Slovenski biografski leksikon

Samec Janko, pesnik, r. 5. apr. 1886 v Trstu, u. 15. okt. 1945 v Lj. Oče Martin, višji kaznilniški paznik, je bil doma iz Logov pri Kanalu, mati Ivana, r. Stok iz Povirja pri Sežani. Šolal se je v Kopru; od 1892 je obiskoval 6 razredov vadnice, 1901 se vpisal na učiteljišče in 5. jul. 1905 napravil zrelostni izpit; 1907 je poleg splošne usposobljenosti za slov. šole napravil tudi izpit iz nem. in italij. Služboval je v Barkovljah (1905–12), v Rojanu (1912–26); ko se je pod ital. pritiskom moral izseliti, je bil učitelj v Mrbu (1926–33), nato v Lj. (osn. šola v Mostah). Nekaj časa je bil dodeljen prosv. odd. banske uprave in opravljal posle šol. nadzornika.

S-evo delo je obširno in raznovrstno. Pesmi je začel objavljati 1911 v Sn pod imenom Sambom; tu je ostal do 1917, ko je list prenehal izhajati; 1914–5 je sodeloval pri DS, 1916–30 pri LZ, od 1921 dalje pri M; poleg tega je bil v tržaških letih sotrudnik pri Zk (1918, ps. Boleslav), Njivi (1919), Delu (1920, ps. Marjan Sever), Ljudskem koledarju, KGMD, ŽS, Jadr. almanahu (1923). L. 1919/20 je pri Zvezi slov. učit. društev v Trstu ustanovil Učiteljski list in NR, bil jima je prvi urednik, 1926 je pri E ustanovil mlad. prilogo Za našo deco, sodeloval pri NG v Trstu, E, Novicah, pisal članke, knjiž. poročila in gled. kritike. Do 1926 je bil tudi jezikovni urednik pri odboru za sestavo učbenikov za slov. šole v Italiji. — Po 1926 se je njegovo sodelovanje razširilo na druge liste in književne izdaje: V, A, Odmevi, Sodobnost, Umetnost, KMD (1928), Mrb klopotec, Koledar mrb nabav. zadruge (1931–3), Piramida (1936/7), Oja (1939), NG, J, Jsl, DPol. Satirične epigrame je pisal največ pod ps. Satyrus. V knjigi je izdal zbirko Življenje (Spl. knj. št. 16, Lj. 1923) in otroške pesmi Za naše male (Lj. 1927). V zapuščini je ostala zbirka ital. pesmi I canti del barbaro (ps. Giovanni del Carso) in zbirka novel.

S-ev pesniški svet izhaja iz nasledstva »moderne«, predvsem iz Župančičevega zanosa in Gradnikove trpke refleksivnosti, ter obsega pokrajinske impresije in občutja, bolečino 1. svet. vojne, bridkost Istre in Primorske po tej vojni in soc. stisko človeka pred 2. svet. vojno. V začetku sta značilni posebno dve črti: močna stanovska zavednost (gl. UT 1913, št. 36 in 37) ter življenjski in erotični zanos, ki doseže vrh v zbirki Življenje. Pozneje bolj in bolj zmaguje grenkost zatrte človečnosti, ki prehaja v obtožujoč odpor (Elegija, Odmevi 1931/I, 61) in satiro. Pesmi se mu rade ubirajo v cikle; najrajši uporablja sonet, ki mu preide skoraj v maniro, n. pr. Lj. slike (Odmevi 1930/II, 86–8), Mrb soneti (Mrb koledar 1931). Cavalleria rusticana (1932, II, 81). Njegova proza (prim. LZ 1927, Odmevi 1930/III, 100) je obtežena z zunanjimi učinki in se nagiba k artizmu. — Prim.: SPor 1945, št. 153; M. Jarc. LZ 1924, 253; R. Rehar, NDk 1927, št. 296. Slika: ASK, 137; M III (1922), 309 karikatura (A. A. Bucik); Tabor (Mrb) 1924, št. 58; J 1942, št. 283. Zapuščino hrani sin Smiljan v Lj. Kr.

Koblar, France: Samec, Janko (1886–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi534056/#slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

SAMEC Janko, pesnik, pripovednik, satirik, publicist, učitelj, r. 5. apr. 1886 v Trstu, u. 15. okt. 1945 v Lj. Oče Martin, višji kaznilniški paznik v Trstu, doma iz Logov pri Kanalu (u. 1916), mati Ivana Stok iz Gorenja pri Sežani, gospodinja. Od 1892 je obiskoval v Kopru šest razr. vadnice, nato učiteljišče in maturiral jun. 1905; poleg izpita splošne usposobljenosti za slov. šole je napravil izpit tudi iz nem. in it. (1907). Kot učitelj je služboval v Barkovljah (1905–12) in Rojanu do 1926, ko se je pod pritiskom faš. moral izseliti v Mrb., kjer je učil do 1933. Poročen je bil z Adelo Martelanc (1891–1980); otroci: Smiljan (gl. čl.), Lelja (1913–17), Igor (1916–39) in Neda (1927). Iz Mrba se je preselil v Lj. in učil v Mostah, nekaj časa je delal kot šol. nadz. pri banski upravi. V Trstu je bil tudi jezikovni ur. pri odib. za sestavo učbenikov za slov. šole v It. Pri Zvezi slovan. učit. društev v Trstu je 1920 ustanovil Učiteljski Ust (izh. od 1. mar. 1920 do 1. avg. 1926) in 1921 list za mladino Novi rod (izh. od jan. 1921 do jul. 1926) in jima bil tudi ur. 1926 je pri E ustanovil mlad. prilogo Za našo deco (izh. od mar. do jul. 1926 štirinajstdnevno). - Pesmi je začel objavljati 1911 v Sn (psevd. Sambom), sodeloval v DS (1914–15), LZ (1916–30), od 1921 pri M, Zk (1918, psevd. Bo-leslav), Njivi (1919), Delu (1920, psevd. Marjan Sever), Ljud. koledarju, KolGMD, ŽS, JAlm (1923). Članke, književne kritike in poročila, gled. kritike je pisal v E, N, Naš glas v Trstu; po 1926 je sodeloval tudi v drugih periodikah: V, A, Odmevi, Sd, Umetnost, KMD (1928), Mrb. klopotec, Koledar mrb. nabav, zadruge (1931–33), Piramida (1936–37), NG, J, Jsl, DPol. Satirične epigrame je objavljal predvsem pod psevd. Satyrus. Izdal je pesniške zbirke: Življenje (Lj. 1923, Sploš. knjiž.), otroški zbirki Za naše male (Lj. 1927) ter postumno Čenča Marina (1965). Njegovo pesniško delo za otroke upoštevajo tudi slov. klasične antologije: Sto pesmi za otroke (Lj. 1974) in Sončnica na rami (Lj. 1975). Izbor pesniškega dela prinaša zbirka Sen morja (Trst 1981). V zapuščini je ostala zbirka it. pesmi I canti del Barbaro, zbirka novel in več pesmi. Pesniško delo nosi poteze »moderne« ter skrb za pesniško obliko; posluževal se je v glavnem klas. oblik, predvsem sonetov, številne pesmi so refleksivne, nekatere so deskriptivne in vsebujejo tudi socialno ter narodnoobrambno tematiko. Izpoved je pogosto vznesena, posebno v kasnejših je večkrat tesnobno občutje, hrepenenje po rodnem Trstu. Vseskozi ostaja zvest tradicionalnim humanističnim idealom. Njegova proza (prim. LZ 1927, Odmevi 1930) je obtežena z zunanjimi učinki in se nagiba k artizmu (F. Koblar). Dobršen del njegovega ustvarjanja ni natančneje raziskan, predvsem publicistika in satira.

Prim.: F. Koblar, S. J., SBL III, 193; SGL III, 609: EJ VII; Leksikon CZ - slov. književnost, Lj. 1982, 309; SLNP 263; SPor 1945, št. 153; M. Jarc, LZ 1924, 253; R. Rehar, NDk 1927, št. 296; ASK 137 s sl.; M 1922, 309 (s karik. A. A. Bucika); Tabor (Mrb.) 1924, št. 58; J 1940, št. 102 s sl., in 1942, št. 283; Lado Premru, PDk 1976, št. 254 s sl.; Ace Mermolja, PDk 1981, št. 151; Bojan Bratina, PrimSreč 1982, 164–65. Družinski arh. in zapuščino hrani NUK v Lj., druž. fotografije vnukinje. Oljnati portret S. Stipovška 1927, doprsni kip T. Kos (žgana glina).

Jan

Jan, Zoltan: Samec, Janko (1886–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi534056/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine