Slovenski biografski leksikon

Vidali Ksenija, operna pevka in pedagoginja, r. 29. apr. 1913 v Škednju pri Trstu ključavničarju Petru Angelu in Frančiški r. Škergat, od 1959 živi v Ljubljani; 1960 se je poročila z dirigentom D. Žebretom. Po osn. šoli v r. kraju je 1927–31 obiskovala zasebno šolo P. Beslenghija v Trstu, 1928–33 se je učila klavir pri L. Sancinu v Škednju, 1932–7 pa solistično petje pri E. Justu v Trstu. Prvič je nastopila 1937 kot Mimi (G. Puccini, La Boheme; ocena F. Govekar, SN 1937, št. 102) v lj. Operi, nato je bila 1938–47 tu angažirana. 1947–57 je bila svobodna umetnica v Milanu in se obenem tudi izpopolnjevala, mdr. pri E. Ghirardiniju. Veliko je gostovala v Lj. in drugih jsl opernih hišah (Bgd, Zgb, Reka, Split), stalnega angažmaja po 1947 pa ni več sprejela. Od 1963 zasebno poučuje mlade pevce (I. Filipovič, J. Reja, N. Sevšek idr.).

Njen repertoar je obsegal ok. 35 vlog. Na lj. odru je bila: Minka (A. Foerster, Gorenjski slavček, 1937), Donna Elvira (W. A. Mozart, Don Juan, 1937), Alice (G. Verdi, Falstaff, 1938), Elza (R. Wagner, Lohengrin, 1938), Jolanta (P. I. Čajkovski, 1938), grofica (W. A. Mozart, Figarova svatba, 1939), Adriana Lecouvreur (F. Cilèa, 1940); Margareta (Ch. Gounod, Faust, 1940), Evridika (Ch. W. Gluck, Orfej in Evridika, 1941), Suzica (P. Mascagni, Prijatelj Fric, 1941), Violetta (G. Verdi, Traviata, 1942), Tatjana (P. I. Čajkovski, Evgenij Onjegin, 1942), Marinka (B. Smetana, Prodana nevesta, 1943), Sneguročka (N. A. Rimski-Korsakov, 1943), Manon (J. Massenet, 1944), Antonija (J. Offenbach, Hoffmannove pripovedke, 1945), Rusalka (A. Dvořák, 1945) idr. Občasno je nastopala tudi v operetah. V Italiji je pela v mnogih mestih, mdr.: v Trstu (Mimi, 1944; Violetta, 1945), Florenci (1946), Milanu (solist. koncerti 1946–7), Palermu (Massenetova Thaïs, 1947; partner baritonist M. Stabile), San Remu (Adriana Lecouvreur, 1947; ob navzočnosti avtorja), Bariju (Violetta, 1948). 1947 je na turneji po Portugalskem v Lizboni in Oportu pela Manon (v Lizboni bil njen partner B. Gigli) in Čo-Čo-San v Puccinijevi Madame Butterfly. Po 1948 je gostovala še v Španiji (mdr. tudi z G. de Stefanom), Avstriji in Tuniziji.

V. je po glasovni opredeljenosti sopranistka lirične in mladodramatske stroke. Med njene pevske odlike sodijo: izredno lcp glas, muzikalnost, topla čustvena interpretacija in igralski talent. Ocene njenih nastopov pričajo, da je bila na lj. opernem odru ena najpomembnejših interpretk Mimi, nekateri tuji kritiki pa so jo uvrstili med najboljše sodobne operne pevke. — Prim.: osebni podatki; r. matice (ž. urad Škedenj); zbirka fotografij (SGM); zbirka posnetkov opernih odlomkov in slov. samospevov (arhiv RTV Lj.); MuzE; GLLjO 1937–63; M. Slavec, SN 1938, št. 279 (s sliko); ista, ŽS 1939, 42–3 (s sliko); Il nuovo corriere (Florenca) 1946, 27. dec.; LdTd 1947, št. 76; Stop 1976, št. 34 (s slikami). Alc.

Ajlec, Rafael: Vidali, Ksenija (1913–2004). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi781573/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VIDALI Ksenija, por. ŽEBRE, pevka, r. 29. apr. 1913 v Škednju pri Trstu, živi v Lj. Oče Peter Angel, elektrotehnik, mati Frančiška Škergat. Osn. š. v Škednju, nato se je štiri leta privatno izobraževala pri nunah, učila se je glasbo. Z 18 leti se je začela ukvarjati s petjem, bolj sistematično pa leto kasneje. Solopetje je študirala pri prof. Ernestu Justu, klavir pa pri prof. Alojziju Sancinu. Že med študijem se je uveljavila kot velik talent. Ker ni mogla dobiti v Trstu angažmaja, je 1934 odšla v Lj. in dobila redni angažma v slov. operni hiši, kjer so bili redni člani tudi nekateri škedenjski gledališki delavci kot Modest Sancin, violinist Flego idr. 2. maja 1937 je stopila prvič na oder lj. O kot Mimi v La Bohème. Predstavo je vodil Niko Štritof. Na čelu O je bil Mirko Polič, upravnik NG v Lj. pa Oton Župančič. Spominja se besed, s katerimi jo je nagovoril Župančič: »Kajne, primorska Slovenka, zdaj boste ostali naši!« V lj. O je ostala do 1946. V devetih letih je osvojila obsežen repertoar glavnih sopranskih vlog in odpela vrsto glavnih vlog od Verdijeve Traviate, Puccinijeve Bohème in Massenetove Manon do Sneguročke Rimskega Korsakova, Mozartove Figarove svatbe, Don Juana istega skladatelja, Gluckovega Orfeja, Smetanove Prodane neveste idr. S svojim kultiviranim, toplim in kristalnim sopranom je V-jeva navduševala občinstvo in žela laskave ocene. Širina njenega repertoarja in njena visoka umetniška raven sta ji odprli pot v tujino. Pot jo je najprej zanesla v It., v Milanu je opravila avdicijo avg. 1946. Izpopolnjevala se je pri prof. Emiliu Ghirardiniju. V It. je poleg v Manon nastopila v operi F. Cilee Adriana Lecouvreur, za katero že vrsto let niso imeli It. ustrezne interpretke. Tako so jo it. kritike (npr. Il nuovo Corriere, Firenze 27. dec. 1946) označile kot pevko, ki ima »svež glas simpatičnega timbra, ki mu ne manjka potrebne dramatičnosti, zaradi katerih je V-jeva med najboljšimi pevkami današnjega časa«. Kasneje je odšla na Portugalsko, v Španijo, v Avstrijo, Afriko (Tunis), kjer je pela z znanimi it. solisti. Izjemen uspeh je žela na Portugalskem z naslovno vlogo v operi Manon skupaj z Beniaminom Giglijem. Sledili so angažmaji v San Remu na Festivalu oper takrat še živečih opernih skladateljev (Giordano, Alfano, Cilea), v Palermu, Bariju, Catanii in vrsti drugih mest. Z njo so nastopili pomembni pevci kot Giuseppe di Stefano, Mariano Stabile idr. Evropski uspehi je niso mogli odtegniti od lj. O in drugih jsl. opernih hiš. Redno je nastopala v Lj., Zgbu, Bgdu in Mrbu. V Lj. se je za stalno vrnila 1959 in občasno nastopala. V sez. 1964–65 je kot Margareta v Gounodovem Faustu stopila zadnjič na oder lj. O. Po naporni in strastno doživeti umetniški karieri se je odpovedala solističnemu nastopanju in se od 1965 posvetila prenašanju svojega bogatega znanja in gled. izkušenj na mlade rodove kot pedagoška delavka. Iz njene šole so izšli mnogi priznani pevci. Med drugo svet. vojno je bila V-jeva med tistimi umetniki, ki so se odzvali NOB, po koncu vojne se je večkrat vrnila v Trst, kjer je v svoji dolgi umetn. karieri pela samo vlogo Mimi v La Bohème v gled. Verdi 1944. Na RTV Lj. ima posnetih več krajših opernih odlomkov.

Prim.: PDk 1. maja 1983; Delo 22. apr. 1983; Muzička Encikl., Zgb 1963, 763; SGL III, 766–67; Gled. list 46–47, št. 11-12, 161; Ciril Cvetko, K. Vidali – sopran; Zgod. odsek NŠK v Trstu.

nsf

Sosič Fabjan, Nataša: Vidali, Ksenija (1913–2004). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi781573/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine