TRINKO Ivan - Zamejski, narodnoobrambni delavec, pesnik,
pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, slikar, skladatelj, prof. filozofije, »oče
beneških Slovencev«, r. 25. jan. 1863 v Spodnjem Trčmunu (Tercimonte) »pri
Pjernovih«, u. 26. jun. 1954 prav tam. Bil je četrti izmed dveh sinov in treh
hčerá (Terezija je bila redovnica v Brescii in je tam umrla). Oče Anton
(1826-1905), mali posestnik, mati Marija Golob (1828–1904), gospodinja
(rodovnik v TKol 1973). Hodil je v it. osn. š. v Jelini pod Trčmunom, kjer ga
je učila beneška učit. Roža Koren (1870–73), na prigovarjanje kpl. Val.
Dominisa ga je dal oče v čedajsko osn. š. (1873–75); na koncu prvega leta se je
tako izkazal, da je bil odlikovan z zlato svetinjo. Po osn. š. je odšel v
videmsko nadšk. semenišče (1875), kjer sta bili klas. gimn. z licejem in
bogoslovje. Kot izreden učenec je prvi licej preskočil in maturiral 1882.
Bogosl. je opravil v štirih letih in pel novo mašo 21. jun. 1886 v Trčmunu. Za
novo mašo so mu zložili in natisnili tri priložnostne pesmi. Že pred
posvetitvijo je odslužil krajši voj. rok v Padovi, potem je ostal v semenišču
do upokojitve 1942. Predstojniki so ga namreč prosili, naj študira dalje in
postane prof. na nadšk. gimn. Tako je T. 1886 postal prefekt v semenišču in se
tri leta posvečal študiju filoz., rušč., poljšč. in češč. O njegovi filoz.
izobrazbi je vladala nejasnost, na kateri U je študiral. Ob njegovi prvi
izvolitvi v vid. pokraj. svet je La Patria del Friuli pisala, da je študiral
»na Dunaju in drugod«. Tudi Pasquale Gujon govori o »univ. diplomi iz filoz.«.
Prof. Aldo Moretti iz vid. semenišča, prof. Marino Qualizza in žpk Božo
Zuanella pa trdijo, da se T. ni učil filoz. na U, ker vid. semenišče, ki je
bilo privatna ustanova, ni zahtevalo od vseh prof. univ. diplome, ampak je bilo
edino merilo strok. sposobnost in pravovernost (Zuanellovo pismo 24. jan.
1989). Tudi je bil v tem času prefekt, zato je sam študiral. Na njegovo filoz.
je najbolj vplival furl. filoz. Giovanni Battista De Giorgio, ki je izdal
1861–62 filoz. delo Institutiones philosophicae ad mentem divi Thomae tironum
usui... O njem je T. govoril in pisal. - 1889 je postal T. prof. lat. in it. na
niž. gimn., po prof. izpitu še matem. in prir. 1894 je prevzel stolico filoz.
na liceju in jo obdržal do 1942; ob prostem času je učil beneške dijake knjiž.
slov. Pred avst.-nem. prebojem bojišča pri Kobaridu in zavzetjem Furlanije okt.
1917 je T. preselil Collegio Nobili Dimesse, katerega ravn. je bil, iz Vidma v
Padovo in potem v Firence in ostal do konca vojne z njim, vojaki pa so mu doma
uničili veliko knjig in rkp. 1942 ga je v Vidmu podrl vojak s kolesom, po
odpustitvi iz bolnišnice se je odpovedal službi in se vrnil v Trčmun v hišo
nečakov, ki jo je pomagal zgraditi 1930 malo pod vasjo. Imel je sobo in kapelo,
hodil s palico, posedal pred hišo, bral in študiral, sprejemal prijatelje in
ostal tu do smrti. - T. je študiral samo v it. šolah in v niž. gimn. je s
sošolci tekmoval v zlaganju it. pesmi; pozneje je dokazal, da so mu it. verzi
elegantno tekli. Narečja in narodne zavesti se je navzel doma: »Doma smo vedno
govorili slovensko. Moji starši so bili naročeni na knjige sv. Mohorja in so
čitali vedno, pa jaz nisem maral, ker nisem razumel slovenščine, književne
slovenščine, pa sem vedno bral italijansko« (intervju s prof. J. Peterlinom
januarja 1953 ob 90-letnici rojstva za RAITrstA, gl. TKol 1985, 41–51). Al.
Resu pa je natančneje pojasnil, kako se je spoprijel s prvo slov. knjigo: »V
četrti gimn. pa sem se lotil o počitnicah Mohorjeve povesti "Mati dobrega
sveta" (če se prav spominjam) ter sem jo s trdovratno vztrajnostjo prebral
šestkrat zaporedoma, dokler je nisem dovolj razumel« (Čas 1923, ponat. TKol
1985, 31–40). Povest je napisal duhovnik Jernej Dolžan z naslovom Mati Božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen. Povest
iz časov turških bojev konec XVI. stol. Izdala DsM v Clcu 1868, 120 str. Gre za
ganljivko o slov. otrocih v turški sužnosti, njihovem trpljenju in srečni
rešitvi (gl. IzvTrst 1968, 14–15). Med počitnicami mu je pomagala mati, potem
je bral v semenišču, tudi med poukom. Ponovno je zatrjeval, da se je sam naučil
slov., »brez učitelja, brez slovnice, brez slovarja; kljub zunanjim zaprekam,
ker so mi učenje zabranjevali« (Levcu 7. febr. 1884). Spodbujal pa je njega in
beneške študente žpk in pesnik Peter Podreka (PSBL III, 37–38), jim je posojal
knjige. - Pesnik: V 2. liceju je znal že toliko knjižne slov., da se je
poskusil v pesmi. Ker je bil vse življenje reden in natančen in se je na vsako
delo temeljito pripravil, je pesmi zapisoval v zvezke. Tako so od 1880 do 1883
nastali 4 zvezki, ki jih hrani žpk Jožko Kragelj (PSBL II, 167), na cikl. pa
jih je objavila Irene Lupinc v doktorski tezi Ivan Trinko,
življenje in delo (Videm 1980–81, 311 str.). Prvi zv. ima naslov Slovenske pesmice in datum »malega travna 3. dan 1880«.
Poznati je moral precej slov. poezije, ker navaja v uvodu 6 Potočnikovih verzov
o slov. ljubezni do petja, očiten je Prešernov, Jenkov, Gregorčičev, Stritarjev
in še kak vpliv, tudi it. iz šole. Pesem Vinu ima obliko
in verz Prešernove Pod oknom. Pesmi je 26 in so bridke
osebne izpovedi, poskus epike, obtožba Nemcev, da preganjajo Slovane, in poziv
Rusom, naj pobijejo vse narode in zavladajo »od goré Urala, / do Jadre naše«
(V prihodnost). V jeziku je še okoren, veliko je
napačnih besednih poudarkov, apostrofov in narečnih izrazov. Tedaj je dobil
naslov gor. osmošolca Alojzija Franka (PSBL I, 385–86) in mu pisal, da zlaga
pesmi, sprašuje ga, kaj naj bere, mu sme poslati kako pesem v presojo. Franko
mu je takoj odgovoril in začelo se je dopisovanje. Koliko pisem je pisal T., ne
vemo, Franko jih je pet od 1880 do 1881 in dve 1883 (objavil jih je J. Kragelj
v TKol 1981). Iz pisem prvič zvemo, da je T. zlagal pesmi, da si je naročil
revijo Kres (MD Clc 1881–86) in da bere Koseškega zaradi
»prevzvišenega in visokega« jezika. Franko mu je ocenil pesem V prihodnost in ga svaril pred zaverovanostjo v panslavizem, ker bi se
Slov. morali uklanjati tudi Rusom, »in bratu uklanjati se je huje kakor tujcu«.
Tudi glede jezika mu je dal vrsto napotkov. - 2. zv., Pesmice
1880–81, kaže veliko spremembo s prvim. V njem je cikel 28 krajših
pesmi z naslovom Čas, po zunanji obliki enake Jenkovim
Obrazom, po vsebini pa pretresljiva izpoved žalosti
in nesreče, ker mora živeti v tujini, ker je Slovenija daleč in nesložna, ker
je na svetu polno sovraštva in nadlog. Tu je našel T. svojo obliko, vsebino pa
je poživil s svežimi podobami iz narave. S pesmimi je bil očitno zadovoljen,
zato jih je nekoliko popravil in prepisal v 3. zv. - 3. zv. (1882) ima na
naslovni strani T-ov podpis v cirilici, geslo o ljubezni do domovine in v cir.
nekaj verzov o domovini srb. pesnika Pucića in hrv. Preradovića. Pod naslovom
Srčni glasovi so pesmi iz 2. zv., v drugem delu je
cikel Mrtvih pesmi, dve daljši pesnitvi o mrtvih, ki se
po ljudskem izročilu vračajo, dokler ne zadostijo za greh. T. je dobil navdih
skoraj gotovo pri it. pesniku Ugu Foscolu, ki je napisal pesnitev I Sepolcri (Grobovi, 1807) in jo obravnavajo v sred.
šolah. Oblika je za T. nova: štiristopni jamb, ki je v 1. in 4. verzu
nadštevilen, po štirje verzi sestavljajo kitico, rima je prestopna. - 4. zv.
ima naslov Pesmice, 1883. Tedaj je bil prvo leto v
bogoslovju. Izstopajo tri daljše pesnitve: Na Predelskem
bojnem polju opeva vojake, ki so padli v tridnevni bitki med Francozi
in avstr. branilci Predela (15.-18. maja 1809). V slovan. vzajemnost sodi Samogovor Poljskega pregnanca, ki je nastala ob
20-letnici zadnje velike poljske vstaje proti Rusiji 1863; Rusi so jo zatrli in
veliko upornikov odpeljali v Sibirijo. (Objavil jo je prof. R. Petaros v
zborniku vid. U EstEuropa I, 1984; dodana sta it. in polj. prevod Jolante
Kowalska Durazzano). Elegija pesimistično in
svetoboljsko opeva nesreče, ki ga zadevajo; očiten je vpliv Jos. Stritarja, ki
ga je tako cenil, da mu je posvetil slavilno pesem (Borisu
Miranu). Sonet Porečki cerkvi (o prihodu
novoposvečenega škofa) je namenjen novemu poreško-puljskemu škofu Alojziju
Zornu (Prvačina 1834 - Gor. 1897), ki je bil ustoličen 14. mar. 1883, že istega
leta pa prestavljen v Gor. (TKol 1981, 59–60). - Tako je T. v štirih letih
napisal okr. 90 pesmi, med katerimi so nekatere daljše pesnitve. V njih je
toliko dozorel, da je mogel 1885 nastopiti v LZ, najuglednejši in
najzahtevnejši tedanji slov. reviji. K sodelovanju ga je povabil ur. Fr. Levec
in v začetku 1885 mu je T. poslal Dve pesmi beneškega
Slovenca; to sta Slovo od doma in Daleč moram, daleč, obe iz 3. zv. rkp. pesmi, obe tudi v
poznejši zbirki. V naslednjih letih (1887–92, 1894–98) je priobčil v LZ še 56
pesmi, 1887 je po Gregorčičevem prigovarjanju objavil 3 pesmi v Slovanu, 5 1897
v trž. Slovenki, po eno v DS in gor. Soči, skupaj 68 pesmi. - Na Gregorčičevo
in Gabrščkovo prigovarjanje se je T. odločil za samostojno pesniško zbirko.
Izmed priobčenih jih je vzel 18, ostale je napisal posebej. Zbirko je pregledal
in malo popravil Gregorčič, izšla pa je 15. maja 1897 v Gabrščkovi Slovan.
knjiž. (zv. 60–61) v Gor. pod naslovom Poezije, s psevd.
Zamejski. Knjigo je posvetil z odo prigodnico Jeleni
Črnogorski kneginji neapeljski, ki se je 24. okt. 1896 poročila z it.
kraljevičem Viktorjem Emanuelom. Tudi beneški znanstvenik dr. Bruno Guyon (PSBL
I, 517–19) ji je posvetil knjigo, ker so Benečani gledali v novi kraljici svojo
naravno zavetnico. T. je že prej prevedel odo v it. in jo izdal v vid. Pagine
friulane, XI. V geslu Moje pesmi poudarja, da so se
rodile v tujini, v ledenem, sovražnem ozračju, zato so žalostne in otožne. 25.
mar. 1895 je T. pisal Vatroslavu Holzu: »Jaz sem pesimist, a zdi se mi, da ne
grem daleč od resnice, ako pravim, da Slov. se ne vspenjamo nikdar na boljšo
stopnjo in da ne bomo nikdar imeli nič svojega.« Slov. je malo, uborni so,
nesložni, sebični. »To je korenina in začetek žalovanja in pesimizma, ki
preveva v raznih oblikah mojih drobnih pesmic« To je ključ za razumevanje
prvega cikla v zbirki – Razpršeno listje –, ki obsega 58
pesmi v obliki Jenkovih Obrazov in ki jih je 28 napisal že v 2. in 3. rkp. zv.
Samo 3 je vzel iz 3. zv. (2 sta izšli v LZ), druge so nove, čeprav obravnavajo
podobno snov: pretresljiva osebna izpoved dušečega življenja v tujini, od koder
ni rešitve, in ljubezni do bratov na vzhodu. V ostalih pesmih poje o izumrtju
Slov. v Furlaniji (Ob stari listini), o ljubezni do
domovine, premišljuje o smrti, o slovan. neslogi (Nesloga, Slovanski dan - obe v obliki vizije),
najpomembnejši pa sta pripovedni viziji Oglej in Pad Ogleja o veličini in propadu Ogleja, ki je 975 let
vodil in usmerjal slov. versko življenje; pesmi (670 verzov) sta novost v slov.
epiki in dr. Slodnjak je zapisal: »V tem smislu je pomenila vizija res
obogatitev naše skromne zgod. epike, četudi je bila Trinkova pesnitev v primeri
z it. poezijo izrazito epigonska. Kljub temu so delovali njegovi sicer malce
retorični, a vsebinsko polni enajsterci živo in prepričevalno... tudi v primeri
s Stritarjevo kultivirano in gladko verzifikacijo« (ZSS III, 292). Pad Ogleja je T. okt. 1896, ko je izšel v LZ, prevedel v
it. in ga izdal s slov. izvirnikom v knjižici za poroko Lucille Clodig, hčerke
prof. Iv. Klodiča (PSBL II, 70–71), in inž. Alessia Herzena (ocena Gius.
Loschi, Il Cittadino italiano 27. okt. 1896; LZ 1896, 704; M. Jevnikar, TKol
1974, 40–46). - T. je z zbirko dokazal, da je bil globok in občutljiv pesnik.
Iz njegovih pesmi diha silna ljubezen do slov. naroda, skrb za njegov obstanek
in razvoj, težave slov. izobraženca v neodmevnem tujem okolju, značilnosti
Benečije. Kritike niso bile posebno ugodne, večino so motile jezikovne
pomanjkljivosti (T. Doksov - Dragotin Jesenko, LZ 1897, 376, 508–10; A. Medved,
DS 1897, 378–79; M. Bartol-Nadlišek, Ska 1897, št. 11; SN 1897, št. 113). Morda
jih je še najpravičneje ocenil dr. A. Slodnjak: »Kljub temu (jezik,
pomanjkljivosti) se zdi, da je bilo v T. več pesnika, kakor smo sodili ob
posameznih pesmih in kakor so mislili ocenjevalci in bralci spričo te zbirke«
(ZSS IV, 126). Jezik je res pomanjkljiv, nekam starinski. Tako pogosto
uporablja v mest. edn. samost. sred. spola »i« nam. »u«: v srci, po sini, na
nebi, v morji; v žen. sklanjatvi v rod. dvoj. in množ »ij«: od stranij, kostij,
vasij; po Aškercu je najbrž posnel »oj« v orod. edn.: zimoj, glavoj, lučjoj; v
množ. ima kratko obliko: sini, vali, zidi; uporablja vok. na »e«: človeče,
brate, sine, Bože; tudi pri žen. prid. v mest. edn. piše »ej«: po tihej sobi,
besnečej sili; beneška posebnost je pri glag. kratka oblika 3. os. množ. sed.
časa: kradó, rušé se, se smejó; izstopajo deležniki in deležja, ki jih je na
»č« nad 130, če upoštevamo še njihova ponavljanja, se število pomnoži; zaradi
ritma zamenjuje »v« z »u«, prav tako v zlož. besedah; nad 50 je hrv.
izposojenk, ki jih ponavlja do osemkrat: broj, glup, brez traga, vojnik; najbrž
pod Gregorčičevem vplivom ima številne zloženke in sestavljenke; več je
napačnih naglasov, apostrofov itd. (IzvTrst 1979). - T. je Medvedova kritika
tako potrla, da je odložil pesniško pero, napisal je le še kako prigodnico. -
Pripovednik: V Ljudskem glasu v Lj. je objavil v prozi Beneški Slovenci (1883, št. 6, 14, 18). Potem je postal tu nekak
dopisnik Z Beneškega in pisal članke za rubriko Izvirni dopisi. T. je v njih
obravnaval probleme, ki so bili najbolj pereči v tisti dobi za Benečijo. 16.
jan. 1883 govori o kult. in polit. razmerah, 16. febr. spodbuja rojake, da bi
se skupno obrnili na vlado, naj vpelje slov. v šole, kakor je bilo dovoljeno
nem. manjšini. Nadalje izraža željo, da bi ljudstvo v Benečiji dobilo čim več
slov. knjig. 16. apr. ugotavlja, kako italijanizacija v Benečiji nevzdržno
napreduje. 16. jun. je v članku Pozabljeni bratje beneški
Slov. potegnil nekako človeško in značajsko mejo med Benečani in
Furlani. It. ne bodo nikoli obeh popolnoma asimilirali, Benečanom pa bi slov.
knjige pomagale k narod, prebujanju. - 1884 je začel sodelovati v LZ s
pripovedko Vedomci, sledile so Divje
žene ali krivjopete (J. Sket in J. Wester sta jih sprejela v Slov.
čitanko za prvi razr. dekliškega liceja, MD 1910, in v Slov. čit. za prvi razr.
sred. šol, 4. predel, izd., MD 1910; 5. izd. 1912). 1897 ga je pridobila
Nadliškova za sodelovanje pri trž. Slovenki. Tu je tega leta izšla črtica Otroška psychologija (št. 4) in članka Čestitim »Slovenkinim« sotrudnicam v prevdarek (št. 19) in Naši liter. boji (št. 25). Potem je umolknil in 1929
izdal pri GMD knjigo devetih črtic Naši paglavci. Res so
»paglavci« glavni junaki posameznih zgodb, radi se igrajo, ob sobotah čakajo
nad vasjo domače, da jim prinesejo kaj dobrega s sejma v Čedadu, živijo z vaško
skupnostjo in navadami, ob njih pa je T. razgrnil lepoto gričev in dolin
Benečije, kjer je vsaka dolina svet zase s svojim narečjem. Nastopajo pa tudi
odrasli s svojo značilno govorico, s težavami in drobnimi veselji, s svojim
načinom življenja in mišljenja, a tudi vraževerstva. Rkp. je ur. dr. A. Kacin
(PSBL II, 1–3) nekoliko popravil v sporazumu z avtorjem. Od Poezij do Paglavcev
je dosegel T. silen jezikovni razvoj, postal je suveren mojster slov. besede,
ki jo je požlahtnil z nekaterimi domačimi izrazi (prim. IzvTrst 1979). Leto
pozneje je napisal še črtico Ded in vnučki (Družina
1930, 17–19), potem ni nadaljeval s prozo. Poskusil se je tudi v dramatiki in
zapustil v rkp. dva prizorčka (M. Brecelj, TKol 1980, 64–74). - Kult. zgod. in
geograf, spisi: Dell'origine degli Sloveni in Friuli (v
pos. št. lista Pro Slavia, Čedad 1886; poroč. v LZ 1886, 639); prev. S. Rutar,
Colonie slovene in Friuli (Slov. naselbine na
Furlanskem) (Vid. 1887); prev. Tri himne Leona XIII.:
Sv. Herkulanu, Sv. Konštanciju, I.-II. (SV 41, 61–64, Clc 1887); liter. portret
P. Podreke (LZ 1890, 280–87, sprem. M 1922, 273–75);
Listina iz leta 1170–1190 skupaj z G. Jusigom (Vid.
1890); listino je T. odkril v Mestni knjižnici v Vidmu in našel v njej polno
slov. imen vasi in prebivalcev v Furlaniji, ki so izginili; tako ga je
pretresla, da jo je izdal in ob njej napisal pesem Ob stari
listini (LZ 1891) (o knjižici so poročali S. Rutar, LZ 1890, 701–02; I.
Koštial, Veda IV, Gor. 1914, 325–26; M. Jevnikar, TKol 1974, 46–50); Beneška Slovenija (DS 1898, 5 št.; JAlm 1923, 115–20);
1899 je začel T. sodelovati v ugledni praški reviji Slovansky Přehled, da bi
slovan. narode seznanil s svojimi rojaki, s člankom Italšti
Slovinci in v njem tako natančno opisal Benečijo, da bi po S. Rutarju
članek lahko »stal v vsakem naučnem slovniku« (LZ 1899, 186–87); sledili so
dopisi: U Itálie (1900), Vlasi a
Slované (1901) in Z italské Slovenie (1906),
kjer je opisal tragični položaj rojakov, ki nimajo slov. šol, zato ne razumejo
slov. knjig, v rabi sta le katekizem in molitvenik, če je duhovnik domačin;
posvetna inteligenca je renegatska (poroč. LZ 1906, 256); Un
poeta sloveno - France Prešeren. In occasione del primo centenario
della sua nascita (L'Ateneo, Rim 22. febr. 1901); istega leta je v vid. Il
Crociato (19.-20. febr. 1901) v eseju Un nuovo astro nella
letteratura russa predstavil rus. pisatelja Maksima Gorkega; Nuovi ed antichi. A Giuseppe Ellero (rispondendo) (Il
Cittadino italiano 11. jan. 1903), pesem (64 v.) kot odgovor Elleru o
razumevanju med It. in Slov.; Beneški Slovenci (KMD
1905, 77–79); Hajdimo v Rezijo! (DS 1907, v petih št.).
Leta 1912 je za Marinellijevo knjigo Guida delle Prealpi
Giulie opisal S. Pietro e la Valle del Natisone
in Le Valli dell'Aborna, del Cosizza e dell'Erbezzo
v obliki sprehodov kraje, ljudi, zgod., običaje, geologijo, jame, potoke,
cvetice, kar je vse sam raziskal (prim. TKol 1969, 49–71); v drugi
Marinellijevi knjigi Guida della Carnia e del Canal del Ferro
(Tolmezzo 1924–25) pa je v VIII. pogl.: Idiomi e
dialetti. La parlata slava opisal rezijanščino; La
Serbia (Vita e pensiero, Milano 20. nov. 1915) je zgod. Srbov od
naselitve do sodobnosti; Storia politica, letteraria ed
artistica della Jugoslavia (Istituto delle edizioni accademiche, Ud.
1940) je izčrpen prikaz vsakega jsl. naroda posebej od zgod., liter.,
slikarstva, kiparstva, arhit. do glasbe. - Filozofski spisi: Kot prof. filoz.
se je »popolnoma pogreznil v svoj šolski predmet, kater je tako 'širok in
globok', da se mu ne pride kmalu ne do konca ne do kraja. Seveda študiram ne
toliko radi šole, kolikor radi samega sebe. Hočem poznati kolikor možno
podrobnejše svojo stroko. To je moje edino veselje« (pismo Marici Nadlišek -
TKol 1981, 71). Filozofijo je predaval skoraj 50 let in tako usmerjal bodoče
duhovnike in izobražence, ki so izšli iz videmskega semenišča. Bil je pristaš
neosholastične filoz., ki jo je zagovarjal papež Leon XIII. v okrožnici Aeterni Patris 1879. V tej filoz. je videl T. pravo smer
nekega »zmernega realizma, ki se upira materializmu in pretiranemu
spiritualizmu. V njej sta se krščanstvo in poganstvo spet srečala in se
pobratila na osnovi človeške narave, ki je sestavljena iz telesnosti in duha in
ki nima naloge, da bi ustvarila resnico, ampak da bi jo spoznala v samih
stvareh, kakor se s pomočjo čutil predstavi našemu razumu, očiščena vsakršnega
predsodka in postavljena nad vsakršno strast.« Po T. je svet dojemljiv, ima
duhovno razsežnost, ki je znamenje in navzočnost svobode v svetu; ta je na neki
način prirojena samim stvarem, razodeva pa jo človekova spoznavna dejavnost.
Med filoz. in eksperimentalnimi znanostmi ni nasprotij. »Filoz. je iskanje
resnice v njenih notranjih vzrokih; je očiščena in poglobljena zdrava pamet, ki
izhaja iz dejstev in je z opazovanjem, izkustvom in umovanjem zmožna najti
njegove vzroke in zakone.« Glavni problem filoz. pa je po T. odnos Bog-svet
(gl. M. Qualizza, Trinkov simpozij v Rimu, 65–71). Zaradi svojega ugleda je
postal T. 1901 dopisni član Società Cattolica Italiana per gli studi
scientifici, 5. sekcija (filol.) v Rimu; od 1904 je bil dopisni, od 1910 pa
redni član Accademia di Arti e Scienze v Vidmu. V njenem okviru je štirikrat
predaval o filoz. in vsa predavanja so izšla v Atti dell'Accademia... To so:
Divagazioni cosmologiche intorno alla natura dei corpi
(1904, 37 str.); Giovanni B. De Giorgio filosofo
friulano (1913, 23 str.); Il problema massimo della
filosofia contemporanea (1926, 28 str.); La filosofia
ed il senso comune (1935, 30 str.). Furl. filoz. De Giorgia, ki je
predaval v semenišču in ga je T. v mladosti poznal, je še enkrat predstavil:
Primo centenario del filosofo G. B. De Giorgio (Il
Friuli 24. dec. 1921). Z razpravo o moderni it. filoz. in filoz. pri Slovanih
je sodeloval v knjigi W. Turner, Storia della filozofia
(Ud. 19252). Slov. in jsl. filozofe je obdelal
v knjigi o Jsli (1940); o beneškem filozofu J. Stelinu je pisal v DS (1939,
96–97). - Jezikoslovec: T. je učil tudi slov. beneške dijake in bogoslovce.
Pouk slov. so vpeljali nekaj let po prvi svet. vojni tudi v gor. Malem
semenišču, in sicer na osnovi it. učnega jezika, ker so dijaki poznali samo
narečje. Zato je T. sestavil učbenik Grammatica della lingua
slovena ad uso delle scuole (Gor. 1930). Potrebne so bile še vaje, za
katere je T. zaprosil dr. A. Kacina. Izšle so kot Esercizi
per la grammatica slovena di G. T. (Gor. 1931). Na T-ovo prošnjo je
pripravil Pisano polje ter mu zaradi cenzure dodal še
it. naslov Campo fiorito. Dodatek Vajam za slov.
slovnico I. Trinka (Trst 1932). Na vid. Akademiji je predaval o Gli studi del prof. B. de Courtenay sui dialetti slavi del
Friuli (Atti 1904–05, Ud. 1906). Poznal ga je osebno in z njim
sodeloval (R. Lenček, Dvanajst pisem I. T. B. de Courtenayu, TKol 1980). Na T.
so se obračali za pomoč in jezikovne nasvete učenjaki: A. Černy, V. Jagič, V.
Oblak, Fr. Kos, Art. Cronia idr. Že 1917 je napisal dva članka proti tezam
prof. Br. Guyona (PSBL I, 517–19): Questioni toponomastiche
linguistiche in Ancora questioni
toponomastico-linguistiche (rev. Marzocco, Firence 1917). V njih je
dokazal, da pozna etimologijo slov. krajevnih imen, izredno ostro pa je zavrnil
Guyona, češ da je za etimologijo »premalo, če zna kdo govoriti narečje Špetra
ob Nadiži, skrčeno na minimum in pogosto brez slovnice, in imeti kak etimološki
slovar«. - Iz ljubezni do rojakov je sodeloval s skupino duhovnikov, ki je
priredila Podrekov Katekizem za Slovence vid. nadškof, na
Beneškem (1869, 1911) in ga izdala kot Katoliški
katekizem (Gor. 1928). Z istim namenom so izšle Naše
molitve. Molitvenik za beneške Slovence (Gor. 1951). Zaradi T-ovega
posvetila Oporoka Beneškim Slovencem so it. oblasti
molitvenik preganjale. V zvezi z vero in jezikom je pisal T. papežu dve pismi:
prvo 1933, ko je faš. oblast prepovedala v Benečiji slov. pridige in poučevanje
verouka v slov.; drugo 18. sept. 1936 v imenu Slov. vid. nadšk. in njenih
duhovnikov o tragičnih razmerah brez slov. v cerkvah in s prošnjo za pomoč
(objavljeno v TKol 1983, 37–41). Na nobeno pismo ni dobil odgovora. -
Prevajalec in posrednik med slov.-slovan. in it. kulturo: iz slov: prof. Art.
Cronia je v svoji obsežni knjigi La Conoscenza del mondo
slavo in Italia (Padova 1958) zapisal, da so iz vseh slovan. liter.
prevajali številni domačini, ki jih imenuje »gostje« in »zavezniki«, o Slov. pa
piše: »Skoraj odsotni Slov., če se izvzame italijanski-slovan Ivan Trinko«
(str. 707). T. je res zaslužil Cronievo pohvalo. Iz bogoslovja je 11. nov. 1884
pisal Fr. Levcu, ur. LZ, da je prevedel Tavčarjevo povest Vita vitae meae, ki je prva slov. povest v it. Izhajala je v podlistku
vid. katol. dnevnika Il Cittadino italiano od 27./28. febr. do 10./11. mar.
1885 (št. 47–56) pod naslovom Vita vitae meae. Scena
storica del dott. Giovanni Tavčar. Versione dallo sloveno di G. T. - Leto
pozneje je izšel v istem listu prevod Stritarjevega romana Gospod Mirodolski pod naslovom Il signor di
Valpacifica. Racconto di Giuseppe Stritar. Versione dallo sloveno di
Ivan Trinko (od 3./4. febr. do 5./6. apr. 1886, št. 26–75). Med prevajanjem se
je T. po Levčevem posredovanju obrnil na Stritarja, da mu dovoli prevod,
spremembo imen in kako krajšanje. Stritar mu je dvakrat prijazno vse dovolil
(pismi je objavil M. Brecelj v TKol 1968; nista v 10. knj. Stritarjevega ZbD).
T. je črtal nekaj predolgih opisov narave, imenom pa je dal it. obliko. Da je
roman v prevodu uspel, kaže tudi to, da so ga ponatisnili v gor. tedniku Il
Rinnovamento, ki ga je izdajal dalm. Hrvat Ivan Kušar, ki se je naučil slov.
Izhajal je pod naslovom Giuseppe Stritar, Il Signor di
Valpacifica. Racconto. Versione dallo sloveno di Zamejski (od 12. jul.
1893, št. 60, do 14. jul. 1894, št. 113, 49 nadaljevanj). Prevod je T. precej
popravil. V Il Rinnovamento je izšel tudi prevod Gregorčičevega Človeka nikar! kot Ma l'uomo non
crear...! (10. febr. 1889, št. 9). Zadnji del, ki ga je kritiziral A.
Mahnič, je ublažil in razširil (Greg. 49 verzov, T. 64). Za Prešernov album, ki
ga je ob stoletnici pesnikovega rojstva ured. A. Aškerc (Lj. 1900), je T.
prevedel naslednje pesmi: Serenata (Pod oknom), Dove? (Kam?), La madre illegittima
(Nezakonska mati), Al poeta (Pevcu) in sonete: Gli omeri nostri vi daranno il canto (Očetov naših
imenitna dela), O donna, le tue lodi e del mio cuore
(Ran mojih bo spomin in tvoje hvale), Mesto suonô il mio
canto fra le alpestri (Obdajale so utrjene jih skale), La patria nostra lotte si ebbe a stento (Viharjev jeznih
mrzle domačije), Vivono, ajhmè! di pianto e di dolore
(Jim moč so dale rasti neveselo). Za 600-letnico Dantejeve smrti je izdal
Al. Res zbornik Dante. Raccolta di studi (Gor. 1921). V
njem je sodelovalo 13 slov. in it. znanstvenikov. Dva rokopisa je T. prevedel v
it., in sicer: Aleš Ušeničnik, Dante e la filosofia, in
Voj. Mole, Dante e i romantici polacchi. - Iz češč.: A.
Chlumecky, Gli angeli superbi (Leonardo da Vinci, Milano
1888), in Jan Klecanda, Il traditore (Il Cittadino
italiano od 12. maja do 2. jun. 1901). - Iz rušč.: Nikolaj Al. Nekrasov, Tristi ricordi (Il Rinnovamento 17. febr. 1894), La guerra (ibid. 9. jun. 1894 in Il Citt. it. 6. mar.
1896), Il villaggio nativo (Il Rinn. 7. jul. 1894); A.
S. Puškin, Ai detrattori della Russia (»Klevetnikam
Rossiji« - Il Pensiero slavo, Trst 5. okt. 1895); L. N. Tolstoj, Dove c'è carità c'è Dio (Il Pensiero slavo 19. okt. 1895,
v knjižici pri Tipogr. del Patronato, Ud. 1898); nekaj črtic iz Lovčevih zapiskov I. S. Turgenjeva je objavil v rev.
Leonardo da Vinci 1888, tri v Il Citt. it.: Dalle note di un
cacciatore (6. febr. 1901), L'abboccamento (od
6. do 20. jun. 1911), Il bosco e la steppa (od 3. do 17.
mar. 1911); skupaj z Giovannijem Lorio iz Felter sta tam izdala Puškinovega Borisa Godunova (1899); Loriu je pomagal pri njegovih
zbirkah prevodov: Fiori stranieri (Feltre 1899) in Nuovi fiori stranieri (Feltre 1907); med preved. pesniki
sta tudi I. Trinko in P. Podreka; N. V. Gogolj, Taras Bulba -
T. ga je prevedel že 1884, kakor je pisal Fr. Levcu 11. nov. 1884, in na
čisto prepisal, tedaj pa je zvedel, da je izšel že v Milanu (1877, 1882). Ob
50-letnici pisateljeve smrti ga je izročil listu Il Cittadino italiano (izh. od
25. avg. do 29. dec. 1901, št. 34–52, in od 5. jan. do 9. mar. 1902, št. 1–10,
skupaj 29 nadaljevanj; 1902 je izšel tudi v knjigi z dolgim T-ovim uvodom o
rus. realizmu); A. Čehov, Il delinquente (Il Citt. it.
21. dec. 1902) in Come di sale (ibid. 1. febr. 1903);
Nikolaj Leskov, Agli ultimi lembi del mondo (rkp. 31
dvojnih listov, ni znano, če je izšel in kje). – Iz poljšč.: Henrik
Sienkiewicz, Cristo fra le tenebre, vita nella morte.
Seguiamolo! (Il Citt. it. od 16. jul. do 3. avg. 1894; samostojna
knjiga Seguiamolo! pri Tipogr. del Patronato 1894; na
koncu podlistkov in v uvodu v knjigo je T. zapisal, da je prevedel to delo kot
protest proti blasfemični drami Giovannija Bovia Cristo alla
festa di Purim, ki so jo tedaj uprizarjali v gled. Minerva v Vidmu);
Cristo di Braila (Il Citt. it. della domenica od 24.
dec. 1899, št. 50, do 4. febr. 1900, št. 5), Janko il musico
(Ud. 1900); 1900 je združil v eni knjigi tri Sienkiewiczove povesti: Seguiamolo!, Janko il musico, Orfanella, ki je doživela tri izdaje; Seguiamolo! je prevedel tudi v lat. in je izšla v rev. Vox urbis
(Cronia, Conoscenza... 543). O svojem prevajanju je T. nepopolno pisal Art.
Cronii 28. febr. 1932 (gl. JiS 1980/81, 105–10, izčrpno v Trinkovem simpoziju v
Rimu, 73–87). - Glasbenik: T. je igral harmonij: »Kedar sem truden, malce
poigram na harmonium pa je zopet dobro« (M. Nadliškovi, TKol 1981, 71–72). Nad
30 let je vodil semeniški pev. zbor (maestro di cappella del seminario) in
»njegove izvedbe so bili izjemni dogodki«. Imel je izredno trdno glasbeno
kulturo, gojil stike z vsemi videm. glasbeniki, vzor pa mu je bil čedajski
skladatelj cerkv. glasbe Jacopo Tomadini, ki je pogosto prihajal k njemu. Po
njegovem zgledu je izpeljal T. v škofiji reformo cerkv. glasbe, zato je pisal
članke, osebno posredoval, kazal s svojim semen. zborom. Tudi kot skladatelj se
je zanimal samo za cerkv. glasbo. Večina njegovih skladb je nastala za
bogoslužne potrebe samostana Nobili Dimesse v Vid., kjer je skrbel tudi za
glasbo in praznične prireditve. Skladbe, ki so bile namenjene bogoslužju, so
pele sestre ob spremljavi harmonija, tiste, ki jih je T. pisal za gojenke, so
te izvajale ob klavirski spremljavi. T-ove skladbe »so samostojna dela zrele
osebnosti« (P. Merkù). Merkù je našel v arh. Collegio delle Nobili Dimesse 24
T-ovih skladb, sam pa je objavil naslednje: O sacrum
convivium (CG 1914); Molim te ponižno (v zbirki
Slava presveti Evharistiji, Lj. 1914); Jezus je od smerti
vstal (v članku v Arte cristiana); Iz globočine
(Posvečeno Prevzvišenemu knezu in nadškofu Fr. B. Sedeju v spomin, Trst
1935, zaplenjeno); Odprite se, preblažena nebesa (na 8.
str. prejšnje objave, nedokončano [?]). T. je pisal o glasbi predvsem
priložnostne članke: Cenno storico dell'Oratorio (v
prilož. listu Il Natale del Redentore, Ud. 1901); A proposito
di »Missus« (Ud. 1903); Jacopo Tomadini e la musica
sacra in Friuli (predavanje v Akademiji, izšlo v Atti 1908–09, 36
str.); Saggio di antiche melodie liturgiche nei paesi
italo-slavi (Arte cristiana III, 1915); Commemorazione di mons. Jacopo Tomadini nell'anno centenario di sua
nastcita (Ud. 1923); Canto e SS. Eucaristia (Ud.
1923); A proposito del canto popolare (Ce fastu?, VIII,
1932) (prim. P. Merkù, I. T. glasbenik, Trinkov simpozij v Rimu, 105–16). -
Slikar: T. je bil tudi dober slikar in je ustvaril več perorisb in risb s
svinčnikom. 1900 je postal član Slov. umetn. društva v Lj. in tega leta se je
udeležil z dvema perorisbama I. slov. umetn. razst. v Lj., večkrat pa je
skupinsko razst. v Vidmu. O slikarju Giuliu Quagliu je predaval v vid.
Akademiji (13. maja 1933) in njegovo predavanje je izšlo kot Notizie su Giulio Quaglio, pittore (Atti 1932–33). Dan po predavanju
je priobčil v Popolo del Friuli Una lettera sul pittore
Giulio Quaglio; pozneje je o njem pisal še v Le Vie d'Italia (1941,
932–36). O Andreju iz Loke in Luki Šarfu je pisal v JAlm (1923, 118–19). Kot
dober fotograf je posnel več motivov beneške pokrajine. - T. je bil tudi 22 let
pokrajinski svetovalec v Vidmu (consigliere provinciale di Udine). Pokrajina je
imela do 1904 50 svetovalcev, potem 60, razdeljena je bila na 18 volilnih
okrožij (mandamento), T-ovo je bil Čedad, ki je imel 6 svetovalcev. Kandidiral
je na katol. Ljudski stranki (Partito popolare). Na prvih volitvah 13. jul.
1902 je dobil 1483 glasov, pred njim je bil le dr. Geminiano Cucavaz, ki je
Benečane zastopal že 20 let. T-ova izvolitev je zbudila v vid. časopisih velik
odmev, najlepše priznanje pa mu je dala liberalna La Patria del Friuli: «Prvi
duhovnik (prete) je, ki vstopa v naš svet, tako so govorili včeraj vsi in z
grenkobo so to ponavljali zagrizeni protiklerikalci... Vendar pa je treba
zaradi resnice, kateri je Patria trdovratna prijateljica, omeniti, da je Trinko
izredno nadarjen in zelo cenjen zaradi svojih študijev na Dunaju in drugod.
Pred kratkim je bil imenovan za člana Akademije, ki ni gnezdo klerikalcev.
Literat, zgodovinar, narodopisec, glasbenik... eden izmed predstavnikov kulture
in inteligence v našem patriarhalnem semenišču« (14. jul. 1902). T. je bil res
prvi duhovnik, ki je bil izvoljen v vid. pokrajinski svet, kjer je bil cvet
furlanske liberalno-nacionalistične (tudi framazonske in antiklerikalne)
gospode (npr. 1911 je bilo 17 odvetnikov, 19 doktorjev, 8 plemičev...). Na
drugih volitvah 12. jun. 1910 so volili tri svetovalce in največ glasov je
dobil T. – 2044; njegov neposredni nasprotnik je bil prof. Francesco Musoni iz
Špetra, kjer je bil 29 let župan, sprva zagovornik asimilacije, potem mirnega
sožitja; izvoljen je bil 1914 (PSBL II, 481–83). Na tretjih volitvah 28. jun.
1914 so volili vseh šest svetovalcev, T. je bil tretji s 5010 glasovi. Na
zadnjih volitvah 10. okt. 1920 so spet volili vseh šest svetovalcev, T. je bil
prvi s 5901 glasom. T. je bil na gosp. in upravno-polit. delo izmed vseh furl.
katol. morda najbolje pripravljen, poznal je okrožnice papeža Leona XIII.,
sodeloval je z idejami in akcijami don Luigija Sturza, pomagal pri ustanovitvi
Katol. banke (Banca Cattolica) v Vid., zagovarjal in sodeloval v katol. tisku.
Na sejah je stvarno posegal v razprave, skrbel za svojo Benečijo, a imel pred
očmi vso vid. pokrajino. O svoji hriboviti deželi je govoril z ljubeznijo,
prizadetostjo, hotel ji je pomagati na vseh poljih. Potegoval se je za nova
pota in ceste, da bi bili z njimi ljudje povezani med seboj in z železnico, ki
jih je odvažala v svet za kruhom. Skrbel je za napredno živinorejo, pašnike,
umno kmetovanje, za sadjarstvo in vinogradništvo, hotel je ustvariti ljudem
pogoje, da bi mogli dobiti doma dovolj kruha. Večkrat je zagovarjal železniško
povezavo z novo avstr. progo Jesenice-Gorica, ki bi Furlaniji odprla vzh.
dežele. Nasprotoval je neomejenemu lovu, ki uničuje ptice in živali, koristne
kmetijstvu. Potegoval se je za ustanovitev Urada za delo v Vid., za pomoč
izseljencem, za slepce, za boljšo oskrbo umsko bolnih, ki jih je bilo v
pokrajini precej (31. jul. 1916 v umobolnicah 1397). Odkrito in jasno je
govoril tudi o idejnih in narodnih vprašanjih, če so prišla na dnevni red.
Čutil se je it. državljan, nikoli pa ni skrival, da je zaveden Slov. 1892 je
posegel v polemiko lista Il Friuli, ki je hotel v več člankih očrniti vse, ki
so se borili za kult. in gosp. napredek Benečije. Predlagal je, naj bi postala
Benečija kult. avtonomna (»uno statarello a parte, completamente autonomo«). Ko
so planili po njem, je utemeljeno pojasnil, da ne gre za polit. odcepitev od
It., ampak za duhovno, kult. avtonomijo, da bi mogla Benečija (Slavia Italiana)
braniti in ohranjati svoja ljudska izročila in se tudi gosp. dvigniti ob
podpori krajevnih in drž. ustanov. V pokraj. svetu ni več zagovarjal
avtonomije, trudil se je samo za gosp. napredek. Ponovno se je T. izpostavil
napadanju, ko je na seji 8. maja 1911 govoril proti proslavljanju 50-letnice
proglasitve kraljevine It., češ da bi to razžalostilo verskega poglavarja, zato
se je z osmimi svetovalci vzdržal pri glasovanju. V sejo se je vmešal prefekt,
naslednji dan pa so vid. časopisi napadli katol. svetovalce kot nasprotnike
zedinjenja domovine in Rima kot prestolnice. Njihovo razlago je sprejelo javno
mnenje in katol. svetovalcem za dolga leta vtisnilo pečat sramote. Vid. dogodki
so dvignili hrup po vsej državi, govorili so tudi o slovanskem iredentizmu,
katerega nosilci v Furlaniji naj bi bili duhovniki Nadiških dolin in proti
katerim bi bilo treba poostriti nadzorstvo in sankcije. T. niso izvolili v
nobeno pokraj. komisijo ali ustanovo, šele po prvi svet. vojni se je položaj
spremenil. Na seji 17. nov. 1920 so ga izvolili za namestnika (suplenta)
pokraj. odbornika, na seji 5. jul. 1921 pa za rednega pokraj. odbornika. Na
seji 8. avg. 1921 so ga celo predlagali za preds. pokraj. odb., a je dobil samo
en glas. Bil je voditelj svetovalcev Ljudske stranke in je večkrat začel govor
z besedami: »V imenu naše skupine...« Zadnja seja pokraj. sveta je bila 6. mar.
1923, ker je dva dni pozneje kralj. odlok št. 759 razpustil pokraj. svet.
Celotno T-ovo delo v pokraj. svetu z dobesednimi posegi je obdelano v razpravi
M. Jevnikar, I. T. pokrajinski svetovalec v Vidmu 1902–1923
(Acta Ecclesiastica Sloveniae 6, Lj. 1984, 91–136; krajše tudi TKol 1983,
1984). - Ko je prišla po prvi svet. vojni Prim. pod It., so se obračali na T.
duhovniki in polit. voditelji, da bi posredoval za Slovence pri don Sturzu in
njegovi Ljudski stranki, v kateri je bil v Videmski pokrajini med voditelji. O
svojih posredovanjih je poročal tudi Virgiliju Ščeku v pismih, ki jih je ta
prepisal v svoje Paberke, od koder jih je priobčil Marko Tavčar v razpravi Ivan Trinko posrednik med slov. polit. organizacijo in
Sturzovo Ljudsko stranko (KolGMD 1990). Že v 1. pismu (24. okt. 1920)
pravi, da bo stranka »krepko podpirala v vsakem oziru« slov. koristi, o tem je
»govoril že večkrat v merodajnih krogih«, povezal pa jih bo tudi s furl. katol.
poslanci. Dne 13. jan. 1921 je Ščeku svetoval, naj nastopijo Slov. na bližnjih
volitvah samostojno, poslanci Ljudske stranke jih bodo podpirali. Po volitvah
(15. maja 1921) je sporočil 6. jun. 1921 Ščeku, da je pisal don Sturzu s
priporočilom odv. Pettoella, polit. tajn. Ljudske stranke v Furlaniji, »dolgo
pismo in vse podrobno razložil, in sicer z najkrepkejšimi izrazi«, toda don
Sturzo ni odgovoril in tudi na drugo pismo ne. Prosil je furl. poslanca
Fantonija, »naj gre osebno po odgovor. Nič!« Potem je naročil tajniku
Pettoellu, »naj pove don Sturzu v najkrepkejših izrazih vse, kar mu gre od moje
strani«. Končno je prišel don Sturzo v Treviso in sporočil, naj pride T. k
njemu. »Seveda nisem šel, ampak sem naročil prijatelju, naj mu jasno in točno
pove, da si bojo Slovenci znali sami pomagati in da pošiljajo 'al diavolo' don
Sturza in njegovo stranko.« Dostavlja značilno ugotovitev, da bodo morda »še
najbolj v narodnem oziru pomagali socialisti« in furl. katol. poslanci. Iz
pisma je razvidno, kako neizprosen je bil T. v borbi za narodne pravice.
Pozneje je polit. društvo Edinost vzpostavilo uspešne odnose z It. ljudsko
stranko in s samim don Sturzom in tudi T. je še naprej delal v tej stranki. -
Drugo stalno službo (poleg prof. v semenišču) je imel T. v Collegio Nobili
Dimesse (Zavod Ubogih sester), kjer je bil od 1901 izvoljeni spovednik, že prej
pa je spovedoval gojenke. Naloga je bila težka, ker »je moral uporabiti vso
svojo bistrost in znanje, vso svojo izjemno uravnovešenost, da je lahko vodil
skupnost, v kateri so nekatere redovnice ravnokar naredile obljube, druge pa so
raje še naprej živele kot samotarke« (s. R. O. Miazzo). 1913 je prenehal biti
spovednik in je postal ravn. Njegovo načelo je bilo, naj se spoštuje volja in
svoboda vsake sestre. Zavod je vodil duhovno in gosp. Vsako jutro je maševal
sestram in gojenkam, popoldne ob štirih se je spet vrnil. Katekizem je poučeval
novinke in sestre, verouk gojenke zavoda in priv. šol. Za zavod je skladal
cerkv. glasbo, vodil petje in ga spremljal na harmoniju. Vodil je seje, na
katerih so sestre izbirale spovednika, s škofom je bil navzoč na kapitljih, na
katerih so sestre volile vrhovno predstojnico, vodil obnovitvena dela,
spremljal gradbena dela za novo kapelo (1932–33). Trudil se je za združitev
Ubogih sester v Padovi in Vidmu in bil zaradi tega 18. jul. 1917 pri papežu.
Okt. 1917 je sestre preselil v Padovo in potem v Firence, ker so zavod
spremenili v voj. bolnišnico, po vrnitvi je pomagal pri obnovi (gl. s. R. O.
Miazzo, Mons. G. T., Trinkov simpozij v Rimu, 139–54). - Po beneško-furl.
navadi je napisal za nove maše, poroke in druge slovesnosti vrsto knjižic z
biografskimi podatki in pesmijo, pogosto z narodnospodbudno noto: A. Bankič,
1890; O posvečevanji premilostljivega g. g. - P. A. Antivarija, pomož. škofa
videnskega (pesem, Il Cittadino italiano 25. febr. 1894, pos. št.); M.
Zabreščak, 1895; Musoni-Velišič, 1897; Pertoldi-Franz, 1899; Della
Giusta-Grassi, 1899; Della Giusta-Missaglia, 1900; Della Giusta-Levis, 1900;
Božo Monkar, 1903 (ponat. TKol 1972, 33–37); J. Domenis, 1905 (pesnitev Videnje, ponat. M 1923, 170–72); Premilost. G. G. Janezu
Berengu, bodočemu našemu pastirju (TKol 1984, 55–57, pesem s T-ovim it.
prevodom); J. Škurj, 1907 (pesem Ob novi maši, ponat. M
1923, 173); I. Petričič, 1908; A. Birtič, 1909; Furchir-Coren, 1912; Ricc.
della Torre, 1917; škof Fort. De Santa, 1938; M. T. Zanutta, 1940. Napisal je
daljši uvod v pesn. zbirko G. Ellero, Intermezzi della
vita, Ud. 1904. - Počastitve in drugo delo: 1910 je postal častni član
vid. stolnega kapitlja, 1912 kanonik, potem papežev tajni komornik; član škof.
odb. za cerkv. umet., škof. kolavdator cerkv. zvonov; sodnik-porotnik pri
sodišču v Vid.; 1923 izvoljen v izvrš. odb. Ljudske stranke; 1925 so ga cerkv.
krogi (in menda tudi svetni) predlagali za gor. nadšk. namesto dr. F. B.
Sedeja, a je odločno odklonil (TKol 1968, 51–53). - Del njegove knjiž. je
prišel v NUK v Lj., rkp. pa so večinoma pri zasebnikih. - Psevd.: ab; Branko;
D. J. T.; D. S. Tr.; Zamejski; Lozio Micheloni.
Prim.: Mar. Brecelj, T. I., SBL IV, 179–81 in tam
navedena liter.; še posebej: tri teze: E. Lisjak, I. T. - življenje in delo,
Lj. 1955; O. Miazzo, Le »Poezije« di I. T., Padova 1959/60: Ir. Lupine, I. T. -
življenje in delo, Vid. 1980/81 (z dodatkom rkp. pesmi); TKol 1953–85 z vrsto
podatkov iz zapuščine, spominov in člankov; A. Budal, I. T., Spisi, Trst 1964 z
uvodom, ponatisom pesmi in proze; R. Specogna-A. Mizzau-A. Di Rito, Mons. I.
T., 1863–1954, Ud. 1974 z razpravami in sl.; P. Gujon-M. Qualizza-N. Zuanella,
I. T., Ud. 1979; M. Brecelj, I. T., Beneška Slovenija - Hajdimo v Rezijo!, MD
Celje 1980, ponatis in obširen uvod z beneškoslov. in rezij. bibliografijo;
KatG 1983, št. 36, 37 s sl.; M. Jevnikar, I. T. pokraj. svetovalec v Vidmu
1902–1923, Acta Ecclesiastica Sloveniae 6, Lj. 1984, 91–136; Isti, Jezik I. T.
v Poezijah in Naših paglavcih, IzvTrst 1979; Isti, Življenje in delo I. T. - ob
120 letnici rojstva, RAITrstA 1983, 13 oddaj po 10 str. (rkp.); Fedora
Ferluga-Petronio, I. T. poeta e scrittore della Slavia Veneta, Padova 1984;
Trinkov simpozij v Rimu, Lj. 1986 (sodelovali: M. Jezernik, Fr. Kralj, Ir.
Lupinc-Košuta, A. Trstenjak, M. Qualizza, M. Jevnikar, Fed. Ferluga-Petronio,
P. Merkù, T. Pavšič, s. R. O. Miazzo, V. Černo); P. Zovatto, Ricerche su I. T.,
Ud. 1986 (zbornik, sodel.: P. Zovatto, M.Jevnikar, Fed. Ferluga-Petronio, M.
Vertovec, N. Zuanella, M. Qualizza); M. Tavčar, I. Trinko posrednik med slov.
polit. organizacijo in Sturzovo Ljud. stranko, KolGMD 1990, 53–62.
Jem.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine