Slovenski biografski leksikon

Vertovec (Vrtovec, Vertouc) Matija, vinogradnik in zgodovinar, r. 28. jan. 1784 v Jakulinih (pri Šmarjah) kmetu Francu in Margareti r. Polšak, u. 2. sept. 1851 v Šentvidu (danes Podnanos) pri Vipavi. Osn. izobrazbo je dobil v vipavski farni šoli, gimn. končal v Gor., licej v Gradcu. Bogoslovje je študiral eno leto v Lj., tri v Gor., kjer je bil 1807 ord. Bil je duhovni pomočnik 1807–9 v Vipavi, 1809–13 na Planini (pri Ajdovščini), od 1813 do smrti pa kaplan, vikar oz. farni namestnik v Šentvidu pri Vipavi. Tu ima na hiši ob cerkvi od 1884 spomin. ploščo (LZ 1884, 374–5).

Zlasti v mladosti je mnogo študiral, se dobro naučil sloven. in hrv. pa tudi gršč., lat., nem., ital. in franc. Ukvarjal se je z zgodovino, zemljepisom, kemijo, fiziko, astronomijo idr., najraje pa s kmetijstvom, zlasti z vinogradništvom in kletarstvom. Mnogo je potoval po domačih in tujih deželah, nabiral skušnje in se učil (to priporočal tudi svojim stanovskim tovarišem, učiteljem in umnim kmetovalcem), bil mdr. v Berlinu, Dresdenu, Heilbronnu, Milanu, Münchnu, Parizu, Rimu. Kot zelo aktiven član Kranjske KD se je udeleževal vseavstrijskih zborovanj in drugih prireditev, npr. zbora nem. kmetovalcev in gozdarjev v Gradcu (N 1846, 163, 167), vinogradnikov in sadjarjev v Heilbronnu (N 1847, 74 do 75), podobnega v Salzburgu 1851 pa zaradi bolezni ne več.

V. je v vinogradu, farnem in svojem, preskušal trsne in sadne sorte, pridelovalne postopke in kletarska opravila, vse tudi strok. obdelal in opisal. Spada med najvidnejše slov. strokovne pisce 19. stol. Razen nekaj nem. sestavkov, npr. Über das Reeren, Tröpfeln der Trauben … (IB 1820, 105 sl.), Die Ursprüngliche Bildung der Wipbacher Gegend (IB 1821, 30 sl.), je pisal samo v sloven. Sodeloval je pri N od ustanovitve 1843. Pogosto je obravnaval kmetijstvo, zlasti vinogradništvo, mdr. v svojem prvem slov. spisu, hvalospevu Vinske terte hvala (N 1843, 11–2), s katerim je pobudil Staničevo Hvalo vinske trte (SBL III, 441) in deloma tudi Prešernovo Zdravljico (SBL II, 553) ter v članku Od zarajanja in množenja novih sadnih plemen (N 1844, 58, 62). – Napisal je 3 knjige. Vinoreja za Slovence, 1844 (izhajala kot priloga N), kjer v 22 poglavjih razlaga postopke od trte do vina, trsni sortiment, sajenje, oskrbovanje, gnojenje, obrezovanje, varstvo, trgatev in predelavo grozdja, vrenje, različne načine naprave vina »po francoski ali južni ter severni ali nemški šegi vina narejati«, razlaga fiziološke in kemične procese, navaja izkušnje drugih narodov in vpleta vmes zemlj., zgod. in kultur. dogodke. To knjigo so N (1845, 193) imenovale »kmetijska šola« in jo zastonj razdelile med vinogradnike in naročnike N. – Kmetijska kemija to je, natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke, 1847 (izhajala kot priloga N). Napisana je bila za praktično rabo ter za strok. in druge šole. Njen izid so N (1847, 200) priporočile: »so perve slovenske bukve tega obsežka… terdna podlaga vsiga višjiga kmetijskiga in obertniškiga podučenja in izobraženja…«. V knjigi vabi graščake, duhovnike, glavarstva in KD, naj jo prebirajo in razširjajo, uči, »kako naj skrbijo za svoje in svoje živine zdravje ter kako naj si izboljšujejo gospodarstvo«. 1856 je J. Blaznik priskrbel tej »zlata vredni knjigi drugi natis popolnoma v obliki prvega s predgovorom vred, le v novi slovnični besedi …«. Izšla je tudi v hrv. (Gospodarska lučba ili prirodni zakoni i lučbene zasade, prev. in prir. L. Matajić, Zgb 1894). – Sporočilo slovenskim vinorednikam sosebno ipavskim in primorskim, 1850 (priloga N št. 51) je knjižica, ki dokazuje V-evo široko izobrazbo in zavzetost za dvig nar. gospodarstva in kulture. – Sicer je učil vinogradništvo in kmetijstvo tudi z zgledom in besedo.

S področja zgodovine je obj. članek Ilirske dežele nekadaj in sedaj (N 1843, 26–7, 31, 33–4), zadnja leta pa pisal občo zgodovino, a je ni dokončal (segel je skoraj do konca srednjega veka). Iz nje je objavil odlomek Križanske vojske (Letopis Slov. društva za Kranjsko 1849, 22–43). Postumno je izšlo še Zgodovinske pisma (N 1852, št. 1–53) in Stari Slavjani (SB 1852, 381–3, 388–90). Celoten rkp. je nato priredil in dopolnil do 19. stol. M. Verne (gl. čl.) in je izšel 1863 pod imenom obeh avtorjev: Občna povestnica ali Zgodovina celega sveta.

Napisal je tudi več drugih člankov, npr.: Zvezdoslovje (N 1847, št. 21–41; obsega mdr. poglavja Zemlja je krogla, Težna moč zemlje, Noč in dan, Velikost zemlje, Kratek zemljopis), Copernica (N 1843, 40), Kaj je bolji počasi ali naglo obogateti? (N 1844, 130), Hvaležnost visoko postavljenega sina viteza A. Lavrina do svojih kmetiških staršev (N 1845, 107–8), Veličastno cerkvenovojaško obhajanje v ipavski dolini (ib. 175–6, 179–80). Bil je priljubljen pridigar. Na prigovarjanje stanovskih tovarišev je izbral 26 pridig v knj. Shodni ogovori (1850), v katerih je tudi več krajevnozgod. drobcev. Po smrti je izšel njegov jezikovni prispevek Pokušnja stare slovenšine po Ipavskim in Primorskim (N 1852, 203). Nekaj zgod. in drugih spisov je J. Bleiweis uvrstil v berila za niž. gimn. 1850–5, F. Miklošič pa v berila za viš. gimn. 1853–63 (gl. Marn XVI, 68). – Skrb za ljudi je pokazal tudi ob epidemiji koz, ko je poskrbel za cepljenje na Planini (1810) in pozneje v Šentvidu. čeprav gostoljuben človek, si je iz honorarjev in drugih dohodkov prihranil premoženje, ki ga je namenil predvsem za dobrodelne namene, sirotišnicam, gluhonemnici, Alojzijevišču, soseski in za miloščine. — Prim.: r. matice (ž. urada Šmarje); Marn XVI, 60–71; NZT 220–3 (s sliko); IB 1847, 36; N 1851, 185, 202–3, 230; A. Gspan, SR 1950, 39 pass.; Z. Bufon, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike 1974; F. Adamič, ib. 1981, 214–8; Družina 1981, št. 36. Adč.

Adamič, France: Vertovec, Matija (1784–1851). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi777566/#slovenski-biografski-leksikon (7. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine