Slovenski biografski leksikon

Mercina Ivan, šolnik, glasbenik in zvonoslovec, r. 29. jun. 1851 na Gočah pri Vipavi, je dovršil gimn. v Gorici (1872), vstopil v 2. tečaj takratnega zadnjega trirazrednega učiteljišča v Gorici in 1874 maturiral z odliko. L. 1874 je bil imenovan za voditelja in učitelja na novoustanovljeni drž. pripravnici za učiteljišča na Proseku. Po dveh letih je napravil preizkušnjo za ljudske in meščanske šole s slov. in nem. jezikom. Dve leti je potem služboval v Materiji v Istri, 1879 prišel za učitelja na drž. deško vadnico v Gorico, kjer je ostal do svoje upokojitve 1917. L. 1880 je postal član goriške izpraševalne komisije za ljudske šole, istočasno kot učitelj petja tudi član komisije za otroške vrtce. V tem času je začel prirejati primerne napeve na besedilo v Funtkovem Zabavišču slovenskim otrokom, ki so izšli pod naslovom Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole (DCM 1893). Izmed 126 enoglasnih napevov v tej zbirki je 89 M.-ovih. V Gorici je M. poučeval petje v deškem semenišču nad 30 let. Petje na drž. realki je obdržal do 1886. Takrat je prevzel pouk petja in klavirja na ženskem učiteljišču in petja na gimnaziji. Na deški vadnici je poučeval petje in orglanje že takoj ob prihodu v Gorico. Na učiteljišču je nekaj let poučeval razen petja in klavirja tudi slovenščino, nemščino, zgodovino in zemljepisje. Glasbe se je M. učil najprej pri svojem bratu Franju, učitelju (1845–900), pozneje kot gimnazijec pri goriškem stolnem kapelniku Fr. Pircu in končno na učiteljišču. Kot učitelj je vodil pevske zbore na Proseku in v goriški čitalnici nad 25 let in mnogo pripomogel k pevskemu napredku svojih rojakov na Gočah. Posebno zanimanje za zvonove je M. kazal že od mladih let. Sodeloval je že kot deček in kot dijak pri zvonjenju in pritrkavanju. Kot zvonoslovec je nastopil zlasti po vojni, ko je v raznih listih svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov. Vrnivši se v Gorico je pisal o zvonovih v Gor. Straži, Zborniku in CG. Goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja zvonov goriške nadškofije. Važni za zvonoslovje sta tudi M.-ovi knjigi Slovenski pritrkovavec. Navodilo za pritrkavanje cerkv. zvonov po številkah (Gorica 1926) in brošura Opravilo cerkovnikovo v zvoniku. — Prim.: F. Ferjančič, I. M. kot učitelj, glasbenik in zvonoslovec, CG 1926, 93–7, 120–4. Pl.

Premrl, Stanko: Mercina, Ivan (1851–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi360042/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Primorski slovenski biografski leksikon

Mercina Ivan, šolnik, glasbenik, zvonoslovec, r. 29. jun. 1851 na Gočah pri Vipavi, u. 27. jul. 1940 v Gor. Gimn. je študiral v Gor. do 1872, ko je prestopil v 2. razr. takratnega zadnjega trirazrednega učiteljišča v Gor. in 1874 maturiral z odliko. 1874 je bil imenovan za vodjo in učitelja na novoustanovljeni drž. pripravnici za učiteljišča na Proseku. Po dveh letih je napravil izpit za ljud. in mešč. š. s slov. in nem. jezikom. Dve leti je služboval v Materiji v Istri. 1879 je postal učitelj na drž. deški vadnici v Gor., kjer je ostal do upokojitve 1917. Od 1880 je bil član spraševalne komisije za ljud. š. in kot glasbenik tudi za otroške vrtce. Morda je v tem okolju in za potrebe otrok začel pisati enoglasne pesmice, ki jih je 1893 izdala Družba sv. Cirila in Metoda z naslovom Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole. Od 126 napevov je M-ovih kar 89. Nad 30 let je poučeval petje v gor. semenišču. Na realki je učil petje 1886, ko je prevzel pouk petja in klavirja na ženskem učiteljišču in petja na gimn. Na deški vadnici je poučeval petje in orglanje. Na učiteljišču je nekaj časa učil tudi slov., nem., zgod. in zemlj. Glasbe se je učil najprej pri bratu Franju, učitelju (1845–1900), kot gimn. pri stolnem dirigentu F. Pircu in na učiteljišču, če ga nista učila, sta vsaj vplivala nanj A. Hajdrih, ko je bil M. na Proseku, kjer je vodil š. in cerkv. zbor in je bil član znamenitega Hajdrihovega Učiteljskega kvarteta, in A. Hribar, osrednja glasb. osebnost na Goriškem, po katerem je M. prevzel sredi 1880 vodstvo zbora gor. čitalnice in ga vodil brezplačno 25 let, ko je poleg meš. vpeljal tudi moški in ženski zbor. že mlad se je zanimal za zvonove, ker je kot deček in dijak zvonil in pritrkaval. Po vojni je začel nastopati kot zvonoslovec, ko je svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov in je o zvonovih pisal v gor. Straži, Zborniku, CG. Nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja zvonov gor. nadšk. Važni za zvonoslovje sta njegovi knjigi Slovenski pritrkovavec, navodilo za pritrkavanje cerkv. zvonov po številkah (Gor. 1926), in brošura Opravilo cerkovnikovo v zvoniku.

Prim.: F. Ferjančič, I. Mercina kot učitelj, glasbenik in zvonoslovec, CG 1926, 93–97, 120–24; SBL II, 112; MSE II, 604; Jelerčič, 54 in pass.

Har.

Harej, Zorko: Mercina, Ivan (1851–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi360042/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. december 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine