Samec, Janko (1886–1945)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Samec Janko, pesnik, r. 5. apr. 1886 v Trstu, u. 15. okt. 1945 v Lj. Oče Martin, višji kaznilniški paznik, je bil doma iz Logov pri Kanalu, mati Ivana, r. Stok iz Povirja pri Sežani. Šolal se je v Kopru; od 1892 je obiskoval 6 razredov vadnice, 1901 se vpisal na učiteljišče in 5. jul. 1905 napravil zrelostni izpit; 1907 je poleg splošne usposobljenosti za slov. šole napravil tudi izpit iz nem. in italij. Služboval je v Barkovljah (1905–12), v Rojanu (1912–26); ko se je pod ital. pritiskom moral izseliti, je bil učitelj v Mrbu (1926–33), nato v Lj. (osn. šola v Mostah). Nekaj časa je bil dodeljen prosv. odd. banske uprave in opravljal posle šol. nadzornika.

S-evo delo je obširno in raznovrstno. Pesmi je začel objavljati 1911 v Sn pod imenom Sambom; tu je ostal do 1917, ko je list prenehal izhajati; 1914–5 je sodeloval pri DS, 1916–30 pri LZ, od 1921 dalje pri M; poleg tega je bil v tržaških letih sotrudnik pri Zk (1918, ps. Boleslav), Njivi (1919), Delu (1920, ps. Marjan Sever), Ljudskem koledarju, KGMD, ŽS, Jadr. almanahu (1923). L. 1919/20 je pri Zvezi slov. učit. društev v Trstu ustanovil Učiteljski list in NR, bil jima je prvi urednik, 1926 je pri E ustanovil mlad. prilogo Za našo deco, sodeloval pri NG v Trstu, E, Novicah, pisal članke, knjiž. poročila in gled. kritike. Do 1926 je bil tudi jezikovni urednik pri odboru za sestavo učbenikov za slov. šole v Italiji. — Po 1926 se je njegovo sodelovanje razširilo na druge liste in književne izdaje: V, A, Odmevi, Sodobnost, Umetnost, KMD (1928), Mrb klopotec, Koledar mrb nabav. zadruge (1931–3), Piramida (1936/7), Oja (1939), NG, J, Jsl, DPol. Satirične epigrame je pisal največ pod ps. Satyrus. V knjigi je izdal zbirko Življenje (Spl. knj. št. 16, Lj. 1923) in otroške pesmi Za naše male (Lj. 1927). V zapuščini je ostala zbirka ital. pesmi I canti del barbaro (ps. Giovanni del Carso) in zbirka novel.

S-ev pesniški svet izhaja iz nasledstva »moderne«, predvsem iz Župančičevega zanosa in Gradnikove trpke refleksivnosti, ter obsega pokrajinske impresije in občutja, bolečino 1. svet. vojne, bridkost Istre in Primorske po tej vojni in soc. stisko človeka pred 2. svet. vojno. V začetku sta značilni posebno dve črti: močna stanovska zavednost (gl. UT 1913, št. 36 in 37) ter življenjski in erotični zanos, ki doseže vrh v zbirki Življenje. Pozneje bolj in bolj zmaguje grenkost zatrte človečnosti, ki prehaja v obtožujoč odpor (Elegija, Odmevi 1931/I, 61) in satiro. Pesmi se mu rade ubirajo v cikle; najrajši uporablja sonet, ki mu preide skoraj v maniro, n. pr. Lj. slike (Odmevi 1930/II, 86–8), Mrb soneti (Mrb koledar 1931). Cavalleria rusticana (1932, II, 81). Njegova proza (prim. LZ 1927, Odmevi 1930/III, 100) je obtežena z zunanjimi učinki in se nagiba k artizmu. — Prim.: SPor 1945, št. 153; M. Jarc. LZ 1924, 253; R. Rehar, NDk 1927, št. 296. Slika: ASK, 137; M III (1922), 309 karikatura (A. A. Bucik); Tabor (Mrb) 1924, št. 58; J 1942, št. 283. Zapuščino hrani sin Smiljan v Lj. Kr.

Koblar, France: Samec, Janko (1886–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi534056/#slovenski-biografski-leksikon (13. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine