Premrl, Stanko (1880–1965)

Premrl Stanko, glasbenik, skladatelj in orgelski virtuoz, r. 28. sept. 1880 v Št. Vidu pri Vipavi, je obiskoval ljud. šolo v rojst. kraju in Lj., gimn. v Lj. (mat. 1899), študiral bogoslovje v Lj., ord. 1903. Kot gimn. se je v GM učil 4 teta glasb. teorije in klav., bil pom. organist na št. jakobskem koru, jeseni 1904, po enoletni kapl. službi na Vrhniki, šel na dunajski konservatorij študirat kontrapunkt, kompozicijo, klavir, orgle, petje, istočasno pa na univ. glasb. zgod., estetiko in fil. (6 sem.). L. 1908 je z odl. in nagrado (kolajna, premija) dovršil kons. in jeseni ist. leta z odl. opravil drž. izpit iz glasbe (orgle, petje). L. 1908–9 je kot prefekt v Alojzijevišču in na orgl. šoli v Lj. poučeval klavir, orgle in petje, 1909 postal stolni vikar in organist ter ravn. pev. zbora v stolnici, za Foersterjem pa prevzel vodstvo orgl. šole, pouk v harmoniji, kontrap., klavirju in orglah ter uredništvo glasb. priloge CG, od 1911–45 še vse uredništvo in upravništvo CG. Delal je kot odbornik Cec. društva, GM, Cec. društ. za stol. župn., Podp. društ. organistov, Pevske. zveze, kot član škof. cerkv.-glasb. komis. in nadzornik organistov v lj. in vrhn. dek., v Lj. (z dr. Kimovcem). L. 1915 je dobil beneficij sv. Barbare pri lj. stoln. vodil petje (1917) v lj. semenišču in, učil glasbo na teol. fak., 1919–39 pa na lj. konservatoriju harmonijo, pozneje še orgle, glasb. oblikoslovje, (od 1933 samo orgle) ter bil 1921–32 pri drž. izpitih iz glasbe izpraševalec za harmonijo, glasb. oblikosl., orgle. L. 1939 go ga imenovali za red. prof. na. Glasb. akademiji, 1945 upokojili. — V cerkveni, glasbi pomeni. P. s svojo drzno harmonizacijo prelomnico z dotedanjim skladateljstvom: s svojim glasbeno-vzgojnim delom in izredno produktivnostjo (samo cerkv. skladb preko 1000, orgelskih okr. 600, moš. zb. 40, žen, in mlad. 70) je P. postal in ostal osrednji in najmarkantnejši predstavnik tovrstne glasbe v l. 1898 do 1950. Glavno P.-ovo stvariteljsko delo je povezano s cerkv. liturgijo. Obsega: 10 latinskih maš (s. Laurentii 1901, s. Christinae 1904, vocalis brevissima 1924; orkestralne: in hon. s. Josephi 1927, s. Nicolai 1935, s. Stanislai 1942, s. Familiae 1951; neobjavljene: in hon. Ss. Corporis Christi, in hon. B. M. V., in hon. Sanctorum); 3 Requiem (1912, 1928², 1944 in 1951; neobj. še 2); Credo 1933 eter koralne, introite in komunije (s F. Kimovcem) 1934. Njegov lirizem se najbolj uveljavlja v pesmih (za moš., žen., meš. zb.), ki so neposredno v zvezi z bogoslužjem (mašne, Marijine, svetniške, božične, velikonočne, postne obhajilne, blagoslovne): 10 mašnih p. I. zb. 1914, 1936²; 10 mašnih p. II. zb., 1925, 1927², 1931³; Štiri mašne darovanjske 1946; 4 mašne (Ks. Meškovo besedilo) 1948; 12 Marijinih 1900, 1930² (z nasl. Zapojmo Mariji); 10 šmarničnih 1916; Marija, dobrotno nam ohrani dom … 1919, 1939²; Godovnica nebeški Materi 1919; Čuj, premila 1920 (s p. Sattnerjem v izd. Dve božičnici); Hvalnice nebeški Gospe 1928; 10 Marijinih 1948; Materi dobrega sveta 1948; Himne v čast sv. Cirilu in Metodu 1910; 20 svetniških p. 1913; Sv. Frančišek 1926; 10 božičnih 1922; Le spi…, O ve lesene jaslice 1927, 1928, 1931; Božične skrivnosti, 16 samospevov 1928; Dva graduala za božič 1929; 3 samospevi 1938; 3 samospevi 1940; 9 božičnih 1948; Božična suita (za orkester neobj.); 3 velikonočne 1918, 1939²; Štiri velikonočne 1946; 4 velikonočne 1947; Slava sv. Križu 1915; Miserere 1925; Kantata Križu povišanemu 1933; Glasb, vložki k slov. pasijonu 1934; Psalm Usmili se me 1934; Jutro prv. sv. obhajila 1912; 19 obhajilnih 1926; 12 Tantum ergo (sl.) 1919, 1931²; 4 blagoslovne 1947. Podobnemu namenu služijo P.-ove orgelske skladbe: 10 org. preludijev 1912; Preludiji in kadence 1924; 65 org. iger 1931; Orgelske skladbe IV. 1936; Štiri skladbe za org. 1940; 20 božičnih preludijev 1942; 25 org. prediger in mediger k cerkv. ljud. pesmim 1942; Variacije na Škroupovo pap. himno 1942; 40 skladb za orgle 1943; Preludij in fuga v A-duru 1943; Predigra in medigra za org. 1944; skladbe za posebne cerkv. prilike: Pozdrav vladiki 1928; Tebe Boga hvalimo 1933; Te Deum za moš. zb., orkester (neobj.); Cerkv. koračnica za trobila 1937; Oratorijska kantata Sv. Jožef na besedilo S. Sardenka v 7 slikah za sopran, bar., meš. zb., orkester (izvaj. 1951); po njem urejene zbirke pesmi: Slava Brezm. (2., 3. izd.); Slava presv. Evh. 1914, 1920; Cerkv. pesmar. za mladino 1916; Cerkv. ljud. pesmar. 1928; Božične star. slov. skladateljev 1923 z J. Sicherlom; Velikonočne star. in nov. skladateljev 1923 z J. Sicherlom; Cerkv. moški zbori 1929; Ferd. Kalingerjevih 10 pesmi Po Mariji k Jezusu 1937; njegovo sodelovanje pri skoro vseh glas. publikacijah: Bg, Sv. Cecilija (Zgb), I maestri dell'organo, L'organista liturgico Cantica sacra, Slava Jezusu, Slava Brezm., Slava presv Evh., Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija, dr. Sokolove zbirke, Maroltove nagrobnice, Cerkv. moš. zb., Cerkv. pesmi za mlad., Cerkv. ljud. pesmi in Bg (v kolikor se je bavil z glasbo), instrumentacije lastnih in tujih (lat. maše) skladb ter njegovih okr. 250, kot priloga CG, natisnjenih kompozicij (1900–45). P. je cerkveno glasbo po kvaliteti vzporedil s svetno, se kompozicijsko obogatil s pridobitvami Moderne glasbe in ustvaril svojski, mistično poglobljen slog. — Na področju svetne glasbe je P. med drugim komponiral za klavir: Tema z variacijami v E-duru 1940; Sonatni stavek za gosli in klav. 1941; (še neobj. za orkester: Skerco v A-molu; Simfoneta v A-duru). S tenkim čutom je pogodil otr. psiho (10 mlad. pes. 1941; Pesem mladosti 1946), kar izpričuje tudi njeg. sodelovanje pri mlad. zbirkah (Kumarjeve Otroške, SU, Orlič, Kosijeve Otroške, Mlado jutro, Materinski dan; Kramolčeve zbirke). Da mu je — liriku, pri katerem odloča čustvena plat, da lepoti rad žrtvuje tehnično organske elemente — pesem najbližja, dokazuje vrsta samospevov, dvospevov, kupletov, zborovskih pesmi (70 za meš. zb.), objavljenih samostojno ali v sodobnih glasb. Publikacijah (GZ, GM, NA, Pevec, Zbori, Nova Muzika, Prvi plameni, Zb. zborov Hrv, pjev. Saveza, Zlata doba, Naši zbori, Balatka-Simončičeva Pesmarica moš. zb., Zazulova pesmar. naših rudarjev, R. Silvestrovi kupleti in pesmi, Prelovčevih 15 samospevov). — Kot pisec je P. od 1902–45 v CG obravnaval vse strok. probleme cerkv. glasbe, poročal o novostih, o sodobnih in drugih cerkv. skladbah ter domačih in tudi tujih skladateljih, seznanjal s koncertnim življenjem v Lj. in Sloveniji (1918–45), ocenjeval skladbe domačih in tujih skladateljev (nad 500 ocen), pisal v DS (1912: P. H. Sattnerjev oratorij Assumptio; 1917: Zagovor slov. moderne glasbe), Pevec, S, BV (1934: Ob 30–1etn. Pijevega Motuproprija in obnove tradic. korala), SBL (doslej domala vse članke o glasbenikih in skladateljih). — Prim.: F. Zabret, Pevec I (1921) št. 3/4, 5/6 (s sliko); S. Koporc, P. in slov. cerkv. glasba, CG 1930, 141–4; V. Pfeifer, Zbori 1930, 35–7 (s sliko); F. Kimovec, S 1930, št. 222 (s sliko); I maestri dell'organo, Bergamo, aprile 1931 (s sliko); S 1940, št. 261 (s sliko): Ukmar-Cvetko-Hrovatin, Zg. gl. 506; Oznanilo 1951, št. 21; ZSM VII, 259; CG, kazalo prilog 1878–1910, 28; CG, kazala spisov… 1878–1926, 24–6; Šlebinger 230–1; SlKnj 209–11; SBibl I, 95 in II, 46. *

PREMRL Stanko, glasbenik, skladatelj in orgelski virtuoz, r. 28. sept. 1880 v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanos) premožnemu kmetu Ivanu in Kristini Planinc, u. 14. mar. 1965 v Lj. Po osn. š. v domačem kraju je obiskoval klas. gimn. v Lj., na kateri je glasbo poučeval A. Foerster, hkrati pa šolo GM. Po maturi (1899) je stopil v bogoslovje in bil ordiniran (1903). Po enoletnem kaplanovanju na Vrhniki je šel na Dunaj nadaljevat študije. Prvi dve leti je študiral kontrapunkt in fugo, naslednji dve leti pa kompozicijo, vse pri R. Fuchsu. V 3. in 4. letniku si je za glavni predmet izbral orgle pri Dietrichu. Po dveh letih je diplomiral iz orgel s »summa cum laude« in s srebrno kolajno (1908). Prva tri leta je bil vpisan tudi na muzikološkem odd. Filoz. fak. dunajske U. Istega leta je z odliko opravil drž. izpit iz glasbe (orgle in petje). Po vrnitvi v Lj. je bil imenovan v odbor Cecilijinega društva in prof. na Orglarski šoli (Oš). 1909 je v treh ključnih službah nasledil A. Foersterja: kot ravn. stolnega kora in organista, kot vodjo OŠ in kot ur. prilog Cerkvenega glasbenika (CG). Ko je bil leto pozneje glavni ur. Andrej Karlin imenovan za tržaško-koprskega škofa, je P. prevzel vodstvo revije. Vse te službe je opravljal do začetka oz. konca druge svet. vojne. Obenem je učil petje v semenišču in po njeni ustanovitvi na Teološki fak.; prav tako harmonijo, orgle in oblikoslovje na konservatoriju in po njeni ustanovitvi na Akademiji za glasbo kot redni prof. za orgle do upokojitve 1945. P-ovo glasbeno delovanje lahko motrimo pod vplivom, ki ga je imel na slov. (cerkveno) glasbo. - A) Skladatelj: a) Cerkvene skladbe: 1) vokalne (z obvezno ali neobvezno orgelsko ali drugo instrumentalno spremljavo): latinske maše (Missa in honorem s. Laurentii 1901, s. Christinae 1904, BMV Salutis infirmorum 1914, s. Josephi 1921, s. Nicholai 1935, s. Stanislai Kostkae 1942, s. Familiae 1951, BMV Immaculatae de Lourdes 1958); maše za rajne (Requiem 1912 in drugih pet); slov. maše (Pred stolom tvoje milosti 1948, Vstopna maša 1952, Uvodna maša 1961, Slovenska maša 1962); mašne pesmi (10 mašnih pesmi, 1914, 10 mašnih pesmi, 1925, 4 mašne darovanjske, 1946, 4 mašne, 1948, 4 mašne, 1956); evharistične (13 obhajilnih, 1926, 12 Tantum ergo, 1919, 4 blagoslovne pesmi, 1947, 8 evharističnih, 1953); božične (10 božičnih, 1922, Le spi, 1927, Božične skrivnosti - 16 samospevov, 1928, dva graduala za božič, 1929, 9 božičnih, 1948, 8 božičnih, 1950, 6 božičnih, 1954); postne (Slava sv. Križu 1915, Miserere 1925, postne pesmi, 1948, 8 postnih, 1954, spevi za veliki teden, 1956); velikonočne (3 velikonočne, 1918, 4 velikonočne, 1946, velikonočni graduai s sekvenco, 1927, 4 velikonočne, 1948, 4 velikonočne, 1957, 4 velikonočne, 1954, 4 velikonočne, 1958); Marijine (12 Marijinih, 1900, 10 šmarničnih, 1916, Marija, dobrotno nam ohrani dom in rod 1919, Godovnice nebeški Materi 1919, Hvalnice nebeški Gospe 1927, 18 Marijinih, 1930, 10 Marijinih, 1948, 4 Marijine, 1951, 6 v čast Kraljici maja, 1952, 6 v čast Brezmadežni, 1954, 9 Marijinih, 1957, 4 Marijine, 1959, 4 majniške, 1959, 3 za Svečnico, 1960, 18 Marijinih, 1961); svetniške (Himne v čast sv. Cirilu in Metodu 1910, 20 svetniških, 1913, 4 v čast sv. Jožefu, 1957, 12 svetniških, 1960); priložnostne (Pozdrav vladiki 1928, Tebe Boga hvalimo 1933, 4 v čast Sv. Duhu, 1955); kantate (Sončna pesem sv. Frančiška 1916, Križu povišanemu 1933, Sveta noč 1950, Brezmadežna 1954) in oratarij (Sv. Jožef 1951); 2) orgelske skladbe: Dvanajst zbirk orgelskih skladb od 1912 do 1963, dva zvezka pastoral za orgle, 1955 in 1960, štiri skladbe, 1940, variacije na Škroupovo papeško himno, 1942, na Lepa si roža Marija, 1952, na Nizko se kristjani, 1957, preludij in fuga v A-duru, 1943; b) Svetne skladbe: 1) za mladinske zbore (10 mladinskih, 1941, 20 mladinskih, 1960); ženske (štirje ženski zbori, 1925); moške in mešane zbore; 2) samospevi (3 samospevi za nižji glas in klavir, 1938, 3 samospevi za visok glas in klavir, 1940, 3 pesmi za glas in klavir, 1951, 6 samospevov za glas in klavir, 1960); 3) klavirske (sonatni stavek, 1941, tema z variacijami, 1940, variacije, 1964); 4) za orkester (scherzo, 1959, 4 pastorale, 1964). - Poleg teh samostojnih izdaj je P. objavljal v revijah (CG, Novi akordi, Glasbena zora, Zbori, Nova muzika, Pevec, Grlica, Naši zbori, Slovenska glasbena revija in tudi v neglasbenih revijah, npr. DS) in zbirkah, ki jih je uredil sam ali drugi glasbeniki (V. Vodopivec, Božji spevi 1929, Gospodov dan 1930, Zdrava Marija 1933). - P-ov umetniški razvoj je najbolj očiten v harmoniji. Ta lok se pne od prve (1900) do zadnje kompozicije (1964). Ločimo tri dobe ustvarjanja. Prva doba (1900–16) obsega študijska leta do Sončne pesmi sv. Frančiška, s katero sklene svoj glasbeni razvoj. V tem času je vodilna osebnost ne cerkv., temveč slov. glasbe sploh. V drugi dobi (1916–30) komponira svoje najboljše in najbolj značilne skladbe: ofertorij Ascendit Deus, velikonočni graduai s sekvenco, spremenljivi deli maše Kristusa Kralja, božična graduala in predvsem Missa s. Josephi. Značilnost te dobe je harmonska barvitost, ki se prevaja v alteriranih in vzporednih akordih. Tu je P. pravi post-romantik z začetnimi prijemi impresionizma. Izrabi skoraj vse elemente tonalnosti, vendar se njenega obroča ne upa streti. Tretja doba (1930–65) gre do smrti; v njej komponira v slogu, ki ga je dosegel v prejšnji dobi, katerega pa tudi počasi zapušča. - P. je najplodnejši slov. skladatelj. Samo cerkvenih vokalnih skladb ima čez 1000, orgelskih pa čez 600. Njegove najbolj uspešne skladbe bi bile naslednje: a) cerkvene: 1) ljudske pesmi: Do Marije, Kristus je vstal, Kristus Kralj, O srečni dom nad zvezdami, O sveti Jezusov rednik, Pozdravljena Mati dobrega sveta (v G), Tebi večni Bog nebeški; 2) zborovske: Bodi pozdravljena, Danes odprto je sveto nebo, Danica svetila, Dete je mati v jasli dala, Dvigni pesem glase svoje, Jezus premagavec groba, Le spi, Ozri Srce se na gorje, Poglej na nas z višave, Poglejte duše, Pozdravljena Mati dobrega sveta (v F), Pozdrav z neba, Pred tvoj oltar, Sem kakor oljka, V deželi daljni jutrovi, Veliko noč praznujmo, Za gore že sonce hiti, Z glasnim šumom s kora, Življenje novo se budi; 3) orgelske: Preludiji in fuge, Pastorale, Variacije in druge; b) svetne: Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. - B) Ravnatelj stolnega kora. S to službo je vplival na razvoj slov. cerkv. glasbe. Najprej z interpretacijo del. S tem zborom je izvajal svoja in dela drugih avtorjev. Ustvaril je »Premrlovo šolo interpretacije«, kjer sta igrali glavno vlogo ne le agogika in dinamika, temveč tudi prava deklamacija, ki daje petju bistvo prave interpretacije. Ni pa vplival le z interpretacijo, temveč tudi z izborom skladb. Ko je prevzel stolni zbor, je bil njegov repertoar skoraj izključno cecilijanski. S pravilnim izvajanjem »modernih« skladb je usahnil prenekateri predsodek. Ni zapostavljal starejših skladb, če so le imele umetniško vrednost. - C) Organist. Nemogoče je popisati vse njegovo delo v vlogi organista lj. stolnice skozi 31 let. Poleg rednega dela je prirejal orgelske koncerte v stolnici in drugod. Ni bil pa le dober interpret, temveč tudi odličen improvizator. Moč njegovih improvizacij je bila v slogu, v katerem igrata melodija in harmonska barvitost glavno vlogo. - D) Prof. in vzgojitelj. Dolgih 32 let je vodil OŠ. Po gojencih te šole ni vplival le na cerkv., marveč na slov. glasbo sploh, saj so bili ti organisti pionirji slov. glasbe na deželi. 1925 je pripravil nov učni program, ker stari ni več ustrezal zahtevam časa. Bolj kot ravn. je vplival na učence kot prof., predvsem kot prof. harmonije, ko jim je neposredno prenašal svoj slog. - E) Urednik. Najširši krog je zajel, čeprav le posredno, kot ur. liter. dela in glasb. prilog CG, kakor tudi kot pisec člankov in razprav. Ko je revija pod njegovim urednikovanjem preživela apologetično dobo, je začela objavljati temeljito zasnovane strok. članke in razprave z raznih področij slov. glasbe. Znal je pritegniti k sodelovanju veliko najpomembnejših glasb. osebnosti svojega časa. Razvoj pa so doživele pod P-ovim vodstvom tudi glasb. priloge. Tako se je idejna rast v knjižnem delu dopolnjevala z novejšimi skladbami. Uredil je tudi naslednje zbirke: Slava Brezmadežni 1911, Slava presv. Evharistiji 1914, Cerkvena pesmarica za mladino 1916, Cerkvena ljudska pesmarica 1928, Cerkveni moški zbori 1929, Božične starejših slov. skladateljev 1923 (z J. Sicherlom), Velikonočne starejših in novejših skladateljev 1923 (z J. Sicherlom). - F) Pisec člankov. Največ jih je objavil v CG. Obravnaval je vse strok. probleme slov. cerkv. glasbe, poročal o novostih, o sodobnih in drugih cerkv. skladbah ter o domačih in tudi tujih skladateljih, seznanjal je s koncertnim življenjem v Lj. in Sji, ocenjevali skladbe domačih in tujih skladateljev (preko 500 ocen). Pisal pa je tudi v druge revije: DS (o Sattnerjevi Assumptio 1912, Zagovor slov. moderne glasbe, 1917), BV (Ob 30-letnici Pijevega Motuproprija in obnovi tradicionalnega korala), Pevec, Slovenec in skoraj vse članke o glasbenikih v SBL. - P. je največja cerkvenoglasbena osebnost 20. stol. Cerkv. glasbo je rešil cecilijanskih vezi, s svojimi skladbami ji je vpeljal novejše glasbene izraze in jo vsestransko temeljito prenovil, da je mogla stopiti v korak iz evropsko glasbo.

Prim.: a) Publikacija o Premrlu: E. Škulj, Stanko Premrl - cerkveni glasbenik, Lj. 1981; b) članki oz. razprave o Premrlu: Cvetko D., P. S., MGG X, 1611; Isti, P. S., MuzE III, Zgb 1977, 125; Faganel T., Premrlov Cerkveni glasbenik, CG 73 (1980), 62; Ferjančič F., K 25-letnici msgr. Premrlovega uredništva, CG 59 (1936), 40; Kimovec F., Msgr. S, P., S 31. nov. 1940; Isti, Msgr. S. P. 50-letnik, S 28. sept. 1930; Koporc S., Premrl in slov. cerkv. glasba, CG 53 (1930), 141; Pfeifer V., Gospodu monsignorju St. P. za peti decenij, Z 6 (1930), 35; Snoj V., Sedemdesetletnica St. P., SGR 1 (1951), 8; Škulj E., Las misas de Stanko Premrl, Roma 1972 (rkp.); Isti, St. P. - ob desetletnici smrti, Družina 24 (1975), 11–12; Tozon M., Moji spomini na Premrla, CG 70 (1977), 20; Trošt J., St. P. - liturgično glasbeni vzgojitelj, CG 69 (1976), 95; Ukmar K., St. P., Delo 18. mar. 1965; Ukmar V., Obisk pri skladatelju St. P., NZ 15 (1960), 25; Zabret F., St. P., P 1 (1921), 9; Cerkvena glasba med Slovenci, Oznanilo 5 (1951), 21; Msgr. St. P., Družina 14 (1965), 77; c) Članki in knjige, ki tudi govore o Premrlu: Ačko F., Vitae opere di Ugolino Sattner, Roma 1952 (rkp.); Cvetko, Stoletja..., Lj. 1964; Isti, Zgod. glasb. umetnosti na Slovenskem I-III, Lj. 1958–60; Hoefler J., Idejno izoblikovanje cecilijanskega gibanjana Slovenskem, Kron 15 (1967), 46; Škulj E, Bibliografsko kazalo CG, Lj. 1978; Isti, Kazalo slov. skladb, ocenjenih v Sveti Ceciliji, CG 72(1979), 84; Isti, Sodelovanje slov. glasbenikov pri Sveti Ceciliji, SC 48 (1978), 133; Špendov V., Organ music in Slovenia, Lemont 1973; Trošt J., Kompozicijsko tehnične lastnosti skladb, objavljenih v CG, CG 72 (1979), 74; SBL II, 490–91; Trobina, 145–52 s sl.

Škulj