Slovenski biografski leksikon

Thalnitscher (do 1688 Dolnitscher) Janez Anton, cerkv. organizator in mecen, v Lj. r. 9. jan. 1662 mestn. starešini Janezu Krstn. (gl. čl.) in Mariji Ani r. Schönleben in u. 19. apr. 1714. T-jev oče, tedaj že ugled. član notr. mestn. sveta, je najml. sinu oskrbel urejeno šolanje pri jezuitih v Lj. (kot 16-letni retor sodeloval v igri Becrönte Cronen-Flucht oder Eumelius, gl. Semen. knjižn. S II, 3/10) in študij 1679–81 višje filoz. v Gor. (gl. zapiske iz logike in fizike, rkp. 61, 62 v Semen. knjižn.). Po smrti strica J. L. Schönlebna (SBL III, 236–40) je na predlog magistrata 1681 dobil beneficij sv. Jurija v lj. stolnici, nato odšel študirat teol. na Dunaj (rkp. 56–8 v Semen. knjižn.), stanoval v konviktu sv. Barbare; pred turško nevarnostjo se poleti 1683 (vsekakor pred 16. jul., ko je bilo mesto obkoljeno) umaknil v Salzburg, jeseni 1684 pa se odpravil doktorirat iz filoz. in teol. v Rim (gl. popotne zapiske), 5. jun. 1685 dobil na Sapientia Romana (sedanja Gregoriana) diplomo obojnega doktorata (rkp. 15 b, Semen. knjižn.). Po 14-dnevnih duh. vajah pri misijonarjih na Monte Citorio bil ordin., novo mašo imel v baziliki sv. Petra v Rimu. — Kot novomašnik je po naročilu lj. škofa Ž. Herbersteina (SBL I, 314) spremljal njeg. pooblaščenca Ant. Leporija za visitatio liminum (gl. BV 1979, 200–1) k papežu Inocencu XI. (lj. škof ni bil osebno v Rimu, kot obič. navajajo, gl. Protoc. Off. Ep. 1685, 288–96), se vrnil v Lj. s papeškim odlikov. kot apostol. protonotar, postal škofov tajnik, v 2 leti trajajoči pravdi iz Rima dosegel zmanjšanje obveznosti v stolnici pri benefic. sv. Jurija (ib. 1687, 1688 pass.; ŠkALj fasc. 4, 36, 38). Na sinodi 1688 je bil imenovan za eksaminatorja, že 1689 pa za gen. vikarja, naslednika J. M. Rosettija (SBL III, 133), tedaj že imel plemiški naslov Th. von Thalberg. L. 1692 je v stolnici dobil še benef. sv. Trojice, 1700 postal stolni dekan, ne da bi bil prej kanonik, ter je tako po več desetletjih mesto zasedel spet domačin; prednik Janez Krištof à Spaar, ki službi ni bil dorasel, pa je v zameno dobil T-jev beneficij sv. Trojice. Ko se je Herberstein maja 1701 odpovedal škofiji in odšel v samostan v Perugio, je stolni kapitelj izvolil T-ja za svojega vikarja; gen. vikar je bil tudi pod škofoma K. von Künburgom in F. K. Kaunitzom, 1712 postal član dež. stanov; od 1689 član Dizmove bratovščine; kot član Akad. operozov in posredni pobudnik Akad. filharmonikov skrbel, da so bili kultni prostori in cerkv. obredi na umetn. višini tudi glede glasbe, kot soustanovitelj javne znanstv. knjižnice pa, da so bile potrebne knjige uporabnikom dostopne. Z zidavo semenišča (Collegium Carolinum) je omogočil vzgojo in študij ne le laičnih ved (zamisel brata Janeza Gregorja T-ja), ampak zlasti teoloških, še po smrti želel ustanovi koristiti, ko je za končnega dediča (po smrti edinega še živega nečaka Jožefa Ant.) določil semenišče (s štipendijo za enega gojenca). U. je zaradi kamna v mehurju (obdukcija), skupaj s starši je pokop. v grobnici Dizmove bratovščine. Pri pogrebu je imel lat. govor p. Fr. Coppinis, tretji dan pri opravilu pa nem. p. Jan. Gostinčar; kapitelj je T-ju 1721 postavil doprsni kip iz marmorja (DS 1901, 74; avtor neznan; dozdajšnjo trditev, da gre za delo Jak. Contierija, je ovrgel E. Cevc).

I. Ljubitelj knjig: že v študij. letih je v svoje zapiske predavanj v Rimu natančno navajal naslove kupljenih, razdeljene po strokah (1676–93: 148 knjig za 373 gld). Ko je ob ustan. Akad. operozov postal njen član »Sedulus« z geslom Non perit ulla dies (noben dan ne sme biti izgubljen), si je osebno prizadeval uresničiti 8. člen akademij. pravil, ki člane spodbuja k prostovolj. zbiranju knjig za vsem dostopno knjižnico, in 30. maja 1701 postal soustanovitelj prve lj. javne znanstv. (škofijske) knjižnice, skupaj s proštom J. K. Prešernom (SBL II, 564–6) in škofom Herbersteinom, ki je nasl. dne odšel iz Lj., svojo knjižnico pa zapustil v javno uporabo. T-jeve knjige s podpisi (star. Dolnitscher, mlajše Thalnitscher) so še danes v Semen. knjižn. (gl. volilo v KapALj, fasc. 160/1); — umetnosti: spoznaval jo je v času študija, to izpričal zlasti ob zidanju nove stolnice. Kot gen. vikar je 2. dec. 1699 predlagal najprej na zas. sestanku pri proštu J. K. Prešernu (navzoči še kanonika J. Pichi, F. G. Pillichgraz in M. L. Rasp, SBL III, 34–5), naj bi staro stolnico, ki jo je potres 12. febr. zelo prizadel, podrli in postavili novo v ital. baroč. slogu. Kapitelj je predlog 15. jan. 1700 sprejel, škof z okrožnico 22. marca i. l. vsem cerkvam naročil, naj zidavo podpro. T-jev brat Janez Gregor (gl. čl.) je oskrbel temeljit popis stare stolnice in kronistično dokumentacijo o zidavi nove (Hist. Cathedralis …), T. pa arhitekta (končno A. Pozzo, SBL II, 469), stavbenika (predvsem J. K. Schnediza, ib. III, 229) in slikarja (G. Quaglio, ib. II, 609–10). Vse organizatorične sposobnosti je posvetil zidavi, jo podprl z lastnimi denarnimi prispevki in dosegel podporo tudi od drugih, kar je natančno zapisoval (Liber Acceptorum et Expositorum, Č 1912, 395). Dne 6. apr. 1701 so začeli rušiti staro cerkev, 6. jun. na hitro vzidali temeljni kamen, ki ga je slovesno blagost. škof Künburg šele 18. jun. 1703, sredi poletja 1706 že obhajali skupno sinodo v novi stavbi, 8. maja 1707 jo slovesno posvetili in proslavili z zlatimi in srebrnimi spomin. kovanci. V 6 letih je bila stolnica zgrajena, razen kupole, ki jo je po prvotnem načrtu postavil šele 1841 M. Medved (SBL II, 84). — Zidavo semenišča je T. sprožil na sinodi 30. avg. 1706. Pooblaščen od škofa, je spet organiziral načrte, sredstva in zidavo, že 5. maja 1708 začel stavbenik Schnediz kopati temelje med stolnico in Ljubljanico po načrtih C. Martinuzzija (SBL II, 64), ki zaradi ovir tudi s strani sosednjih frančiškanov in mestn. oblasti ni napredovala, zato je bilo ob T-jevi smrti končanih le nekaj delov; nadaljeval in dogradil je delo J. A. Gladič (ib. I, 214) in postavil dom (s posebno, že v zač. predvideno dvorano za akad. knjižn.) za študente humanist. ved (filoz. in teol.), ki so obiskovali jezuit. akad. gimn., pa tudi za stoln. uslužbence ter ostarele duhovnike, za katere je skrbela bratovšč. sv. Križa in Filipa Nerija, ki jo je T. ustanovil, ji bil 1706 prvi načelnik in ji napisal pravila.

II. Kot gen. vikar treh škofov, ki so bili vsi tujci, je v resnici T. vodil lj. škofijo 25 let. čeprav je bilo tedaj komaj 70 duhovnij, je imel veliko dela kot razsodnik škofij. sodišča v neštetih sporih (zakonske zadeve; spori med verniki in kleriki, npr. slov. oznanilo o izobčenju napadalca na kaplana v Dobu, gl. Protoc. Off. Ep. 1702, 234); preuredil birmovanje v stolnici; sestavljal verjetno štev. okrožnice lj. škofov, poročila o stanju škofije za rim. papeške urade, pripravljal vsakoletne sinode (v Lj., Gor. gradu), sodeloval pri vizitacijah posam. župnij; nadziral svobodnost pri vstopanju k redovnicam (npr. klarise, nečakinje Eleon. Konstancije avg. 1704) in pri volitvah redovnih predstojnic. Zelo se zavzel, da so 1702 prišle v Lj. uršulinke iz Gor. in odprle šolo za dekleta (gl. Kronika 1935, 234; Spomenica ob 200–l. uršul. samost. v Lj. 1902, 9, 13); lj. škof pa je v njeg. času ponovno odklonil hrv. pavlincem (1702, 1713) prevzem cerkve in ustav. samostana pri sv. Florijanu v Lj. Vodil je ustanavljanje novih župnij (mdr. 1703 na Brezovici, najprej vikariat; 1. vikar A. Steržinar); v razglasih omenjal tudi molitve in pridige v slov., zlasti v letih, kadar škofa ni bilo doma. Ob 1. sinodi v novi stolnici 1706 je izšel nov škofij. obrednik Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum, ki je sploh prvi in vsebuje tudi slov. besedila (gl. JiS 1973/4, 120), 1713 pa listič s slov. molitvami.

III. T. je tudi pastoralno deloval med verniki, zlasti v mestu; spodbudil ustanovitev novih treh privatnih kanonikatov (1704, 1705, 1710), stolni kaplani so dobili natančna navodila za svoje delo (Protoc. Off. Ep. 1705, 276), kanonike in duhovnike je od 1711 zbiral vsak petek na pastoralne sestanke (po T-jevi smrti v semenišču); l. 1707 so prenesli nedelj. popoldanske postne pridige iz kapucin. cerkve v stolnico, pred božičem i. l. začeli s slovesno novo devetdnevnico s slov. (5 dni) in nem. (4 dni) pridigami, od 1710 dalje slov. pridiga omenjena pri obredu prostovoljnega Marijinega praznika v osmini po vnebovzetju; 12. apr. 1711 začeli s kršč. naukom za otroke v stolnici (imeli ga že v Trnovem, pri sv. Petru in v špital. cerkvi), mdr. si prizadeval, da bi smeli v lj. škofiji častiti svetnike, ki so bili povezani z zgod. utemeljenimi sledovi kršč. v rimski Emoni (Hilarij, Tatian, Maksim, Pelagij, Maksimilijan, Valerijan) in v poznejših stoletjih dobe pokristjanjevanja Slov. (Pavlin, Rupert, Virgil), kršč. dobe (Kunigunda, Leopold) ter svetnikov, ki se jim verniki posebej priporočajo (Florijan, Primož in Felicijan, Ahacij s tov., Marjeta, Rok), predlog poslal dvakrat v Rim (1690, 1706). Otipljiv dokaz, kaj je lj. škofija izgubila s T-jevo smrtjo, je dejstvo, da v škofij. protokolu ni nobenega vpisa od 26. jun.–12. nov. 1714, kar se prej nikoli ni dogajalo; do pravega reda je prišlo šele z novim gen. vikarjem J. J. Schillingom (SBL III, 218).

IV. Spisi: 8 knjig zapiskov iz šol. dobe (Semen. knjižn. Lj.); pridiga 8. jan. 1705 ob ustoličenju prošta Leop. Kobenzla (Protoc. Off. Ep. 1705, 164–5); samo iz bratovih podatkov vemo za T-jev potopis po Italiji; Selectarum casuum conferentiae. 1713; Decisiones quaestionum de Restitutione; Constitutiones et decreta synodalia (v škofij. protokolih ob vsaki sinodi).

Prim.: lj. stolne matice; Apes; Thalnitscher, Ectypon; isti, Historia Cathedralis Eccl. Labac. (rkp. v Semen. knjižn. Lj.); isti, Vita Ioannis Ant. de Thalberg Labacensis (osnutek ib.); pisma T-ju iz različnih let (KapALj, fasc.: 67/2, 70/3, 112/4, 121/3, 122/19, 231/2, 234/3; ŠkALj: fasc. 7/2, fasc. Škofje 14: Herbersteinova iz Perugie); Theatrum Memoriae (— Dizmova kronika) DAS, osnutek v rkp. J. Gr. T-ja (Semen. knjižn.); Cvetko I, 181, 281; Protocollum Officii Episcopalis 1687–714; P. Radics, BK 1863, 178 sl.; MMK 1903, 25–7, 137–52; 1904, 3–13 (kronika Dolničarjeve družine); V. Steska, DS 1901, 65–74; J. Dostal, Č 1912, 395–400; J. Erker, Carn. 1914, 144–53; M. Smolik, Kron 1959, 90 sl.; D. Cvetko, Acad. Philharm. Labac. 1962, 3, 48, 155, 156; M. Smolik, Semeniška knjižnica v Lj. 1975; F. Dolinar, BV 1979, 193–201. — Slika: Erberg, Sammlung von Portraiten … št. 129 (NUK, Ms 1044). Slk.

Smolik, Marijan: Dolničar plemeniti Thalberg, Janez Anton (1662–1714). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi696498/#slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine