Slovenski biografski leksikon

Pregarc Rado, gled. igralec in pisatelj, r. 5. jan. 1894 v Rojanu (Trst); obiskoval osn. šolo, nižjo gimn., učiteljišče in konservatorij v Trstu, gled. tečaj pri L. Rasi-u v Florenci; kot igralec je začel pri slov. gledališču v Trstu (1912–4), kjer ga je vzgajal zlasti L. Dragutinović; v 1. svet. vojni je prišel kot ujetnik v Rusijo in se seznanil s tamkajšnjim gledališčem, posebno s smerjo Stanislavskega; nastopal kot igralec v Lj. (1919–21), nato kot igralec in režiser v Splitu (1921–7), Mariboru (1927–9), Beogradu (1929–30), Sarajevu (1930–36), Banja Luki (1936–7); ker sta mu pešala vid in sluh, je moral igranje opustiti: 1937–40 je bil urednik gled. revije Mi i Vi v Beogradu; ko se je bolezen (morbus Bechterew) poslabšala, je moral v pokoj; živi v Zagrebu. Izmed pomembnejših njegovih vlog so: Ignac Glembay (Krleža, Gospoda Glembajevi), baron Lenbach (Krleža, V agoniji), Herman (Novačan, Herman Celjski), Kantor (Cankar, Kralj na Betajnovi), Helmar (Ibsen, Nora), Jago, Shylock (Shakespeare), Herod (Wilde, Saloma), Rogozih (Dostojevski, Idiot), Antony (Galsworthy, Borba). Režiral je več Ibsenovih (Nora, Divja raca, Sovražnik ljudstva, Strahovi), Shakespearovih (Othello, Romeo in Julija, Kar hočete, Vesele ženske windsorske, Beneški trgovec, Kralj Lear, Hamlet), Gogoljevih (Ženitev, Revizor), Tolstojevih (Moč teme, Živi mrtvec) del, Dostojevskega Idiota, Molièrovega Tartuffa, Schillerjevo Marijo Stuart, razna moderna dela: Pirandellove komedije in Galsworthyjevo Borbo; izmed hrvaških del zlasti Vojnovićeve drame, izmed slovenskih Cankarjeve (Pohujšanje, Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor), Kraigherjevo Na fronti sestre Žive, Novačanovega Hermana Celjskega in Golarjevo Vdovo Rošlinko. Ta in še druga slov. dela je prevedel v srbohrv. Za oder je priredil čez 50 del iz rušč., češč., bolg., franc., ital. in nemšč. — Strokovno se je P. spopolnjeval z mnogimi potovanji (Dunaj, Monakovo, Berlin, Pariz, Italija); kot igralec je ostal zvest real.-psih. oblikovanju, najljubše so mu bile vloge krepkih značajev; kot režiser je igro oblikoval v zaokroženi celoti, podrobni resničnosti in s poudarkom pisateljeve misli. To smer je uveljavljal tudi kot učitelj v dram. šolah in kot vzgojitelj mnogih jugosl. igralcev. — Napisal je več izvirnih iger, ki so bile uprizorjene na raznih odrih: Kozaška kri, Marija in Marta, Cvetje iz papirja, Dolma in njeni, Pozlačeni rojak, Tovarišica Nata (Partizanka), Baston; poleg tega tudi nekaj enodejank. Pisal je tudi novele. Kot teoretik je prispeval strokovne članke o gledališču, igranju in režiji, izdajal je prvi slov. gled. list Maska (Lj. 1920–1) in bil urednik Glumačke reči, Mi i Vi v Beogradu. — Za njegovo delo na Slovenskem prim. zlasti: K. Dobida, J 1927, št. 179 (s sliko); 1928, št. 158, 176; M. Šnuderl, MV 1928, št. 58, 142; 1929, št. 50. Kr.

Koblar, France: Pregarc, Rado (1894–1952). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi456878/#slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine