Novi Slovenski biografski leksikon
DOLNIČAR, Janez Gregor (Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg, Janez Gregorij Dolničar, Joannes Gregorius Thalnitscher von Thalberg, Ioannes Gregorius Thalnitscher, Joannes Gregorius Thalberg, Joannes Gregorius Dolnitscher; ime med operozi Providus (Sprevidevni); psevdonim Ioannes Fortunatus Menginus Labacensis, kronist, zgodovinar, pravnik (r. 10. 3. 1655, Ljubljana; u. 3. 10. 1719, Ljubljana). Oče Janez Krstnik Dolničar, pravnik, mestni sodnik, župan, mati Marija Ana, r. Schönleben. Stric Janez Ludvik Schönleben, govornik, teolog, zgodovinopisec, filozof, svak Franc Karel Schwizen, pravnik, zbiralec umetnin in knjig, brat Janez Anton Dolničar, plemeniti, duhovnik, generalni vikar, organizator, duhovni voditelj, mecen, sin Aleš Žiga Dolničar, pravnik, umetnostni pisec.
Tako kot njegov oče Janez Krstnik se je tudi Janez Gregor Dolničar najprej šolal pri jezuitih v Ljubljani. 1673 je odšel v Gradec, kjer je pridobil naslov magistra svobodnih ved in filozofije. 1675 se je vpisal na pravno fakulteto v Ingolstadtu, kjer je 1677 zaključil dvoletni študij prava, dokončal pa ga je v Bologni, kjer je 1679 postal doktor obojega prava (civilnega in kanonskega). Z očetovo podporo se je 1679 odpravil na kavalirsko potovanje (grand tour) po Italiji, kjer se je poglabljal v znanost in umetnost, kar je verjetno počel tudi po nasvetu svojega strica Janeza Ludvika Schönlebna. Po vrnitvi v Ljubljano 1683 si je ustvaril družino in se po očetovi smrti preselil v družinsko hišo ob magistratu. Poročil se je z Marijo Viktorijo Zanetti iz Škofje Loke, s katero je imel šest otrok, vendar so mu med 1696 in 1698 umrli trije otroci, leto kasneje pa še noseča žena. Preživel je tudi svojega prvorojenega, umetnostno in teoretsko nadarjenega sina Aleša Žigo, ki ga je 1703 še spremljal na potovanju po Beneški republiki.
V javno življenje je vstopil najkasneje 1688, ko je postal član in tajnik Akademije združenih (Academia unitorum), ljubljanske plemiške verske družbe sv. Dizma, predhodnice Akademije operozov. Dolničar je prispeval idejni koncept za spominsko knjigo Dizmove bratovščine Theatrum memoriae nobilis ac almae Societatis unitorum, ki jo je tudi urejal. Ob vstopu novega člana je vpisal ime in poklic, pri nekaterih tudi nekaj življenjskih podatkov. Kot dober poznavalec emblematike je izdelal koncepte simbolnih slik njenih članov. Družina očeta Janeza Krstnika je 1688 pridobila plemiški naziv von Thalberg. 1689 je postal tajnik pri kranjskem vicedomskem uradu, 1694 je bil izvoljen za mestnega notarja, 1703 pa je postal zapriseženi sodni svetnik. 1707–11, ko je bil njegov brat Janez Anton stolni dekan, je opravljal tudi službo ekonoma ljubljanskega stolnega kapitlja.
Po njegovi smrti (domnevno je bil pokopan pri frančiškanih) je sin Jožef Anton podedoval hišo na Mestnem trgu, po smrti slednjega 1759 pa je prešla v last ljubljanskih klaris, kjer je hči živela kot redovnica (sestra Eleonora Konstancija). Po njeni smrti je samostan prodal ljubljanskemu magistratu, rokopisi in knjige pa so kasneje prišli v tedanjo javno škofijsko, danes Semeniško knjižnico.
Po zgledu strica Schönlebna, ki je Ljubljano zanesljivo identificiral z antično Emono, katere ustanovitev je tudi Dolničar pripisoval Jazonu in argonavtom, se je navduševal nad antiko. 1679 je obiskal Rim, kjer je sestavil katalog rimskih znamenitosti Notabilia de Roma, ki odraža njegove kulturne in umetnostne interese. Gre za rokopisni seznam znamenitosti na praznih straneh knjige Villa Benedetta avtorja Mattea Mayerja. Bolj kot umetniška ga je zanimala zgodovinska vrednost teh spomenikov. V duhu humanizma je videl pomembno povezavo med Rimom in Ljubljano v skupni antični in krščanski dediščini. Njegova vizija je bila, da bi Ljubljano v kulturnem smislu preoblikoval v »novi Rim«. Iz potovanja po Italiji je črpal ideje za kulturno in umetniško preobrazbo Ljubljane s poudarkom na zgodovinski, verski in kulturni kontinuiteti. Z vgradnjo trinajstih rimskih napisov iz Emone in okolice v zunanjščino nove stolnice in semenišča je vzpostavil prvi lapidarij. Bil je tudi zbiralec umetniških del, zlasti portretov, krajin, bitk in slik z religiozno vsebino.
Dolničar velja za glavnega načrtovalca obsežnega sistema znanstvenih in predvsem umetniških akademij po italijanskem vzoru. Na njegovo pobudo je bila 1693 ustanovljena Academia operosorum, akademija delavnih, ki se je javnosti prvič predstavila 23. decembra 1701 v ljubljanskem škofijskem dvorcu; bil je njen idejni vodja in tajnik. Za Akademijo operozov je napisal več manjših spisov: Statuta nec nomina, agnomina, patria DD academicorum nobilis ac eruditiae Academia operosorum Labacensium (1714). Akademiji operozov je 1698 sledila ustanovitev pravniškega društva Collegium juridicum, 1701 sta bili ustanovljeni glasbena združba Academia philharmonicorum in družba »neo(b)tesanih«, imenovana Academia incultorum, katere pravila je Dolničar zapisal v nemščini in je bila namenjena le risarski izobrazbi amaterjev. Za načrtovano likovno akademijo Academia trium artium, Akademijo treh umetnosti za arhitekturo, kiparstvo in slikarstvo, je sestavil pravila v italijanskem jeziku in jih opremil z lastnoročno narisanimi osnutki njenih simbolov: posekanim deblom s kiparskim orodjem, vodnjakom in sončnico, ki naj bi usmerjali njeno delovanje. Academia incultorum in Academia trium artium sta ostali v začetni fazi. Od 1709 naj bi delovala tudi akademija za besedne umetnosti Academia Emonia, ena najzgodnejših podružnic rimske Accademie dell'Arcadia izven Italije. Dobro je poznal zgodovino, ustroj in pomen akademij, kar je razvidno iz njegove ne v celoti ohranjene razprave Dissertatio de academiis veterum ac recentium.
Znanosti in umetnosti se je posvečal tudi kot član številnih italijanskih akademij, med drugim je na Academii gelatorum v Bologni (1679) deloval z imenom Il sequace (Sledilec) in geslom Vestigia ducunt (Sledi vodijo); na Accademii dell'Arcadia v Rimu 1709 z imenom Custos Coloniae Aemonae (Varuh Emonske kolonije); na Accademii dei filergiti v Forlìju 1710 z imenom Ac. del onore letterario (Akademik literarne časti); v Folignu na Accademii dei rinvigoriti 1711 z imenom Informis (Brezobličen) in geslom Nocturnas largitur opes (Podeljuje bogastva noči), od 1711 je bil član beneške akademije. V Akademiji operozov je deloval pod geslom Condit in aevum (Utrjuje za večnost). Za novozgrajeni Karlov kolegij (Collegium Carolinum nobilium), katerega osrednji del je bilo semenišče, je sestavljal navodila in programe za vzgojo in izobraževanje bodočih gojencev v smislu zametkov univerzitetnega študija. V stavbi je načrtoval tudi umestitev prve javne znanstvene knjižnice na Kranjskem, ustanovljene 1701, predvidel pa je tudi likovno podobo, ki bi ovekovečila novo poslopje v obliki medalj, kar je bilo v skladu z njegovo strastjo do numizmatike. Po njegovi smrti je Akademija operozov počasi začela zamirati.
Dolničar je bil zelo ploden pisec, marljiv kronist in zbiralec zgodovinskih podatkov, manj pa sistematičen zapisovalec. Zaradi obsega gradiva je večina del ostala v rokopisih. Rad se je poslužil literarizirajočih oblik in dialoga, s katerimi je animiral bralca. Večkrat se je naslonil na že uveljavljena dela in pisce, kot so bili Filippo Bonanni (pri zgodovini ljubljanske stolnice), Mathäus Sendel (pri načrtovanju novega rotovža), Matteo Mayer, Pietro Martire Felini, Girolamo Albrizzi, pa tudi sin Aleš Žiga. Predlog za prenovo ljubljanskega rotovža Curia Labacensis urbis metropolis Ducatus Carnioliae iz 1679/80 mu je bil sprva le okvirno pripisan, danes pa na podlagi simbolike, gesel in likovnih upodobitev velja za njegovo prvo večje delo. 1680 je Dolničar v svojo beležnico prevedel nekaj poglavij italijanskega dela o družbi Lesina (satirično delo o fiktivni florentinski akademiji Lesina iz 16. stoletja), kjer si je zabeležil tudi načrte za razvoj Ljubljane pod naslovom Discursus politicus. Tega leta je imel že tiskan ekslibris (Dolnitscher).
V obdobju 1688–91 je zbiral nagrobne in spominske napise v Ljubljani in drugih kranjskih mestih, kar je strnil v zbirko Cypressus seu Epitaphia Labacensia, ki velja za prvi poskus sistematičnega zbiranja ljubljanskega zgodovinskega gradiva z namenom poznejše objave. Med nedokončana dela sodi tudi Marianale Carnioliae iz 1691, v katerem je popisal Marijine milostne podobe ter božje poti v Ljubljani in okolici; 1692 je izdal molitvenik Rivus lacrymarum animae Christo compatientis, vodič za pasijonske procesije od ljubljanske stolnice do božjega groba v Štepanji vasi. Gre za anonimno delo, vendar ga Dolničar kot svoje avtorsko delo omenja v Bibliotheca Labacensis publica. Za prvi dve deli zdravnika in operoza Marka Grbca, Intricatum extricatum medicum, seu Tractatus de morbis complicatis (1692) in Chronologiae medicae annus primus (1699), je napisal latinski posvetili. Latinsko posvetilo v verzih je spisal tudi za Valvasorjevo Die Ehre des Herzogthums Crain (1689). Tako kot Valvasor je tudi sam segel na področje naravoslovja in naravnih pojavov, kot je bil potres na Kranjskem 1690, ki ga je opisal v razpravi De terraemotu Labaci in objavil v zborniku Academie naturae curiosorum v Nürnbergu (1691).
Za zgodovino Ljubljane je 1690–93 v dveh verzijah, ki se med seboj malenkostno razlikujeta, popisal rimske izkopanine in napise v Antiquitates urbis Labacensis ter potrdil Schönlebnovo ugotovitev, da je bila rimska Emona na mestu sedanje Ljubljane. Obstaja tudi dodatna okrajšana različica iz 1695 z naslovom Antiquitatum Labacensium epitome, ki je precej bolj nepopolna. Kronika Ljubljane z naslovom Annales urbis Labacensis pokriva dogodke iz družbenega, verskega in duhovnega življenja ter prinaša podatke o gospodarstvu, rojstvih in smrtih 1660–1718. Obsežne načrte za predstavitev Ljubljane je zastavil v delu Topographica descriptio antiquissimae urbis Labacensis, vendar delo ni bilo dokončano. Edino obsežnejše tiskano delo je Epitome chronologica, kronološki prikaz pomembnih dogodkov iz zgodovine Ljubljane vse od začetka sveta (glede na tedanje pojmovanje) do 1714, ko je knjiga, posvečena častem in dosežkom Akademije operozov, v Ljubljani izšla. Historia cathedralis Ecclesiae Labacensis je Dolničarjevo najznamenitejše delo, na katerem je delal v okviru znanstvenega programa operozov 1701–14. V njem opisuje zgodovino in arhitekturo stare srednjeveške ljubljanske stolnice ter kronološko spremlja gradnjo nove stolnice v začetku 18. stoletja. Vključil je vrsto podatkov za zgodovino ljubljanske škofije in opise zgradb, povezanih s stolnico, ter jih pripravil za objavo, vendar je delo ostalo v rokopisu. Poleg zgodovinskega pomena je Historia cathedralis eno prvih teoretičnih del o umetnosti na Slovenskem. V njem avtor ni le pasiven zbiratelj podatkov, temveč gre tudi za programsko delo, opremljeno s stvarnimi predlogi. Čeprav so na ljubljansko stolnico vplivali cerkev Il Gesù v Rimu ter beneška in salzburška arhitektura, je bil njegov ideal predvsem bazilika sv. Petra v Rimu. Pri snovanju dela se je zgledoval po kroniki Filippa Bonannija Templi Vaticani historia (1696), ko je vzpostavil povezavo med domnevno antično stavbo (templjem), srednjeveško cerkvijo in moderno katoliško stolnico; podobnosti so tudi v naslovu in strukturi obeh del, pomembno vlogo pri pisanju dela pa je imel tudi njegov sin Aleš Žiga.
Hkrati z gradnjo nove stolnice so operozi skupaj z vrhom ljubljanske škofije začeli uresničevati zamisel o javni knjižnici, ki jo je Dolničar razumel tudi kot kranjski panteon, galerijo pomembnih avtorjev in zbirališče znanja. Nedokončano delo z dvojnim naslovom Bibliotheca Labacensis publica in Ectypon Bibliothecae publicae Labacensis je začel pod psevdonimom Joannes Fortunatus Menginus Labacensis pisati 1715. Delo v obliki namišljenega dialoga med prefektom Karlovega kolegija in italijanskim učenjakom združuje pregled kranjske književnosti z biografijami in bibliografijami okoli sto devetdesetih kranjskih piscev iz enaindvajsetih ved ter program načrtovane knjižnice z likovno opremo in galerijo portretov zaslužnih mož. Dejanskega dokončanja Semeniške knjižnice, ki je začela delovati okoli 1725, Dolničar ni dočakal. Med nedokončanimi deli je tudi biografija njegovega brata, Vita Joannis Antonii a Thalberg Labacensis, in osnutki za ustanovitev ljubljanske univerze. Od očeta je po poroki 1684 prevzel pisanje družinske kronike, ki pa se ni ohranila (nazadnje jo je imel v lasti Franc Schumi/Šumi). Pisati jo je začel Gregorjev ded po materini strani, Ludvik Schönleben, nadaljeval jo je Gregorjev oče Janez Krstnik Dolničar, za njim pa od 1684 Janez Gregor. Janez Gregor je uporabljal tudi rokopis svojega deda Ludvika Schönlebna z naslovom Jahr Schrifften des Hertzogthumbs Crain (1660), kamor sta z očetom dopisala podatke za poznejša leta (ti zapisi pa so mu služili kot osnova za njegovo poznejše delo Annales urbis Labacensis). Izvirnik rokopisa Jahr Schrifften des Hertzogthumbs Crain hrani avstrijska narodna knjižnica (Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 15400), prepis Boža Otorepca pa Zgodovinski arhiv Ljubljana pod naslovom Schönleben-Dolničarjeva kronika. Zadnjih dvajset let življenja je zapisoval mestne, cerkvene in umetnostne dogodke ter za znanost ohranil mnogo dragocenih podatkov, v zbirki Miscellanea Thalbergica (6 zvezkov) pa je zbranih več kot 200 drobnih latinskih, nemških in italijanskih tiskov in grafičnih listov, med njimi nekaj unikatov, portretov (tudi lastnega), grbov in emblemov.
Po Dolničarju je bila 1928 poimenovana dotedanja Semeniška ulica ob ljubljanski stolnici in semenišču.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine