Novi Slovenski biografski leksikon
REYA, Oskar (Oskar Reja, psevdonim Kozanski), geograf, meteorolog, univerzitetni profesor (r. 3. 7. 1900, Kozana; u. 13. 3. 1980, Šempeter pri Gorici, pokopan v Ljubljani). Oče Ivan Reya, vinogradnik, poštar, mati Viktorija, r. Boškin.
Šolal se je v Kozani in Gorici, na gimnazijah v Gorici, Ljubljani in Idriji (tu je 1921 maturiral). V Ljubljani je študiral geografijo in prirodoslovje (1921–24), zadnje tri semestre pa fizikalno geografijo in meteorologijo v Beogradu (diplomiral 1925). 1925 je postal asistent profesorja Arturja Gavazzija na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko (ZMG) Univerze v Ljubljani. Po Gavazzijevi vrnitvi v Zagreb 1926, ko še ni imel doktorata (doktoriral je pri njem v Zagrebu 1929 z disertacijo Letni tok temperature v Sloveniji), je postal upravnik ZMG. Po študiju je bil torej fizikalni geograf, a je z doktoratom iz meteorološko-klimatološkega področja pridobil – skladno s tedanjimi študijskimi predpisi – naziv meteorolog. Naziv privatni docent je pridobil 1933, 1941 je postal docent, od 1947 je imel naziv izredni profesor. Strokovno se je izpopolnjeval 1937–38 na univerzah v Berlinu, Münchnu in Parizu ter na gorskem observatoriju na Zugspitze.
Kot učitelj je od 1933 na ljubljanski univerzi predaval meteorološke elemente in dogajanja v atmosferi ter prvi v zgodovini slovenske meteorologije uporabljal sinoptične karte, ki jih je po pošti dobival z Dunaja ter iz Novega Sada in Splita. Ker se je zavedal, da mora meteorologija na univerzi temeljiti na fizikalnih zakonitostih in matematični obravnavi, je 1950 ob reorganizaciji prvotne Filozofske fakultete na novoustanovljeni Prirodoslovno-matematični fakulteti, na njenem Matematično-fizikalnem oddelku, vzpostavil Katedro za meteorologijo in samostojni meteorološki študij – približno polovica predmetov je bilo s področja matematike in fizike, približno polovica pa specifičnih meteoroloških vsebin. Kljub svoji drugačni osnovni izobrazbi je predavanja o dogajanjih v ozračju pripravljal na fizikalnih izhodiščih in z matematičnimi orodji – npr. ohranitvene zakone je opisoval z ustreznimi parcialnimi diferencialnimi enačbami. Preoblikovanje študija meteorologije je uspelo: 1954 je diplomiralo prvih pet študentov in do 1960 še naslednjih enajst.
1954 je s študenti ustanovil Meteorološko društvo Slovenije in strokovni časopis Razprave – Papers. 1947 je na Kredarici postavil totalizator (merilnik celoletne količine padavin), 1953 je organiziral obrambo proti toči v Brdih, gornji Vipavski dolini in na Bizeljskem ter o tem poročal na mednarodnih kongresih. Kasneje se je žal izkazalo, da ta obramba niti takrat niti danes ni uspešna.
1959 je z ladjo Splošne plovbe odšel na več kot enoletno študijsko potovanje okrog sveta, po vrnitvi domov so ga upokojili (1960).
Strokovno je največ objavljal v Geografskem vestniku, poljudno pa v Proteusu in drugod. Njegovi najpomembnejši deli sta prispevka Padavine na Slovenskem v dobi 1919–1939 v Geografskem vestniku (1940) in Padavinska karta iz 1946. Ta prikazuje tudi razmere prek meja tedanje Dravske banovine v Jugoslaviji, na splošno je ta prostorska razporeditev padavin še danes veljavna. Objavljal je tudi potopise in en roman.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine