Trinko, Ivan (1863–1954)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 18, 3. 5. 1931

Slovenski biografski leksikon

Trinko Ivan-Zamejski, narodnoobrambni delavec, pesnik in pisatelj, »oče Beneških Slov.«, r. 25. jan. 1863 v Spodnjem Trčmunu (Tercimonte) malemu kmetu Antonu in Mariji r. Golob (četrtoroj. izmed 3 hčera in 2 sinov), in tam u. 26. jun. 1954. T-ovo šolanje je bilo ital.: osn. šolo je obiskoval 1870–3 v Jelini pod Trčmunom (učiteljica Roza Koren), na prigovarjanje kaplana Val. Domenisa je oče dal nadarj. dečka 1873 do 1875 v čedajsko osn. šolo, od koder je na koncu leta prinesel zlato medaljo. Iz Čedada je odšel v semenišče (Videm), tu 1875–9 opravil 4 razr. gimn. (odličnjak), nato 1879 do 1882 obiskoval 3 letn. liceja (zaradi izr. pridnosti preskočil eno leto), 1882–6 štud. teologijo, ord. 1886, nato je bil v videmskem semenišču: od 1886 prefekt, od 1889 prof. lat. in ital., po profesor. izpitu še matem. ter prirodoslovja, sicer pa v l. 1894–943 predvsem filozofije. Tedaj je v prostem času učil svoje dijake slov. jezika. Med 1. svet. vojno se je umaknil v Padovo (takrat mu doma vojska uničila veliko rkp. gradiva ter korespondence); 1942 je doživel prometno nesrečo (vojak ga je podrl s kolesom) in se po odpustu iz bolnišnice preselil v hišo svojih nečakov (ne rojstno) v Trčmunu, ki jo je pomagal zgraditi 1930; tu ostal do smrti. L. 1903 je T. postal videm. deželni svetovalec (dotlej še nikoli duhovnik); 1910 izvoljen za okraj. poslanca (dobil 2144 glasov, prvi za njim le 1000); 1912 postal kanonik; 1913–42 je bil ravnatelj zavoda Collegio Nobili Dimesse v Vidmu (tu je bil že od 1901 spovednik); od 1914 poslanec v videm. deželnem zboru; 1923 izvoljen v izvršilni odbor ljud. stranke (Partito popolare). Bil je tudi sodnik-porotnik pri sodišču v Vidmu, papežev tajni komornik, sicer pa še član: od 1901 dopisni Società Cattolica Italiana per gli studi scientifici, v 5. sekciji (filol.); od 1904 dopisni, od 1910 redni Accad. di Arti e Scienze v Vidmu (tu i. l. postal častni član stoln. kapitlja); videmskega škofij. odbora za cerkveno umetnost. Bil je tudi škofij. kolavdator cerkv. zvonov, itd. L. 1925 so ga cerkveni (in menda tudi svetni) krogi predlagali za gor. nadškofa.

T. rednega pouka slov. jezika ni imel na nobeni šol. stopnji, narečje in slov. občutje je prinesel z doma. Šele v 4. šoli mu je prišla v roke prva tiskana slov. knjiga in do 6. se je brez vsakršnih strok. pripomočkov in učitelja naučil iz leposlovja knjiž. sloven. Pomembno vlogo je pri tem opravil P. Podreka (SBL II, 403), župnik v Rouncu (Rodda), ki je T-u odkrival Prešerna idr. slov. leposl. ustvarjalce, kar je pripomoglo, da je T. začel pesniti v sloven. Začetki njeg. lirike segajo v l. 1880, ko je bil v 6. šoli (1. licej): v rkp so se ohranili 4 zvezki (I. Slovenske pesmice iz leta 1880; II. Pesmice 1880–1; III. Mrtvaške pesmi 1882; IV. Pesmice 1883), 1885 pa je objavil prve z naslovom Pesmi beneškega Slov. (LZ 1885, 91: Slovo od doma), kasneje izšle kot del cikla Razpršeno listje (Poezije 1897, 8–38). V nasl. letih (1887–92, 1894–5) je v LZ in Sn objavil vrsto pesmi; ker v LZ niso našle posebnega odmeva, je 1895 že skoraj dal slovo poeziji v slov., a ga je S. Gregorčič nagovoril, naj po listih raztresene pesmi zbere in natisne. Tako je izdal prvo in edino izvirno zbirko Poezije. Gor. 1897 (Slovan. knjižn. zv. 60–1; ocene: T. Doksov (= Dragotin Jesenko), LZ 1897, 376, 508 do 510; M. Bartol-Nadlišek, Ska 1897, št. 11; A. Medved, DS 1897, 378–9; SN 1897, št. 113; gl. tudi D. Kette, ZbD I, 100, 130). Najhuje je T-a prizadela ocena v DS, ki je zavrla njeg. nadaljnje ustvarjanje; poslej je napisal le še nekaj prigodnic in samo M. Bartolovi (SBL I, 26) je uspelo, da ga je pritegnila k sodelovanju (Ska 1898–9). – Neugoden sprejem T-ove zbirke je bil splet več okoliščin, ki so povzročile, da slov. literarna sredina zbirke ni mogla sprejeti drugače, kakor jo je, medtem ko se je poznavalcem narodnostne problematike na zah. obrobju slov. etničnega ozemlja priljubila in opravila tudi narodnoobrambno vlogo.

T-ova proza ima zarodke v nar. blagu, ki si ga je zapisoval. V razl. listih je mdr. objavil: prikaz Beneški Slovenci (Ljudski glas 1883, št. 6, 14, 18); pripovedke (LZ 1884, 40; 229–32); črtici Otroška psychologija (Ska 1897, št. 4, 3–6) ter Ded in vnučki (Družina 1930, 17–9); članka Čestitim »Slovenkinim sotrudnicam v prevdarek (Ska 1897, št. 19, 5–8) in Naši literarni boji (ib. št. 25, 7–9). Po dolgih letih liter. molka je izšla pri GMD njegova knjiga otroških črtic Naši paglavci. Gor. 1929 (napisana vsaj pred marcem 1928), ki vsebuje »devet črtic in slike iz beneškoslov. pogorja«. V rkp so ostali nekateri krajši osnutki mladin. dramskih tekstov. Izjemoma lahko k leposlovju, h kateremu se pozneje ni več vračal, prištejemo liter. portret P. Podreke (LZ 1890, 280–7; M 1922, 273–5, varianta). Več kulturno-zgod. geografskih spisov sodi v poljudno znanstveno delo, ki ima zasnutke v potopisih: Beneška Sja (DS 1898, 48 sl.; Jadr. almanah 1923, 115–20); Hajdimo v Rezijo! (DS 1907, 272 sl.) pa tudi v podobnih prispevkih za razne vodnike: S. Pietro e la Valle del Natisone; Le Valli dell' Aborna, del Cosizza e dell' Erbezzo (Guida del Friuli IV. 1912, 620–88) ter v prikazih: Dell' origine degli Sloveni in Friuli (v listu Pro Slavia, Čedad, 1886; prim. LZ 1886, 639); Italští Slovinci (Slovanský přehled 1898/9, 223–9); Vlaši a Slované (ib. 1900/1, 312–6); U Itálie (ib. 1899/900, 433–4); Z italské Slovenie (ib. 1905/6, 271–6). – Deloma povezana s T-ovim poklicem je bila filozofija; s tega področja je pisal v italijanščini knjige: Divagazioni cosmologiche … Udine 1904; G. B. de Giorgio … ib. 1913; Il problema massimo della filosofia contemporanea. ib. 1926; La filosofia ed il senso comune. ib. 1925. S spisom o moderni ital. filozofiji in filoz. pri Slovanih je sodeloval v knjigi: W. Turner, Storia della filosofia. Udine 1935². Slov. filozofe je vključil v delo Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia. ib. 1940; o J. Stelinu (SBL III, 468) pisal v DS 1939, 96–7.

Na glasbenem področju je bil T. izviren skladatelj lat., ital. in slov. liturg. motivov (nad 30), med njimi: De profundis – Iz globočine. Trst 1935 (posvečen nadškofu F. B. Sedeju, SBL III, 259–61, ter zaplenjen); O sacrum convivium (CG 1880); Molim te ponižno (zbirka: Slava presveti Evharistiji 1914, 1920). Kot kritik je obj. članke, mdr.: Cenno storico dell' Oratorio (Il Natale del Redentore. Udine 1901); A proposito di Missus (ib. 1903); J. Tomadini e la musica sacra in Friuli (ib. 1910) in knjige: Saggio di antiche melodie liturgiche nei paesi italo-slavi. Milano 1915; Commemorazione di J. Tomadini. Udine 1923; A proposito del canto popolare. ib. 1923. Slov. glasbenike opisuje v svoji knjigi Storia … della Jugoslavia. Udine 1940, 141 do 146.

Amatersko se je ukvarjal tudi s slikarstvom; ustvaril precejšnje število izr. dovršenih perorisb in risb s svinčnikom. L. 1900 je postal član Slov. umetn. društva v Lj.; večkrat je kolektivno razstavljal v Vidmu (npr. 1903); z dvema perorisbama se je udeležil I. slov. umetn. razstave v Lj. 1900 (Seznam in imenik 1. slov. razstave 1900). S tega področja je napisal tudi nekaj razprav, mdr.: Giulio Quaglia pittore. Videm 1933, 1934² (o njem še v Le Vie d' Italia 1941, 932–6); o Andreju iz Loke in Luki Scharu (Jadranski almanah 1923, 118–9). – Kot vešč fotograf je posnel štev. domače pokrajin. motive (prim. reprod. v M 1940, 175). T. je v svoji večstranskosti pomagal pri geol. raziskavah, npr. pri odkrivanju neolitske postaje Velika jama pri Trčmunu (gl. Trinkov kol 1969, 49–71), o nekaterih geograf., speleol., etnograf. in etnol. izsledkih pa je poročal v razl. spisih, predvsem v skrbi, da so slov. poimenovanja (jam, voda, planin, ledinskih imen) prešla v ital. znanstveni tisk v izvirni obliki.

Krajinsko zgodovinopisje je bilo prvo, ki je T-a nadvse pritegovalo, saj se je na meji dveh narodnosti moral sam potrjevati v vsem, kar je bilo slovenskega (gl. Dell'origine degli Sloveni in Friuli. Udine 1886); odkril in objavil (s sodelov. J. Jusića) je Listino iz l. 1170–1190. Videm 1890; napisal priložnostne in spomin. članke ali pesmi o beneškoslov. in furlanskih osebnostih (novomašni in poročni tiski z biogr. orisi): A. Bankič, 1890; M. Zabreščak, 1895; Musoni-Velišič, 1897; Pertoldi-Franz, 1899; Della Giusta-Grassi. 1899; Della Giusta-Missaglia, 1900; Della Giusta-Levis, 1900; J. Domenis, 1905; J. Škurj, 1907; I. Petričič, 1908; A. Birtič,1909; Furchir-Coren, 1912; P. della Torre, 1917; Fort. de Santa, 1938; M. T. Zanutta, 1940; knjigo Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia. Udine 1940.

Tudi kot jezikoslovec – slovničar se je T. poskusil. Sililo ga je k temu dejstvo, da so se nanj obračali štev. jezikoslovci (B. de Courtenay, SBL I, 27; A. Černý, V. Jagić, V. Oblak, ib. II, 215–7), ki so želeli podatke o jezikovnem stanju in zgod. razvoju govorjene besede v Beneški Sji in Reziji, pozneje pa tudi potrebe krožka v videmskem semenišču. Tako je nastala Grammatica della lingua slovena ad uso delle scuole. Gor. 1930; ta pa je pobudila vadnico Esercizi per la Grammatica slovena di G. Trinko. Gor. 1931 in antologijo slov. tekstov Campo fiorito – Pisano polje. Trst 1932 (obe sest. A. Kacin). Sicer je T. napisal o jezikoslovju, mdr.: Gli studi del prof. B. de Courtenay. Udine, 1906; La parlata slava. Tolmezzo 1924. Da bi lahko pomagal rojakom, ki so ostali v slov. Benečiji brez knjig, s slov. govorico, potisnjeno samo še v cerkve in tudi tu preganjano z vsemi mogočimi sredstvi, je sodeloval s skupino (A. Cuffolo, J. Gorenščak, P. Hvalica, A. Kosmačin), ki je priredila nekdanji Podrekov Katekizem za Slov. videmske nadškof. na Beneškem. 1869, 1911² ter ga z naslovom Katoliški katekizem ponovno izdala v Gor. 1928; z istim namenom so izšle: Naše molitve. Molitvenik za beneške Slov. Gor. 1951, kjer je pretežni del napisal A. Cuffolo; zaradi T-ovega posvetila Oporoka Beneškim Slov. so ital. oblasti molitvenik preganjale.

Napisal je tudi nekaj literarno-zgod. uvodov, mdr.: za Gregorčičevega Joba (ostal v rkp., NUK Ms 612), v pesniško zbirko G. Ellero, Intermezzi della vita. Udine 1904 ter člankov: o M. Gorkem (Il crociato 1901); Nuovi ed antichi (Il Cittadino Italiano 1903), Prešernu (Ateneo letterario artistico 1901, št. 4).

T. je veliko prevajal v italijan., mdr. iz slov. pripovedna dela: A. Koder, Dalla vita (Iz življenja) v: Il Falconiera (Čeva-Piemont) 1889; J. Stritar, Il signor di Valpacifica (Gospod Mirodolski) v: Il Cittadino Italiano 1885; I. Tavčar, Vita vitae meae. 1885; J. Kersnik, Testament (rkp.) ter poezijo, mdr. ob 100-letnici Prešernovega rojstva v LZ 1900 pesmi: Serenata (Pod oknom); Dove? (Kam?), La madre illeggittima (Nezakonska mati), Al poeta (Pevcu), sonete: Gli Omeri nostri vi daranno il canto (Očetov naših imenitna dela), O donna, le tue lodi e del mio core (Ran mojih bo spomin in tvoje hvale), Me sto suonò il mio canto fra le alpestri (Obdajale so vtrjene jih skale), La patria nostra lotte si ebbe e stento (Viharjev jeznih mrzle domačije), Vivono, ahjmè! di pianto e di dolore (Izdihljaji, solze so jih redile); v zbirki Fiori stranieri (izdal G. Loria): Gregorčič, Človeka nikar!; P. Podreka, Italiji; svoje, mdr. Jeleni Črnogorski …; Toga; Vihar in Zimski večeri; v knjižici Eccidio d'Aquileia. Udine 1896 pa svoj Propad Ogleja. Med razl. slov. spise, prev. v it., sodita: S. Rutar, Slov. naselbine na Furlanskem. Udine 1891; A. Ušeničnik, Dante in filozofija (v: Dante. Gor. 1923). Iz rušč. pa je, mdr. v furlan. časopisih, objavil prevode del A. P. Čehova (Il monaco nero); N. V. Gogolja (Taras Buljba, 1902; odlomek v: Il Cittadino Italiano, 1901); N. A. Nekrasova (Postumi di guerra, La guerra, ib. 1896; Bassifondi); L. N. Tolstoja (Dove c'è carità c'è Dio, 1898; nekatere njeg. novele); I. S. Turgenjeva (Dalle note di un cacciatore, Il Cittadino Italiano, 1896; La vecchia; Maria; I due ricchi; Il banchetto presso l'ente supremo; L'accattone); iz poljšč.: H. Sienkiewicza (Seguiamolo 1894, 1900², 1909³; Janko il Musico, 1900, 1909²; Orfanella, 1909; Il Cristo di Brajla, 1909) ter češč.: J. Klecande, Il traditore, Il Cittadino Italiano 1901. Iz latinščine je v slov. prev. himne Leona XIII. (SV 1887, zv. 41).

T. je vodnik in buditelj svojega beneškega ljudstva. Posebno vztrajno in neomajno se je zavzemal za jezik. pravice svojega naroda in rad posredoval, kadar so se nanj rojaki obračali za pomoč in nasvet, podpiral je njihove prošnje (1936 je poslal papežu spomenico o verskem stanju v slov. Benečiji, gl. R. Klinec, Zgod. GMD 1967, 141) in spremljal odposlanstva k cerkv. in posvetnim oblastem za kulturne potrebe ali kadar je bila v nevarnosti njegova ljubljena slovenščina; bil pa je tudi posrednik v tujem znanstv. svetu. T-ov lik je liter. obdelal F. Bevk v Kaplanu Martinu Čedermacu (glavni junak – sicer pa pretežno lik A. Cuffole). – Del T-ove knjižnice je 1965 prejela SAZU (gl. Popis T-ove knjižnice. 1965 cikl.); del rkp. zapuščine hranijo: A. Rutar, Gor. knjižnica v Novi Gor., nečaki v Trčmunu. – Psevd.: ab; Branko; D. J. T.; D. S. Tr.; Zamejski; Lozio Micheloni.

Prim.: osebni podatki iz l. 1927 (arhiv SBL); E. Lisjak, I. Trinko – življenje in delo. 1955 (dipl. naloga, tipkopis); O. Miazzo, Le »Poezije« di I. Trinko. Padova 1959/60 (dis.); EJ VIII, 370; Grafenauer, 260 (2. izd.); Gregorčič, ZbD II–IV (kazala); MohBibl (kazalo); NE IV, 870; Plesničar (kazalo); SBibl 1945–; Bibl JLZ; Zssl III, IV, VI; Bibl LZ; DS 1897, 378–9; 1906, 384 (s sliko); 1928, 248–50; 1930, 118–9; 1943, I, 154–6; Ska 1897, št. 12; S. Rutar, Beneška Sja. 1899, 176–7; Mondo Sotterraneo 1904/5, št. 3–5; Zlatá Praha 1905; Veda 1914, 325–6; Č 1924, 58–62; 1925/6, 94–5; M 1923, 168–70 (s sliko); KMD 1924, 94–5; 1947, 130–1; 1950, 155 (vse s sliko); 1953, 38–9 (s sliko); 1954, 48–60; 1955, 99–100; 1964, 113–4; 1975, 134–5 (vse s sliko); Fr. Fattorello, Storia della letteratura it. e della coltura nel Friuli. Udine 1929, 334; R. Wagner, Poglejmo v Beneško Sjo. 1931, 80–3 (s sliko); J. Lovrenčič, I. Trinko-Zamejski. 1933, 27–34 (Mentorjeva knjižnica; s sliko); KGM 1933, 61–4 (s sliko); Odmevi slovanskega sveta 1933, 105–9; SJ 1940, 168 in pass.; KGMD 1945 (s sliko); 1957, 126–7; 1967, 49–58; 1969, 143–5 (s sliko); 1974, 42–50; 1977, 151–5 (vse s sliko); D. Feigel in V. Nanut, Beneška Sja. Gor. 1950, 130–3 (s sliko); Jadranski kol 1953, 49–50; 1955, 166–9 (obakrat s sliko); OrgV CMD 1954, 36–40 (s sliko); Trinkov kol. Gor. 1954–77; Bori 1955, 346–51 (s sliko); B. Meriggi, Storia della letteratura slovena. Milano 1961; F. Koblar, S. Gregorčič. 1962, 152 (s sliko); T. Tessitori, Istoria del movimento catolico in Friuli. Udine 1962, pass.; Nova pot 1963, 636–47; P. Bertolla, Le Dimesse di Udine. 1963, 223–4 (s sliko); Vestnik (Lipa) 1964, št. 21–2; C. Gatterer, Im Kampf gegen Rom. 1968, 117, 824; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva IV, 1970, 76–7; isti, Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo. Trst 1972, 15; Le livre slovène 1971, pos. št.; 1975, št. 3/4 (bibliografija prevodov iz slov.); Jugoslovenski književni leksikon. Novi Sad 1971, 542; M (Trst) 1973, št. 2, 22–3; Ognjišče (Koper) 1973, št. 10, 37–8; Utripi 1973, dec., 8–16; Dan 1974, št. 6, 20–3 (s sliko); Novi Matajur 1974, št. 9–13, 17; 1975, št. 2; R. Specogna, A. Mizzau in A. Di Rito, Msgr. Ivan Trinko. Videm 1974 (s slikami); Zbornik ob 50-letnici GMD. Gor. 1974, 89–90; Znamenje 1977, 138–51 pass.; M. Jevnikar, Izvestje srednjih šol … na Tržaškem ozemlju. 1979, 5–16. – Slike: ASK, XXV; IS 1931, 144; portret (avtor neznan, olje, hrani Collegio Dimesse v Vidmu); T. Kralj (olje, 1936); A. A. Bucik (pastel, 1940); kipi: T. Kralj (nagrobni spomenik, 1959); B. Pengov (bron, Gor. 1974); S. Jarm (bron, Ricmanje 1976). Brj.

Brecelj, Marijan: Trinko, Ivan (1863–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi722979/#slovenski-biografski-leksikon (15. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine