Slovenski biografski leksikon

Stanič Katinka por. Kokalj, pesnica, r. 10. febr. 1848 v Kanalu ob Soči Francu, malemu posestniku in prevozniku, u. 4. okt. 1887 na Studencu pri Lj. Obiskovala je dom. dvorazrednico; kje in kdaj se je usposobila za učiteljico, ni znano; službovala je v Komnu približno 1875–82. Baje je bila nevesta skladatelja Jos. Kocijančiča (SBL I, 482–3) in se udeleževala narodnoprosvet. dela v Kanalu; 1873 je objavila pesem Soča voda je šumela (Soča št. 12); besedilo se je v Kocijančičevi uglasb. kmalu razširilo po vsej Sji; 1872–3 je S. pošiljala Baudoinu de Courtenayu (SBL I, 27) nar. blago, pisano v kanalskem narečju (Soča 1873, št. 22); tam (št. 25) je objavljena tudi njena anekdata o Val. Staniču (gl. čl.). – L. 1882 se je por. s poštnim uradnikom Matijo Kokaljem; po dveh letih zakona je živčno obolela in po treh letih bolezni u. v umobolnici na Studencu (Polje). – Prim.: Soča 1873, št. 22, 25; S 1887, št. 226; SN 1887, št. 226; J. Lovrenčič, M 1921, 186–8; F. S. Š., ib. 1922, 255–6; P. Plesničar, ŽS 1937, 273–6, 299–302. Kr.

Koblar, France: Stanič, Katinka (1848–1887). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi601769/#slovenski-biografski-leksikon (28. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Primorski slovenski biografski leksikon

STANIČ Katinka, por. KOKALJ, pesnica, prosvetna delavka, r. 10. febr. 1848 v Kanalu ob Soči, u. 4. okt. 1887 v Lj. Oče Franc je bil mali posestnik in prevoznik. Doma je obiskovala dvorazrednico, nato pa se je neznano kje izučila za učiteljico in službovala v raznih krajih, okrog 1875–82 v Komnu. Po poroki s poštnim uradnikom Matijo Kokaljem se je z možem preselila v Lj., po dveh letih pa je živčno zbolela, nakar je bila hospitalizirana v umobolnici na Studencu pri Lj., kjer je po treh letih umrla. - Že v domačem kraju se je vključila v narodnoprosv. in buditeljsko delo ter sodelovala z Josipom Kocijančičem (PSBL II, 84–85), menda je bila njegova nevesta. Ko je odšel študirat na Dunaj, je nastala njena pesem Slovo, ki jo je F. Levec objavil v Soči 20. mar. 1873, pesem je kasneje uglasbil Kocijančič ter je ponarodela in se razširila po vsej Sji pod naslovom Soča voda je šumela. S. je bila tudi informatorka Baudouina de Courtenaya (PSBL I, 4748), ki mu je pošiljala narodno blago v kanalskem narečju (Soča 1873, št. 22). Objavila je tudi nekaj drugih člankov, med drugim anekdoto o Valentinu Staniču.

Prim.: SBL III, 438–39; Soča 1873, št. 22, 25; S 1887, št. 226; SN 1887, št. 226; J. Lovrenčič, M 1921, 186–88; F.S.Š., M 1922, 255–56; Plesničar P., ŽS 1937, 273–76, 299–302.

Jan

Jan, Zoltan: Stanič, Katinka (1848–1887). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi601769/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (28. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine