Kralj, Janko (1898–1944)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 1, 6. 1. 1929

Slovenski biografski leksikon

Kralj Janko, publicist, r. 1898 na Saksidu pri Dornbergu, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Gimnazijo je študiral v Gorici, pravo v Gradcu, Zagrebu in Padovi, kjer je 1925 promoviral. Bil je urednik S in Zore (1919 do 1920), Goriške straže (1924) in od 1926 publikacij GMD ter je od 1927 tajnik Kat. tiskovnega društva v Gorici. Sodeloval je pri Socialni misli (1922–3), goriškem Ljudskem koledarju za 1924 in vseh KGMD, Našem čolničku, Jadranskem almanahu 1923 in 1924, zadnjega je tudi uredil. Spisal je brošuro »Boji malega naroda« (1924, 1925² zaplenjena) ter uredil 1. zvezek Socialne čitanke (GMD 1926). V dec. 1928 je bil za 5 let konfiniran na Liparskih otokih (S 14. in 28. dec. 1928). Lč.

Lovrenčič, Joža: Kralj, Janko (1898–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi300702/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Kralj Janko, publicist, politik, prevajalec, r. 18. avg. 1898 v Saksidu pri Dornberku na Vipavskem, u. 27. dec. 1944 v Rimu za pljučnico in tam pokopan. Oče Štefan, zavarovalni uslužbenec, gostilničar, mati Elizabeta Čargo, gospodinja, iz Kanala. Osn. š. je obiskoval v Dornberku, gimn. v Gor. in Lj., pravo v Gradcu, Zgbu, Lj. in Padovi. V Zgbu je 1919 stanoval v zasilnem dijaškem domu na Kaptolu istočasno kot poznejši politik Miha Krek, s katerim sta takrat sklenila prijateljstvo. Življenje je naneslo, da je bil dr. M. Krek eden redkih Slovencev na K-vem pogrebu v Rimu. V javno življenje je vstopil zgodaj. S Fr. Žužkom je uredil zadnji letnik Zore (1919/20), ki je bila več kot dve desetletji glasilo slov. kat. dijaštva. V tem letniku je več njegovih člankov in krajših prispevkov. Predvsem je treba omeniti članek Narodnost in mednarodnost, v katerem pravi med drugim: »Nacionalni smo, ker hočemo v prvi vrsti svoj narod dvigniti k Bogu in kulturi. Mednarodni smo, ker je cilj našega dela, prepojiti celo človeštvo s krščansko mislijo, zgraditi med narodi in potom sporazuma med njimi ustvariti nov svet, krščansko organizacijo človeške družbe.« V znatno obširnejšem članku Do nove družbe pa odkriva drugo stran svojega zanimanja: to je bila sociologija. Takoj v začetku ponosno izjavlja: »Učenci Krekovi smo. Ponosni smo na to. A utegnilo bi nam biti v pogubo, če ne bi šli niti korak naprej« (str. 94). Članek je bil tako tehtno napisan, da se je z njim bavil takrat vodilni kat. sociolog dr. Aleš Ušeničnik, ki mu je v Času (1920, 242–46) posvetil pet strani. Preden je bil ta letnik Zore zaključen, je K. nevarno zbolel na pljučih. Zdravil se je na Golniku pri Tržiču na Gorenjskem (Zora, 1919/20, 156). Istočasno kot pri Zori je delal tudi v ur. Slovenca v Lj. V mar. 1921 je prišel na Goriško. Spet se je moral zdraviti na pljučih. Zanj se je zelo zavzel njegov bivši katehet v gimn. Ivan Rejec, tedaj župnik v Vipavskem Sv. Križu. K. se je zdravil, študiral in pisal, zlasti članke in razpravice v Socialno misel (SM1), ki je začela izhajati v Lj. 1922. Izdajala sta jo sprva Andr. Gosar in Fr. Terseglav. K. je program zelo prijal. V prvem letniku je objavil članke: Program in taktika ljudske stranke, Mezdni boji in draginja, Vprašanje osemurnega delavnika, Reformistični socializem in krščanski socializem, Zemljiška reforma po vojni. Poleg tega je prispeval tudi več krajših poročil o socialnih vprašanjih v It. in drugih evr. državah. V SMl je pisal še 1923. Zadnji članek Borba med revolucijo in demokracijo med francoskimi katoličani pa je objavil 1925. – Mnogo se je bavil s komunizmom, a brez vsake strasti in sovraštva. Komunizem je sploh vezal velik del njegovega zanimanja, bodisi kot svetovni politični pojav, bodisi njegov vpliv na slov. narod. Ni ga pa odklanjal kar vprek. Vedno je poudarjal, da moramo katoličani rešiti pozitivne točke socialnega programa. Že v članku Komunistična internacionala o veri (SM1 1923) je zapisal, »da je komunizem močna politična sila, ki se krepi, čimbolj mračen postaja politični in socialni položaj evropskih ljudstev. Ni dvoma, da bo ostalo to gibanje še za dolgo dobo vpliven sočinitelj socialnega razvoja v Evropi. Zato je velike važnosti, da stalno zasledujemo notranji duhovni razvoj komunizma. Posebej pa mora socialno usmerjene kristjane zanimati stališče komunizma do vere.« 1922 je prof. dr. Al. Res zamislil letno publikacijo znanstvenega značaja Jadranski almanah. To naj bi bila slov. kult. kronika na Primorskem. Prvi almanah (za 1923) je uredil Res sam. V njem je K. objavil članek Lepa naša domovina, ki vsebuje globoke misli o narodu in delu zanj. Tudi članek Kultura in civilizacija v istem almanahu je njegov. JAlm za 1924 je uredil K. sam. Nepodpisani uvodnik Sončnemu domu je njegov. – V začetku 1924 je K. stopil v ur. Goriške straže, ki je izhajala dvakrat na teden. Pisal je predvsem uvodnike. Globoke in težko umljive ideje je znal povedati tako, da ga je lahko razumel vsak preprost človek. Kadar je pisal o pravicah Slov., je vedno poudaril, da je božja volja, da smo Slov., da živimo prav na tej zemlji, da velik narod majhnega ne sme ugonobiti, da država ni in ne sme biti vsemogočna. Pomladi 1924 so bile razpisane volitve v državni zbor, zadnje kolikor toliko demokratične. K. se je vneto udeleževal volilnega boja. Hodil je z drugimi zastopniki na volilne shode in večkrat govoril. Tako je npr. 30. mar. 1924 govoril na veličastnem ljudskem zboru v Idriji o slov. kulturi in šoli (GorS 1. apr. 1924). Isti dan, a dopoldne je govoril na shodu v Spodnji Idriji. Z dr. Besednjakom in dr. Bitežnikom se je udeležil tudi shoda na Dobrovem 5. apr. 1924, a tega so fašisti preprečili. Govorniki so bili v resni življenjski nevarnosti. Padlo je več strelov. Tisto leto je skoraj v vsaki številki GorS napisal uvodnik. Verjetno je 1924 on dal pobudo za serijo rdečih knjig, ki naj bi jih izdajala Kmetsko-delavska zveza. Prvo knjigo Boji majhnega naroda (1925) je napisal sam. V njej opisuje trpko usodo in boje irskega naroda za neodvisnost. V zaključku je pokazal na podobnost slov. in irske usode. Knjižica je bila zaplenjena. Zaplembo je K. s podpisom komentiral v uvodniku GorS (8. jul.), in ker je bila ta številka zaplenjena, tudi 11. jul. 1925. – Po doktoratu 1925 v Padovi je K. šel za nekaj mesecev v ur. Ščekovega Malega lista v Trst. 25. jan. 1926 je imel lep govor na grobu trnovskega dekana dr. Jožefa Kržišnika, ki je 28 let delal v Trnovem kot odličen dušni pastir, a tudi kot ljudski prosvetni in gospodarski organizator. Za njim je govoril dr. Josip Wilfan. Sredi 1926 se je K. vrnil v Gor. in prevzel ur. izdaj Gor. Mohorjeve družbe, katero je bil dobro organiziral dekan Venceslav Bele. Za GMD je 1926 pripravil I. zv. Socialne čitanke. To je poljudno, preprosto in jasno pisan zbornik o naravnih pravicah in socialnem nauku Cerkve. Razprave so napisali dr. J. Debevec, dr. A. Brecelj, dr. Andr. Gosar, dr. J. Jeraj in K. sam, ki pa ni podpisan. Isto leto (1926) je za GMD uredil in prevedel knjigo modernih konvertitov Luč v temini; podpisal se je Ivan Križar. Dal je pobudo za knjižico za otroke Kolački (1926), ki je izšla pri GMD v 50.000 izvodih in je vsa leta podtalnega ohranjevanja slov. do druge svet. vojne služila otrokom kot zasilni abecednik. Enako vlogo so imeli Prvi koraki, ki so izšli isto leto v Trstu. Ur. GMD je bil K. do dec. 1928, ko je bil za pet let konfiniran na Liparskih otokih. Na Liparih se je poročil. Po povratku z Liparov čez dobrega pol leta je prevzel ur. družinskega mesečnika Družina (1929–30). Začel je pisati črtice in tudi pesmi v preprostem ljudskem duhu in jeziku. Uporabljal je psevdonim Gregor Hrastnik. Tudi prevajal je iz tujih jezikov. Družina in Novi list sta prenehala v nov. 1930. Kralj je kot nekak nadomestek zamislil knjižico Gospodar (febr. 1931), ki je prinesel na 32 straneh običajno časnikarsko gradivo. Knjižica je bila zaplenjena. 1930 je prevedel povest Rešeni; franc. spisal Jules Verne. K. se je podpisal Gregor Hrastnik. Delo se je premaknilo iz javnosti v katakombe, a prenehalo ni. Politična oblast je naredila sama sebi slabo uslugo, ko je zatrla vse organizacije. S tem je izgubila nadzorstvo in pregled nad delom, ki je poniknilo v podtalne struge. Slutila pa je v K. enega izmed najnevarnejših idejnih voditeljev in organizatorjev odpora proti raznarodovanju. Nekateri dotakratni voditelji so se umaknili v Jslo. K. pa so jeseni 1932 prisilili, da je zapustil Goriško. Odšel je v Milan. V tem nekajmesečnem izgnanstvu je za GMD prevedel roman ruskega pisatelja P. N. Krasnova Pri podnožju božjega prestola (1932); podpisan Gregor Hrastnik. Po R. Bazinu pa je priredil življenjepis svetega papeža Pija X. z naslovom Živi ogenj (1933); prireditelj ni podpisan. Za desetletje od 1933 do 1943 imamo najmanj zapiskov. Previdnost je zahtevala, da se je pisalo čim manj. Organizacija pa je ostajala. Vsako leto so bili veliki in manjši tajni sestanki na Sv. Višarjah, na Trstelju in drugod. Teh zborov se je včasih udeležilo do sto zaupnikov iz vse dežele. Na dnevnem redu so bila poročila in razgovor o nalogah organizacije za naslednja leta. Tako se je kljub težkemu času utrjevala narodna zavest. Za dijake so bili vsake počitnice večdnevni tečaji, in sicer največkrat na Sv. Višarjah. Silno veliko dela so dala posredovanja v Rimu za zapornike in konfinirance. Tu je mnogo pomagala Cerkev. Dr. K. je po več kot desetih letih 1939 dobil potni list za Jslo. Prav takrat je umrl papež Pij XI. K. je v lj. Slovencu objavil uvodnik z naslovom Slovenska manjšina v Italiji ob krsti Pija XI. (14. febr. 1939). V tem članku je bilo nakazano, kolikor je previdnost dovoljevala, papeževo delo v obrambo naravnih pravic manjšine. Ta članek je doma zbudil pravi vihar proti K. Zbudil pa je veliko pozornost drugod. Zagrebški nadškof dr. Stepinac, preds. škofovske konference Jsle., ga je citiral v okrožnici duhovščini zagrebške nadškofije. Nenavadno veliko dela je dal K. drugi tržaški proces. Sam ni opravljal odvetniških poslov, a organiziral je obrambo. Kot zagovornika je povabil rimskega odv. Bruna Cassinellija. Zbiral je razbremenilno gradivo in iskal posredovalce za pomilostitev. V tem času je izdajal tipkan list Katoliška straža v malo izvodih. Zadnja številka je izšla v sept. 1943. Po razglasitvi premirja 8. sept. 1943 je odšel v Rim. Bil je prepričan, da bo tam za Slovence več naredil kot doma, kjer so zavladali Nemci. 20. jan. 1944 je bil sprejet v osebni avdienci pri sv. očetu Piju XII. O tem je pisal avtorju tega članka, »da je imel priložnost svobodno razložiti glavne naše probleme. Toliko lahko povem, da je sv. oče izčrpno poučen, da sem se kar čudil; da je s posebnim poudarkom blagoslovil verni slovenski narod« (pismo 25. jan. 1944). Malo pred smrtjo je v božični št. L'Osservatore Romano napisal članek Dvanajst stoletij v zgodovini slovenskega naroda (24. in 25. dec. 1944), ki je izšel v drobni brošurici v slov. prevodu; oskrbel ga je pater dr. Prešeren. –Psevdonima: Ivan Križar in Gregor Hrastnik.

Prim.: Osebni spomini; J. Lovrenčič, SBL I,554; spominska članka v KolGMD 1946 in 1955 (tu je na str. 150 slika Pogreb dr. J. K. v Rimu);dr. Mil. Komar, Ob 10-letnici smrti dr. J. K., ZbSS 1954, 98.

K-n

Kacin, Anton: Kralj, Janko (1898–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi300702/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine