Slovenski biografski leksikon

Vilfan (Wilfan) Josip ml., politik, r. 30. avg. 1878 v Trstu gradbeniku Josipu (gl. čl.) in Gabrijeli r. Jugovic, u. 8. marca 1955 v Beogradu, pokopan v Ljubljani. Osn. nem. šolo in 2 razr. nem. gimn. (1888–90) je opravil v Trstu; ker je bil 1890 oče službeno premeščen v Dubrovnik, je tu gimn. nadaljeval in maturiral 1896. Na dunajski univerzi je študiral pravo in bil 1901 promoviran. Nato je bil v Trstu pri dež. sodišču 1 leto brezplačni praktikant, 1902 do 1904 prakso nadaljeval v Pulju pri odvetniku in istrskem politiku M. Laginji, se zgodaj jeseni 1904 vrnil v Trst in bil praktikant pri M. Pretnerju in U. Fillinichu. Od konca 1908 je bil samostojni odvetnik (v trž. odvetniško zbornico je bil vpisan do 1930); od 1928 je na Dunaju vodil pisarno Kongresov evropskih narodnosti, 1939 se preselil v Bgd in tu živel do smrti. — Do okt. 1939 je pisal svoj priimek Wilfan, potem pa je nem. W dosledno zamenjaval s slov. V. — V Novi Gorici so mu 1979 v Erjavčevem drevoredu odkrili spomenik, avtor N. Nemec.

Prihod v Trst po končanem študiju je začetek V-ovega javnega delovanja, ki je imelo korenine v družini (nar. zavednost staršev, družinski stiki z uglednimi trž. Slov. dr. S. Pertotom, Fr. Cegnarjem idr.) in v štud. letih (prebiral je Montesquieuja, Lessinga, rimske in franc. klasike, zahajal med socialiste na Dunaju). 1901–2 je bil v Trstu blagajnik Ruskega krožka in ponovno član Sokola (sicer član že v dij. letih). V polit. življenje je stopil jeseni 1906, ko so ga izvolili za tajnika trž. E, potem ko je društvo preživelo krizo in prenovilo svoje vodstvo (prim. V-ovo poročilo na obč. zboru, E 1907, št. 327–9). Vidno je sodeloval pri agitaciji za drž. volitve 1907 (od Slov. izvoljen O. Rybar) in podprl boj trž. Slov. proti ital. iredenti (E 1908, št. 120, 124; podpis Dr. W.). V tem času je začel tudi govorniško nastopati. Zavzemal se je za uveljavljanje Slov. na Tržaškem »na podlagi enakopravnosti brez osvajalnih namer«, »na podlagi obstoječih zakonov« (Jadr. kol 1980, 177). Trst naj postane primer sožitja narodov, ker »jemati Lahom Trst se mi je zdelo šovinizem, proti kateremu sem vedno nastopal« (ib. 179). 1910 je bil izvoljen za preds. društva E. V tej funkciji je organiziral razkrinkavanje nepoštenega ljudskega štetja v Trstu in okolici, ki je bilo 31. dec. 1910. Zaradi dokazanih potvorb so dosegli 1911 revizijo, ki je prvotno ugotovljeno število 37 063 slov. govorečih dvignila na realnih 56 916 (prim. L. Čermelj, Anali Jadr. instituta, Zgb 1958, 7–51). 1909 in ponovno 1913 je bil V. izvoljen v trž. občinski svet in trž. dež. odbor (razpuščena ob vstopu Ital. v vojno). Njeg. jezikovno in strokovno znanje ter govorniški talent so vzbujali splošno pozornost. Delal je zlasti v šolski, tehniški in pravni komisiji. Nekateri njegovi govori so bili tudi objavljeni v slov. listih (npr. Pm 1913, št. 3; Soča 1913, št. 18; E 1914, št. 90, 127). Ob volitvah v drž. zbor 1911 je kandidiral na slov. listi v 5. trž. okraju, a ni uspel.

Svetovna vojna je javno nastopanje pretrgala. Jan. 1915 se je V. udeležil sestanka voditeljev trž. Slov. z ital. diplomatom C. Gallijem, ki se je zanimal, kako bi reagirali trž. Slovani, če bi Ital. stopila v vojno na strani antante. Ko je maja 1915 do tega prišlo, je V. postal član Comitata di publica assistenza, ki naj bi reševal probleme Trsta, če bi bilo mesto vpleteno v neposredno vojskovanje; kasneje imenovani vladni komisar tega odbora ni dovolil. Sredi 1918 se je V. vključil v polemiko, komu naj pripade Trst po vojni (npr. E 1918, št. 154, 161, 165). Zagovarjal je stališče, da sodi mesto k Jsli, ital. manjšina pa naj svoj status rešuje z medsebojnim sporazumom. Sodeloval je pri ustanavljanju Nar. sveta v Lj. (avg. 1918), postal njeg. član in član krajevnega nar. sveta v Trstu (KNS; ustan. 11. sept. 1918). Ob razpadu Avstrije je bil V. eden od 4 slov. članov trž. Comitata di salute pubblica, ki je prevzel upravo Trsta (KNS podobna pobuda ni uspela). Sledila je znana misija predstavnikov tega odbora v Benetke k antantnim silam, naj zasedejo Trst, namesto njih pa je prišla ital. vojska.

Z ital. zasedbo Julijske krajine (ime je uveljavil V. za ital. oznako Venezia Giulia) 13. nov. 1918 se začne nova doba V-ovega polit. delovanja. Za O. Rybářem, ki je postal član jsl mirovne delegacije, je prevzel vodstvo slov. nar. stranke na Tržaškem in postal ena osrednjih slov. polit. osebnosti v Ital. do 1928. Se naprej je bil preds. društva E (s presledkom poleti 1922; 19. sept. 1928 prepovedana), tudi v času, ko so bili v društvo vključeni gor. kršč. socialisti (avg. 1919—jul. 1922) in je delovalo med Slov. in Hrv. cele Jul. krajine. Sprva je še zagovarjal tezo o pripadnosti Jul. krajine Jsli, po rapalski pogodbi nov. 1920 pa je poudarjal pripadnost Slovanov v Ital. k jsl narodom, pravico do nadaljevanja lastne kulture in enakopravno sožitje z Italijani. S predavanji in članki (zlasti za E, npr. 1922, št. 52, 174; 1923, št. 1, 3, 6) je razčiščeval nejasnosti znotraj slov. tabora, kazal na manjšinsko problematiko in na razmerje do ital. vladne politike, še posebej v odnosu do manjšin. Praksa mu je narekovala, da je pojasnjeval aktualno polit. izrazje: Zedinjenje in ujedinjenje (Plamen 1921), Nazione in nazionale (E 1921, št. 266), Narodnost in nacionaliteta (E 1927, št. 56, 57), Iz politične terminologije (E 1927, št. 85–6), Politika in etnika (Luč 1928). Spričo prezaposlenosti s polit. nalogami je v svojo pravno stroko posegal publicistično le priložnostno. V trž. Pravnem vestniku je objavil nekaj praktičnih razlag zakonov (1922–3, 1925,1927), sestavil pregled vsebine prvih 5 letnikov (ib. 1926), za SP napisal načelne pripombe k jsl ustavi (Jezikovno pravo v ustavi, 1921) ter nekrolog stanovskemu in polit. tovarišu E. Slaviku (1931), v Pol stoletja poročal o trž. društvu Pravnik in njegovem glasilu Pravni vestnik.

Dvakrat je bil izvoljen v ital. parlament, kljub fašističnemu terorju: maja 1921 na listi jsl nar. stranke za Goriško-Gradiščansko in Istro (ta mandat je potem odstopil Hrvatu U. Stangerju) in aprila 1924 za Jul. krajino (poleg njega še A. Besednjak in na komun. listi J. Srebrnič). V 1. poslanskem govoru 21. jun. 1921 (E 1921, št. 150) in vseh naslednjih ter v interpelacijah na vlado se je odločno zavzemal za osnovne pravice Slov. in Hrv. v It. Dosegel ni nič; nastope v parlamentu mu je fašistična večina grobo ovirala, vlada na interpelacije navadno sploh ni odgovarjala. Prav malo so tudi zalegli osebni ali pismeni protesti pri trž. prefektu, ministrih, min. predsedniku in drugih drž. funkcionarjih. Do Mussolinija je prišel trikrat: 25. nov. 1922 (razložil slov. nar. zahteve in mu jih nato podal še v spomenici), 7. mar. 1924 (z Besednjakom; opozorila sta na možno nasilje pred bližnjimi volitvami) in 25. sept. 1928. Razmeroma učinkovite pa so bile V-ove intervencije pri oblasteh v prid svojim volivcem za posamezne pravice in koristi. Fašistično nasilje in raznarodovalna politika sta neustavljivo rastla, sistematično odvzemala Slov. in Hrv. kulturne in nar. značilnosti in vrednote (javna raba materinega jezika, šole, društva, tisk itd.). Ob požigu Nar. doma v Trstu 13. jul. 1920 je zgorelo tudi V-ovo stanovanje z bogatim zasebnim arhivom in knjižnico. Med preganjanimi opoz. poslanci po Matteotijevem umoru, je bil tudi V.; nov. 1926 so ga v Rimu zaprli in med vrnitvijo v Trst spet aretirali v Florenci, obakrat izpustili na intervencijo evropske javnosti. V drugi pol. 1928 je postalo demokrat. polit. delo nemogoče. V. je nekaj dni po zadnjem obisku pri Mussoliniju emigriral v Jslo, se konec leta preselil na Dunaj in se ves posvetil manjšinski problematiki.

Vanjo se je poglabljal že od 1921, ko je postal član ital. skupine interparlamentarne unije; delal je v njeni komisiji za manjšinska vprašanja. Udeležil se je kongresov unije v Kopenhagnu 1923 (sprejeli njegovo deklaracijo o pravicah in obveznostih nar. manjšin; o tem V. poročal v E 1923, št. 203, 206, 209), Bernu 1924 (gl. E 1924, št. 275), Ženevi 1924 in 1927 (poročal v E 1927, št. 229), Parizu 1927 in Berlinu 1928; priložnosti je V. izkoriščal, da je javnost obveščal o zatiranju Slov. in Hrv. v Jul. krajini. V Trstu je 1925 ustanovil slov. društvo za ligo narodov in kot njegov delegat sodel. pri mednar. zvezi teh društev. Za zasedanje zveze v Bruslju 1932 je sestavil memorandum O tisti obliki življenja, ki ji pravimo narod (Jadr. kol 1978, 75–7). S predstavnikom nem. in madž. manjšine je 1925 sklical v Ženevi I. kongres evrop. nar. manjšin, imel predavanja (prim. Der Morgen, Zgb, 1925, št. 839), bil izvoljen za predsednika stalnega delovnega odbora Kongresov evrop. narodnosti (Kongress der organisierten nationalen Gruppen in den Staaten Europas) in od konca 1928 vodil pisarno Kongresov na Dunaju. Kongrese so imeli vsako leto, nazadnje 1938 v Stockholmu; nadaljnje so preprečile polit. spremembe v Evropi. V. je bil glavni organizator, vodil večino kongresov, sodeloval pri resolucijah, imel poročila ali referate, npr.: Les minorités ethniques et la paix en Europe (Dunaj-Leipzig 1929), La minorité Bulgare en Yugoslavie dans ses rapports avec les Congrès des nationalités européennes (Les minorités nationales, Bruselj, 1931), Die Organisierung der Volksgemeinschaft (Nation und Staat, Dunaj, 1932, zv. 7), Die programmatische Arbeit der Nationalitätenkongresse (ib. 1934, zv. 1), Der europaische Nationalitätenkongress und das Problem des Friedens (ib. 1936, zv. 8). Široko slov. in jsl javnost je z manjšinskim vprašanjem, pomenom in delom Kongresa seznanjal s poročili (npr. KGM 1927; E 1927, št. 229, 230, 232; Istra 1933, št. 44), predavanji in članki, npr. Dosadašnji i buduči razvitak kongresa evropskih nar. manjina (Obzor, Zgb, 1927, št. 261–3), Proučavanje susjednih država i naroda (Politika, Bgd, 1929, št. 7634), Povodom jednog razgovora u Budišinu (ib. 1930, št. 7804; o Luž. Srbih), Manjšinski kongresi (Sd 1934), »Sunarodi« (Vidici, Bgd, 1940), O jednom neaktuelnom pitanju (Danica, Bgd, 1941, št. 10; o Valežanih). Po zaslugi Kongresa je postalo vprašanje nar. manjšin sestavni del mednar. politike, zasluga preds. V-a pa je, da so bili definirani ustrezni pojmi in opredeljene pravice, ki naj jih imajo manjšine. Nekatera V-ova stališča so doživela kritiko levo usmerjene emigracije iz Jul. krajine. 1945–7 je sodel. z Inštit. za proučevanje medn. vprašanj pri zbiranju gradiva za mirovno konferenco in pri knjigi Oko Trsta (Bgd 1945). Kot govornik je zadnjič nastopil ob tržaški krizi na zboru trž. rojakov v Lj. okt. 1953. Zadnji objavljeni spis je predgovor h knj. V. Pertota Trst, međunarodni privredni problem (Bgd 1954).

V. izhaja iz trž. narodnjaškega in edinjaškega kroga in je bila vsa njegova politika tako usmerjena. Kljub novejšim nalogam in ugotovitvam je vztrajal pri nespremenjenih zahtevah in metodah iz let nar. prebujenja v 2. polovici 19. stol. (liberalizem). Tudi kasneje ni mogel prisluhniti novim idejnim tokovom in je nastale probleme vselej skušal reševati v pravnih normah in njihovem vestnem izpolnjevanju. Med drugo vojno je v Bgdu pisal spomine, a jih ni dokončal. Objavil jih je sin Joža (Jadr. kol 1980, 168–88), isti tudi del korespondence med njima (Dan 1978–80).

Prim.: osebni podatki; osebni arhiv, last Inštituta za nar. vprašanja (deponiran v Zgod. arhivu v Lj.); izv. nem. gimn. Trst; EJ; Tuma; Gor. straža 1922, št. 14; Istra (Zgb) 1934, št. 36; 1938, št. 35 (s sliko); 1939, št. 13/5; Enc. biografica e bibl. italiana, ser. 43, Ministri, deputati, senatori del 1848 al 1922, III, Roma 1941, 241; Novi list (Trst) 1953, št. 42; SPor 1953, št. 204; 1955, št. 58; L. Čermelj, PDk 1953, št. 205; isti, ib. 1955, št. 58–60 (s sliko); isti, Slov. in Hrvatje pod Italijo, 1965; PDk 1955, št. 62–3; 1976, št. 15; 1978, št. 88; 1979, št. 149, 155; Soča, 1955, št. 12; Il movimento nazionale a Trieste …, Udine 1968, 177, 179; Pravnik 1968, 535; Trieste, otto.–nov. 1918, Milano 1968; M. Kacin-Wohinz, Prim. Slovenci pod ital. zasedbo, 1972; ista, Poslanci JNS v ital. parlamentu v predfaš. dobi, Prispevki za zgod. del. gibanja 1974, 109–36; ista, Narodnoobrambno gibanje prim. Slov. 1921–8, 1977; TV-15, 1974, št. 13; S. Renko, Jadr. kol 1978, 65–73 (s sliko); J. Vilfan, Delo, spomini, srečanja, 1978, 6, 24–5; Prim, novice 1979, št. 28; Slov. in ital. socialisti na Primorskem 1900 do 1918, 1979, 107, 115; Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, IV, München 1981, 274 do 275. Črm. + Marušič

Čermelj, L., Marušič, B.: Vilfan, Josip mlajši (1878–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi787963/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine