Slovenski biografski leksikon

Vertovec (Vrtovec, Vertouc) Matija, vinogradnik in zgodovinar, r. 28. jan. 1784 v Jakulinih (pri Šmarjah) kmetu Francu in Margareti r. Polšak (op. ur.: Margareti r. Kodrič), u. 2. sept. 1851 v Šentvidu (danes Podnanos) pri Vipavi. Osn. izobrazbo je dobil v vipavski farni šoli, gimn. končal v Gor., licej v Gradcu. Bogoslovje je študiral eno leto v Lj., tri v Gor., kjer je bil 1807 ord. Bil je duhovni pomočnik 1807–9 v Vipavi, 1809–13 na Planini (pri Ajdovščini), od 1813 do smrti pa kaplan, vikar oz. farni namestnik v Šentvidu pri Vipavi. Tu ima na hiši ob cerkvi od 1884 spomin. ploščo (LZ 1884, 374–5).

Zlasti v mladosti je mnogo študiral, se dobro naučil sloven. in hrv. pa tudi gršč., lat., nem., ital. in franc. Ukvarjal se je z zgodovino, zemljepisom, kemijo, fiziko, astronomijo idr., najraje pa s kmetijstvom, zlasti z vinogradništvom in kletarstvom. Mnogo je potoval po domačih in tujih deželah, nabiral skušnje in se učil (to priporočal tudi svojim stanovskim tovarišem, učiteljem in umnim kmetovalcem), bil mdr. v Berlinu, Dresdenu, Heilbronnu, Milanu, Münchnu, Parizu, Rimu. Kot zelo aktiven član Kranjske KD se je udeleževal vseavstrijskih zborovanj in drugih prireditev, npr. zbora nem. kmetovalcev in gozdarjev v Gradcu (N 1846, 163, 167), vinogradnikov in sadjarjev v Heilbronnu (N 1847, 74 do 75), podobnega v Salzburgu 1851 pa zaradi bolezni ne več.

V. je v vinogradu, farnem in svojem, preskušal trsne in sadne sorte, pridelovalne postopke in kletarska opravila, vse tudi strok. obdelal in opisal. Spada med najvidnejše slov. strokovne pisce 19. stol. Razen nekaj nem. sestavkov, npr. Über das Reeren, Tröpfeln der Trauben … (IB 1820, 105 sl.), Die Ursprüngliche Bildung der Wipbacher Gegend (IB 1821, 30 sl.), je pisal samo v sloven. Sodeloval je pri N od ustanovitve 1843. Pogosto je obravnaval kmetijstvo, zlasti vinogradništvo, mdr. v svojem prvem slov. spisu, hvalospevu Vinske terte hvala (N 1843, 11–2), s katerim je pobudil Staničevo Hvalo vinske trte (SBL III, 441) in deloma tudi Prešernovo Zdravljico (SBL II, 553) ter v članku Od zarajanja in množenja novih sadnih plemen (N 1844, 58, 62). – Napisal je 3 knjige. Vinoreja za Slovence, 1844 (izhajala kot priloga N), kjer v 22 poglavjih razlaga postopke od trte do vina, trsni sortiment, sajenje, oskrbovanje, gnojenje, obrezovanje, varstvo, trgatev in predelavo grozdja, vrenje, različne načine naprave vina »po francoski ali južni ter severni ali nemški šegi vina narejati«, razlaga fiziološke in kemične procese, navaja izkušnje drugih narodov in vpleta vmes zemlj., zgod. in kultur. dogodke. To knjigo so N (1845, 193) imenovale »kmetijska šola« in jo zastonj razdelile med vinogradnike in naročnike N. – Kmetijska kemija to je, natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke, 1847 (izhajala kot priloga N). Napisana je bila za praktično rabo ter za strok. in druge šole. Njen izid so N (1847, 200) priporočile: »so perve slovenske bukve tega obsežka… terdna podlaga vsiga višjiga kmetijskiga in obertniškiga podučenja in izobraženja…«. V knjigi vabi graščake, duhovnike, glavarstva in KD, naj jo prebirajo in razširjajo, uči, »kako naj skrbijo za svoje in svoje živine zdravje ter kako naj si izboljšujejo gospodarstvo«. 1856 je J. Blaznik priskrbel tej »zlata vredni knjigi drugi natis popolnoma v obliki prvega s predgovorom vred, le v novi slovnični besedi …«. Izšla je tudi v hrv. (Gospodarska lučba ili prirodni zakoni i lučbene zasade, prev. in prir. L. Matajić, Zgb 1894). – Sporočilo slovenskim vinorednikam sosebno ipavskim in primorskim, 1850 (priloga N št. 51) je knjižica, ki dokazuje V-evo široko izobrazbo in zavzetost za dvig nar. gospodarstva in kulture. – Sicer je učil vinogradništvo in kmetijstvo tudi z zgledom in besedo.

S področja zgodovine je obj. članek Ilirske dežele nekadaj in sedaj (N 1843, 26–7, 31, 33–4), zadnja leta pa pisal občo zgodovino, a je ni dokončal (segel je skoraj do konca srednjega veka). Iz nje je objavil odlomek Križanske vojske (Letopis Slov. društva za Kranjsko 1849, 22–43). Postumno je izšlo še Zgodovinske pisma (N 1852, št. 1–53) in Stari Slavjani (SB 1852, 381–3, 388–90). Celoten rkp. je nato priredil in dopolnil do 19. stol. M. Verne (gl. čl.) in je izšel 1863 pod imenom obeh avtorjev: Občna povestnica ali Zgodovina celega sveta.

Napisal je tudi več drugih člankov, npr.: Zvezdoslovje (N 1847, št. 21–41; obsega mdr. poglavja Zemlja je krogla, Težna moč zemlje, Noč in dan, Velikost zemlje, Kratek zemljopis), Copernica (N 1843, 40), Kaj je bolji počasi ali naglo obogateti? (N 1844, 130), Hvaležnost visoko postavljenega sina viteza A. Lavrina do svojih kmetiških staršev (N 1845, 107–8), Veličastno cerkvenovojaško obhajanje v ipavski dolini (ib. 175–6, 179–80). Bil je priljubljen pridigar. Na prigovarjanje stanovskih tovarišev je izbral 26 pridig v knj. Shodni ogovori (1850), v katerih je tudi več krajevnozgod. drobcev. Po smrti je izšel njegov jezikovni prispevek Pokušnja stare slovenšine po Ipavskim in Primorskim (N 1852, 203). Nekaj zgod. in drugih spisov je J. Bleiweis uvrstil v berila za niž. gimn. 1850–5, F. Miklošič pa v berila za viš. gimn. 1853–63 (gl. Marn XVI, 68). – Skrb za ljudi je pokazal tudi ob epidemiji koz, ko je poskrbel za cepljenje na Planini (1810) in pozneje v Šentvidu. čeprav gostoljuben človek, si je iz honorarjev in drugih dohodkov prihranil premoženje, ki ga je namenil predvsem za dobrodelne namene, sirotišnicam, gluhonemnici, Alojzijevišču, soseski in za miloščine. — Prim.: r. matice (ž. urada Šmarje); Marn XVI, 60–71; NZT 220–3 (s sliko); IB 1847, 36; N 1851, 185, 202–3, 230; A. Gspan, SR 1950, 39 pass.; Z. Bufon, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike 1974; F. Adamič, ib. 1981, 214–8; Družina 1981, št. 36. Adč.

Adamič, France: Vertovec, Matija (1784–1851). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi777566/#slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VERTOVEC (VRTOVIZ, VERTOVC, VRTOVEC, VERTOUZ) Matija, šentviški »fajmošter«, vinorejec, kemik, zgodovinar, r. 28. jan. 1784 v Jakulinih (Šmarje na Vipavskem) kmetu Francu in Marjeti (Margareti) Kodrič iz vipavskih Brij (ne Polšak – popravi SBL IV, 418, prim. Lib. bapt. Šmarje 1784), u. 2. sept. 1851 v Šentvidu (danes Podnanos) pri Vipavi, kjer je tudi pokopan. Osnovno izobrazbo je prejel deloma pri domačem duhovniku, deloma v vipavski farni šoli, gimn. obiskoval v Gor., licej v Gradcu. Prvi letnik bogoslovja je dovršil v Lj., drugega, tretjega in četrtega v Gor. z oceno »prima cum eminentia« (NALj, fascikel Planina pri Vipavi), ordiniran je bil v Gor. 8. nov. 1807. Svojih šmarskih korenin ni nikoli zatajil. – 21. dec. 1807 je bil dekretiran za duh. pomočnika v Vipavi (nastopil že 24. dec. i. l.); od jun. 1809 do mar. 1813 je bil kaplan-kurat na Planini pri Ajdovščini. Na prigovarjanje vip. dekana F. Štekarja (prim. Shodni ogovori 129) je prosil za premestitev v Šentvid pri Vipavi in 9. mar. 1813 nastopil ondi službo kurata in nato vikarja, tu ostal 38 let, do smrti. Ob stoletnici rojstva 1884 ima na hiši ob cerkvi, kjer je umrl, spominsko ploščo (Spominske bukve fare Šentvid 20; LZ 1884, 374–75). – Že v dijaških in študentskih letih si je poleg materinega slov. jezika dobro prisvojil znanje Obeh klasičnih jezikov – latin. in gršč. – ter ob hrv. še treh modernih jezikav (nemšč., ital. in franc.) in si tako pridobil poglavitno orodje za kasnejšo znanstveno delovanje. Dasi ni bil nikakršen šolan strokovnjak (takšnih ta čas še ni vzgajala nobena avstr. visoka šola), je zlasti s pomočjo znanja jezika virov uporabil tedanje najpomembnejše strok. literature ter z lastnim zanimanjem in pridnostjo dosegel zavidljive uspehe na področju zgod., zemlj., kemije, fizike, astronomije idr., največ in najraje pa v kmetijstvu, zlasti v vinogradništvu in kletarstvu. Svoje znanje je bogatil s številnimi potovanji (redno v spremstvu dve leti mlajšega brata Franca, ki mu je bil kočijaž, tajnik, svetovalec) po domačih in tujih deželah (po Madžarskem, Nemčiji, Franciji in Italiji, mdr. v Berlinu, Dresdenu, Heilbronnu, Milanu, Münchnu, Parizu, Rimu), si nabiral skušnje in se stalno izobraževal in je tako pri pisanju knjig vestno upošteval najnovejše izsledke znanosti (a stalno izobraževanje je priporočal tudi učiteljem in umnim kmetovalcem, zlasti pa duhovščini, ki je v najbližjem stiku s kmečkim človekom in na ta način lahko prispeva k čimvečjemu napredku in dvigu iz zaostalosti). Kot zelo aktiven član Kranjske KD (bil je še član Štajerske, Goriške in drugih kmetij. družb) se je udeleževal vseavstrij. zborovanj in drugih prireditev, npr. zbora nemških kmetovalcev in gozdarjev v Gradcu (N 1846, 163, 167), evropskih vinogradnikov in sadjarjev v Heilbronnu, kjer se je seznanil z mnogimi kmet. strokovnjaki (N 1847, 74 do 75), podobnega v Salzburgu 1851 pa zaradi bolezni ne več. Kakor na Planini, tako v Šentvidu se je razdajal ne samo v versko-cerkvenem pogledu, ampak se je pomujal tudi za splošno izobraževanje in gosp. napredek (bil je preds. šentviške kmetij. podružnice do smrti). – V. velja za učitelja naših vinogradnikov. K vinogradništvu je pristopil s kritičnim raziskovalnim čutom. Učil se je na lastnih izkušnjah (v svojem in farnem vinogradu je preskušal trsne in sadne sorte, pridelovalne postopke in kletarska opravila), novosti je skušal znanstveno raztoknačiti tudi na osnovi tujih izsledkov ter prepričeval in spodbujal vinogradnike, da bi mu sledili. Kljub časovni oddaljenosti večino njegovih nasvetov lahko pohvalimo še danes. Nekateri principi so neverjetno napredni, korakal je daleč naprej in so mu sodobniki le težko sledili. Na področju vinogradništva in vinarstva spada med najbolj plodne slov. strok. pisce 19. stol., saj je večinoma pisal v slov. jeziku. Sestavki v nemškem jeziku so izšli v IB, npr. Über das Reeren, Tröpfeln der Trauben (IB 1820, 105 sl.), Die Ursprüngliche Bildung der Wipbacher Gegend (IB 1821, 30 sl.). Kot sodelavec N od ustanovitve 1843 je pogosto obravnaval kmetij. vprašanja, zlasti vinogradništvo; posebej izstopa njegov prvi slov. spis, hvalospev Vinske terte hvala (N 1843, 11-12), ki je menda pobudila Staničevo najboljšo pesem Hvala vinske trte (SBL III, 441; PSBL III, 447) in vsaj deloma tudi Prešernovo Zdravljico (SBL II, 553); opazen je tudi članek Od zarajanja in množenja novih sadnih plemen (N 1844, 58, 62). Najgloblje sledove so v tem pogledu zapustile tri njegove knjige: Vinoreja za Slovence je nastala iz prilog N 1844 in je v bohoričici izšla pri Blazniku v Lj. 1845, obsega 22 poglavij (15 jih obdeluje vinogradništvo, 7 vinarstvo oz. kletarstvo, govori še o sadjarstvu in pri kletarstvu tudi o kemiji, vmes drobi zemlj., zgod. in kult. dogodke, na koncu dodaja seznam vinskih sort na Dolenjskem, na Hrvaškem in Štajerskem ter imena nekaterih tujih sort). V vinogradniškem delu Vinoreje podrobno obdeluje sortiment vinske trte, osipanje, priporoča izbrane sorte, opisuje sorte na Vipavskem, Goriškem in v Brdih, tolmači sajenje in nego, varstvo pred pozabo, boj proti škodljivcem, obdelovanje vinogradov, rez, gnojenje, grobanje, cepljenje (V. ga priporoča že pol stoletja pred invazijo trsne uši v Evropo!); v vinarskem delu obdeluje trgatev in predelavo grozdja, vrenje, različne načine naprave vina, razlaga fiziološke in kemične procese in se pri tem sklicuje na vse pomembnejše pisce kletarstva tiste dobe, dasi ima hkrati kritičen odnos tudi do svetovnih veličin takratne kemije in takratnega vinarstva. To knjigo so N (1845, 193) imenovale »kmetijska šola« in jo zastonj razdelile med vinogradnike in naročnike N, kar je imelo izreden vpliv najprej na Vipavskem, pa tudi po celi Kranjski in Goriški, manj pa na Štajerskem, kjer je bil bolj očiten nemški vpliv. – Druga tovrstna knjiga, Kmetijska kemija, to je, natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in živalsko življenje in njegove pridelke, na kmetijstvo in njegove pridelke, je bila natisnjena 1847 (izhajala je kot priloga N). Napisana je bila za praktično rabo ter za strok. in druge šole. Njen izid so N (1847, 200) pospremile s priporočilom, da gre za prvo tovrstno slov. knjigo, ki nudi trdno podlago vsemu višjemu kmetijstvu. V njej poziva zlasti graščake, duhovnike, glavarstva in KD, naj jo prebirajo in razširjajo, da se doseže splošen gospodarski napredek. »Zlata vredna knjiga« je pri Blazniku dosegla drugi ponatis 1856. Izšla je tudi v hrv. (Gospodarska lučba ili prirodni zakoni i lučbene zasade, prev. in prired. I. Matajić, Zgb 1894). Naposled je V. 1850 izdal (prav tako pri Blazniku) knjižico (kot priloga N št. 51) Sporočilo Slovenskim vinogradnikam sosebno vipavskim in primorskim, v katerem skuša na kratko povzeti najvažnejše ugotovitve, razlage in nasvete iz svoje Vinoreje, ker je mnenja, da prva slov. knjiga o vinogradništvu ni našla dovolj zainteresiranih bralcev med Vinogradniki, ali pa ni zajela dovolj širokega kroga tistih, katerim je bila predvsem na Primor. namenjena. - Na področje zgod. je V. posegel že skoraj šestdesetletnik in je kot prvi poskusil dati Slov. občo zgodovino. Njegov prvi zgodovinarski spis je članek Ilirske dežele nekadaj in sedaj (N 1843, 26–27, 31, 33–34). Podobnega značaja je še njegov polliterarni spis Veličastno cerkvenovojaško obhajanje v ipavski dolini (N 1845, št. 27, 175–76, 179–80) in nekaj skromnih zgodovinskih spominov v Shodnih ogovorih. V dogovoru z Bleiweisom je blizu deset zadnjih let življenja posvetil pisanju prve obsežne svetovne zgod. v slov., ki je pa ni dokončal (segel je skoraj do konca sred. veka). Iz nje je kot »poskušnjo občinskiga zgodopisa« objavil odlomek Križanske vojske (Letopis Slov. društva za Kranjsko 1849, 22-43). Postumno so bili objavljeni posamezni odlomki V-evega rokopisa, npr. Zgodovinska pisma (N 1852, št. 1–53), Stari Slavjani (SB 1852, 381–83, 388–90), dva odlomka je Bleiweis porabil v svojem slov. berilu za drugi gimn. razred (1852), devet odlomkov pa je Miklošič uvrstil v slov. berilo za peti (do osmi) gimn. razred (1853–65). Celoten rokopis je priredil in dopolnil do 19. stol. Miha Verne in je izšel pod imenom obeh avtorjev 1865 z naslovom Občna povestnica ali zgodovina celega sveta (Vertovčev del je bil objavljen najprej kot »Doklada Novic« (1853). Čeprav so marsikatere koncepcije že za tedanji čas izrazito konservativne, vendar kaže precejšnjo pozornost za notranji razvoj, za kulturo in vsakdanje življenje in je hkrati zelo spoštljiv pri slikanju zgod. katol. Cerkve. Pri obravnavanju zgod. južnih Slovanov bistveno zaostaja za kritičnimi Linhartovimi spoznanji. – V šestnajstih sestavkih pod naslovom Zvezdoslovje ali zvezdoznanstvo (N 1847, št. 21-47) je V. podal poglavitne poteze stanja astronomije svoje dobe. Prvih pet sestavkov obravnava Zemljo, njeno velikost in obliko, vrtenje in gibanje okoli sonca ter zemljino težo; šesti sestavek je namenjen zemljepisu, v sedmem obravnava Luno, v osmem govori o Soncu, deveti in deseti sestavek obravnavata planete, enajsti komete (»zvezde z repam«), v dvanajstem je beseda o utrinkih, v trinajstem razmišlja o bodoči usodi osončja, v štirinajstem sestavku govori o napremičnicah, v petnajstem o fiziki zvezd, v zadnjem podaja hvalospev Bogu Stvarniku. Sestavki so napisani s spoštovanjem in ljubeznijo do bralca, s toplino in neposrednostjo, s prodornostjo intuicije in s strok. kulturnostjo, tako da spada med naše najimenitnejše poljudnoznanstvene pisce. – V težnji »za pomnoženje domače pismenosti« je na prigovarjanje mnogih prijateljev duhovnikov 1850 izdal knjigo z zvenečim naslovom Shodni ogovori. V tem liter. delu je 26 pridig, ki jih je V. v časovnem razponu skoraj 40 let (1810-48) imel ob raznih cerkvenih slovesnostih. Njegove pridige kažejo, da je sicer obvladal baročne retorične prvine, da pa je raje sledil razsvetljenski miselnosti in estetiki ter menil, da duhovnik ni vernikom le »dušni skrbnik«, ampak tudi ljudski učitelj in svetovalec v posvetnih stvareh. – Napisal je tudi več drugih člankov, npr. Coprnica (N 1843, 40), Kaj je bolji počasi ali naglo obogateti? (N 1844, 130), Hvaležnost visoko postavljenega sina viteza A. Lavrina do svojih kmetiških staršev (N 1845, 107–08). Po smrti je izšel njegov jezikovni prispevek Pokušnja stare slovenšine po Ipavskim in Primorskim (N 1852, 203). – V-ega delovanja pa ni vodila le »plemenita želja poučiti, omikati ter v gmotnem in duševnem oziru povzdigniti ves narod slovenski« (LZ 1884, 374), ampak mu tudi pomagati v stiskah, npr. ob epidemiji koz 1810 na Planini in pozneje v Šentvidu, ko je poskrbel za cepljenje (prvič se je dalo cepiti 161, drugič pa več kot tisoč oseb). V svojem urejenem in gospodarnem življenju si je iz honorarjev in drugih virov prihranil dokaj premoženja, ki ga je v oporoki volil v dobrodelne namene ubožnim zavodom v Šmarjah, Vipavi, na Planini, v Šentvidu, gluhonemnici v Gor., Alojzijevišču v Lj., za novo župnišče in za ubožno ustanovo v Šentvidu.

Prim.: Matične knjige ž. arh. Šmarje, Vipava, Šentvid pri Vipavi; Adamič, Vertovec M., SBL IV, 418–19 z viri in liter.; Kralj F., Matija Vertovec, GorLtk 11, 543 s sl.; Adamič F., Vpliv evrop. kmetijstva na Kranjskem v Vertovčevem času, ibid., 15–20; Hrček L., M. Vertovec – učitelj naših vinogradnikov, ibid., 21–26; Terčelj D., Vertovčevi pogledi na kletarstvo, ibid., 27–31; Koruza J., Značilnosti Vertovčevih cerkvenih govorov, ibid., 33–38; Grafenauer B., Obča zgodovina v delih M. Vertovca, ibid., 39–44; Dominko F., Sestavki iz astronomije izpod peresa M. Vertovca, ibid., 45–53; Vertovec M., O rodu M. Vertovca, ibid., 67–70.

Kralj

Kralj, Franc: Vertovec, Matija (1784–1851). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi777566/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine