Kralj, Anton (1900–1975)

Kralj Anton, slikar, kipar in grafik, r. 23. avg. 1900 v Zagorici pri Dobrepoljah na Dolenjskem. Študiral je na kn.-šk. gimnaziji v Št. Vidu nad Lj., maturo napravil 1921. Prve likovne pobude je dobil pri učitelju risanja na gimnaziji Gašp. Porenti in pri svojem bratu Francetu K., ki je glavni njegov učitelj. Izpopolnjeval se je na umetnostni akademiji v Pragi (prof. Štursa). Živi stalno v Lj., kjer ima lasten ateljé. Poročen je s slikarico in keramičarko Maro Kralj-Jerajevo (gl. članek). Do 1928 je najožje sodeloval z bratom Francetom in tudi razstavljal ž njim. Z njunima imenoma je združena povojna proti impresionizmu naperjena umetniška revolucija pri nas. Bila sta prva, ki sta s programatorično trdovratnostjo vpeljala t. zv. ekspresionistično obliko, ki prevladuje v njunih delih prve razvojne stopnje (nekako do konca 1923). Tudi na drugi stopnji svojega razvoja do 1927 se je Tone še tesno naslanjal na brata in se ž njim vred približal realnejšemu življenju, posebno pa umetniški vsebini svoje domovine. L. 1927 pa je nastopil lastno pot, se posvetil pred vsem cerkvenemu monumentalnemu slikarstvu in pokazal v njem stalen razvoj od ekspresivne pretirane linije (Prem, Struge) k legendarno poglobljenemu izčiščenemu realizmu (Avber). Svoja cerkvena dela ustvarja od 1927 dalje največ v italijanski Slovenski Benečiji. Razstavljal je od 1920 dalje v Lj., 1922 v Beogradu, 1924 v Hodoninu, 1925 v Splitu, 1926 v Sarajevu, 1927 v Berlinu, na Dunaju in v Novem Sadu, 1930 v Beogradu in Londonu. Od 1926 dalje razstavlja stalno na mednarodni dvoletni umetn. razstavi v Benetkah. Kot religijozni slikar se je uveljavil z oljnatimi slikami, osnutki in litografijami na mednarodnih razstavah cerkvene umetnosti v Antwerpenu (1930), Padovi (1931), Milanu (1931). Kolektivna razstava cerkv. del 1931 v Lj.

Tone K. je slikar, kipar in grafik. Njegov razvoj gre od linearnega ekspresionizma in simbolizma, gojenega pod bratovim vplivom, k monumentalni kompoziciji legendarno pripovednega in prostorninsko dekorativnega značaja. Njegov talent je manj borben kakor liričen, zato je črta njegovega razvoja precej enostavna, umirjena, brez večjih skokov, polagoma, a gotovo usmerjena na izgraditev oblike, ki se najbolj prilega njegovi osnovni nadarjenosti. V dosedanjem razvoju se ločijo že omenjene 3 stopnje, ki je prva pod bratovim vplivom na videz borbena in ekstremistična; druga 1924–7 še vedno pod bratovim vplivom, a že določneje njegova, motiv začne prevladovati nad umetniškim problemom, konkretna domača in religijozna vsebina se vrine pred oblikovno iskanje; tretja, od 1927, ko prevzame prva cerkvena dela na Premu in v Strugah, je doba cerkvenega in religijoznega monumentalnega slikarstva.

Dela 1. dobe: a) Slike: Križanje (Narodna Galerija), Zaton življenja (Fr. Stelè), Tužni rod, Revolucija, Nevihta, Apostol Pavel (Akadem. dom), skup z bratom načrt za poslikanje župne cerkve v Dobrepoljah. — b) Kipi: Rezbarije simbolične vsebine in mala plastika; Zapuščena (Nar. Galerija), Idealist (F. Stelè), Vklenjena ljubezen, Bolest Slovenije (osnutek za spomenik neodrešeni domovini). — c) Grafike: Ujedenke s studijami za poslikanje cerkve v Dobrepoljah; Naslovni list za italijansko izdajo A. Resa »Dante«-ja; Deveta dežela (6 radirank); Življenje (ciklus radirank); Oljska gora (lesorez); dekorativni lesorezi (Delo I, II).

2. doba: a) Slike: Usmiljeni Samarijan, Judov poljub, Delavci pred tovarno, Kristus na Oljski gori, Zapuščena, Voli, Slovenska kmečka svatba. — b) Kipi: Pasijon (Narodna Galerija: Križani, v lesu, ozadje s simboličnimi reliefi); nagrobni spomenik rodbine dr. Vidičeve v Kamniku; spomenik prof. Žolgerja (univerza v Lj.). — c) Grafike: Ilustracije k A. Resa Rožicam sv. Frančiška.

3. doba: a) Slike: Monumentalno cerkveno slikarstvo: 1927 cerkev na Premu na Krasu in cerkev v Strugah na Dolenjskem; v Jul. Benečiji: Volče (1927), Avber (1927), Tomaj (1928), Sv. Višarje (1930) in Katinara pri Trstu (1931). — Samostojne slike v olju: Zadnja večerja (po tomajski), volčanska Madona, Križev pot za Mengorje na Tolminskem, podoba očeta, podoba žene Mare, Saloma, sv. Anton Pad., Križani, Kamenjanje sv. Štefana in dr. — b) Kipi: Reliefi z religiozno vsebino, žgani v glini. — c) Grafika: Ciklus Kristusovega življenja in trpljenja (litografije; študije za Katinaro); Križani (litografija). — č) Portreti: Lastni na podobi očetovi; Mara Kralj-Jerajeva (olje). — Prim.: Fr. Stelè: Brata Kralja (v slovenskem, francoskem in nemškem jeziku), Lj. 1925; M. Marolt: Cerkvena dela Toneta K. (DS 1928, 208 sl.); France in Tone Kralja (IS I, št. 12); Cat. Espos. intern., Benetke 1926, 1928 in 1930; Katalogi razstav; Thieme-Becker: Allgem. Künstler-Lexikon, Leipzig (Fr. Stelè); Vijenac, Zagreb 1924, 289 (B. Radica); NE (Fr. Stelè); Fr. Stelè, Oris zgod. umetn. pri Slovencih, 137 in 147; Jadr. almanah za 1925 do 1930, 76–82 (Stelè); SN 6. febr. 1932. Stl.

Kralj Tone, slikar, kipar, grafik, knjižni ilustrator, oblikovalec pohištva in drobne obrti, r. 23. avg. 1900 v Zagorici pri Dobrepoljah na Dolenjskem, u. 9. sept. 1975 v Lj. Oče Janez, srednje premožen kmet, mati Marjeta Sever. Ljud. š. je obiskoval v Dobrepoljah, nato knezoškof. gimn. v Šentvidu nad Lj. Medtem je izbruhnila prva svet. vojna, šolanje je moral 1917 prekiniti in je bil poslan na it. fronto na reko Piavo. Po vrnitvi iz vojne je nadaljeval šolanje in maturiral 1920. že spomladi tega leta je sodeloval z bratom Francetom na vseslov. umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Lj., kjer ga je opazil nestor slov. impresionistov R. Jakopič in na njegovo priporočilo je bil sprejet na praško akademijo. Do 1923 se je v Pragi izpopolnjeval v kiparstvu pri prof. Janu Štursi, vendar je ves čas šolanja sodeloval na razstavah v Lj. ter se 1922 priključil umet. društvu Klub mladih. Vse do 1927 je bil umetniško in idejno tesno povezan z bratom Francetom, nato pa sta se formalno razšla. T. K. se je napotil na lastno pot stilnega izraza in se posvetil med drugim monumentalnemu cerkv. slikarstvu v Slov. Prim. (že 1921 Prem, nato Volče 1927, Avber 1927–28, Tomaj 1928–30, Mengore 1929, Sv. Višarje 1930, Katinara 1931, Pevma 1934, Križev pot ob stezi na Sv. Višarje 1938, Most na Soči 1939–40). V tem času je veliko razstavljal tudi v tujini, 1926 je bil izbran za mednarodni bienale moderne umetnosti v Benetkah (lesena plastika Pasijon), nato je sodeloval na razstavah v Padovi, Amsterdamu in po velikih uspehih v tujimi priredil prvo samostojno razstavo v Lj. 1934. Naslednje leto je doživel v ženo Maro K. ponovno priznanje na razstavi na Dunaju, nato ga je za pol leta 1936 iskateljski nemir pripeljal v Pariz. Na pragu druge svet. vojne se je ponovno oprijel cerkv. poslikav, 1939 v ž. c. sv. Lucije na Mostu na Soči, od tu so ga pregnali faš., zato se je umaknil v Benetke, kjer je študiral arhitekturo, toda zapustiti je moral tudi to mesto in pot ga je zanesla dalje proti jugu v Rim, kjer je nadaljeval s študijem arhitekture. Ob začetku druge svet. vojne se je vrnil na Prim., kjer je s prekinitvami slikal po c. do konca vojne (Šentviška gora 1941, Hrenovice 1942–43, Lokev pri Divači 1942–43, Slivje 1943–44, Dekani 1944, Soča 1944, Trenta 1945). 1944 je doživel zaplembo ateljeja v Lj., ker je okupator v njegovi hiši odkril bunker. Takoj po osvoboditvi se je udeležil razstave umetnikov partizanov v Lj. (1945, katalog), jeseni istega leta pa je razstavljal še samostojno (T. Kralj, Pojasnilo k razstavi in katalog, 1945). V povojnem obdobju se je izražal pretežno v grafiki, knjižni ilustraciji (zanjo je 1950 prejel Levstikovo nagrado), Prim. pa ga je ponovno pritegnila v poslikave cerkv. notranjščin (Opatija 1952, Hrenovice 1953, Ilirska Bistrica 1954–57, Vrtojba 1957, Mirenski G. 1957–58, Klana 1957–58, Orlec na Cresu 1958, Trebče 1958, Breginj 1958, Opatje selo 1958, Podgraje 1958–59, Pesek 1959, 1966 oltar, Šmartno v Brdih 1960, Šturje 1960, Sv. Višarje 1960, Bilje 1960, Bukovica 1960, Trnovo pri Ilirski Bistrici 1961, Gorjansko 1963, 1967, kapela šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu 1964, Štandrež 1965, Slap pri Vipavi 1967, Dornberk 1969). Ob 50-letnici umet. delovanja je Kostanjevica na Krki priredila veliko retrospektivno razstavo, medtem ko mu je leto 1972 prineslo najvišje priznanje – Prešernovo nagrado. Kostanjevica na Dolenjskem je bila 1974 tista, ki je umetnikom B. Jakcu, J. Gorjupu in T. K. odprla stalen razstavni prostor v kostanjeviškem gradu, kjer je prikazan K-ev opus od začetnih iskanj do umet. prijemov v povojnem obdobju. Zadnjo razstavo so K. ob 75-letnici priredili v Velenju. Kljub formalnemu študiju v Pragi je bil K. edini pobudnik, vzor in učitelj njegov starejši brat France, tudi sam slikar in kipar. Skupaj sta prvič nastopila v javnosti in takoj na začetku se je pokazalo, da njuna umetnost išče nova izhodišča, da je postavljena na drugačnih temeljih, kot je bila praksa starejših likovnih ustvarjalcev. Kot prva ekspresionista pri nas sta K-ja po težkih in bridkih spoznanjih prve svet. vojne svojo umetnost obrnila navznoter, v svet duševnih stanj in razmišljanj, najustreznejšo formo pa sta našla v dinamični, razgibani in tekoči liniji, ki pa je bila v nasprotju z nemškimi ekspresionisti prepletena tudi s secesijsko igrivostjo in ploskovitostjo. Ta umetnost poskuša »z najprimitivnejšimi potezami in gestami doseči duševni izraz« (F. Stele) in je bila zato po večletnem mrtvilu naklonjena religiozni umetnosti. Dela T. K. tega obdobja so polna dramatičnosti in koncentracije (Kalvarija, Zadnja večerja), figure so ujete z rahlimi pastelnimi toni zgolj v linije in ploskve. V sam vrh ekspresivnosti sodi oljna slika Nevihta, kjer je po neurju na opustošenem polju ostal le še krik groze nad uničeno letino. Grafika in njen svet s črno-belimi kontrasti je odlično sredstvo za prikaz notranjih, duševnih razpoloženj, zato sta se je oprijela na šolanju v Pragi skupno T. K. in B. Jakac in bila s tem pri nas tista, ki sta orala ledino na tem področju (F. Stelè). Toda težkemu in mračnemu se je tudi v grafiki v ciklu jedkanic Življenje pridružila mehka, dekorativna Klimtova linija (prvi mojster dunajske secesije Gustav Klimt je K. navdušil, ko se je na poti v Prago ustavil na Dunaju). Ravno tako izžareva podobna občutja in oblikovni prijem plastika, sprva drobne bronaste plakete, nato tudi lesene plastike (Idealist, Hrepenenje, Pasijori). Ta mladostna leta v začetku dvajsetih let so bila polna zanosa in zagona ter iskanj za čim bolj eskpresiven izraz na vseh področjih likovnega ustvarjanja. K-eva življenjska želja je bila oblikovati celostno umetnino in to je bil tudi vzrok, da se je kasneje lotil študija arhitekture; oblikoval je pohištvo in drobno umetno obrt. Z ramo ob rami sta brata K-ja stopala do nekako 1927, ko sta se formalno razšla in v umetnosti krenila vsak na svojo pot. Do razhoda sta priredila štiri skupne razstave, od katerih je dosegla vrh razstava 1925, kjer se je pri obeh in tako tudi pri T. že nakazal postopni umik od dosedanjega umetniškega principa. Umet. se je začela počasi umirjati, iz duhovnih sfer je počasi pristajala na realna tla in se postopoma približevala domačemu človeku in zemlji. Linijo je zamenjala plastičnejša obdelava teles, pastelne barve in toni so se pretopili v tople rjavkaste odtenke, umetnost je postajala realističnejša in s tem dostopnejša. V tej stilni stopnji je T. našel svoj Obraz, zato se je takega načina ustvarjanja z manjšimi odstopi držal vse življenje. Razstava 1925 je nakazala tudi zametke socialne tematike (Težaki, Delavca pred tovarno), katero je ponovno prelil v cikel jedkanic Cesta in Zemlja v 30. letih, zlasti pa se je te teme loteval po drugi svet. vojni. K-eva umetnost se je tako prevesila v tim. novo stvarnost, kot mejni kamen med dvema oblikovnima prijemoma pa lahko postavimo oljno sliko Slovenska kmečka svatba, narejeno tik pred odhodom na Prim., tu pa so legende po cerkv. notranjščinah že zaživele z novostvarniškim konceptom. Med temi monumentalnimi cerkv. poslikavami so ikonografsko zlasti zanimive tiste, ki so nastajale med drugo svet. vojno, ko se svetop. motivi prepletajo z aktualno vojno tematiko. V Lokvi si je npr. v sliki Kristus dobri pastir prizor zamislil tako, da je Kristus ograjen v močno bodečo žico, kar nam vzbuja občutek ograjenega taborišča, v ozadju so upodobljeni goreči Brkini, ki so bili v času, ko je slika nastajala, resnično požgani. Sakralnih tem na Prim. se je loteval intenzivno, zato pa so druga področja umet. ustvarjanja skoraj zastala in še to, kar je nastalo, je v 30. letih pridobilo velik, monumentalen format. Taka so olja Moj oče, Predpomlad, Družinski portret, Judita, risba Golgota, litografia Faust itd. Na Prim. je portretiral več pomembnih osebnosti, tako Ivana Rejca (1934), Ivana Trinka (1936), Lojzeta Bratuža (1937), izdelal je več književnih in revialnih oprem za izdaje prim. založb, od katerih omenjamo vsaj naslednje: Ivan Pregelj, Plebanus Joannes, Trst 1921; France Bevk, Faraon, Trst 1922; France Bevk, Tatič, Trst 1923; Alojzij Res, Fioretti, Trst 1924; Fran Jaklič, Ob srebrnem studencu, Gor. 1927; ZbsvP 1928; Jaselce 1928; Družina 1929; Narte Velikonja, Sirote, Gor. 1930; KolGorM 1930; Ivan Tavčar, Visoška kronika, Gor. 1931; Na sveti poti. Višarski molitvenik, Gor. 1931; Antonio Dragon S. J., Za Kristusa, Življenje o. Mihaela Proja iz Družbe Jezusove, Gor. 1932. KolGMD 1976 je kot zaglavja mesecev prinesel fotogr. reprodukcije K-evih cerkv. poslikav na Prim. Ohranili so se tudi načrti arhitekturnih stvaritev, med temi npr. načrta za stanovanjsko hišo dr. Dorčeta Sardoča in c. v Palkiščih (neuresničeno). Večje število K-evih del hrani na Prim. GorMuz, poleg tega še številni posamezniki v Gor., Trstu idr. Njegovi so nagrobni spomeniki Venceslavu Beletu v Šempasu, Lojzetu Bratužu v Gor., Ivanu Trinku na Trčmunu, dr. Engelb. Besednjaku v Mirnu, izdelal je tudi spomenik tolminskemu puntu v Tolminu (1973, model dat. 1946) in spomenik NOB v Idriji (1953). Po drugi svet. vojni ga je ponovno pritegnila grafika (cikel lesorezov Zemlja), v mlad. liter. je našel pot h knjižni ilustraciji (npr. Levstikove povesti Martin Krpan, Lj. 1954), in ko ga je proti koncu življenja Kostanjevica na Krki ljubeznivo sprejela, se je spet oprijel dleta ter za Formo vivo izrezljal plastiki Tri dobe in Matijo Gubca. Za številne reprodukcije je prim. Fran in Tone Kralj, Lj. 1925 (katalog razstave); Tone Kralj, Retrospektiva, Kostanjevica 1970; Milček Komelj, Slov. ekspresionistično slikarstvo in grafika, Lj. 1979; predvojni letniki Mladike. 1921.

Prim.: K. Dobida, XVII. umetnostna razstava maj-junij, LZ 1920, 383; Frst (Fr. Stele), XVII. umet. razst., DS 1920, 198–99; Isti, XVII. umet. razst., S 1920, 137, 138; Voj. Mole, XVIII. umet. razst. v Jakopičevem paviljonu, DS 1921, 61–62; Frst (Fr. Stele), XIX. umet. razstava v Jakopičevem paviljonu, DS 1921, 172–73; Voj. Mole, XIX. umet. razst. v Jakopičevem paviljonu, SN 1921, 118; Jože Piber, XIX. umet. razstava v Jakopičevem paviljonu, S 1921, 122, 123; Frst (Fr. Stele), I. umet. razstava bratov Kraljev, DS 1921, 221–23; Fr. Stele, Razstava bratov Kraljev, S 1921, 200; St. Vurnik, Razst. bratov Kraljev, J 1921, 215; Fr. Stele, Umet. razst. bratov Kraljev, S 1922, 77, 78; Isti, V. jsl. umet. razst., Č 1922, 387–394; Ant. Vodnik, Pogovor s slikarjema Kraljema, M 1922, 317–18; Rajko Ložar, Najnovejša dela bratov Kraljev, DS 1923, 253–55; Fr. Stele, Razst. bratov Kraljev, S 1923, 148, 149; Ant. Vodnik, Razst. bratov Kraljev, Jutranje novosti 1923, 140; F. Mesesnel, V. razst. Mladih v Lj., J 1924, 43; Bogdan Radica, Novija slov. umjetnost. Braća Kralj, Vijenac 1924, 289–91; Romeo Bučar, O bratih Kraljih, Kritika 1925, 114–15; Fr. Stele, Brata Kralja, DS 1925, platnice št. 5; R. L.(ožar), IX. umet. razst. Kluba mladih v Akad. domu, Narodni dnevnik 1925, 184; R. Ložar, Brata Kralja v luči idealistične estetike, Križ na gori 1925–26, 1; K. Dobida, Umet. razst. bratov Kraljev, LZ 1926, 70–74; R. Ložar, Umet. razstave 1. 1925, DS 1926, 49–51; K. Dobida, Jesenska razst., LZ 1926, 742–46; Stanko Vurnik, K sodobni upodabljajoči umetnosti, DS 1926, 278–81; Mar. Marolt, Slike T. Kralja v struški cerkvi, M 1927, 247–49 in 4 slike; Fr. Bevk, Kraljeve slike v Volčah, E 1927, 296; Fr. Stele, K. T., Thieme-Becker XXI, 1927, 410; Mar. Marolt, Cerkvena dela T. Kralja, DS 1928, 208–13 in 2 sl.; Fr. Stele, Novo c. slik. v Jul. krajini, JAlm 1925–1930, 76–82, 2 sl.; H. Smrekar, T. Kralj in njegove »lesene« slike, J 1930, 127; Dirk Vansina, T. Kralj, De Pelgrim 1930, 3; S. Š.(kerl), Umet. razst. T. Kralja, Slov. list 1931, 10; H. Smrekar, Nabožno slik. T. Kralja, J 1931, 61; R. Ložar, Slov. slikarstvo v letu 1930, DS 1931, 92–93; Fr. Stele, K. T., SBL I, 551–52; Ante Gaber, Naša umet. v tujih očeh, SN 1932, 252, 264, 280 in 1 sl; K. Dobida, Razst. T. Kralja, LZ 1934, 467–69; Fr. Stele, Likovna umet. v letu 1934, DS 1935, 92–93; St(ephan) Poglaven Neuwall, Kolektivna razst. Toneta in Mare Kralj v Hagebundu na Dunaju, DS 1935, 290–91; J. R(egal)i, Pot slov. umetnika T. Kralja po Evropi, S 1935, 20; Ravmonde Avnard, T. K., La revue moderne illustrée des Arst et de la vie 1936, 14; St. Mikuž, Razst. T. K., S 1941, 12; J. Ribičič, Razst. T. K., SPor 1945, 158; F. Stele, Slov. slikarji, Lj. 1949, 147; Fr. Žen, T. K., Obz 1954, 4; Luc Menaše, Avtoportret na Slov., Lj. 1958, 81–82, z bibliografijo; Fr. Šijanec, Sodobna slov. umetnost, Mrb. 1961, pass.; Špelca Čopič, Slov. slikarstvo, Lj. 1966, 148–51; Fr. Stele, Oris zgod. umet. pri Slov., 2. izd., Lj. 1966, 147–51, 3 si.; Špelca Čopič, Umetnička kritika u Sloveniji, Treća decenija - konstruktivno slikarstvo, Katalog muzeja savremene umetnosti, Bgd 1967; Marija Jamar-Legat, Nenehna mladost Martina Krpana, Delo 1967, 331; Mar. Tršar, Naši sodobni slikarji in kiparji – T. Kralj, Delo 1969, 181; Špelca Čopič, Socialna umetnost u Sloveniji, 1929–1950, Nadrealizam, socijalna umetnost, Muzej savremene umetnosti, Bgd 1969, 51–57; J. K., Ko je utihnila slov. pesem, je spregovorila slika, Družina 1970, 15; Aleks. Bassin, T. Kralj v Kostanjevici, NRazgl 1970, 17; P. Krečič, Retrospektivna razst. T. Kralja v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki, PDk 1970, 205; Jož. Kragelj, Akademski slikar T. Kralj – kipar in grafik ob sedemdesetletnici, KolGMD 1971, 129–29, 1 sl.; St. Mikuž, Slikar T. Kralj, Zbornik občine Grosuplje 1973, 177–88, 14 si., Isti, T. K., Katalog stalne zbirke na kostanjeviškem gradu, Kostanjevica na Krki, 1974; Špelca Čopič, Pola veka slovenačkog vajarstva, 1900–1950, Jugoslovenska skulptura 1870–1950, Bgd 1975, 43–59, 2 sl.; P. Krečič, Slov. likovna kritika med dvema vojnama, ZUZ 1974–1976, 205–89; Mil. Komelj, Romantika in realizem, NRazgl 1977, 20; Isti, Pogledi na religiozno slikarstvo bratov Kraljev, Sinteza 1978, 41/42, 3 si.; Tatjana Pregi, Slov. knjižna ilustracija, Lj. 1979/80, 43–44, 165–67, 1 si. Prim. še: St. Mikuž, Kipar in grafik T. K., PDk 26. jan. 1975; T. Kralj 75-1etnik, NL 7. avg. 1975; v.(erena) k.(oršič), † T. Kralj, KatG 18. sept. 1975; Umrl je T. Kralj, NL 18. sept. 1975; Sergij Pahor, Ob zadnjem intervjuju s T. Kraljem, M(Trst) 1975, 110–13; T. Požar, In mamoriam T. Kralj, NM 1975, 419–21; Jož. Kragelj, T. K., KMD 1977, 114–17; Tone Kralj. Grafike 1921–1971. Mala galerija Sežana (katalog razstave 1977); Tone Kralj. Galerija Rika Debenjaka Kanal (katalog razstave 1978); Milček Komelj, Slov. dtospresionistično slikarstvo in grafika, Lj. 1979, 5 in pass.; (Marijan Brecelj): Bibliografija izdaj GMD 1924–1974, KolGMD 1979 (nadaljevanja), enote 42, 68, 79, 144, 163; L. Mlakar, Romarska cerkev Žalostne Matere božje na Gradu pri Mirnu, KolGMD 1979, 138–48; Al. Premrl, Cerkvi Trenta-Soča. Freske T. Kralj, Soča 1979–1980; Nelida Silič-Nemec, Javni spomeniki na Prim. 1945–1978, Koper 1982, 113, 176; Slov. umetniki v goriških zasebnih zbirkah (katalog razstave Štandrež 1969).

Koz.