Premrl, Stanko (1880–1965)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Premrl Stanko, glasbenik, skladatelj in orgelski virtuoz, r. 28. sept. 1880 v Št. Vidu pri Vipavi, je obiskoval ljud. šolo v rojst. kraju in Lj., gimn. v Lj. (mat. 1899), študiral bogoslovje v Lj., ord. 1903. Kot gimn. se je v GM učil 4 teta glasb. teorije in klav., bil pom. organist na št. jakobskem koru, jeseni 1904, po enoletni kapl. službi na Vrhniki, šel na dunajski konservatorij študirat kontrapunkt, kompozicijo, klavir, orgle, petje, istočasno pa na univ. glasb. zgod., estetiko in fil. (6 sem.). L. 1908 je z odl. in nagrado (kolajna, premija) dovršil kons. in jeseni ist. leta z odl. opravil drž. izpit iz glasbe (orgle, petje). L. 1908–9 je kot prefekt v Alojzijevišču in na orgl. šoli v Lj. poučeval klavir, orgle in petje, 1909 postal stolni vikar in organist ter ravn. pev. zbora v stolnici, za Foersterjem pa prevzel vodstvo orgl. šole, pouk v harmoniji, kontrap., klavirju in orglah ter uredništvo glasb. priloge CG, od 1911–45 še vse uredništvo in upravništvo CG. Delal je kot odbornik Cec. društva, GM, Cec. društ. za stol. župn., Podp. društ. organistov, Pevske. zveze, kot član škof. cerkv.-glasb. komis. in nadzornik organistov v lj. in vrhn. dek., v Lj. (z dr. Kimovcem). L. 1915 je dobil beneficij sv. Barbare pri lj. stoln. vodil petje (1917) v lj. semenišču in, učil glasbo na teol. fak., 1919–39 pa na lj. konservatoriju harmonijo, pozneje še orgle, glasb. oblikoslovje, (od 1933 samo orgle) ter bil 1921–32 pri drž. izpitih iz glasbe izpraševalec za harmonijo, glasb. oblikosl., orgle. L. 1939 go ga imenovali za red. prof. na. Glasb. akademiji, 1945 upokojili. — V cerkveni, glasbi pomeni. P. s svojo drzno harmonizacijo prelomnico z dotedanjim skladateljstvom: s svojim glasbeno-vzgojnim delom in izredno produktivnostjo (samo cerkv. skladb preko 1000, orgelskih okr. 600, moš. zb. 40, žen, in mlad. 70) je P. postal in ostal osrednji in najmarkantnejši predstavnik tovrstne glasbe v l. 1898 do 1950. Glavno P.-ovo stvariteljsko delo je povezano s cerkv. liturgijo. Obsega: 10 latinskih maš (s. Laurentii 1901, s. Christinae 1904, vocalis brevissima 1924; orkestralne: in hon. s. Josephi 1927, s. Nicolai 1935, s. Stanislai 1942, s. Familiae 1951; neobjavljene: in hon. Ss. Corporis Christi, in hon. B. M. V., in hon. Sanctorum); 3 Requiem (1912, 1928², 1944 in 1951; neobj. še 2); Credo 1933 eter koralne, introite in komunije (s F. Kimovcem) 1934. Njegov lirizem se najbolj uveljavlja v pesmih (za moš., žen., meš. zb.), ki so neposredno v zvezi z bogoslužjem (mašne, Marijine, svetniške, božične, velikonočne, postne obhajilne, blagoslovne): 10 mašnih p. I. zb. 1914, 1936²; 10 mašnih p. II. zb., 1925, 1927², 1931³; Štiri mašne darovanjske 1946; 4 mašne (Ks. Meškovo besedilo) 1948; 12 Marijinih 1900, 1930² (z nasl. Zapojmo Mariji); 10 šmarničnih 1916; Marija, dobrotno nam ohrani dom … 1919, 1939²; Godovnica nebeški Materi 1919; Čuj, premila 1920 (s p. Sattnerjem v izd. Dve božičnici); Hvalnice nebeški Gospe 1928; 10 Marijinih 1948; Materi dobrega sveta 1948; Himne v čast sv. Cirilu in Metodu 1910; 20 svetniških p. 1913; Sv. Frančišek 1926; 10 božičnih 1922; Le spi…, O ve lesene jaslice 1927, 1928, 1931; Božične skrivnosti, 16 samospevov 1928; Dva graduala za božič 1929; 3 samospevi 1938; 3 samospevi 1940; 9 božičnih 1948; Božična suita (za orkester neobj.); 3 velikonočne 1918, 1939²; Štiri velikonočne 1946; 4 velikonočne 1947; Slava sv. Križu 1915; Miserere 1925; Kantata Križu povišanemu 1933; Glasb, vložki k slov. pasijonu 1934; Psalm Usmili se me 1934; Jutro prv. sv. obhajila 1912; 19 obhajilnih 1926; 12 Tantum ergo (sl.) 1919, 1931²; 4 blagoslovne 1947. Podobnemu namenu služijo P.-ove orgelske skladbe: 10 org. preludijev 1912; Preludiji in kadence 1924; 65 org. iger 1931; Orgelske skladbe IV. 1936; Štiri skladbe za org. 1940; 20 božičnih preludijev 1942; 25 org. prediger in mediger k cerkv. ljud. pesmim 1942; Variacije na Škroupovo pap. himno 1942; 40 skladb za orgle 1943; Preludij in fuga v A-duru 1943; Predigra in medigra za org. 1944; skladbe za posebne cerkv. prilike: Pozdrav vladiki 1928; Tebe Boga hvalimo 1933; Te Deum za moš. zb., orkester (neobj.); Cerkv. koračnica za trobila 1937; Oratorijska kantata Sv. Jožef na besedilo S. Sardenka v 7 slikah za sopran, bar., meš. zb., orkester (izvaj. 1951); po njem urejene zbirke pesmi: Slava Brezm. (2., 3. izd.); Slava presv. Evh. 1914, 1920; Cerkv. pesmar. za mladino 1916; Cerkv. ljud. pesmar. 1928; Božične star. slov. skladateljev 1923 z J. Sicherlom; Velikonočne star. in nov. skladateljev 1923 z J. Sicherlom; Cerkv. moški zbori 1929; Ferd. Kalingerjevih 10 pesmi Po Mariji k Jezusu 1937; njegovo sodelovanje pri skoro vseh glas. publikacijah: Bg, Sv. Cecilija (Zgb), I maestri dell'organo, L'organista liturgico Cantica sacra, Slava Jezusu, Slava Brezm., Slava presv Evh., Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija, dr. Sokolove zbirke, Maroltove nagrobnice, Cerkv. moš. zb., Cerkv. pesmi za mlad., Cerkv. ljud. pesmi in Bg (v kolikor se je bavil z glasbo), instrumentacije lastnih in tujih (lat. maše) skladb ter njegovih okr. 250, kot priloga CG, natisnjenih kompozicij (1900–45). P. je cerkveno glasbo po kvaliteti vzporedil s svetno, se kompozicijsko obogatil s pridobitvami Moderne glasbe in ustvaril svojski, mistično poglobljen slog. — Na področju svetne glasbe je P. med drugim komponiral za klavir: Tema z variacijami v E-duru 1940; Sonatni stavek za gosli in klav. 1941; (še neobj. za orkester: Skerco v A-molu; Simfoneta v A-duru). S tenkim čutom je pogodil otr. psiho (10 mlad. pes. 1941; Pesem mladosti 1946), kar izpričuje tudi njeg. sodelovanje pri mlad. zbirkah (Kumarjeve Otroške, SU, Orlič, Kosijeve Otroške, Mlado jutro, Materinski dan; Kramolčeve zbirke). Da mu je — liriku, pri katerem odloča čustvena plat, da lepoti rad žrtvuje tehnično organske elemente — pesem najbližja, dokazuje vrsta samospevov, dvospevov, kupletov, zborovskih pesmi (70 za meš. zb.), objavljenih samostojno ali v sodobnih glasb. Publikacijah (GZ, GM, NA, Pevec, Zbori, Nova Muzika, Prvi plameni, Zb. zborov Hrv, pjev. Saveza, Zlata doba, Naši zbori, Balatka-Simončičeva Pesmarica moš. zb., Zazulova pesmar. naših rudarjev, R. Silvestrovi kupleti in pesmi, Prelovčevih 15 samospevov). — Kot pisec je P. od 1902–45 v CG obravnaval vse strok. probleme cerkv. glasbe, poročal o novostih, o sodobnih in drugih cerkv. skladbah ter domačih in tudi tujih skladateljih, seznanjal s koncertnim življenjem v Lj. in Sloveniji (1918–45), ocenjeval skladbe domačih in tujih skladateljev (nad 500 ocen), pisal v DS (1912: P. H. Sattnerjev oratorij Assumptio; 1917: Zagovor slov. moderne glasbe), Pevec, S, BV (1934: Ob 30–1etn. Pijevega Motuproprija in obnove tradic. korala), SBL (doslej domala vse članke o glasbenikih in skladateljih). — Prim.: F. Zabret, Pevec I (1921) št. 3/4, 5/6 (s sliko); S. Koporc, P. in slov. cerkv. glasba, CG 1930, 141–4; V. Pfeifer, Zbori 1930, 35–7 (s sliko); F. Kimovec, S 1930, št. 222 (s sliko); I maestri dell'organo, Bergamo, aprile 1931 (s sliko); S 1940, št. 261 (s sliko): Ukmar-Cvetko-Hrovatin, Zg. gl. 506; Oznanilo 1951, št. 21; ZSM VII, 259; CG, kazalo prilog 1878–1910, 28; CG, kazala spisov… 1878–1926, 24–6; Šlebinger 230–1; SlKnj 209–11; SBibl I, 95 in II, 46. *

Uredništvo: Premrl, Stanko (1880–1965). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi459492/#slovenski-biografski-leksikon (15. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine