Vilhar, Franjo Serafin (1852–1928)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Vilhar Franjo Serafin, skladatelj in glasbenik, r. 5. jan. 1852 v Senožečah pri Postojni pisatelju Miroslavu (gl. čl.) ter Jožefini r. Dejak, u. 4. mar. 1928 v Zagrebu. Osnovno izobrazbo mu je na gradu Kalec pri Knežaku kot domači učitelj prvi dajal F. Levstik. 1861 se je s starši preselil v Lj., kjer je obiskoval osn. šolo in 1864–5 klas. gimn. (2 razr.). V glasb. teorijo ga je 1865 začel uvajati Th. Elze. Kmalu nato se je družina vrnila na grad Kalec; po njem si je kot skladatelj dodajal vzdevek Kalski. Tu ga je učil domači učitelj J. Alešovec, izpite pa je opravljal na gimn. v Trstu. Po očetovi želji je bil nekaj časa železn. uradnik v Pivki. 1870 se je vpisal v orglarsko šolo v Pragi, kjer sta ga učila F. Blažek in F. Skuherský. Šolo je končal, se poročil z Marijo Hajek in na povabilo spomladi 1872 prevzel službo mestn. kapelnika v Beli Crkvi (Banat), hkrati 1872–3 nastopal tudi kot pianist in vodil zbor nem. pev. društva. 1873 je odšel v Temišvar, po njegovi razlagi zato, ker je bilo mesto bolj slovan. kot Bela Crkva in z glasb. vidika privlačnejše. Tam je bil kapelnik v pravosl. stolni cerkvi in zasebni učitelj glasbe. Seznanil se je z več glasb. osebnostmi, npr. z J. Brahmsom, ko je obiskal Temišvar. Nato je bil 1881–4 v Karlovcu ravnatelj mestn. glasbenega zavoda, 1881–6 v Sisku zborovodja pev. društva Danica in večkrat spremljevalec na klavirju, npr. ko je koncertiral češ. violinist F. Ondříček. V Splitu je 1886–9 vodil pev. društvo Zvonimir in zbor stolnice. Prizadeval si je za reformo cerkv. glasb. prakse v stolnici, precej koncertiral s svojim pev. društvom. Imel je dobre stike z raznimi osebnostmi, npr. s politikom A. Trumbićem, z arheologom F. Bulićem, s S. Rutarjem in S. Gregorčičem, ki ga je spodbudil k uglasbitvi nekaterih svojih pesmi (npr. Naša zvezda, Slovo, Oj vstani sonce moje). Iz Splita je 1889 odšel v Gospić, kjer je bil mestni kapelnik, vodja pev. društva Velebit in organist v ž. c. z liturgijo v staroslovanšč. (kar ga je še posebno privlačevalo). Ker je pogrešal gledališče in orkester, se je 1891 preselil v Zgb in ostal v njem do smrti. Tu se je potegoval za razpisano mesto na glasb. šoli Hrv. glasb. zavoda, a ga ni dobil in prav tako ne mesta kapelnika v zgb gledališču. 1892–912 je bil učitelj petja na zgb real. gimn. Poleg službe je učil glasbo še zasebno, bil ravnatelj pev. zbora v cerkvi sv. Marka, zborovodja akad. pev. društva Zastava in pev. društva Sloga ter nekaj časa učitelj glasbe v zgb plemiškem kolegiju.

Komponirati je začel pod vplivom glasb. nadarjene družine že v Lj. Z bratom Julijem je 1862 v lj. Čitalnici igral očetove klavir. skladbe, 1865 pa komponiral svojo prvo skladbo Domovini (na lastno besedilo in še brez tehn. znanja); njene elemente je uporabil v svojem meš. zboru Uzor. Pozneje je komponiral posvetna in cerkvena dela. — Posvetna dela: zbori a capella ali s spremljavo orkestra (npr. Naša zvezda, Bojna pjesma, Slovenac i Hrvat, Rasti ružo, Guslaru, Na vrelu Bosne, Klevetnikom Hrvatske, Na Ozoju gradu, Petar Svačić); obdelave ljud. napevov za zbor na način rapsodij, kjer so meš. zbori grajeni na tematiko hrv., srb. in bolg. ljudske pesmi (npr. Jadranski zvuci, Bosančice, Naše pjesme, Hrvatsko biserje, Balkanska vila); samospevi s klavirjem (npr. Mornar, Kam, Ukazi, Nezakonska mati, Oj vi magle, Prvi cjelov, Hajduk); vokalnoinstrumentalne skladbe (mdr. Bosanski korabljar, za moški zbor, tenor in orkester; Prognanik, za moš. zbor, bas in ork.); komorne skladbe (npr. izgubljeni Godalni kvartet); skladbe za orkester (npr. Svečana uvertura, Hrvatski plesovi); skladbe za klavir (npr. Jugoslovenska sonata, Kolo št. 1, Kroatischer Tanz št. 3). Pisal je tudi odrsko glasbo, npr. opere: Zvonimir (na lasten tekst; fragment), Smiljana (libreto M. Kreković po J. E. Tomiću, 4 dej., 1896; praizvedba 31. jan. 1897 v zgb Operi; v Lj. 21. nov. 1901), Ivanjska kraljica (1902, libreto po tekstu V. Filipašića, 1 dej., praizvedba v zgb Operi 25. marca 1902), Lopudska sirotica (1913, libr. M. Ogrizović po tekstu P. Preradovića in K. Šegvića; 3 dej.; praizvedba v zgb Operi 24. sept. 1914; v lj. Operi 24. dec. 1924) in opereto Gospodja Pokondirovićka (1905, na tekst A. Grunda in V. Badalića, 3 dej.; praizv. v zgb gled. 6. maja 1905). Cerkvenaa dela, npr. Prva hrvatska misa za meš. zbor in orgle; Druga hrv. misa za isti sestav; Božićna misa za zbor; Staroslavenska misa za meš. zbor; Missa solemnis za moš. zbor in orgle; štev. skladbe za zbor in orgle ter za orgle. — Skoraj vse je obj. v zbirkah, ki so izšle v samozal., npr. Skladbe I–II, Zgb ok. 1884–6 in III, Lj. 1889; Balkanska vila (2 zv.), Hrvatska lira (4 knj.), Djulabije (7 zv.) in Nove Djulabije (vse Zgb). V-jev opus presega 300 skladb; pribi. tolikšno je tudi število ljud. napevov, ki jih je zbral in v svojih delih njihovo tematiko deloma tudi uporabil. Posvetna in cerkv. dela je ustvarjal po nagibu ali pa tudi po službeni dolžnosti, kar velja za obj. in neobj. vokalne skladbe in za tiste, ki pripadajo drugim glasb. zvrstem.

Stilno je V-jeva glasba na meji zgodnje in pozne romantike ali čisto v slednji. Tu in tam (npr. v Mornarju) se je rahlo dotaknil še elementov nove romantike, ki pa se v njeg. ustvarjanju učinkoviteje ni izrazila, bržkone predvsem zato ne, ker prostor, v katerem je deloval in se mu bolj ali manj moral prilagoditi, za ta stil tedaj še ni bil pripravljen. Melodika je spevna in sveža, harmonika polna, ritmika v skladu s strukturo, forma jasna, izraz na splošno impresiven. Najuspešnejša so V-jeva vokalno-instrumentalna dela, ki jim je, čeravno lirik po naravi, posredoval tudi dramatske napetosti. Marsikaj od tega je značilno tudi za V-jeve orkestralne skladbe in za odrsko glasbo, s katero ni imel večjega uspeha; vzrok so verjetno bila neustrezna besedila in pomanjkanje širšega ustvarjalnega koncepta za operno formo.

Skladbe, ki jih je V. napisal v času svojega delovanja v okviru hrv. glasbe in ki obsegajo večino njeg. opusa, so pogosto zasnovane v duhu hrv. glasb. folklore. To pojasnjujeta z ene strani njeg. vseslovanska oz. južnoslovanska orientacija, ki ga je spremljala od rane mladosti, z druge pa namen, da bi obnovil, kar je začel V. Lisinski: nacionalno smer v glasbi. V tem ga je še zlasti podprl tesen stik s F. Kuhačem, ki je nanj močno vplival. V. je temeljito proučeval njeg. Južno-slovjenske narodne popievke, pobude pa je črpal tudi iz Kuhačevih, realizaciji hrv. nacionalne smeri namenjenih spisov. F. Dugan je izjavil, da je bila ta Kuhačeva zbirka za V-ja pravi »brevir« in da se je poslej »priljubio posve uz našu pučku glazbu te je glazbotvorio gotovo isključivo u duhu hrv. pučke glazbe« (Sv. Cecilija 1928, 274). V. se je tako zelo vživel v hrv. duhovne značilnosti, da je v celem doumel njihovo bistvo in jih uspešno izrazil v svoji glasbi. Z njo sicer ni odmeval, kot je hotel in pričakoval. V času, ki ga je s svojimi, na način nemške romantike in ital. verizma komponiranimi deli estetsko obvladoval I. Zajc s privrženci, je V-jeva nacionalno pogojena, ljudskemu tonu blizka glasba ostala osamljen primer. V. je kljub mnogim dobrim in zlasti izvrstnim vokalnim skladbam bil in ostal v hrv. glasbi v ozadju. Pevski zbori so sicer radi izvajali njeg. zbore, tudi samospevi in še nekatere kompozicije drugih zvrsti niso bili redki na koncertnih sporedih. Manj so zanimala njeg. dela s področja odrske glasbe, vendar pa je treba poudariti, da je v tehniki opernega stavka in v orkestraciji V-a zasenčil mnoga spretnejši Zajc, s katerim V. ni mogel tekmovati. J. Mantuani je utegnil imeti prav, da bi V. lahko prišel »do bolj razmaknjenih meja« (mislil je na širjenje koncepta v evropski okvir), »če se ne bi vezal tako tankovestno in ozirno na hrvatsko-lokalno psiho« (Nova muzika 1928, 9).

Slov. glasbi V. ni veliko prispeval, kar je, pa je bilo kvalitetno in za čas pred koncem 19. stol. napredno. Kljub polni vraščenosti v hrv. prostor je bil v stalnih zvezah s slov. glasbo in glasbeniki. O tem pričajo njeg. stiki z lj. GM in raznimi osebnostmi tedanjega slov. glasb. življenja, tako npr. z M. Hubadom, A. Schwabom in J. Betettom, kateremu je kot »slavnemu umetniku« posvetil svojo balado Hajduk, samospev s spremlj. klavirja, op. 324. V glavnem pa spada njeg. opus v hrv. glasbo, kar so poudarili npr. tudi J. Barlè, B. Širola, J. Andreis ter še drugi glasbeni pisci. Pomembno je pomnožil hrv. glasb. romantiko nacionalne smeri; s tega vidika predstavlja vmesni člen med Lisinskim in poznejšo, v hrv. nar. glasbeno smer naravnano skladateljsko generacijo. Zapostavljenost, s katero se je z nekaterih strani srečeval na Hrv., je v starosti pripisal temu, da se je zdel premalo moderen (Sv. Cecilija 1928, 227). Vendar kaže, da je zanjo in za nasprotovanja, ki so bila očitna skozi desetletja, treba iskati razlago tudi v načinu vrednotenja dveh idejno nasprotnih umetnostnih polov, ki za V-ja ni bilo ugodno in je na splošno obveljalo tudi potem, ko je V-jev čas minil.

V mladosti je pod psevd. Prostén in Prostin obj. pesmi v Z (1870), Primorcu (Trije soneti, 1871, 105), v pesmarici Slavček (1870), ki jo je zbral in ur. (V-jeva je Senožeška), in v samostojni zbirki Pesmi (Trst 1871). Moji memoari so izšli postumno v Sv. Ceciliji (Zgb) 1928. V rkp sta ostala libreto za opero Marin Knežić (v Nar. i sveuč. bibliot. v Zgbu) in pesn. zbirka brez naslova (v rkp odd. NUK).

Prim.: osebni podatki; r. matice Senožeče pri Postojni (škALj); izv. klas. gimn. Lj. in realke Zgb; Premrlovo gradivo (arhiv SBL); rkp gradivo (NUK rkp odd.); glasb. zbirka Nar. i sveuč. biblioteke (Zgb); glasb. zbirka v arhivu pev. društva Kolo (Hrv. glasb. zavod v Zgbu); Bibl JLZ; Cvetko III, 370–1; MuzE; Repertoar; SGL; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah, 1890, 164–6; LZ 1891, 247–8; Narodne novine (Zgb) 1897, št. 25; Obzor (Zgb) 1897, št. 27; Vijenac (Zgb) 1902, št. 14; AgZg 1902, št. 70; F. Dugan, Pjevački vjesnik (Zgb) 1912, 77–80; Savremenik (Zgb) 1914, 459–60; Jutarnji list (Zgb) 1914, št. 811; B. Širola, Pregled povijesti hrv. muzike, Zgb 1922, 261–2; J 1924, št. 289; S 1924, št. 275, 286–7; SN 1924, št. 281; GLLj 1924/5, št. 6; J. Barlè, Sv. Cecilija 1928, 67–8; J. Mantuani, Nova muzika 1928, 9 (s sliko); B. Širola, Hrv. umjetnička glazba, Zgb 1942, 184–5; P. Rasberger, SGR 1953/4, 63–6; D. Cvetko, NS 1954, 898–917; H. Pettan, Hrvatska opera, Zajčevi suvremenici I, Zgb 1969, 19–82; La musica-Dizionario II, Torino 1971, 1422; J. Andreis, Povijest glazbe IV, Zgb 1974, 267–9; PDk 1978, št. 307. — Slika: Cvetko III. Ctk.

Cvetko, Dragotin: Vilhar, Franjo Serafin (1852–1928). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi789403/#slovenski-biografski-leksikon (19. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine