Novi Slovenski biografski leksikon

DOLNIČAR, Janez Anton (Joannes Antonius Dolnizhar, Joannes Antonius Dolnitscher, Johann Anton Dolnitscher, Johann Anton Thalnitscher, Ioannes Antonius a Thalberg, Ioannes Antonius Thalnitscher a Thalberg, Ioannes Antonius Thalbergius, Johann Anton Thalnitscher von Thalberg, ime med člani Dizmove bratovščine Zueaigende, ime med operozi Sedulus), plemeniti, duhovnik, generalni vikar, organizator in duhovni voditelj, mecen (r. 9. 1. 1662, Ljubljana; u. 19. 4. 1714, Ljubljana). Oče Janez Krstnik Dolničar, ljubljanski mestni svetnik, sodnik, župan, mati Marija Ana Dolničar, r. Schönleben.

Brat Janez Gregor Dolničar plemeniti Thalberg, pravnik in zgodovinar, nečak Aleš Žiga Dolničar plemeniti Thalberg, pravnik, umetnostni poznavalec in pisec, stric Janez Ludvik Schönleben, duhovnik, zgodovinar in govornik.

Znanje je najprej pridobival doma in najbrž tudi v šoli pri stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, nato pa se je šolal pri ljubljanskih jezuitih, kjer je 1678–79 izpričan kot študent retorike. Mdr. je nastopil v vlogi Meledona v igri Becrönte Cronen-Flucht oder Eumelius ter bil študentski prokurator in konzultor jezuitske Kongregacije Marije Vnebovzete. 1679–81 je študiral logiko in fiziko pri jezuitih v Gorici, nato pa se je odločil za študij teologije na Dunaju, kjer je bil sprejet v konvikt sv. Barbare. Predvsem zaradi grozeče turške nevarnosti je 1683 študij nadaljeval na univerzi v Salzburgu. Jeseni 1684 je odšel v Rim in tam na papeški univerzi Studium urbis oz. Sapienza 5. junija 1685 doktoriral iz filozofije in teologije. Potem ko je dobil spregled nezadostne kanonične starosti, je 25. septembra 1685 v baziliki sv. Petra v Rimu daroval novo mašo. Še pred vrnitvijo v Ljubljano je v imenu ljubljanskega škofa Sigismunda Krištofa Herbersteina oz. po pooblastilu prvotnega škofovega pooblaščenca Antonia Leporija opravil vizitacijo, v sklopu katere je 24. avgusta 1685 obiskal rimski baziliki sv. Petra in sv. Pavla. Od papeža Inocenca XI. je poleg tega prejel častni naslov apostolski protonotar.

V Ljubljani je že od začetka 1682 imel beneficij pri oltarju sv. Jurija v stolnici. Na tem beneficiju, ki ga je podeljevalo mesto, je nasledil pokojnega strica Janeza Ludvika Schönlebna. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal tajnik škofa Herbersteina, po imenovanju Janeza Marka Rossettija na škofovski sedež v Pičnu 1689 pa generalni vikar ljubljanske škofije. Za opravljanje te nelahke službe ga je za škofom Herbersteinom izbral tudi škof Ferdinand Kuenburg in za njim škof Franc Karel Kaunitz. 12. junija 1700 ga je deželni knez in cesar Leopold I. imenoval za dekana ljubljanskega stolnega kapitlja. Prebenda v kapitlju mu je na leto prinašala okoli 500 goldinarjev deželne veljave, služba dekana pa dodatnih 40. Njegovi letni dohodki od beneficija sv. Jurija so znašali okrog 200 goldinarjev. Od 1693 je za upravljanje župnije Ig letno prejemal še približno 150 goldinarjev. Nekaj let pred smrtjo se je vidneje vključil v domačo deželno politiko. V kolegiju poverjenikov deželnih stanov Kranjske je deloval vsaj od konca 1710. Še pred njegovim sedemindvajsetim rojstnim dnevom mu je bil podeljen plemiški naslov, ki ga je zanj, za njegovega brata in zase 31. decembra 1688 pridobil oče Janez Krstnik. Skupaj z očetom in starejšim bratom Janezom Gregorjem se je 12. septembra 1689 vpisal v plemiško Družbo združenih oz. Družbo sv. Dizme, bolj znano kot Dizmova bratovščina, in postal njen duhovni vodja. Družba si je poleg srečne smrti za cilj zastavila razcvet umetnosti in znanosti v deželni prestolnici Ljubljani. Ob vstopu si je nadel vzdevek der Zueaigende (Predani) in si izbral geslo Soli Deo (Samo Bogu). Njegov emblem v Spominski knjigi Dizmove bratovščine kaže pokrajino z ljubljansko stolnico. Skrb za gmotni ter zlasti kulturni in duhovni napredek domače dežele ga je pripeljala tudi v 1693 ustanovljeno Akademijo operozov. Z imenom Sedulus (Marljivi) in geslom »Non perit ulla dies« (Dan ni zapravljen noben) se je včlanil med prvimi. Že pred uradno ustanovitvijo Akademije ljubljanskih filharmonikov 1701 je bil tesno povezan tudi s člani te akademije. 1706 je na njegovo pobudo nastala duhovniška bratovščina sv. Križa in sv. Filipa Nerija pri ljubljanski stolnici. Najpomembnejši nalogi bratovščine sta bili molitev za duše v vicah ter gradnja doma za revne, onemogle in zaslužne upokojene duhovnike. Domu so bili dodeljeni prostori v novem Karlovem kolegiju (Collegium Carolinum), katerega osrednji del je predstavljalo semenišče. Novi zavod oz. semenišče je Dolničar v oporoki 15. novembra 1713 določil tudi za svojega končnega dediča. Umrl je pet mesecev pozneje v starosti dvainpetdeset let zaradi kamna v mehurju. Najprej so ga verjetno pokopali v kapeli sv. Jurija v stolnici, ob poslikavi stolničnih kapel pa so ga prenesli v grobnico Dizmove bratovščine. Njegovo marmorno poprsje je 1715 izdelal Angelo Putti, 1721 je po naročilu stolnega kapitlja Luka Mislej zanj izklesal še spomenik.

Kot generalni vikar v Ljubljani je Dolničar ob pogosti odsotnosti škofov skoraj četrt stoletja vodil ljubljansko škofijo. Predsedoval je škofijskemu cerkvenemu sodišču, ki je mdr. razsojalo o sporih med verniki in duhovniki ter v zakonskih zadevah, med katerimi so posebno pozornost zahtevale vloge plemičev ali plemkinj za ločitev. V škofiji, ki je imela župnije na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, je zelo veliko časa in moči posvečal organizacijskemu in pastoralnemu delu. Škofom je pisal ali pomagal pisati okrožnice, sestavljal je poročila o stanju v škofiji za rimsko kurijo, pripravljal vsakoletne sinode v Ljubljani in Gornjem Gradu, sodeloval pri vizitacijah župnij in vzpostavljanju novih dušnopastirskih postojank. Na t. i. splošni škofijski sinodi v Ljubljani poleti 1706 so po njegovi zamisli uvedli mesečne duhovniške sestanke, s čimer se je župnijskim duhovnikom odprla možnost plodne razprave o moralnih in drugih vprašanjih dušnega pastirstva. Med to sinodo je ljubljanska škofija dobila svoj prvi obrednik z naslovom Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum, ki je vključeval tudi besedila v slovenščini. Dolničarjeva pastoralna vnema je bila še zlasti vidna pri ljubljanski stolnici, kjer so mdr. vpeljali devetdnevno adventno pobožnost, štirideseturno češčenje sv. Rešnjega telesa in pobožnost Marijinega vnebovzetja. 1711 so se začela redna tedenska srečanja stolne duhovščine, tega leta je bila v stolnici uvedena tudi kateheza za otroke. Kot dekan stolnega kapitlja je skrbel, da so bogoslužna opravila pri Sv. Nikolaju potekala skladno z določili mašnih oz. duhovnih ustanov. V sklop prizadevanj za slovesno liturgijo v stolnici sodi tudi njegova dejavna podpora ustanovitvi treh zasebnih kanonikatov v prvem desetletju 18. stoletja.

Njegove vodstvene in organizacijske sposobnosti so se posebej izrazito pokazale pri zidavi nove ljubljanske stolne cerkve 1701–06. Izkušnje gradbenega nadzornika si je pridobival že sredi devetdesetih let 17. stoletja med prenovo ljubljanskega škofijskega dvorca. Načrt za porušenje stare in postavitev nove, baročne stolnice je ožjemu krogu višje duhovščine prvič predstavil 2. decembra 1699. Vse od sprejetja načrta in priprav na gradnjo je skrbno bedel nad zahtevnim projektom in ga tudi gmotno podpiral. Potrpežljivo je premagoval finančne ovire in se modro soočal z nasprotovanji. Vse do 1713 je vestno zapisoval prejemke in izdatke za novo cerkev, o dogajanju pri Sv. Nikolaju je večkrat podrobno pisal v svojih pismih škofom in drugim. Uresničitev projekta z veličastno stolnico, ki je sicer utelešala rimske in beneške umetnostne zglede, je tudi zanj kot zvestega člana Akademije operozov pomenila »prvo dejanje preobrazbe Ljubljane v novi Rim«. Druga velika stavba, ki jo je po besedah njegovega brata Janeza Gregorja »z enako ali celo še večjo skrbjo prav lepo na novo zgradil«, je bil Karlov kolegij (Bogoslovno semenišče) v bližini stolnice. Za stavbo, ki so jo začeli graditi 1708 in je bila ob njegovi smrti večinoma pod streho, je prispeval več tisoč goldinarjev. Del Karlovega kolegija je bil namenjen javni knjižnici, katere sopobudnik in soustanovitelj je bil Dolničar. Knjižnico, ki je postala prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem, je na pobudo Akademije operozov ustanovila ljubljanska škofija. Ustanovno listino so 30. maja 1701 izdali škof Herberstein, stolni prošt Janez Krstnik Prešeren in dekan Dolničar kot najvišji funkcionarji škofije. Knjižnici so podarili svoje knjige in jo zasnovali po vzoru antičnih oz. italijanskih humanističnih javnih knjižnic, da bi omogočili dostop do knjig vsem zainteresiranim ne glede na stan. Dolničar se je v duhu poudarjanja antičnih korenin zavzemal za češčenje svetnikov, povezanih s sledovi krščanske skupnosti v rimski Emoni, npr. emonskega škofa sv. Maksima. Kot krščanstvu zavezan cerkveni dostojanstvenik je spodbujal tudi češčenje svetnikov iz časa pokristjanjevanja slovenskega prostora, kot duhovnik, »rojen za občo korist«, pa vseh tistih svetnikov, ki so se jim verniki na Slovenskem posebej radi priporočali.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv Republike Slovenije, SI AS 2, Protokoli, št. 42; ARS, SI AS 1073, II/51r.
Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 160.
Semeniška knjižnica v Ljubljani, Janez Gregor Dolničar, Miscellanea, S II 3/10.
SBL.
Janez Gregor Dolničar: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve : Ljubljana 1701–1714, Ljubljana, 2003 (znanstvenokritična izdaja).
Metoda Kokole: Academia Philharmonicorum Labacensium v evropskem okviru, 300 let, years Academia philharmonicorum Labacensium : 1701–2001, Ljubljana, 2004, 29–56.
Lilijana Žnidaršič Golec: Stolni kapitelj v Ljubljani v letu posvetitve nove ljubljanske stolnice, Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani : 1707, Ljubljana - Celje, 2008, 29–30.
Janez Gregor Dolničar: Bibliotheca Labacensis publica Collegii Carolini Nobilium = Javna ljubljanska knjižnica Karlovega kolegija plemenitih, Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar : o slovstvu na Kranjskem, Ljubljana, 2009, 178–395.
France Baraga: Župnija Ig in njeni duhovniki, Župnija sv. Martina na Igu : ob 300-letnici župnijske cerkve, Ljubljana, 2011, 75–125.
Ana Lavrič: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo : bratovščine v župnijskih cerkvah in podružnicah, Arhivi, 34, 2011, št. 2, 295–317.
Škofijski arhiv Ljubljana : inventar fonda ŠAL I. : fasc. 1–51, Ljubljana, 2012.
Poročila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji : Relationes ad Limina : 2 : 1685–1943, Ljubljana, 2012.
Luka Vidmar: Ljubljana kot novi Rim : Akademija operozov in baročna Italija, Ljubljana, 2013.
Miha Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem, 17. stoletje, 1 : Od Billichgrätzov do Zanettijev, Ljubljana, 2014, 31–38.
Dušan Kos: Zgodovina morale, 2 zv., Ljubljana, 2015–2016.
Marija Čipić Rehar: Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana 1501–2015, Ljubljana, 2016.
Monika Deželak Trojar: Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) : oris življenja in dela, Ljubljana, 2017.
Lilijana Žnidaršič Golec: Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku : vzvodi, okoliščine, (samo)reprezentacija, Ljubljana, 2019.
Žnidaršič Golec, Lilijana: Dolničar pl. Thalberg, Janez Anton (1662–1714). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi696498/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. junij 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Slovenski biografski leksikon

Thalnitscher (do 1688 Dolnitscher) Janez Anton, cerkv. organizator in mecen, v Lj. r. 9. jan. 1662 mestn. starešini Janezu Krstn. (gl. čl.) in Mariji Ani r. Schönleben in u. 19. apr. 1714. T-jev oče, tedaj že ugled. član notr. mestn. sveta, je najml. sinu oskrbel urejeno šolanje pri jezuitih v Lj. (kot 16-letni retor sodeloval v igri Becrönte Cronen-Flucht oder Eumelius, gl. Semen. knjižn. S II, 3/10) in študij 1679–81 višje filoz. v Gor. (gl. zapiske iz logike in fizike, rkp. 61, 62 v Semen. knjižn.). Po smrti strica J. L. Schönlebna (SBL III, 236–40) je na predlog magistrata 1681 dobil beneficij sv. Jurija v lj. stolnici, nato odšel študirat teol. na Dunaj (rkp. 56–8 v Semen. knjižn.), stanoval v konviktu sv. Barbare; pred turško nevarnostjo se poleti 1683 (vsekakor pred 16. jul., ko je bilo mesto obkoljeno) umaknil v Salzburg, jeseni 1684 pa se odpravil doktorirat iz filoz. in teol. v Rim (gl. popotne zapiske), 5. jun. 1685 dobil na Sapientia Romana (sedanja Gregoriana) diplomo obojnega doktorata (rkp. 15 b, Semen. knjižn.). Po 14-dnevnih duh. vajah pri misijonarjih na Monte Citorio bil ordin., novo mašo imel v baziliki sv. Petra v Rimu. — Kot novomašnik je po naročilu lj. škofa Ž. Herbersteina (SBL I, 314) spremljal njeg. pooblaščenca Ant. Leporija za visitatio liminum (gl. BV 1979, 200–1) k papežu Inocencu XI. (lj. škof ni bil osebno v Rimu, kot obič. navajajo, gl. Protoc. Off. Ep. 1685, 288–96), se vrnil v Lj. s papeškim odlikov. kot apostol. protonotar, postal škofov tajnik, v 2 leti trajajoči pravdi iz Rima dosegel zmanjšanje obveznosti v stolnici pri benefic. sv. Jurija (ib. 1687, 1688 pass.; ŠkALj fasc. 4, 36, 38). Na sinodi 1688 je bil imenovan za eksaminatorja, že 1689 pa za gen. vikarja, naslednika J. M. Rosettija (SBL III, 133), tedaj že imel plemiški naslov Th. von Thalberg. L. 1692 je v stolnici dobil še benef. sv. Trojice, 1700 postal stolni dekan, ne da bi bil prej kanonik, ter je tako po več desetletjih mesto zasedel spet domačin; prednik Janez Krištof à Spaar, ki službi ni bil dorasel, pa je v zameno dobil T-jev beneficij sv. Trojice. Ko se je Herberstein maja 1701 odpovedal škofiji in odšel v samostan v Perugio, je stolni kapitelj izvolil T-ja za svojega vikarja; gen. vikar je bil tudi pod škofoma K. von Künburgom in F. K. Kaunitzom, 1712 postal član dež. stanov; od 1689 član Dizmove bratovščine; kot član Akad. operozov in posredni pobudnik Akad. filharmonikov skrbel, da so bili kultni prostori in cerkv. obredi na umetn. višini tudi glede glasbe, kot soustanovitelj javne znanstv. knjižnice pa, da so bile potrebne knjige uporabnikom dostopne. Z zidavo semenišča (Collegium Carolinum) je omogočil vzgojo in študij ne le laičnih ved (zamisel brata Janeza Gregorja T-ja), ampak zlasti teoloških, še po smrti želel ustanovi koristiti, ko je za končnega dediča (po smrti edinega še živega nečaka Jožefa Ant.) določil semenišče (s štipendijo za enega gojenca). U. je zaradi kamna v mehurju (obdukcija), skupaj s starši je pokop. v grobnici Dizmove bratovščine. Pri pogrebu je imel lat. govor p. Fr. Coppinis, tretji dan pri opravilu pa nem. p. Jan. Gostinčar; kapitelj je T-ju 1721 postavil doprsni kip iz marmorja (DS 1901, 74; avtor neznan; dozdajšnjo trditev, da gre za delo Jak. Contierija, je ovrgel E. Cevc).

I. Ljubitelj knjig: že v študij. letih je v svoje zapiske predavanj v Rimu natančno navajal naslove kupljenih, razdeljene po strokah (1676–93: 148 knjig za 373 gld). Ko je ob ustan. Akad. operozov postal njen član »Sedulus« z geslom Non perit ulla dies (noben dan ne sme biti izgubljen), si je osebno prizadeval uresničiti 8. člen akademij. pravil, ki člane spodbuja k prostovolj. zbiranju knjig za vsem dostopno knjižnico, in 30. maja 1701 postal soustanovitelj prve lj. javne znanstv. (škofijske) knjižnice, skupaj s proštom J. K. Prešernom (SBL II, 564–6) in škofom Herbersteinom, ki je nasl. dne odšel iz Lj., svojo knjižnico pa zapustil v javno uporabo. T-jeve knjige s podpisi (star. Dolnitscher, mlajše Thalnitscher) so še danes v Semen. knjižn. (gl. volilo v KapALj, fasc. 160/1); — umetnosti: spoznaval jo je v času študija, to izpričal zlasti ob zidanju nove stolnice. Kot gen. vikar je 2. dec. 1699 predlagal najprej na zas. sestanku pri proštu J. K. Prešernu (navzoči še kanonika J. Pichi, F. G. Pillichgraz in M. L. Rasp, SBL III, 34–5), naj bi staro stolnico, ki jo je potres 12. febr. zelo prizadel, podrli in postavili novo v ital. baroč. slogu. Kapitelj je predlog 15. jan. 1700 sprejel, škof z okrožnico 22. marca i. l. vsem cerkvam naročil, naj zidavo podpro. T-jev brat Janez Gregor (gl. čl.) je oskrbel temeljit popis stare stolnice in kronistično dokumentacijo o zidavi nove (Hist. Cathedralis …), T. pa arhitekta (končno A. Pozzo, SBL II, 469), stavbenika (predvsem J. K. Schnediza, ib. III, 229) in slikarja (G. Quaglio, ib. II, 609–10). Vse organizatorične sposobnosti je posvetil zidavi, jo podprl z lastnimi denarnimi prispevki in dosegel podporo tudi od drugih, kar je natančno zapisoval (Liber Acceptorum et Expositorum, Č 1912, 395). Dne 6. apr. 1701 so začeli rušiti staro cerkev, 6. jun. na hitro vzidali temeljni kamen, ki ga je slovesno blagost. škof Künburg šele 18. jun. 1703, sredi poletja 1706 že obhajali skupno sinodo v novi stavbi, 8. maja 1707 jo slovesno posvetili in proslavili z zlatimi in srebrnimi spomin. kovanci. V 6 letih je bila stolnica zgrajena, razen kupole, ki jo je po prvotnem načrtu postavil šele 1841 M. Medved (SBL II, 84). — Zidavo semenišča je T. sprožil na sinodi 30. avg. 1706. Pooblaščen od škofa, je spet organiziral načrte, sredstva in zidavo, že 5. maja 1708 začel stavbenik Schnediz kopati temelje med stolnico in Ljubljanico po načrtih C. Martinuzzija (SBL II, 64), ki zaradi ovir tudi s strani sosednjih frančiškanov in mestn. oblasti ni napredovala, zato je bilo ob T-jevi smrti končanih le nekaj delov; nadaljeval in dogradil je delo J. A. Gladič (ib. I, 214) in postavil dom (s posebno, že v zač. predvideno dvorano za akad. knjižn.) za študente humanist. ved (filoz. in teol.), ki so obiskovali jezuit. akad. gimn., pa tudi za stoln. uslužbence ter ostarele duhovnike, za katere je skrbela bratovšč. sv. Križa in Filipa Nerija, ki jo je T. ustanovil, ji bil 1706 prvi načelnik in ji napisal pravila.

II. Kot gen. vikar treh škofov, ki so bili vsi tujci, je v resnici T. vodil lj. škofijo 25 let. čeprav je bilo tedaj komaj 70 duhovnij, je imel veliko dela kot razsodnik škofij. sodišča v neštetih sporih (zakonske zadeve; spori med verniki in kleriki, npr. slov. oznanilo o izobčenju napadalca na kaplana v Dobu, gl. Protoc. Off. Ep. 1702, 234); preuredil birmovanje v stolnici; sestavljal verjetno štev. okrožnice lj. škofov, poročila o stanju škofije za rim. papeške urade, pripravljal vsakoletne sinode (v Lj., Gor. gradu), sodeloval pri vizitacijah posam. župnij; nadziral svobodnost pri vstopanju k redovnicam (npr. klarise, nečakinje Eleon. Konstancije avg. 1704) in pri volitvah redovnih predstojnic. Zelo se zavzel, da so 1702 prišle v Lj. uršulinke iz Gor. in odprle šolo za dekleta (gl. Kronika 1935, 234; Spomenica ob 200–l. uršul. samost. v Lj. 1902, 9, 13); lj. škof pa je v njeg. času ponovno odklonil hrv. pavlincem (1702, 1713) prevzem cerkve in ustav. samostana pri sv. Florijanu v Lj. Vodil je ustanavljanje novih župnij (mdr. 1703 na Brezovici, najprej vikariat; 1. vikar A. Steržinar); v razglasih omenjal tudi molitve in pridige v slov., zlasti v letih, kadar škofa ni bilo doma. Ob 1. sinodi v novi stolnici 1706 je izšel nov škofij. obrednik Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum, ki je sploh prvi in vsebuje tudi slov. besedila (gl. JiS 1973/4, 120), 1713 pa listič s slov. molitvami.

III. T. je tudi pastoralno deloval med verniki, zlasti v mestu; spodbudil ustanovitev novih treh privatnih kanonikatov (1704, 1705, 1710), stolni kaplani so dobili natančna navodila za svoje delo (Protoc. Off. Ep. 1705, 276), kanonike in duhovnike je od 1711 zbiral vsak petek na pastoralne sestanke (po T-jevi smrti v semenišču); l. 1707 so prenesli nedelj. popoldanske postne pridige iz kapucin. cerkve v stolnico, pred božičem i. l. začeli s slovesno novo devetdnevnico s slov. (5 dni) in nem. (4 dni) pridigami, od 1710 dalje slov. pridiga omenjena pri obredu prostovoljnega Marijinega praznika v osmini po vnebovzetju; 12. apr. 1711 začeli s kršč. naukom za otroke v stolnici (imeli ga že v Trnovem, pri sv. Petru in v špital. cerkvi), mdr. si prizadeval, da bi smeli v lj. škofiji častiti svetnike, ki so bili povezani z zgod. utemeljenimi sledovi kršč. v rimski Emoni (Hilarij, Tatian, Maksim, Pelagij, Maksimilijan, Valerijan) in v poznejših stoletjih dobe pokristjanjevanja Slov. (Pavlin, Rupert, Virgil), kršč. dobe (Kunigunda, Leopold) ter svetnikov, ki se jim verniki posebej priporočajo (Florijan, Primož in Felicijan, Ahacij s tov., Marjeta, Rok), predlog poslal dvakrat v Rim (1690, 1706). Otipljiv dokaz, kaj je lj. škofija izgubila s T-jevo smrtjo, je dejstvo, da v škofij. protokolu ni nobenega vpisa od 26. jun.–12. nov. 1714, kar se prej nikoli ni dogajalo; do pravega reda je prišlo šele z novim gen. vikarjem J. J. Schillingom (SBL III, 218).

IV. Spisi: 8 knjig zapiskov iz šol. dobe (Semen. knjižn. Lj.); pridiga 8. jan. 1705 ob ustoličenju prošta Leop. Kobenzla (Protoc. Off. Ep. 1705, 164–5); samo iz bratovih podatkov vemo za T-jev potopis po Italiji; Selectarum casuum conferentiae. 1713; Decisiones quaestionum de Restitutione; Constitutiones et decreta synodalia (v škofij. protokolih ob vsaki sinodi).

Prim.: lj. stolne matice; Apes; Thalnitscher, Ectypon; isti, Historia Cathedralis Eccl. Labac. (rkp. v Semen. knjižn. Lj.); isti, Vita Ioannis Ant. de Thalberg Labacensis (osnutek ib.); pisma T-ju iz različnih let (KapALj, fasc.: 67/2, 70/3, 112/4, 121/3, 122/19, 231/2, 234/3; ŠkALj: fasc. 7/2, fasc. Škofje 14: Herbersteinova iz Perugie); Theatrum Memoriae (— Dizmova kronika) DAS, osnutek v rkp. J. Gr. T-ja (Semen. knjižn.); Cvetko I, 181, 281; Protocollum Officii Episcopalis 1687–714; P. Radics, BK 1863, 178 sl.; MMK 1903, 25–7, 137–52; 1904, 3–13 (kronika Dolničarjeve družine); V. Steska, DS 1901, 65–74; J. Dostal, Č 1912, 395–400; J. Erker, Carn. 1914, 144–53; M. Smolik, Kron 1959, 90 sl.; D. Cvetko, Acad. Philharm. Labac. 1962, 3, 48, 155, 156; M. Smolik, Semeniška knjižnica v Lj. 1975; F. Dolinar, BV 1979, 193–201. — Slika: Erberg, Sammlung von Portraiten … št. 129 (NUK, Ms 1044). Slk.

Smolik, Marijan: Dolničar pl. Thalberg, Janez Anton (1662–1714). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi696498/#slovenski-biografski-leksikon (14. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine