Hrvaškem in real. gimn. v Karlovcu. Med vojno se je šolal na TSŠ v Zgbu in diplomiral za stroj. tehnika. Obiskoval je Slovenski dom, se 1942 tam znašel med ilegalci, bil pri raciji obstreljen v nogo in se zdravil v zgb. bolnišnici. 1945 je prišel v Lj. in se nato zaposlil v jeseniški železarni. Vojaški rok je služil 1947 v letalski oficirski š. in delal v letalski industriji v Zemunu. Po vrnitvi v Lj. 1950 je bil do 1963 obratni tehnik jeklolivarne Litostroj. V tem času je bil stalni dopisnik za gosp. in kult. vprašanja listov La nostra lotta (Koper, 1952–56), La voce del popolo (Reka, 1956–59), po 1959 reškega Novega lista in časopisa Plavi putevi. Občasno je objavljal članke v DEn (1954), NRazgl (1959), Borcu (1962), LDk (1966) in še nekaterih časopisih in revijah. Celovški Slovenski vestnik mu je v letih 1965–67 objavljal tudi pesmi. Od 1973 je bil tehn. ur. glasila SZDL občine Ljubljana-Šiška Javna tribuna. Po 1956 je član Društva za varilno tehniko Sje, delal pa je še v Društvu novinarjev Sje, Društvu oblikovalcev Sje, Društvu barmanov Sje in v Zvezi rezervnih vojaških starešin. – Nagnjenje do slikarstva je pokazal že v osn. š., ko se je poskušal tudi v glini in izdelal sceno za lutkovno igro Vražje pilule, ki so jo igrali pri Sokolu v Dugi Resi. Njegov prvi mentor je bila mati, ki se je nekaj časa učila pri R. Jakopiču v Lj. Na gimn. mu je dajal slikarske napotke prof. in slikar M. Detoni, samostojno pa je začel slikati 1943 v Zgbu. Med službovanjem na Jesenicah je sodeloval z gledališčem, okraj. agitpropom in likovnim društvom Dolik. Istočasno se je ukvarjal s slikarstvom, kiparstvom in izdelovanjem priložnostnih scen – npr. za prvo Prešernovo proslavo 1946 v Vrbi. V Lj. je do 1958 obiskoval večerno slikar. š. KUD Ivan Rob in se izpopolnjeval na pogostih potovanjih v tujino. Do 1990 je študijsko potoval po Jsli, Angliji, Avstriji, Belgiji, Češkoslovaški, Danski, Egiptu, Franciji, Grčiji, Indoneziji, It., Kitajski, Madžarski, Maleziji, Nemčiji, Nizozemski, Poljski, Portugalski, Singapurju, SZ, Španiji, Švici, Tuniziji in Turčiji. Okoli 1956 je začel prvi med Slov. obdelovati metalizirano glino (z bakrom, aluminijem, medenino) in žgal plastike kar v tovarni. S karikaturami in ilustracijami je od 1960 opremljal tovarniško glasilo Litostroj. 1971 so odkrili v Zadvoru pri Lj. njegov 7 m visok spomenik prvi (Molniški) part. četi na Slov., za kar je bil imenovan za zvezno nagrado »4. julij« SUBNOR Jsle. 1987 je izdelal v spominskem parku Kumrovec spominsko ploščo Most bratstva in enotnosti na reki Sotli. Mnogo se je ukvarjal z grafičnim oblikovanjem in medaljerstvom ter z izdelovanjem celostnih grafičnih podob raznih podjetij in prireditev. Že od 1958 se posveča dokumentarnemu filmu in fotografiji. Ob svoji raznovrstni dejavnosti je občasno delal tudi kot pedagog. – Prvi samostojni razstavi je priredil 1955 v Kopru in 1956 v Bgdu. Odtlej je pogosto razstavljal sam ali skupinsko v domovini in tujini. Do 1990 se je po Sji in Jsli zvrstilo že 65 njegovih samostojnih razstav, na tujem pa je imel 25 samostojnih razstav, in sicer na Danskem, v Avstriji, It., Švici, na Nizozemskem in na Švedskem. Ob razstavah je bilo izdanih več katalogov, vrsta zgibank in drugih publikacij. Sodeloval je na 26 skupinskih razstavah v Jsli, It. in na Danskem, med temi tudi na svetovni razstavi Mir, humanost in prijateljstvo med narodi 1966 v Slovenj Gradcu. Njegova dela so v mnogih javnih in zasebnih zbirkah ter so raztresena domala po vsem svetu. Prejel je več nagrad, priznanj in odlikovanj doma in v tujini. Za 40-letno uspešno in vsestransko življenjsko delo na področju likovne umetnosti in časnikarstva mu je Predsedstvo SFRJ podelilo 1986 Red zaslug za narod s srebrnimi. žarki. Skupščina občine Postojna mu je 1990 podelila Plaketo občine Postojna za umetniško ustvarjanje na temo Postojna in Postojnska jama. – Kot slikar izhaja iz barvnega doživljanja sveta. Ustvarja največ v oljni tehniki, občasno tudi v akvarelu. Ob razstavi v Utrechtu na Nizozemskem (1970) je kritika zapisala, da so »najbolj interesantna njegova dela inspirirana iz Postojnske jame, kjer se dobljena abstraktna forma preveša v fantazijo živih efektov«.

Družinsko umetn. tradicijo Vilharjev nadaljuje Mariov sin Gorazd, ki živi in ustvarja na Japonskem kot umetn. fotograf. Filmski režiser Rajko Ranfl je 1989 v produkciji Viba filma posnel dokumentarni film Vilharji – tri generacije (Leo, Mario, Gorazd), za katerega je prejel diplomo na 27. festivalu jsl. dokumentarnega in kratkometražnega filma mar. 1990 v Bgdu.

Prim.: SBL IV, 477–78; osebni podatki; katalog z dokumentacijo in bibliografijo, Lj. 1985; katalog v izdaji Postojnske jame, 1986; Andrej Pavlovec, Barvno doživetje sveta, Gorenjski glas 9. mar. 1990; Zloženka ob 90. samostojni razstavi na Inštitutu J. Stefana v Lj. 8. mar. 1990.

Kvčč

Kavčič, Janez: Vilhar, Mario L. (1925–2014). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi789845/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine