Trinko, Ivan (1863–1954)
Vir: Ilustrirani Slovenec, 7, št. 18, 3. 5. 1931

Slovenski biografski leksikon

Trinko Ivan-Zamejski, narodnoobrambni delavec, pesnik in pisatelj, »oče Beneških Slov.«, r. 25. jan. 1863 v Spodnjem Trčmunu (Tercimonte) malemu kmetu Antonu in Mariji r. Golob (četrtoroj. izmed 3 hčera in 2 sinov), in tam u. 26. jun. 1954. T-ovo šolanje je bilo ital.: osn. šolo je obiskoval 1870–3 v Jelini pod Trčmunom (učiteljica Roza Koren), na prigovarjanje kaplana Val. Domenisa je oče dal nadarj. dečka 1873 do 1875 v čedajsko osn. šolo, od koder je na koncu leta prinesel zlato medaljo. Iz Čedada je odšel v semenišče (Videm), tu 1875–9 opravil 4 razr. gimn. (odličnjak), nato 1879 do 1882 obiskoval 3 letn. liceja (zaradi izr. pridnosti preskočil eno leto), 1882–6 štud. teologijo, ord. 1886, nato je bil v videmskem semenišču: od 1886 prefekt, od 1889 prof. lat. in ital., po profesor. izpitu še matem. ter prirodoslovja, sicer pa v l. 1894–943 predvsem filozofije. Tedaj je v prostem času učil svoje dijake slov. jezika. Med 1. svet. vojno se je umaknil v Padovo (takrat mu doma vojska uničila veliko rkp. gradiva ter korespondence); 1942 je doživel prometno nesrečo (vojak ga je podrl s kolesom) in se po odpustu iz bolnišnice preselil v hišo svojih nečakov (ne rojstno) v Trčmunu, ki jo je pomagal zgraditi 1930; tu ostal do smrti. L. 1903 je T. postal videm. deželni svetovalec (dotlej še nikoli duhovnik); 1910 izvoljen za okraj. poslanca (dobil 2144 glasov, prvi za njim le 1000); 1912 postal kanonik; 1913–42 je bil ravnatelj zavoda Collegio Nobili Dimesse v Vidmu (tu je bil že od 1901 spovednik); od 1914 poslanec v videm. deželnem zboru; 1923 izvoljen v izvršilni odbor ljud. stranke (Partito popolare). Bil je tudi sodnik-porotnik pri sodišču v Vidmu, papežev tajni komornik, sicer pa še član: od 1901 dopisni Società Cattolica Italiana per gli studi scientifici, v 5. sekciji (filol.); od 1904 dopisni, od 1910 redni Accad. di Arti e Scienze v Vidmu (tu i. l. postal častni član stoln. kapitlja); videmskega škofij. odbora za cerkveno umetnost. Bil je tudi škofij. kolavdator cerkv. zvonov, itd. L. 1925 so ga cerkveni (in menda tudi svetni) krogi predlagali za gor. nadškofa.

T. rednega pouka slov. jezika ni imel na nobeni šol. stopnji, narečje in slov. občutje je prinesel z doma. Šele v 4. šoli mu je prišla v roke prva tiskana slov. knjiga in do 6. se je brez vsakršnih strok. pripomočkov in učitelja naučil iz leposlovja knjiž. sloven. Pomembno vlogo je pri tem opravil P. Podreka (SBL II, 403), župnik v Rouncu (Rodda), ki je T-u odkrival Prešerna idr. slov. leposl. ustvarjalce, kar je pripomoglo, da je T. začel pesniti v sloven. Začetki njeg. lirike segajo v l. 1880, ko je bil v 6. šoli (1. licej): v rkp so se ohranili 4 zvezki (I. Slovenske pesmice iz leta 1880; II. Pesmice 1880–1; III. Mrtvaške pesmi 1882; IV. Pesmice 1883), 1885 pa je objavil prve z naslovom Pesmi beneškega Slov. (LZ 1885, 91: Slovo od doma), kasneje izšle kot del cikla Razpršeno listje (Poezije 1897, 8–38). V nasl. letih (1887–92, 1894–5) je v LZ in Sn objavil vrsto pesmi; ker v LZ niso našle posebnega odmeva, je 1895 že skoraj dal slovo poeziji v slov., a ga je S. Gregorčič nagovoril, naj po listih raztresene pesmi zbere in natisne. Tako je izdal prvo in edino izvirno zbirko Poezije. Gor. 1897 (Slovan. knjižn. zv. 60–1; ocene: T. Doksov (= Dragotin Jesenko), LZ 1897, 376, 508 do 510; M. Bartol-Nadlišek, Ska 1897, št. 11; A. Medved, DS 1897, 378–9; SN 1897, št. 113; gl. tudi D. Kette, ZbD I, 100, 130). Najhuje je T-a prizadela ocena v DS, ki je zavrla njeg. nadaljnje ustvarjanje; poslej je napisal le še nekaj prigodnic in samo M. Bartolovi (SBL I, 26) je uspelo, da ga je pritegnila k sodelovanju (Ska 1898–9). – Neugoden sprejem T-ove zbirke je bil splet več okoliščin, ki so povzročile, da slov. literarna sredina zbirke ni mogla sprejeti drugače, kakor jo je, medtem ko se je poznavalcem narodnostne problematike na zah. obrobju slov. etničnega ozemlja priljubila in opravila tudi narodnoobrambno vlogo.

T-ova proza ima zarodke v nar. blagu, ki si ga je zapisoval. V razl. listih je mdr. objavil: prikaz Beneški Slovenci (Ljudski glas 1883, št. 6, 14, 18); pripovedke (LZ 1884, 40; 229–32); črtici Otroška psychologija (Ska 1897, št. 4, 3–6) ter Ded in vnučki (Družina 1930, 17–9); članka Čestitim »Slovenkinim sotrudnicam v prevdarek (Ska 1897, št. 19, 5–8) in Naši literarni boji (ib. št. 25, 7–9). Po dolgih letih liter. molka je izšla pri GMD njegova knjiga otroških črtic Naši paglavci. Gor. 1929 (napisana vsaj pred marcem 1928), ki vsebuje »devet črtic in slike iz beneškoslov. pogorja«. V rkp so ostali nekateri krajši osnutki mladin. dramskih tekstov. Izjemoma lahko k leposlovju, h kateremu se pozneje ni več vračal, prištejemo liter. portret P. Podreke (LZ 1890, 280–7; M 1922, 273–5, varianta). Več kulturno-zgod. geografskih spisov sodi v poljudno znanstveno delo, ki ima zasnutke v potopisih: Beneška Sja (DS 1898, 48 sl.; Jadr. almanah 1923, 115–20); Hajdimo v Rezijo! (DS 1907, 272 sl.) pa tudi v podobnih prispevkih za razne vodnike: S. Pietro e la Valle del Natisone; Le Valli dell' Aborna, del Cosizza e dell' Erbezzo (Guida del Friuli IV. 1912, 620–88) ter v prikazih: Dell' origine degli Sloveni in Friuli (v listu Pro Slavia, Čedad, 1886; prim. LZ 1886, 639); Italští Slovinci (Slovanský přehled 1898/9, 223–9); Vlaši a Slované (ib. 1900/1, 312–6); U Itálie (ib. 1899/900, 433–4); Z italské Slovenie (ib. 1905/6, 271–6). – Deloma povezana s T-ovim poklicem je bila filozofija; s tega področja je pisal v italijanščini knjige: Divagazioni cosmologiche … Udine 1904; G. B. de Giorgio … ib. 1913; Il problema massimo della filosofia contemporanea. ib. 1926; La filosofia ed il senso comune. ib. 1925. S spisom o moderni ital. filozofiji in filoz. pri Slovanih je sodeloval v knjigi: W. Turner, Storia della filosofia. Udine 1935². Slov. filozofe je vključil v delo Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia. ib. 1940; o J. Stelinu (SBL III, 468) pisal v DS 1939, 96–7.

Na glasbenem področju je bil T. izviren skladatelj lat., ital. in slov. liturg. motivov (nad 30), med njimi: De profundis – Iz globočine. Trst 1935 (posvečen nadškofu F. B. Sedeju, SBL III, 259–61, ter zaplenjen); O sacrum convivium (CG 1880); Molim te ponižno (zbirka: Slava presveti Evharistiji 1914, 1920). Kot kritik je obj. članke, mdr.: Cenno storico dell' Oratorio (Il Natale del Redentore. Udine 1901); A proposito di Missus (ib. 1903); J. Tomadini e la musica sacra in Friuli (ib. 1910) in knjige: Saggio di antiche melodie liturgiche nei paesi italo-slavi. Milano 1915; Commemorazione di J. Tomadini. Udine 1923; A proposito del canto popolare. ib. 1923. Slov. glasbenike opisuje v svoji knjigi Storia … della Jugoslavia. Udine 1940, 141 do 146.

Amatersko se je ukvarjal tudi s slikarstvom; ustvaril precejšnje število izr. dovršenih perorisb in risb s svinčnikom. L. 1900 je postal član Slov. umetn. društva v Lj.; večkrat je kolektivno razstavljal v Vidmu (npr. 1903); z dvema perorisbama se je udeležil I. slov. umetn. razstave v Lj. 1900 (Seznam in imenik 1. slov. razstave 1900). S tega področja je napisal tudi nekaj razprav, mdr.: Giulio Quaglia pittore. Videm 1933, 1934² (o njem še v Le Vie d' Italia 1941, 932–6); o Andreju iz Loke in Luki Scharu (Jadranski almanah 1923, 118–9). – Kot vešč fotograf je posnel štev. domače pokrajin. motive (prim. reprod. v M 1940, 175). T. je v svoji večstranskosti pomagal pri geol. raziskavah, npr. pri odkrivanju neolitske postaje Velika jama pri Trčmunu (gl. Trinkov kol 1969, 49–71), o nekaterih geograf., speleol., etnograf. in etnol. izsledkih pa je poročal v razl. spisih, predvsem v skrbi, da so slov. poimenovanja (jam, voda, planin, ledinskih imen) prešla v ital. znanstveni tisk v izvirni obliki.

Krajinsko zgodovinopisje je bilo prvo, ki je T-a nadvse pritegovalo, saj se je na meji dveh narodnosti moral sam potrjevati v vsem, kar je bilo slovenskega (gl. Dell'origine degli Sloveni in Friuli. Udine 1886); odkril in objavil (s sodelov. J. Jusića) je Listino iz l. 1170–1190. Videm 1890; napisal priložnostne in spomin. članke ali pesmi o beneškoslov. in furlanskih osebnostih (novomašni in poročni tiski z biogr. orisi): A. Bankič, 1890; M. Zabreščak, 1895; Musoni-Velišič, 1897; Pertoldi-Franz, 1899; Della Giusta-Grassi. 1899; Della Giusta-Missaglia, 1900; Della Giusta-Levis, 1900; J. Domenis, 1905; J. Škurj, 1907; I. Petričič, 1908; A. Birtič,1909; Furchir-Coren, 1912; P. della Torre, 1917; Fort. de Santa, 1938; M. T. Zanutta, 1940; knjigo Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia. Udine 1940.

Tudi kot jezikoslovec – slovničar se je T. poskusil. Sililo ga je k temu dejstvo, da so se nanj obračali štev. jezikoslovci (B. de Courtenay, SBL I, 27; A. Černý, V. Jagić, V. Oblak, ib. II, 215–7), ki so želeli podatke o jezikovnem stanju in zgod. razvoju govorjene besede v Beneški Sji in Reziji, pozneje pa tudi potrebe krožka v videmskem semenišču. Tako je nastala Grammatica della lingua slovena ad uso delle scuole. Gor. 1930; ta pa je pobudila vadnico Esercizi per la Grammatica slovena di G. Trinko. Gor. 1931 in antologijo slov. tekstov Campo fiorito – Pisano polje. Trst 1932 (obe sest. A. Kacin). Sicer je T. napisal o jezikoslovju, mdr.: Gli studi del prof. B. de Courtenay. Udine, 1906; La parlata slava. Tolmezzo 1924. Da bi lahko pomagal rojakom, ki so ostali v slov. Benečiji brez knjig, s slov. govorico, potisnjeno samo še v cerkve in tudi tu preganjano z vsemi mogočimi sredstvi, je sodeloval s skupino (A. Cuffolo, J. Gorenščak, P. Hvalica, A. Kosmačin), ki je priredila nekdanji Podrekov Katekizem za Slov. videmske nadškof. na Beneškem. 1869, 1911² ter ga z naslovom Katoliški katekizem ponovno izdala v Gor. 1928; z istim namenom so izšle: Naše molitve. Molitvenik za beneške Slov. Gor. 1951, kjer je pretežni del napisal A. Cuffolo; zaradi T-ovega posvetila Oporoka Beneškim Slov. so ital. oblasti molitvenik preganjale.

Napisal je tudi nekaj literarno-zgod. uvodov, mdr.: za Gregorčičevega Joba (ostal v rkp., NUK Ms 612), v pesniško zbirko G. Ellero, Intermezzi della vita. Udine 1904 ter člankov: o M. Gorkem (Il crociato 1901); Nuovi ed antichi (Il Cittadino Italiano 1903), Prešernu (Ateneo letterario artistico 1901, št. 4).

T. je veliko prevajal v italijan., mdr. iz slov. pripovedna dela: A. Koder, Dalla vita (Iz življenja) v: Il Falconiera (Čeva-Piemont) 1889; J. Stritar, Il signor di Valpacifica (Gospod Mirodolski) v: Il Cittadino Italiano 1885; I. Tavčar, Vita vitae meae. 1885; J. Kersnik, Testament (rkp.) ter poezijo, mdr. ob 100-letnici Prešernovega rojstva v LZ 1900 pesmi: Serenata (Pod oknom); Dove? (Kam?), La madre illeggittima (Nezakonska mati), Al poeta (Pevcu), sonete: Gli Omeri nostri vi daranno il canto (Očetov naših imenitna dela), O donna, le tue lodi e del mio core (Ran mojih bo spomin in tvoje hvale), Me sto suonò il mio canto fra le alpestri (Obdajale so vtrjene jih skale), La patria nostra lotte si ebbe e stento (Viharjev jeznih mrzle domačije), Vivono, ahjmè! di pianto e di dolore (Izdihljaji, solze so jih redile); v zbirki Fiori stranieri (izdal G. Loria): Gregorčič, Človeka nikar!; P. Podreka, Italiji; svoje, mdr. Jeleni Črnogorski …; Toga; Vihar in Zimski večeri; v knjižici Eccidio d'Aquileia. Udine 1896 pa svoj Propad Ogleja. Med razl. slov. spise, prev. v it., sodita: S. Rutar, Slov. naselbine na Furlanskem. Udine 1891; A. Ušeničnik, Dante in filozofija (v: Dante. Gor. 1923). Iz rušč. pa je, mdr. v furlan. časopisih, objavil prevode del A. P. Čehova (Il monaco nero); N. V. Gogolja (Taras Buljba, 1902; odlomek v: Il Cittadino Italiano, 1901); N. A. Nekrasova (Postumi di guerra, La guerra, ib. 1896; Bassifondi); L. N. Tolstoja (Dove c'è carità c'è Dio, 1898; nekatere njeg. novele); I. S. Turgenjeva (Dalle note di un cacciatore, Il Cittadino Italiano, 1896; La vecchia; Maria; I due ricchi; Il banchetto presso l'ente supremo; L'accattone); iz poljšč.: H. Sienkiewicza (Seguiamolo 1894, 1900², 1909³; Janko il Musico, 1900, 1909²; Orfanella, 1909; Il Cristo di Brajla, 1909) ter češč.: J. Klecande, Il traditore, Il Cittadino Italiano 1901. Iz latinščine je v slov. prev. himne Leona XIII. (SV 1887, zv. 41).

T. je vodnik in buditelj svojega beneškega ljudstva. Posebno vztrajno in neomajno se je zavzemal za jezik. pravice svojega naroda in rad posredoval, kadar so se nanj rojaki obračali za pomoč in nasvet, podpiral je njihove prošnje (1936 je poslal papežu spomenico o verskem stanju v slov. Benečiji, gl. R. Klinec, Zgod. GMD 1967, 141) in spremljal odposlanstva k cerkv. in posvetnim oblastem za kulturne potrebe ali kadar je bila v nevarnosti njegova ljubljena slovenščina; bil pa je tudi posrednik v tujem znanstv. svetu. T-ov lik je liter. obdelal F. Bevk v Kaplanu Martinu Čedermacu (glavni junak – sicer pa pretežno lik A. Cuffole). – Del T-ove knjižnice je 1965 prejela SAZU (gl. Popis T-ove knjižnice. 1965 cikl.); del rkp. zapuščine hranijo: A. Rutar, Gor. knjižnica v Novi Gor., nečaki v Trčmunu. – Psevd.: ab; Branko; D. J. T.; D. S. Tr.; Zamejski; Lozio Micheloni.

Prim.: osebni podatki iz l. 1927 (arhiv SBL); E. Lisjak, I. Trinko – življenje in delo. 1955 (dipl. naloga, tipkopis); O. Miazzo, Le »Poezije« di I. Trinko. Padova 1959/60 (dis.); EJ VIII, 370; Grafenauer, 260 (2. izd.); Gregorčič, ZbD II–IV (kazala); MohBibl (kazalo); NE IV, 870; Plesničar (kazalo); SBibl 1945–; Bibl JLZ; Zssl III, IV, VI; Bibl LZ; DS 1897, 378–9; 1906, 384 (s sliko); 1928, 248–50; 1930, 118–9; 1943, I, 154–6; Ska 1897, št. 12; S. Rutar, Beneška Sja. 1899, 176–7; Mondo Sotterraneo 1904/5, št. 3–5; Zlatá Praha 1905; Veda 1914, 325–6; Č 1924, 58–62; 1925/6, 94–5; M 1923, 168–70 (s sliko); KMD 1924, 94–5; 1947, 130–1; 1950, 155 (vse s sliko); 1953, 38–9 (s sliko); 1954, 48–60; 1955, 99–100; 1964, 113–4; 1975, 134–5 (vse s sliko); Fr. Fattorello, Storia della letteratura it. e della coltura nel Friuli. Udine 1929, 334; R. Wagner, Poglejmo v Beneško Sjo. 1931, 80–3 (s sliko); J. Lovrenčič, I. Trinko-Zamejski. 1933, 27–34 (Mentorjeva knjižnica; s sliko); KGM 1933, 61–4 (s sliko); Odmevi slovanskega sveta 1933, 105–9; SJ 1940, 168 in pass.; KGMD 1945 (s sliko); 1957, 126–7; 1967, 49–58; 1969, 143–5 (s sliko); 1974, 42–50; 1977, 151–5 (vse s sliko); D. Feigel in V. Nanut, Beneška Sja. Gor. 1950, 130–3 (s sliko); Jadranski kol 1953, 49–50; 1955, 166–9 (obakrat s sliko); OrgV CMD 1954, 36–40 (s sliko); Trinkov kol. Gor. 1954–77; Bori 1955, 346–51 (s sliko); B. Meriggi, Storia della letteratura slovena. Milano 1961; F. Koblar, S. Gregorčič. 1962, 152 (s sliko); T. Tessitori, Istoria del movimento catolico in Friuli. Udine 1962, pass.; Nova pot 1963, 636–47; P. Bertolla, Le Dimesse di Udine. 1963, 223–4 (s sliko); Vestnik (Lipa) 1964, št. 21–2; C. Gatterer, Im Kampf gegen Rom. 1968, 117, 824; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva IV, 1970, 76–7; isti, Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo. Trst 1972, 15; Le livre slovène 1971, pos. št.; 1975, št. 3/4 (bibliografija prevodov iz slov.); Jugoslovenski književni leksikon. Novi Sad 1971, 542; M (Trst) 1973, št. 2, 22–3; Ognjišče (Koper) 1973, št. 10, 37–8; Utripi 1973, dec., 8–16; Dan 1974, št. 6, 20–3 (s sliko); Novi Matajur 1974, št. 9–13, 17; 1975, št. 2; R. Specogna, A. Mizzau in A. Di Rito, Msgr. Ivan Trinko. Videm 1974 (s slikami); Zbornik ob 50-letnici GMD. Gor. 1974, 89–90; Znamenje 1977, 138–51 pass.; M. Jevnikar, Izvestje srednjih šol … na Tržaškem ozemlju. 1979, 5–16. – Slike: ASK, XXV; IS 1931, 144; portret (avtor neznan, olje, hrani Collegio Dimesse v Vidmu); T. Kralj (olje, 1936); A. A. Bucik (pastel, 1940); kipi: T. Kralj (nagrobni spomenik, 1959); B. Pengov (bron, Gor. 1974); S. Jarm (bron, Ricmanje 1976). Brj.

Brecelj, Marijan: Trinko, Ivan (1863–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi722979/#slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Primorski slovenski biografski leksikon

TRINKO Ivan - Zamejski, narodnoobrambni delavec, pesnik, pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, slikar, skladatelj, prof. filozofije, »oče beneških Slovencev«, r. 25. jan. 1863 v Spodnjem Trčmunu (Tercimonte) »pri Pjernovih«, u. 26. jun. 1954 prav tam. Bil je četrti izmed dveh sinov in treh hčerá (Terezija je bila redovnica v Brescii in je tam umrla). Oče Anton (1826-1905), mali posestnik, mati Marija Golob (1828–1904), gospodinja (rodovnik v TKol 1973). Hodil je v it. osn. š. v Jelini pod Trčmunom, kjer ga je učila beneška učit. Roža Koren (1870–73), na prigovarjanje kpl. Val. Dominisa ga je dal oče v čedajsko osn. š. (1873–75); na koncu prvega leta se je tako izkazal, da je bil odlikovan z zlato svetinjo. Po osn. š. je odšel v videmsko nadšk. semenišče (1875), kjer sta bili klas. gimn. z licejem in bogoslovje. Kot izreden učenec je prvi licej preskočil in maturiral 1882. Bogosl. je opravil v štirih letih in pel novo mašo 21. jun. 1886 v Trčmunu. Za novo mašo so mu zložili in natisnili tri priložnostne pesmi. Že pred posvetitvijo je odslužil krajši voj. rok v Padovi, potem je ostal v semenišču do upokojitve 1942. Predstojniki so ga namreč prosili, naj študira dalje in postane prof. na nadšk. gimn. Tako je T. 1886 postal prefekt v semenišču in se tri leta posvečal študiju filoz., rušč., poljšč. in češč. O njegovi filoz. izobrazbi je vladala nejasnost, na kateri U je študiral. Ob njegovi prvi izvolitvi v vid. pokraj. svet je La Patria del Friuli pisala, da je študiral »na Dunaju in drugod«. Tudi Pasquale Gujon govori o »univ. diplomi iz filoz.«. Prof. Aldo Moretti iz vid. semenišča, prof. Marino Qualizza in žpk Božo Zuanella pa trdijo, da se T. ni učil filoz. na U, ker vid. semenišče, ki je bilo privatna ustanova, ni zahtevalo od vseh prof. univ. diplome, ampak je bilo edino merilo strok. sposobnost in pravovernost (Zuanellovo pismo 24. jan. 1989). Tudi je bil v tem času prefekt, zato je sam študiral. Na njegovo filoz. je najbolj vplival furl. filoz. Giovanni Battista De Giorgio, ki je izdal 1861–62 filoz. delo Institutiones philosophicae ad mentem divi Thomae tironum usui... O njem je T. govoril in pisal. - 1889 je postal T. prof. lat. in it. na niž. gimn., po prof. izpitu še matem. in prir. 1894 je prevzel stolico filoz. na liceju in jo obdržal do 1942; ob prostem času je učil beneške dijake knjiž. slov. Pred avst.-nem. prebojem bojišča pri Kobaridu in zavzetjem Furlanije okt. 1917 je T. preselil Collegio Nobili Dimesse, katerega ravn. je bil, iz Vidma v Padovo in potem v Firence in ostal do konca vojne z njim, vojaki pa so mu doma uničili veliko knjig in rkp. 1942 ga je v Vidmu podrl vojak s kolesom, po odpustitvi iz bolnišnice se je odpovedal službi in se vrnil v Trčmun v hišo nečakov, ki jo je pomagal zgraditi 1930 malo pod vasjo. Imel je sobo in kapelo, hodil s palico, posedal pred hišo, bral in študiral, sprejemal prijatelje in ostal tu do smrti. - T. je študiral samo v it. šolah in v niž. gimn. je s sošolci tekmoval v zlaganju it. pesmi; pozneje je dokazal, da so mu it. verzi elegantno tekli. Narečja in narodne zavesti se je navzel doma: »Doma smo vedno govorili slovensko. Moji starši so bili naročeni na knjige sv. Mohorja in so čitali vedno, pa jaz nisem maral, ker nisem razumel slovenščine, književne slovenščine, pa sem vedno bral italijansko« (intervju s prof. J. Peterlinom januarja 1953 ob 90-letnici rojstva za RAITrstA, gl. TKol 1985, 41–51). Al. Resu pa je natančneje pojasnil, kako se je spoprijel s prvo slov. knjigo: »V četrti gimn. pa sem se lotil o počitnicah Mohorjeve povesti "Mati dobrega sveta" (če se prav spominjam) ter sem jo s trdovratno vztrajnostjo prebral šestkrat zaporedoma, dokler je nisem dovolj razumel« (Čas 1923, ponat. TKol 1985, 31–40). Povest je napisal duhovnik Jernej Dolžan z naslovom Mati Božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen. Povest iz časov turških bojev konec XVI. stol. Izdala DsM v Clcu 1868, 120 str. Gre za ganljivko o slov. otrocih v turški sužnosti, njihovem trpljenju in srečni rešitvi (gl. IzvTrst 1968, 14–15). Med počitnicami mu je pomagala mati, potem je bral v semenišču, tudi med poukom. Ponovno je zatrjeval, da se je sam naučil slov., »brez učitelja, brez slovnice, brez slovarja; kljub zunanjim zaprekam, ker so mi učenje zabranjevali« (Levcu 7. febr. 1884). Spodbujal pa je njega in beneške študente žpk in pesnik Peter Podreka (PSBL III, 37–38), jim je posojal knjige. - Pesnik: V 2. liceju je znal že toliko knjižne slov., da se je poskusil v pesmi. Ker je bil vse življenje reden in natančen in se je na vsako delo temeljito pripravil, je pesmi zapisoval v zvezke. Tako so od 1880 do 1883 nastali 4 zvezki, ki jih hrani žpk Jožko Kragelj (PSBL II, 167), na cikl. pa jih je objavila Irene Lupinc v doktorski tezi Ivan Trinko, življenje in delo (Videm 1980–81, 311 str.). Prvi zv. ima naslov Slovenske pesmice in datum »malega travna 3. dan 1880«. Poznati je moral precej slov. poezije, ker navaja v uvodu 6 Potočnikovih verzov o slov. ljubezni do petja, očiten je Prešernov, Jenkov, Gregorčičev, Stritarjev in še kak vpliv, tudi it. iz šole. Pesem Vinu ima obliko in verz Prešernove Pod oknom. Pesmi je 26 in so bridke osebne izpovedi, poskus epike, obtožba Nemcev, da preganjajo Slovane, in poziv Rusom, naj pobijejo vse narode in zavladajo »od goré Urala, / do Jadre naše« (V prihodnost). V jeziku je še okoren, veliko je napačnih besednih poudarkov, apostrofov in narečnih izrazov. Tedaj je dobil naslov gor. osmošolca Alojzija Franka (PSBL I, 385–86) in mu pisal, da zlaga pesmi, sprašuje ga, kaj naj bere, mu sme poslati kako pesem v presojo. Franko mu je takoj odgovoril in začelo se je dopisovanje. Koliko pisem je pisal T., ne vemo, Franko jih je pet od 1880 do 1881 in dve 1883 (objavil jih je J. Kragelj v TKol 1981). Iz pisem prvič zvemo, da je T. zlagal pesmi, da si je naročil revijo Kres (MD Clc 1881–86) in da bere Koseškega zaradi »prevzvišenega in visokega« jezika. Franko mu je ocenil pesem V prihodnost in ga svaril pred zaverovanostjo v panslavizem, ker bi se Slov. morali uklanjati tudi Rusom, »in bratu uklanjati se je huje kakor tujcu«. Tudi glede jezika mu je dal vrsto napotkov. - 2. zv., Pesmice 1880–81, kaže veliko spremembo s prvim. V njem je cikel 28 krajših pesmi z naslovom Čas, po zunanji obliki enake Jenkovim Obrazom, po vsebini pa pretresljiva izpoved žalosti in nesreče, ker mora živeti v tujini, ker je Slovenija daleč in nesložna, ker je na svetu polno sovraštva in nadlog. Tu je našel T. svojo obliko, vsebino pa je poživil s svežimi podobami iz narave. S pesmimi je bil očitno zadovoljen, zato jih je nekoliko popravil in prepisal v 3. zv. - 3. zv. (1882) ima na naslovni strani T-ov podpis v cirilici, geslo o ljubezni do domovine in v cir. nekaj verzov o domovini srb. pesnika Pucića in hrv. Preradovića. Pod naslovom Srčni glasovi so pesmi iz 2. zv., v drugem delu je cikel Mrtvih pesmi, dve daljši pesnitvi o mrtvih, ki se po ljudskem izročilu vračajo, dokler ne zadostijo za greh. T. je dobil navdih skoraj gotovo pri it. pesniku Ugu Foscolu, ki je napisal pesnitev I Sepolcri (Grobovi, 1807) in jo obravnavajo v sred. šolah. Oblika je za T. nova: štiristopni jamb, ki je v 1. in 4. verzu nadštevilen, po štirje verzi sestavljajo kitico, rima je prestopna. - 4. zv. ima naslov Pesmice, 1883. Tedaj je bil prvo leto v bogoslovju. Izstopajo tri daljše pesnitve: Na Predelskem bojnem polju opeva vojake, ki so padli v tridnevni bitki med Francozi in avstr. branilci Predela (15.-18. maja 1809). V slovan. vzajemnost sodi Samogovor Poljskega pregnanca, ki je nastala ob 20-letnici zadnje velike poljske vstaje proti Rusiji 1863; Rusi so jo zatrli in veliko upornikov odpeljali v Sibirijo. (Objavil jo je prof. R. Petaros v zborniku vid. U EstEuropa I, 1984; dodana sta it. in polj. prevod Jolante Kowalska Durazzano). Elegija pesimistično in svetoboljsko opeva nesreče, ki ga zadevajo; očiten je vpliv Jos. Stritarja, ki ga je tako cenil, da mu je posvetil slavilno pesem (Borisu Miranu). Sonet Porečki cerkvi (o prihodu novoposvečenega škofa) je namenjen novemu poreško-puljskemu škofu Alojziju Zornu (Prvačina 1834 - Gor. 1897), ki je bil ustoličen 14. mar. 1883, že istega leta pa prestavljen v Gor. (TKol 1981, 59–60). - Tako je T. v štirih letih napisal okr. 90 pesmi, med katerimi so nekatere daljše pesnitve. V njih je toliko dozorel, da je mogel 1885 nastopiti v LZ, najuglednejši in najzahtevnejši tedanji slov. reviji. K sodelovanju ga je povabil ur. Fr. Levec in v začetku 1885 mu je T. poslal Dve pesmi beneškega Slovenca; to sta Slovo od doma in Daleč moram, daleč, obe iz 3. zv. rkp. pesmi, obe tudi v poznejši zbirki. V naslednjih letih (1887–92, 1894–98) je priobčil v LZ še 56 pesmi, 1887 je po Gregorčičevem prigovarjanju objavil 3 pesmi v Slovanu, 5 1897 v trž. Slovenki, po eno v DS in gor. Soči, skupaj 68 pesmi. - Na Gregorčičevo in Gabrščkovo prigovarjanje se je T. odločil za samostojno pesniško zbirko. Izmed priobčenih jih je vzel 18, ostale je napisal posebej. Zbirko je pregledal in malo popravil Gregorčič, izšla pa je 15. maja 1897 v Gabrščkovi Slovan. knjiž. (zv. 60–61) v Gor. pod naslovom Poezije, s psevd. Zamejski. Knjigo je posvetil z odo prigodnico Jeleni Črnogorski kneginji neapeljski, ki se je 24. okt. 1896 poročila z it. kraljevičem Viktorjem Emanuelom. Tudi beneški znanstvenik dr. Bruno Guyon (PSBL I, 517–19) ji je posvetil knjigo, ker so Benečani gledali v novi kraljici svojo naravno zavetnico. T. je že prej prevedel odo v it. in jo izdal v vid. Pagine friulane, XI. V geslu Moje pesmi poudarja, da so se rodile v tujini, v ledenem, sovražnem ozračju, zato so žalostne in otožne. 25. mar. 1895 je T. pisal Vatroslavu Holzu: »Jaz sem pesimist, a zdi se mi, da ne grem daleč od resnice, ako pravim, da Slov. se ne vspenjamo nikdar na boljšo stopnjo in da ne bomo nikdar imeli nič svojega.« Slov. je malo, uborni so, nesložni, sebični. »To je korenina in začetek žalovanja in pesimizma, ki preveva v raznih oblikah mojih drobnih pesmic« To je ključ za razumevanje prvega cikla v zbirki – Razpršeno listje –, ki obsega 58 pesmi v obliki Jenkovih Obrazov in ki jih je 28 napisal že v 2. in 3. rkp. zv. Samo 3 je vzel iz 3. zv. (2 sta izšli v LZ), druge so nove, čeprav obravnavajo podobno snov: pretresljiva osebna izpoved dušečega življenja v tujini, od koder ni rešitve, in ljubezni do bratov na vzhodu. V ostalih pesmih poje o izumrtju Slov. v Furlaniji (Ob stari listini), o ljubezni do domovine, premišljuje o smrti, o slovan. neslogi (Nesloga, Slovanski dan - obe v obliki vizije), najpomembnejši pa sta pripovedni viziji Oglej in Pad Ogleja o veličini in propadu Ogleja, ki je 975 let vodil in usmerjal slov. versko življenje; pesmi (670 verzov) sta novost v slov. epiki in dr. Slodnjak je zapisal: »V tem smislu je pomenila vizija res obogatitev naše skromne zgod. epike, četudi je bila Trinkova pesnitev v primeri z it. poezijo izrazito epigonska. Kljub temu so delovali njegovi sicer malce retorični, a vsebinsko polni enajsterci živo in prepričevalno... tudi v primeri s Stritarjevo kultivirano in gladko verzifikacijo« (ZSS III, 292). Pad Ogleja je T. okt. 1896, ko je izšel v LZ, prevedel v it. in ga izdal s slov. izvirnikom v knjižici za poroko Lucille Clodig, hčerke prof. Iv. Klodiča (PSBL II, 70–71), in inž. Alessia Herzena (ocena Gius. Loschi, Il Cittadino italiano 27. okt. 1896; LZ 1896, 704; M. Jevnikar, TKol 1974, 40–46). - T. je z zbirko dokazal, da je bil globok in občutljiv pesnik. Iz njegovih pesmi diha silna ljubezen do slov. naroda, skrb za njegov obstanek in razvoj, težave slov. izobraženca v neodmevnem tujem okolju, značilnosti Benečije. Kritike niso bile posebno ugodne, večino so motile jezikovne pomanjkljivosti (T. Doksov - Dragotin Jesenko, LZ 1897, 376, 508–10; A. Medved, DS 1897, 378–79; M. Bartol-Nadlišek, Ska 1897, št. 11; SN 1897, št. 113). Morda jih je še najpravičneje ocenil dr. A. Slodnjak: »Kljub temu (jezik, pomanjkljivosti) se zdi, da je bilo v T. več pesnika, kakor smo sodili ob posameznih pesmih in kakor so mislili ocenjevalci in bralci spričo te zbirke« (ZSS IV, 126). Jezik je res pomanjkljiv, nekam starinski. Tako pogosto uporablja v mest. edn. samost. sred. spola »i« nam. »u«: v srci, po sini, na nebi, v morji; v žen. sklanjatvi v rod. dvoj. in množ »ij«: od stranij, kostij, vasij; po Aškercu je najbrž posnel »oj« v orod. edn.: zimoj, glavoj, lučjoj; v množ. ima kratko obliko: sini, vali, zidi; uporablja vok. na »e«: človeče, brate, sine, Bože; tudi pri žen. prid. v mest. edn. piše »ej«: po tihej sobi, besnečej sili; beneška posebnost je pri glag. kratka oblika 3. os. množ. sed. časa: kradó, rušé se, se smejó; izstopajo deležniki in deležja, ki jih je na »č« nad 130, če upoštevamo še njihova ponavljanja, se število pomnoži; zaradi ritma zamenjuje »v« z »u«, prav tako v zlož. besedah; nad 50 je hrv. izposojenk, ki jih ponavlja do osemkrat: broj, glup, brez traga, vojnik; najbrž pod Gregorčičevem vplivom ima številne zloženke in sestavljenke; več je napačnih naglasov, apostrofov itd. (IzvTrst 1979). - T. je Medvedova kritika tako potrla, da je odložil pesniško pero, napisal je le še kako prigodnico. - Pripovednik: V Ljudskem glasu v Lj. je objavil v prozi Beneški Slovenci (1883, št. 6, 14, 18). Potem je postal tu nekak dopisnik Z Beneškega in pisal članke za rubriko Izvirni dopisi. T. je v njih obravnaval probleme, ki so bili najbolj pereči v tisti dobi za Benečijo. 16. jan. 1883 govori o kult. in polit. razmerah, 16. febr. spodbuja rojake, da bi se skupno obrnili na vlado, naj vpelje slov. v šole, kakor je bilo dovoljeno nem. manjšini. Nadalje izraža željo, da bi ljudstvo v Benečiji dobilo čim več slov. knjig. 16. apr. ugotavlja, kako italijanizacija v Benečiji nevzdržno napreduje. 16. jun. je v članku Pozabljeni bratje beneški Slov. potegnil nekako človeško in značajsko mejo med Benečani in Furlani. It. ne bodo nikoli obeh popolnoma asimilirali, Benečanom pa bi slov. knjige pomagale k narod, prebujanju. - 1884 je začel sodelovati v LZ s pripovedko Vedomci, sledile so Divje žene ali krivjopete (J. Sket in J. Wester sta jih sprejela v Slov. čitanko za prvi razr. dekliškega liceja, MD 1910, in v Slov. čit. za prvi razr. sred. šol, 4. predel, izd., MD 1910; 5. izd. 1912). 1897 ga je pridobila Nadliškova za sodelovanje pri trž. Slovenki. Tu je tega leta izšla črtica Otroška psychologija (št. 4) in članka Čestitim »Slovenkinim« sotrudnicam v prevdarek (št. 19) in Naši liter. boji (št. 25). Potem je umolknil in 1929 izdal pri GMD knjigo devetih črtic Naši paglavci. Res so »paglavci« glavni junaki posameznih zgodb, radi se igrajo, ob sobotah čakajo nad vasjo domače, da jim prinesejo kaj dobrega s sejma v Čedadu, živijo z vaško skupnostjo in navadami, ob njih pa je T. razgrnil lepoto gričev in dolin Benečije, kjer je vsaka dolina svet zase s svojim narečjem. Nastopajo pa tudi odrasli s svojo značilno govorico, s težavami in drobnimi veselji, s svojim načinom življenja in mišljenja, a tudi vraževerstva. Rkp. je ur. dr. A. Kacin (PSBL II, 1–3) nekoliko popravil v sporazumu z avtorjem. Od Poezij do Paglavcev je dosegel T. silen jezikovni razvoj, postal je suveren mojster slov. besede, ki jo je požlahtnil z nekaterimi domačimi izrazi (prim. IzvTrst 1979). Leto pozneje je napisal še črtico Ded in vnučki (Družina 1930, 17–19), potem ni nadaljeval s prozo. Poskusil se je tudi v dramatiki in zapustil v rkp. dva prizorčka (M. Brecelj, TKol 1980, 64–74). - Kult. zgod. in geograf, spisi: Dell'origine degli Sloveni in Friuli (v pos. št. lista Pro Slavia, Čedad 1886; poroč. v LZ 1886, 639); prev. S. Rutar, Colonie slovene in Friuli (Slov. naselbine na Furlanskem) (Vid. 1887); prev. Tri himne Leona XIII.: Sv. Herkulanu, Sv. Konštanciju, I.-II. (SV 41, 61–64, Clc 1887); liter. portret P. Podreke (LZ 1890, 280–87, sprem. M 1922, 273–75); Listina iz leta 1170–1190 skupaj z G. Jusigom (Vid. 1890); listino je T. odkril v Mestni knjižnici v Vidmu in našel v njej polno slov. imen vasi in prebivalcev v Furlaniji, ki so izginili; tako ga je pretresla, da jo je izdal in ob njej napisal pesem Ob stari listini (LZ 1891) (o knjižici so poročali S. Rutar, LZ 1890, 701–02; I. Koštial, Veda IV, Gor. 1914, 325–26; M. Jevnikar, TKol 1974, 46–50); Beneška Slovenija (DS 1898, 5 št.; JAlm 1923, 115–20); 1899 je začel T. sodelovati v ugledni praški reviji Slovansky Přehled, da bi slovan. narode seznanil s svojimi rojaki, s člankom Italšti Slovinci in v njem tako natančno opisal Benečijo, da bi po S. Rutarju članek lahko »stal v vsakem naučnem slovniku« (LZ 1899, 186–87); sledili so dopisi: U Itálie (1900), Vlasi a Slované (1901) in Z italské Slovenie (1906), kjer je opisal tragični položaj rojakov, ki nimajo slov. šol, zato ne razumejo slov. knjig, v rabi sta le katekizem in molitvenik, če je duhovnik domačin; posvetna inteligenca je renegatska (poroč. LZ 1906, 256); Un poeta sloveno - France Prešeren. In occasione del primo centenario della sua nascita (L'Ateneo, Rim 22. febr. 1901); istega leta je v vid. Il Crociato (19.-20. febr. 1901) v eseju Un nuovo astro nella letteratura russa predstavil rus. pisatelja Maksima Gorkega; Nuovi ed antichi. A Giuseppe Ellero (rispondendo) (Il Cittadino italiano 11. jan. 1903), pesem (64 v.) kot odgovor Elleru o razumevanju med It. in Slov.; Beneški Slovenci (KMD 1905, 77–79); Hajdimo v Rezijo! (DS 1907, v petih št.). Leta 1912 je za Marinellijevo knjigo Guida delle Prealpi Giulie opisal S. Pietro e la Valle del Natisone in Le Valli dell'Aborna, del Cosizza e dell'Erbezzo v obliki sprehodov kraje, ljudi, zgod., običaje, geologijo, jame, potoke, cvetice, kar je vse sam raziskal (prim. TKol 1969, 49–71); v drugi Marinellijevi knjigi Guida della Carnia e del Canal del Ferro (Tolmezzo 1924–25) pa je v VIII. pogl.: Idiomi e dialetti. La parlata slava opisal rezijanščino; La Serbia (Vita e pensiero, Milano 20. nov. 1915) je zgod. Srbov od naselitve do sodobnosti; Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia (Istituto delle edizioni accademiche, Ud. 1940) je izčrpen prikaz vsakega jsl. naroda posebej od zgod., liter., slikarstva, kiparstva, arhit. do glasbe. - Filozofski spisi: Kot prof. filoz. se je »popolnoma pogreznil v svoj šolski predmet, kater je tako 'širok in globok', da se mu ne pride kmalu ne do konca ne do kraja. Seveda študiram ne toliko radi šole, kolikor radi samega sebe. Hočem poznati kolikor možno podrobnejše svojo stroko. To je moje edino veselje« (pismo Marici Nadlišek - TKol 1981, 71). Filozofijo je predaval skoraj 50 let in tako usmerjal bodoče duhovnike in izobražence, ki so izšli iz videmskega semenišča. Bil je pristaš neosholastične filoz., ki jo je zagovarjal papež Leon XIII. v okrožnici Aeterni Patris 1879. V tej filoz. je videl T. pravo smer nekega »zmernega realizma, ki se upira materializmu in pretiranemu spiritualizmu. V njej sta se krščanstvo in poganstvo spet srečala in se pobratila na osnovi človeške narave, ki je sestavljena iz telesnosti in duha in ki nima naloge, da bi ustvarila resnico, ampak da bi jo spoznala v samih stvareh, kakor se s pomočjo čutil predstavi našemu razumu, očiščena vsakršnega predsodka in postavljena nad vsakršno strast.« Po T. je svet dojemljiv, ima duhovno razsežnost, ki je znamenje in navzočnost svobode v svetu; ta je na neki način prirojena samim stvarem, razodeva pa jo človekova spoznavna dejavnost. Med filoz. in eksperimentalnimi znanostmi ni nasprotij. »Filoz. je iskanje resnice v njenih notranjih vzrokih; je očiščena in poglobljena zdrava pamet, ki izhaja iz dejstev in je z opazovanjem, izkustvom in umovanjem zmožna najti njegove vzroke in zakone.« Glavni problem filoz. pa je po T. odnos Bog-svet (gl. M. Qualizza, Trinkov simpozij v Rimu, 65–71). Zaradi svojega ugleda je postal T. 1901 dopisni član Società Cattolica Italiana per gli studi scientifici, 5. sekcija (filol.) v Rimu; od 1904 je bil dopisni, od 1910 pa redni član Accademia di Arti e Scienze v Vidmu. V njenem okviru je štirikrat predaval o filoz. in vsa predavanja so izšla v Atti dell'Accademia... To so: Divagazioni cosmologiche intorno alla natura dei corpi (1904, 37 str.); Giovanni B. De Giorgio filosofo friulano (1913, 23 str.); Il problema massimo della filosofia contemporanea (1926, 28 str.); La filosofia ed il senso comune (1935, 30 str.). Furl. filoz. De Giorgia, ki je predaval v semenišču in ga je T. v mladosti poznal, je še enkrat predstavil: Primo centenario del filosofo G. B. De Giorgio (Il Friuli 24. dec. 1921). Z razpravo o moderni it. filoz. in filoz. pri Slovanih je sodeloval v knjigi W. Turner, Storia della filozofia (Ud. 19252). Slov. in jsl. filozofe je obdelal v knjigi o Jsli (1940); o beneškem filozofu J. Stelinu je pisal v DS (1939, 96–97). - Jezikoslovec: T. je učil tudi slov. beneške dijake in bogoslovce. Pouk slov. so vpeljali nekaj let po prvi svet. vojni tudi v gor. Malem semenišču, in sicer na osnovi it. učnega jezika, ker so dijaki poznali samo narečje. Zato je T. sestavil učbenik Grammatica della lingua slovena ad uso delle scuole (Gor. 1930). Potrebne so bile še vaje, za katere je T. zaprosil dr. A. Kacina. Izšle so kot Esercizi per la grammatica slovena di G. T. (Gor. 1931). Na T-ovo prošnjo je pripravil Pisano polje ter mu zaradi cenzure dodal še it. naslov Campo fiorito. Dodatek Vajam za slov. slovnico I. Trinka (Trst 1932). Na vid. Akademiji je predaval o Gli studi del prof. B. de Courtenay sui dialetti slavi del Friuli (Atti 1904–05, Ud. 1906). Poznal ga je osebno in z njim sodeloval (R. Lenček, Dvanajst pisem I. T. B. de Courtenayu, TKol 1980). Na T. so se obračali za pomoč in jezikovne nasvete učenjaki: A. Černy, V. Jagič, V. Oblak, Fr. Kos, Art. Cronia idr. Že 1917 je napisal dva članka proti tezam prof. Br. Guyona (PSBL I, 517–19): Questioni toponomastiche linguistiche in Ancora questioni toponomastico-linguistiche (rev. Marzocco, Firence 1917). V njih je dokazal, da pozna etimologijo slov. krajevnih imen, izredno ostro pa je zavrnil Guyona, češ da je za etimologijo »premalo, če zna kdo govoriti narečje Špetra ob Nadiži, skrčeno na minimum in pogosto brez slovnice, in imeti kak etimološki slovar«. - Iz ljubezni do rojakov je sodeloval s skupino duhovnikov, ki je priredila Podrekov Katekizem za Slovence vid. nadškof, na Beneškem (1869, 1911) in ga izdala kot Katoliški katekizem (Gor. 1928). Z istim namenom so izšle Naše molitve. Molitvenik za beneške Slovence (Gor. 1951). Zaradi T-ovega posvetila Oporoka Beneškim Slovencem so it. oblasti molitvenik preganjale. V zvezi z vero in jezikom je pisal T. papežu dve pismi: prvo 1933, ko je faš. oblast prepovedala v Benečiji slov. pridige in poučevanje verouka v slov.; drugo 18. sept. 1936 v imenu Slov. vid. nadšk. in njenih duhovnikov o tragičnih razmerah brez slov. v cerkvah in s prošnjo za pomoč (objavljeno v TKol 1983, 37–41). Na nobeno pismo ni dobil odgovora. - Prevajalec in posrednik med slov.-slovan. in it. kulturo: iz slov: prof. Art. Cronia je v svoji obsežni knjigi La Conoscenza del mondo slavo in Italia (Padova 1958) zapisal, da so iz vseh slovan. liter. prevajali številni domačini, ki jih imenuje »gostje« in »zavezniki«, o Slov. pa piše: »Skoraj odsotni Slov., če se izvzame italijanski-slovan Ivan Trinko« (str. 707). T. je res zaslužil Cronievo pohvalo. Iz bogoslovja je 11. nov. 1884 pisal Fr. Levcu, ur. LZ, da je prevedel Tavčarjevo povest Vita vitae meae, ki je prva slov. povest v it. Izhajala je v podlistku vid. katol. dnevnika Il Cittadino italiano od 27./28. febr. do 10./11. mar. 1885 (št. 47–56) pod naslovom Vita vitae meae. Scena storica del dott. Giovanni Tavčar. Versione dallo sloveno di G. T. - Leto pozneje je izšel v istem listu prevod Stritarjevega romana Gospod Mirodolski pod naslovom Il signor di Valpacifica. Racconto di Giuseppe Stritar. Versione dallo sloveno di Ivan Trinko (od 3./4. febr. do 5./6. apr. 1886, št. 26–75). Med prevajanjem se je T. po Levčevem posredovanju obrnil na Stritarja, da mu dovoli prevod, spremembo imen in kako krajšanje. Stritar mu je dvakrat prijazno vse dovolil (pismi je objavil M. Brecelj v TKol 1968; nista v 10. knj. Stritarjevega ZbD). T. je črtal nekaj predolgih opisov narave, imenom pa je dal it. obliko. Da je roman v prevodu uspel, kaže tudi to, da so ga ponatisnili v gor. tedniku Il Rinnovamento, ki ga je izdajal dalm. Hrvat Ivan Kušar, ki se je naučil slov. Izhajal je pod naslovom Giuseppe Stritar, Il Signor di Valpacifica. Racconto. Versione dallo sloveno di Zamejski (od 12. jul. 1893, št. 60, do 14. jul. 1894, št. 113, 49 nadaljevanj). Prevod je T. precej popravil. V Il Rinnovamento je izšel tudi prevod Gregorčičevega Človeka nikar! kot Ma l'uomo non crear...! (10. febr. 1889, št. 9). Zadnji del, ki ga je kritiziral A. Mahnič, je ublažil in razširil (Greg. 49 verzov, T. 64). Za Prešernov album, ki ga je ob stoletnici pesnikovega rojstva ured. A. Aškerc (Lj. 1900), je T. prevedel naslednje pesmi: Serenata (Pod oknom), Dove? (Kam?), La madre illegittima (Nezakonska mati), Al poeta (Pevcu) in sonete: Gli omeri nostri vi daranno il canto (Očetov naših imenitna dela), O donna, le tue lodi e del mio cuore (Ran mojih bo spomin in tvoje hvale), Mesto suonô il mio canto fra le alpestri (Obdajale so utrjene jih skale), La patria nostra lotte si ebbe a stento (Viharjev jeznih mrzle domačije), Vivono, ajhmè! di pianto e di dolore (Jim moč so dale rasti neveselo). Za 600-letnico Dantejeve smrti je izdal Al. Res zbornik Dante. Raccolta di studi (Gor. 1921). V njem je sodelovalo 13 slov. in it. znanstvenikov. Dva rokopisa je T. prevedel v it., in sicer: Aleš Ušeničnik, Dante e la filosofia, in Voj. Mole, Dante e i romantici polacchi. - Iz češč.: A. Chlumecky, Gli angeli superbi (Leonardo da Vinci, Milano 1888), in Jan Klecanda, Il traditore (Il Cittadino italiano od 12. maja do 2. jun. 1901). - Iz rušč.: Nikolaj Al. Nekrasov, Tristi ricordi (Il Rinnovamento 17. febr. 1894), La guerra (ibid. 9. jun. 1894 in Il Citt. it. 6. mar. 1896), Il villaggio nativo (Il Rinn. 7. jul. 1894); A. S. Puškin, Ai detrattori della Russia (»Klevetnikam Rossiji« - Il Pensiero slavo, Trst 5. okt. 1895); L. N. Tolstoj, Dove c'è carità c'è Dio (Il Pensiero slavo 19. okt. 1895, v knjižici pri Tipogr. del Patronato, Ud. 1898); nekaj črtic iz Lovčevih zapiskov I. S. Turgenjeva je objavil v rev. Leonardo da Vinci 1888, tri v Il Citt. it.: Dalle note di un cacciatore (6. febr. 1901), L'abboccamento (od 6. do 20. jun. 1911), Il bosco e la steppa (od 3. do 17. mar. 1911); skupaj z Giovannijem Lorio iz Felter sta tam izdala Puškinovega Borisa Godunova (1899); Loriu je pomagal pri njegovih zbirkah prevodov: Fiori stranieri (Feltre 1899) in Nuovi fiori stranieri (Feltre 1907); med preved. pesniki sta tudi I. Trinko in P. Podreka; N. V. Gogolj, Taras Bulba - T. ga je prevedel že 1884, kakor je pisal Fr. Levcu 11. nov. 1884, in na čisto prepisal, tedaj pa je zvedel, da je izšel že v Milanu (1877, 1882). Ob 50-letnici pisateljeve smrti ga je izročil listu Il Cittadino italiano (izh. od 25. avg. do 29. dec. 1901, št. 34–52, in od 5. jan. do 9. mar. 1902, št. 1–10, skupaj 29 nadaljevanj; 1902 je izšel tudi v knjigi z dolgim T-ovim uvodom o rus. realizmu); A. Čehov, Il delinquente (Il Citt. it. 21. dec. 1902) in Come di sale (ibid. 1. febr. 1903); Nikolaj Leskov, Agli ultimi lembi del mondo (rkp. 31 dvojnih listov, ni znano, če je izšel in kje). – Iz poljšč.: Henrik Sienkiewicz, Cristo fra le tenebre, vita nella morte. Seguiamolo! (Il Citt. it. od 16. jul. do 3. avg. 1894; samostojna knjiga Seguiamolo! pri Tipogr. del Patronato 1894; na koncu podlistkov in v uvodu v knjigo je T. zapisal, da je prevedel to delo kot protest proti blasfemični drami Giovannija Bovia Cristo alla festa di Purim, ki so jo tedaj uprizarjali v gled. Minerva v Vidmu); Cristo di Braila (Il Citt. it. della domenica od 24. dec. 1899, št. 50, do 4. febr. 1900, št. 5), Janko il musico (Ud. 1900); 1900 je združil v eni knjigi tri Sienkiewiczove povesti: Seguiamolo!, Janko il musico, Orfanella, ki je doživela tri izdaje; Seguiamolo! je prevedel tudi v lat. in je izšla v rev. Vox urbis (Cronia, Conoscenza... 543). O svojem prevajanju je T. nepopolno pisal Art. Cronii 28. febr. 1932 (gl. JiS 1980/81, 105–10, izčrpno v Trinkovem simpoziju v Rimu, 73–87). - Glasbenik: T. je igral harmonij: »Kedar sem truden, malce poigram na harmonium pa je zopet dobro« (M. Nadliškovi, TKol 1981, 71–72). Nad 30 let je vodil semeniški pev. zbor (maestro di cappella del seminario) in »njegove izvedbe so bili izjemni dogodki«. Imel je izredno trdno glasbeno kulturo, gojil stike z vsemi videm. glasbeniki, vzor pa mu je bil čedajski skladatelj cerkv. glasbe Jacopo Tomadini, ki je pogosto prihajal k njemu. Po njegovem zgledu je izpeljal T. v škofiji reformo cerkv. glasbe, zato je pisal članke, osebno posredoval, kazal s svojim semen. zborom. Tudi kot skladatelj se je zanimal samo za cerkv. glasbo. Večina njegovih skladb je nastala za bogoslužne potrebe samostana Nobili Dimesse v Vid., kjer je skrbel tudi za glasbo in praznične prireditve. Skladbe, ki so bile namenjene bogoslužju, so pele sestre ob spremljavi harmonija, tiste, ki jih je T. pisal za gojenke, so te izvajale ob klavirski spremljavi. T-ove skladbe »so samostojna dela zrele osebnosti« (P. Merkù). Merkù je našel v arh. Collegio delle Nobili Dimesse 24 T-ovih skladb, sam pa je objavil naslednje: O sacrum convivium (CG 1914); Molim te ponižno (v zbirki Slava presveti Evharistiji, Lj. 1914); Jezus je od smerti vstal (v članku v Arte cristiana); Iz globočine (Posvečeno Prevzvišenemu knezu in nadškofu Fr. B. Sedeju v spomin, Trst 1935, zaplenjeno); Odprite se, preblažena nebesa (na 8. str. prejšnje objave, nedokončano [?]). T. je pisal o glasbi predvsem priložnostne članke: Cenno storico dell'Oratorio (v prilož. listu Il Natale del Redentore, Ud. 1901); A proposito di »Missus« (Ud. 1903); Jacopo Tomadini e la musica sacra in Friuli (predavanje v Akademiji, izšlo v Atti 1908–09, 36 str.); Saggio di antiche melodie liturgiche nei paesi italo-slavi (Arte cristiana III, 1915); Commemorazione di mons. Jacopo Tomadini nell'anno centenario di sua nastcita (Ud. 1923); Canto e SS. Eucaristia (Ud. 1923); A proposito del canto popolare (Ce fastu?, VIII, 1932) (prim. P. Merkù, I. T. glasbenik, Trinkov simpozij v Rimu, 105–16). - Slikar: T. je bil tudi dober slikar in je ustvaril več perorisb in risb s svinčnikom. 1900 je postal član Slov. umetn. društva v Lj. in tega leta se je udeležil z dvema perorisbama I. slov. umetn. razst. v Lj., večkrat pa je skupinsko razst. v Vidmu. O slikarju Giuliu Quagliu je predaval v vid. Akademiji (13. maja 1933) in njegovo predavanje je izšlo kot Notizie su Giulio Quaglio, pittore (Atti 1932–33). Dan po predavanju je priobčil v Popolo del Friuli Una lettera sul pittore Giulio Quaglio; pozneje je o njem pisal še v Le Vie d'Italia (1941, 932–36). O Andreju iz Loke in Luki Šarfu je pisal v JAlm (1923, 118–19). Kot dober fotograf je posnel več motivov beneške pokrajine. - T. je bil tudi 22 let pokrajinski svetovalec v Vidmu (consigliere provinciale di Udine). Pokrajina je imela do 1904 50 svetovalcev, potem 60, razdeljena je bila na 18 volilnih okrožij (mandamento), T-ovo je bil Čedad, ki je imel 6 svetovalcev. Kandidiral je na katol. Ljudski stranki (Partito popolare). Na prvih volitvah 13. jul. 1902 je dobil 1483 glasov, pred njim je bil le dr. Geminiano Cucavaz, ki je Benečane zastopal že 20 let. T-ova izvolitev je zbudila v vid. časopisih velik odmev, najlepše priznanje pa mu je dala liberalna La Patria del Friuli: «Prvi duhovnik (prete) je, ki vstopa v naš svet, tako so govorili včeraj vsi in z grenkobo so to ponavljali zagrizeni protiklerikalci... Vendar pa je treba zaradi resnice, kateri je Patria trdovratna prijateljica, omeniti, da je Trinko izredno nadarjen in zelo cenjen zaradi svojih študijev na Dunaju in drugod. Pred kratkim je bil imenovan za člana Akademije, ki ni gnezdo klerikalcev. Literat, zgodovinar, narodopisec, glasbenik... eden izmed predstavnikov kulture in inteligence v našem patriarhalnem semenišču« (14. jul. 1902). T. je bil res prvi duhovnik, ki je bil izvoljen v vid. pokrajinski svet, kjer je bil cvet furlanske liberalno-nacionalistične (tudi framazonske in antiklerikalne) gospode (npr. 1911 je bilo 17 odvetnikov, 19 doktorjev, 8 plemičev...). Na drugih volitvah 12. jun. 1910 so volili tri svetovalce in največ glasov je dobil T. – 2044; njegov neposredni nasprotnik je bil prof. Francesco Musoni iz Špetra, kjer je bil 29 let župan, sprva zagovornik asimilacije, potem mirnega sožitja; izvoljen je bil 1914 (PSBL II, 481–83). Na tretjih volitvah 28. jun. 1914 so volili vseh šest svetovalcev, T. je bil tretji s 5010 glasovi. Na zadnjih volitvah 10. okt. 1920 so spet volili vseh šest svetovalcev, T. je bil prvi s 5901 glasom. T. je bil na gosp. in upravno-polit. delo izmed vseh furl. katol. morda najbolje pripravljen, poznal je okrožnice papeža Leona XIII., sodeloval je z idejami in akcijami don Luigija Sturza, pomagal pri ustanovitvi Katol. banke (Banca Cattolica) v Vid., zagovarjal in sodeloval v katol. tisku. Na sejah je stvarno posegal v razprave, skrbel za svojo Benečijo, a imel pred očmi vso vid. pokrajino. O svoji hriboviti deželi je govoril z ljubeznijo, prizadetostjo, hotel ji je pomagati na vseh poljih. Potegoval se je za nova pota in ceste, da bi bili z njimi ljudje povezani med seboj in z železnico, ki jih je odvažala v svet za kruhom. Skrbel je za napredno živinorejo, pašnike, umno kmetovanje, za sadjarstvo in vinogradništvo, hotel je ustvariti ljudem pogoje, da bi mogli dobiti doma dovolj kruha. Večkrat je zagovarjal železniško povezavo z novo avstr. progo Jesenice-Gorica, ki bi Furlaniji odprla vzh. dežele. Nasprotoval je neomejenemu lovu, ki uničuje ptice in živali, koristne kmetijstvu. Potegoval se je za ustanovitev Urada za delo v Vid., za pomoč izseljencem, za slepce, za boljšo oskrbo umsko bolnih, ki jih je bilo v pokrajini precej (31. jul. 1916 v umobolnicah 1397). Odkrito in jasno je govoril tudi o idejnih in narodnih vprašanjih, če so prišla na dnevni red. Čutil se je it. državljan, nikoli pa ni skrival, da je zaveden Slov. 1892 je posegel v polemiko lista Il Friuli, ki je hotel v več člankih očrniti vse, ki so se borili za kult. in gosp. napredek Benečije. Predlagal je, naj bi postala Benečija kult. avtonomna (»uno statarello a parte, completamente autonomo«). Ko so planili po njem, je utemeljeno pojasnil, da ne gre za polit. odcepitev od It., ampak za duhovno, kult. avtonomijo, da bi mogla Benečija (Slavia Italiana) braniti in ohranjati svoja ljudska izročila in se tudi gosp. dvigniti ob podpori krajevnih in drž. ustanov. V pokraj. svetu ni več zagovarjal avtonomije, trudil se je samo za gosp. napredek. Ponovno se je T. izpostavil napadanju, ko je na seji 8. maja 1911 govoril proti proslavljanju 50-letnice proglasitve kraljevine It., češ da bi to razžalostilo verskega poglavarja, zato se je z osmimi svetovalci vzdržal pri glasovanju. V sejo se je vmešal prefekt, naslednji dan pa so vid. časopisi napadli katol. svetovalce kot nasprotnike zedinjenja domovine in Rima kot prestolnice. Njihovo razlago je sprejelo javno mnenje in katol. svetovalcem za dolga leta vtisnilo pečat sramote. Vid. dogodki so dvignili hrup po vsej državi, govorili so tudi o slovanskem iredentizmu, katerega nosilci v Furlaniji naj bi bili duhovniki Nadiških dolin in proti katerim bi bilo treba poostriti nadzorstvo in sankcije. T. niso izvolili v nobeno pokraj. komisijo ali ustanovo, šele po prvi svet. vojni se je položaj spremenil. Na seji 17. nov. 1920 so ga izvolili za namestnika (suplenta) pokraj. odbornika, na seji 5. jul. 1921 pa za rednega pokraj. odbornika. Na seji 8. avg. 1921 so ga celo predlagali za preds. pokraj. odb., a je dobil samo en glas. Bil je voditelj svetovalcev Ljudske stranke in je večkrat začel govor z besedami: »V imenu naše skupine...« Zadnja seja pokraj. sveta je bila 6. mar. 1923, ker je dva dni pozneje kralj. odlok št. 759 razpustil pokraj. svet. Celotno T-ovo delo v pokraj. svetu z dobesednimi posegi je obdelano v razpravi M. Jevnikar, I. T. pokrajinski svetovalec v Vidmu 1902–1923 (Acta Ecclesiastica Sloveniae 6, Lj. 1984, 91–136; krajše tudi TKol 1983, 1984). - Ko je prišla po prvi svet. vojni Prim. pod It., so se obračali na T. duhovniki in polit. voditelji, da bi posredoval za Slovence pri don Sturzu in njegovi Ljudski stranki, v kateri je bil v Videmski pokrajini med voditelji. O svojih posredovanjih je poročal tudi Virgiliju Ščeku v pismih, ki jih je ta prepisal v svoje Paberke, od koder jih je priobčil Marko Tavčar v razpravi Ivan Trinko posrednik med slov. polit. organizacijo in Sturzovo Ljudsko stranko (KolGMD 1990). Že v 1. pismu (24. okt. 1920) pravi, da bo stranka »krepko podpirala v vsakem oziru« slov. koristi, o tem je »govoril že večkrat v merodajnih krogih«, povezal pa jih bo tudi s furl. katol. poslanci. Dne 13. jan. 1921 je Ščeku svetoval, naj nastopijo Slov. na bližnjih volitvah samostojno, poslanci Ljudske stranke jih bodo podpirali. Po volitvah (15. maja 1921) je sporočil 6. jun. 1921 Ščeku, da je pisal don Sturzu s priporočilom odv. Pettoella, polit. tajn. Ljudske stranke v Furlaniji, »dolgo pismo in vse podrobno razložil, in sicer z najkrepkejšimi izrazi«, toda don Sturzo ni odgovoril in tudi na drugo pismo ne. Prosil je furl. poslanca Fantonija, »naj gre osebno po odgovor. Nič!« Potem je naročil tajniku Pettoellu, »naj pove don Sturzu v najkrepkejših izrazih vse, kar mu gre od moje strani«. Končno je prišel don Sturzo v Treviso in sporočil, naj pride T. k njemu. »Seveda nisem šel, ampak sem naročil prijatelju, naj mu jasno in točno pove, da si bojo Slovenci znali sami pomagati in da pošiljajo 'al diavolo' don Sturza in njegovo stranko.« Dostavlja značilno ugotovitev, da bodo morda »še najbolj v narodnem oziru pomagali socialisti« in furl. katol. poslanci. Iz pisma je razvidno, kako neizprosen je bil T. v borbi za narodne pravice. Pozneje je polit. društvo Edinost vzpostavilo uspešne odnose z It. ljudsko stranko in s samim don Sturzom in tudi T. je še naprej delal v tej stranki. - Drugo stalno službo (poleg prof. v semenišču) je imel T. v Collegio Nobili Dimesse (Zavod Ubogih sester), kjer je bil od 1901 izvoljeni spovednik, že prej pa je spovedoval gojenke. Naloga je bila težka, ker »je moral uporabiti vso svojo bistrost in znanje, vso svojo izjemno uravnovešenost, da je lahko vodil skupnost, v kateri so nekatere redovnice ravnokar naredile obljube, druge pa so raje še naprej živele kot samotarke« (s. R. O. Miazzo). 1913 je prenehal biti spovednik in je postal ravn. Njegovo načelo je bilo, naj se spoštuje volja in svoboda vsake sestre. Zavod je vodil duhovno in gosp. Vsako jutro je maševal sestram in gojenkam, popoldne ob štirih se je spet vrnil. Katekizem je poučeval novinke in sestre, verouk gojenke zavoda in priv. šol. Za zavod je skladal cerkv. glasbo, vodil petje in ga spremljal na harmoniju. Vodil je seje, na katerih so sestre izbirale spovednika, s škofom je bil navzoč na kapitljih, na katerih so sestre volile vrhovno predstojnico, vodil obnovitvena dela, spremljal gradbena dela za novo kapelo (1932–33). Trudil se je za združitev Ubogih sester v Padovi in Vidmu in bil zaradi tega 18. jul. 1917 pri papežu. Okt. 1917 je sestre preselil v Padovo in potem v Firence, ker so zavod spremenili v voj. bolnišnico, po vrnitvi je pomagal pri obnovi (gl. s. R. O. Miazzo, Mons. G. T., Trinkov simpozij v Rimu, 139–54). - Po beneško-furl. navadi je napisal za nove maše, poroke in druge slovesnosti vrsto knjižic z biografskimi podatki in pesmijo, pogosto z narodnospodbudno noto: A. Bankič, 1890; O posvečevanji premilostljivega g. g. - P. A. Antivarija, pomož. škofa videnskega (pesem, Il Cittadino italiano 25. febr. 1894, pos. št.); M. Zabreščak, 1895; Musoni-Velišič, 1897; Pertoldi-Franz, 1899; Della Giusta-Grassi, 1899; Della Giusta-Missaglia, 1900; Della Giusta-Levis, 1900; Božo Monkar, 1903 (ponat. TKol 1972, 33–37); J. Domenis, 1905 (pesnitev Videnje, ponat. M 1923, 170–72); Premilost. G. G. Janezu Berengu, bodočemu našemu pastirju (TKol 1984, 55–57, pesem s T-ovim it. prevodom); J. Škurj, 1907 (pesem Ob novi maši, ponat. M 1923, 173); I. Petričič, 1908; A. Birtič, 1909; Furchir-Coren, 1912; Ricc. della Torre, 1917; škof Fort. De Santa, 1938; M. T. Zanutta, 1940. Napisal je daljši uvod v pesn. zbirko G. Ellero, Intermezzi della vita, Ud. 1904. - Počastitve in drugo delo: 1910 je postal častni član vid. stolnega kapitlja, 1912 kanonik, potem papežev tajni komornik; član škof. odb. za cerkv. umet., škof. kolavdator cerkv. zvonov; sodnik-porotnik pri sodišču v Vid.; 1923 izvoljen v izvrš. odb. Ljudske stranke; 1925 so ga cerkv. krogi (in menda tudi svetni) predlagali za gor. nadšk. namesto dr. F. B. Sedeja, a je odločno odklonil (TKol 1968, 51–53). - Del njegove knjiž. je prišel v NUK v Lj., rkp. pa so večinoma pri zasebnikih. - Psevd.: ab; Branko; D. J. T.; D. S. Tr.; Zamejski; Lozio Micheloni.

Prim.: Mar. Brecelj, T. I., SBL IV, 179–81 in tam navedena liter.; še posebej: tri teze: E. Lisjak, I. T. - življenje in delo, Lj. 1955; O. Miazzo, Le »Poezije« di I. T., Padova 1959/60: Ir. Lupine, I. T. - življenje in delo, Vid. 1980/81 (z dodatkom rkp. pesmi); TKol 1953–85 z vrsto podatkov iz zapuščine, spominov in člankov; A. Budal, I. T., Spisi, Trst 1964 z uvodom, ponatisom pesmi in proze; R. Specogna-A. Mizzau-A. Di Rito, Mons. I. T., 1863–1954, Ud. 1974 z razpravami in sl.; P. Gujon-M. Qualizza-N. Zuanella, I. T., Ud. 1979; M. Brecelj, I. T., Beneška Slovenija - Hajdimo v Rezijo!, MD Celje 1980, ponatis in obširen uvod z beneškoslov. in rezij. bibliografijo; KatG 1983, št. 36, 37 s sl.; M. Jevnikar, I. T. pokraj. svetovalec v Vidmu 1902–1923, Acta Ecclesiastica Sloveniae 6, Lj. 1984, 91–136; Isti, Jezik I. T. v Poezijah in Naših paglavcih, IzvTrst 1979; Isti, Življenje in delo I. T. - ob 120 letnici rojstva, RAITrstA 1983, 13 oddaj po 10 str. (rkp.); Fedora Ferluga-Petronio, I. T. poeta e scrittore della Slavia Veneta, Padova 1984; Trinkov simpozij v Rimu, Lj. 1986 (sodelovali: M. Jezernik, Fr. Kralj, Ir. Lupinc-Košuta, A. Trstenjak, M. Qualizza, M. Jevnikar, Fed. Ferluga-Petronio, P. Merkù, T. Pavšič, s. R. O. Miazzo, V. Černo); P. Zovatto, Ricerche su I. T., Ud. 1986 (zbornik, sodel.: P. Zovatto, M.Jevnikar, Fed. Ferluga-Petronio, M. Vertovec, N. Zuanella, M. Qualizza); M. Tavčar, I. Trinko posrednik med slov. polit. organizacijo in Sturzovo Ljud. stranko, KolGMD 1990, 53–62.

Jem.

Jevnikar, Martin: Trinko, Ivan (1863–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi722979/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine