Slovenski biografski leksikon

Sancin Modest, igralec, brat Iv. Karla (gl. čl.), r. 15. jun. 1902 v Škednju pri Trstu gostilničarju Ivanu in Ivani r. Godina. Osnovno šolo je obiskoval v Škednju in 1911 vstopil na pripravnico za srednje šole v Trstu, se 1913 vpisal na poljansko gim. v Lj., 1914 na nemško gimn. v Trstu in tu dokončal 2. razred; 1916 je prestopil na trž. učiteljišče, 1919 na mrb, a zaradi bolezni ni končal učenja. — Zgodaj ga je mikalo gledališče in po vrnitvi v Škedenj je pomagal pri ustanovitvi dram. krožka, kjer je igral do odhoda v Lj. januarja 1922. Njegov prvi mentor je bil pesnik K. Širok. V Lj. je sodeloval pri Šentjakobskem gled. odru, obiskoval šolo A. Danilove (SBL I, 75) in dve leti Dram. šolo Združ. gled. igralcev. Jeseni 1922 je bil sprejet kot honorarni, naslednje leto stalni član SNG, kjer je ostal do 1945; službo je 1938/9 prekinil, ko je bil na štud. popotovanju v Avstriji in Nemčiji. Od 1928 je sodeloval tudi v operi, 1940/1 kot operni solist. Ob koncu vojne se je vrnil v Trst in vodil svojo igralsko skupino; od ustanovitve tržaškega SNG jeseni 1945 tam deluje kot igralec in režiser; 1946/7 je bil tudi upravnik.

S-ovo igralsko delo je bilo v zač. usmerjeno v mladostne in komične vloge, ki so se nagibale k operetni lahkotnosti, bolj in bolj pa so njegovi liki pridobivali širino in notranjo težo. Od situacijske, karakterne in idejno zaostrene komike se je premaknil v oblikovanje resnih ljudskih tipov, družbene kritike in trpke realistike. V prvo dobo spadajo vloge kakor Dromio (Komedija zmešnjav), Vitez Bledica (Kar hočete), Vicomte Jodelet (Smešne precijoze), Matiček (Linhartov Veseli dan), Senečka (Tuje dete), Karl (Pesem ceste); v drugo dobo: Urh (Razvalina življenja), dr. Grozd (Za narodov blagor), stari Berden (Kranjec, Pot do zločina), Srezki načelnik (Nušić), Narodni poslanec (Nušić), Osip (Revizor), Harpagon (Skopuh), Prohor (Vasa Železnova), Lembach (Krleža, V agoniji), stari Glembay (Krleža, Glembayevi), Baron Zois (Kranjski komedijanti). — Prim.: LZ 1937, 285; GL SNG v Trstu 1945/6, 19; 1947/8, 61–70, 87–95 s slikami. Kr.

Koblar, France: Sancin, Modest (1902–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi536523/#slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

SANCIN Modest, dramski igralec, pevec, režiser, kulturni delavec, r. 15. jun. 1902 v Škednju pri Trstu, u. 8. nov. 1964 v Vipavi (Jsl.), pokopan v Škednju. Oče Ivan, gostilničar in manjši kmet, navdušen pevec pri pev. društvu Velesila, mati Ivana Godina, gospodinja. Osn. š. v Škednju, 1911 je stopil v pripravnico za sred. šole v Trstu, se 1913 vpisal na poljansko gimn. v Lj., 1914 pa zaradi vojne na nem. gimn. v Trstu. 1916 je nadaljeval šolanje na Zaposlovalnem tečaju gor. učiteljišča, ki se je umaknilo v Trst zavoljo fronte v Gor. Po prvi svet. vojni je nadaljeval učiteljišče v Mrbu, a se zaradi bolezni 1920 vrnil domov. Doma je zelo zgodaj sodeloval pri raznih kult. prireditvah, saj je njegova učit. Ivanka Godina že v otroku vzbudila veselje do igralstva. To se je še stopnjevalo po povratku iz Mrba, ko je njegov mentor pesnik Karel Širok v Škednju 1920 organiziral pravo dramsko šolo, v katero se je prijavilo okr. 15 fantov in deklet, med njimi tudi S. 1921 je skupno s prijatelji ustanovil mladinski Dramski odsek in v njem pridno igral. Za kako resnejše poklicno igralsko delo pa v Trstu ni bilo takrat nobenih možnosti. Narodni dom so fašisti že jul. 1920 požgali in igralci so se v veliki meri razkropili po Jsli. Zaradi polit. zaostrovanja je tudi S. 1922 emigriral v Lj., kjer se je vpisal v dramsko šolo Avguste Danilove. Kot njen gojenec je še isto leto (14. jun. 1922) nastopil v vlogi Manfreda v Sem Benellijevi igri Ljubezen treh kraljev. Obenem je isto sezono igral tudi v Šentjakobskem gledališču. V sez. 1922/23 je obiskoval Dramatično šolo Udruženja gled. igralcev SHS, obenem pa bil redno honorarno zaposlen v gled. »Večernem zboru«, kar je pomenilo statiranje in igranje manjših vlog; teh se je v eni sezoni nabralo kar 20. S sez. 1923/24 je postal redni član lj. Drame, obenem je obiskoval 2. letnik igral, šole, ki jo je tisto leto vodil Fran Lipah. Po opravljenem drugem let. je 1924 prejel spričevalo, na katerem so podpisani njegovi učitelji Julij Betetto, Adolf Robida, Fr. Koblar, slikar Ivan Vavpotič. - Kljub nesporni nadarjenosti, ki so mu jo že od začetka vsi priznavali, pa se S. prva leta ni mogel igralsko razvijati, kakor bi si želel. Igral je sicer veliko, toda vloge so bile majhne ali srednje, do velikih kljub vrsti zelo dobrih kritik ni prišel. V sez. 1927/28 so ga prvič zaposlili tudi v opereti, kjer je kmalu dosegel zaradi svojih specifičnih igralskih sposobnosti precejšen uspeh. Medtem je prišel v Lj. režiser dr. Branko Gavella, ki je S. tako rekoč »odkril«. Zasedel ga je kot viteza Bledico v Kar hočete, kot Lenbacha v Krleževi Agoniji in Matička v Linhartovem Matičku. S temi nosilnimi vlogami je S. prodrl in dosegel tolikšen uspeh, da je dobival velike vloge tudi pri drugih režiserjih. Kreft mu je zaupal prof. Ekvipaža v komediji Milijon težav in naslovno vlogo v Karieri kanclista Winziga. Pomembne vloge iz tiste dobe so še Langer v Konjeniški patroli, Dromio v Komediji zmešnjav, Senečka v igri Tuje dete, Kari v Pesmi s ceste idr. S. se je izkazal kot odličen interpret tako resnobnih kot lahkotnih odrskih likov, hkrati pa je pokazal velik dar tudi za oblikovanje intimnih, tudi bridkih potez malega človeka. O njegovem Silviju Lombardiju v Goldonijevi komediji Sluga dveh gospodov je v Debevčevi režiji v sicer manjši vlogi dosegel tak uspeh, da so o njegovi figuri, ki jo je zasnoval s pristno mediteransko okretnostjo, največ pisali. Tako se je v tridesetih letih uspešno prebil v prve vrste lj. Drame. Težke gmotne razmere zaradi gled. finančne krize pa so ga še vedno silile tudi v Opero, in sicer predvsem v opereto. Po enem letu študijska dopusta 1938/39 se je sicer začasno še vrnil v Dramo, a obenem pridno študiral solopetje in občasno nastopal v Operi. V sezoni 1940/41 pa je že podpisal angažma samo za Opero, kjer je ostal pet sezon do 1944/45, v katerih je požel največ odličnih uspehov kot plačil, natakar Leopold v opereti Pri belem konjičku, Eisenstein v Netopirju, brivec Scalza v Boccacciu, Bobil v Sneguročki. Vsi ocenjevalci so hvalili njegovo izredno in učinkovito komiko, temperament in igralske sposobnosti, prijeten in prodoren glas. Kot buffo tenor je v teh letih dosegel izjemen uspeh, saj je opereta že dolgo pogrešala tako temperamentnega in igralsko izkušenega pevca. - Po zadnji vojni se je že 25. jun. vrnil v Trst in pripravljal z Justom Košuto in Danilom Turkom, ki je bil takrat načelnik Ljudske prosvete pri PNOO, temelje za poklicno dramsko gledališče. Do formiranja gled. uprave je bil S. načelnik igralske skupine pri PNOO. S to skupino, v kateri so bili večinoma bivši igralci iz trž. Narod. doma, ki so se po zatrtju poklic. gledališča odločili za druge službe (nekaj pa je bilo povratnikov iz Jsle, ki so v emigraciji ostali poklic, igralci), je nastopal s skeči in recitacijami na priložnostnih prireditvah v mestu in okoliških vaseh, obenem pa od vsega začetka tudi na trž. radij, postaji. Obenem je v tem času tudi zbiral igralce za bodoči ansambel poklicnega SNG za Trst in Slov. Prim., ki se je formiralo jeseni, ko je prišel v Trst tudi Ferdo Delak. Temu SNG je ostal S. zvest od otvoritvene predstave 2. dec. 1945 pa vse do smrti, zadnjo sezono kot honorarni član, saj je stopil jeseni 1963 v pokoj. - V sezoni 1946/47 je po odhodu Fer. Delaka postal uprav. SNG in v tistem letu skupaj s tajn. Justom Košuto opravil od nov. 1946 do 4. jun. 1947 kar 104 intervencije pri Angl., Amer. in It., vse zaradi dodelitve dvoran, ker SNG ni razpolagalo z lastnim sedežem in odrom. Igrali so povsod, kjer se je dalo postaviti vsaj zasilni oder, saj so le redkokdaj dobili dovoljenje za nastop v dostojni dvorani. Kljub težkim razmeram je S. v teh letih izoblikoval celo galerijo odličnih stvaritev, ki pričajo o umet. univerzalnosti njegovega gled. izražanja in poustvarjanja. V Trstu je bil vsa leta med prvaki tega gledališča. V anale so se zapisale njegove vloge, kot so Dolef v Desetem bratu, Grozd v Cankarjevem Narodovem blagru, Glembaj v Glembajevih, Osip v Revizorju, Harpagon v Skopuhu, s katerim je slavil svojo 25-letnico igralstva, Prohor v Vasi Zeleznovi, Berden v Poti do zločina, Zois v Kranjskih komedijantih, Cabot v Strasti pod bresti, Domenico v Filumeni Marturano, Pop Čira v Sremčevem Pop Čira in pop Spira idr., še prav posebno pa Lipe v Primorskih zdrahah in Loman v Smrti trgovskega potnika, s katero je slavil svojo igralsko štiridesetletnico. - Za vlogo Dussela v Dnevniku Ane Frank je prejel 1961 Prvomajsko nagrado ZDU Sje, drugič je bil deležen te nagrade za vlogo Willyja Lomana v drami Smrt trgov, potnika. Te nagrade so pomenile predvsem moralno spodbudo in so bile edine slov. nagrade, ki so segle tudi v zamejstvo. Prešernove so se v tistih letih ustavile na meji. S. je že v Lj. prehodil vso dolgo pot od situacijske, karakterne in idejno zaostrene komike do oblikovanja resnih karakternih figur, v Trstu je samo še dopolnjeval svoj igral. register in se razvil v odličnega vsestransko uporabnega igralca, ki je obvladal vse od komike, burleske, cinizma in satire do resnih dramskih in tragičnih likov. S sproščeno igro in izjemno sugestivnostjo je z lahkoto našel stik s publiko, jo pritegnil in osvojil. Njegovega Lipeta v Primorskih zdrahah so prišli ljudje tudi po desetkrat gledat, posebno ko so bile predstave na velikem odru na stadionu 1. maj, in vsaka predstava je pomenila novo doživetje. V povojnih letih se je S. ukvarjal tudi z režijo, pri čemer je treba omeniti postavitev Primor. zdrah in Kobilic. Režiral je tudi v gledališču, ki je nastajalo v Novi Gor., in mu pomagal pri prvih korakih med poklicne odre. - V dolgi igralski karieri je S. odigral preko 400 vlog v 379 premierah, kar pomeni skupno s ponovitvami preko 4300 nastopov. Poleg tega je prestavil v trž. okolje in domače narečke Držič-Rabadanovo komedijo Tripče de Utolče, ki je dobila novo ime Lazar sp'd Klanca. Tik pred smrtjo pa je presadil v trž. narečje še Ruzzantejevo Moscheto. Nastopil je tudi v treh filmih, to so Galetov Kekec, Še bo kdaj pomlad in Svet na Kajžarju. Vsa povojna leta je režiral, prirejal dramske tekste in tudi sam nastopal na trž. rad. postaji (zdaj TrstA), nekaj let pa tudi na koprskem Radiu. V Trstu je prišlo na Radiu do prekinitve od začetka 1950 do mar. 1954, ko je SNG odpovedalo sodelovanje. 1954 je začel S. ponovno nastopati na Radiu TrstA s svojo skupino, neodvisno od SNG, uradno sodelovanje gled. se je začelo šele nekaj let pozneje. Na Radiu je S. nastopal v številnih vlogah od komedije do tragedije, pa tudi v komičnih tekstih v narečju in knjižnem jeziku, od katerih je nekatere sam pripravil in napisal. Nastopal pa je tudi v priložnostnih in liter. oddajah. Obenem je pripravil za Radio TrstA ciklus oddaj iz naše preteklosti, v katerih je obravnaval zgod. trž. predmestij in okoliških vasi ter nekdanje življenje v njih, vse povezano z direktnimi pričevanji takratnih najstarejših vaščanov. Na žalost trakovi teh oddaj niso ohranjeni in je od vsega ostalo le nekaj drobcev. Prav tako je zelo malo ohranjenega od izredno obsežnega in bogatega S-ovega igral. repertoarja, saj za snemanje in hranjenje trakov ni v Trstu nihče skrbel. - V Trstu si je S. od vsega začetka prizadeval, da bi si gledališče vzgojilo svoj lastni kader. V ta namen je že prvo leto organiziral gledal, dramsko šolo, ki je potem s presledki živela še več let. V tej šoli je z mnogimi drugimi kolegi poučeval dramsko igro in vzgojil nekaj mladih igralcev, ki so stopili na poklicne deske, med njimi sta bila tudi Silvij Kobal in Julij Guštin. Pri vodenju gled. je S. sodeloval vsa leta tudi kot član umet. sveta. Zunaj gledališča je v prvih povojnih letih večkrat režiral tudi po raznih društvih po trž. okolici ali pa predaval, za učitelje je imel tudi vrsto predavanj o slov. pravorečju. Zunaj gled. dejavnosti je bil aktiven tudi v trž. OF, kjer je bil dlje časa član glav. odb. (v Lj. vključen v OF od 1941). Obenem je bil S. večkratni odb. SHPZ, sindikatov, Kult. sklada, Dramat. društva in društva Slov. gledališče. Trikrat je kandidiral pri volitvah za trž. obč. svet. Zadnja leta je bil tudi tajn. Odbora za zgraditev Kult. doma v Trstu, katerega otvoritve pa ni dočakal. Pri objavah je uporabljal tudi kratico Samo.

Prim.: SBL III, 200–01; SGL III, 611–13; osebni arhiv, ki ga hrani žena Lelja Rehar v Trstu; Gled. arh. SSG v Trstu; Gled. listi Lj. in Trst 1922–1964; D. Moravec, Slov. gledališče od vojne do vojne, CZ Lj. 1980, 307–08; F. Koblar, Dvajset let slov. Drame, SM Lj. 1964; Fr. Albrecht, Odsevi časa, CZ 1961; MP 1934/35, 215 (F. Kalan); Repertoar slov. gledališč; LdTd 3. jun. 1948; PDk 26. in 29. maja 1948; 7. apr. in 8. maja 1963; 10. in 13. nov. 1964; Gosp 13. apr. 1963; ob 25-letnici umet. ustvarjanja sta bili št. 4 in 5 GL Slov. gled. v Trstu posvečeni njemu (sez. 1947/48).

LRS

Rehar Sancin, Lelja: Sancin, Modest (1902–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi536523/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine